Forum
u192373
u192373
Haiz
Upam, da bo tale zgodbica trajala malo dlje kot ostale ponavadi in zato potrebujem vas, zveste bralce, ki me boste redno podpirali in nesli glas o tej zgodbici naprej, da bodo izvedeli vaši prijatelji in prijatelji vaših prijateljev itd.
Seveda vas ne silim, če se vam zdi zgodbica zanič, ne brati in prav tako bom vesela vseh kritik in pohval ^^

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------Bila je obkrožena. Njihovi režeči se obrazi so kazali zlobno privoščljivost, ko so strmeli v dekle, ki je živčno gledala okoli sebe, iskala izhod. Čutila je kako ji je srce začelo biti hitreje. Prej redke in tihe žaljivke so se sedaj kar vsule iz ust nesramnežev in ostro rezale dekle med njimi. Ta je le sklonila glavo, da so njeni črni lasje zakrili njen obraz. Objela se je z rokami in negibno obstala v tem položaju. Opazke so še naprej deževale. “Coprnica! Vešča! Hudičevka! Satanistka!”
Tedaj se je zaslišal gromki smeh, ki je preglasil vse ostale. Ustrahovalci so obstali z odprtimi usti in osuplih obrazov, ko so videli, da se dekle pred njimi vidno trese. Smeh je bil njen. Sunkovito je dvignila glavo in njeni črni lasje so zaplapolali in ji padli prek ramen. Sedaj jih je ona režeče gledala in njeni zobje so bili nenavadno ostri za človeško bitje. Njene oči so žarele. Bile so intenzivno rumene in če bi se kdorkoli skušal prepričati, da so le svetlo rjave, bi si lagal. Težko je bilo vedeti, kaj so izžarevale. Vsekakor pa to ni bil strah. Prej pretirano veselje. Morda celo blaznost.
“Ste še vedno na tej stopnji? Oh, prosim, petletniki si lahko izmislijo kaj bolj izvirnega!” jim je zaklicala. Njen glas je bil lahek, brezskrben, celo posmehljiv. Opazovala je fante okoli sebe. Vsi so bili večji od nje, polni mišic ali pa samo maščobe. Nato se je njen pogled ustavil na dekletu, za njimi. Videti je bila zaskrbljena, morda celo prestrašena. Imela je kratke rjave lasje, njene oči pa so bile živo modre. Ko so se njune oči srečale, se je rjavolaska ustrašila in stekla stran.
Dekletu na sredini kroga ni preostalo nič drugega, kot, da se požene za njo. Pognala se je med živi zid postav in skoraj bi jih podrla na tla, če jo ne bi eden izmed nasilnežev prijel za roko. Nehote se je ustavila in rama jo je zabolela. Mislila si je že, da si jo je izpahnila vendar je bolečina že začela popuščati. Ozrla se je nazaj. Režal se ji je ogromen tip, ki je nosil usnjen brezrokavnik in verigo okrog vratu. Bil čisto postrižen in obraz so mu krasili raznorazni pirsingi. Izgledal je preprosto kot kakšen vodja tolpe. “Nikamor ne greš,” je rekel grozeče. Dekle si je skoraj lomilo vrat, ker ga je bila prisiljena gledati tako visoko. “O tem žal ne odločaš ti!” je rekla in stopila korak nazaj s tako silo, da je za seboj potegnila orjaka, čeprav jo je še vedno držal. S prosto roko ga je močno udarila v trebuh in presenečen jo je izpustil. Ko je že nameraval zakorakati proti njej, ga je ona uspešno spotaknila in padel je na nos. Brez oklevanja stekla proti omaricam, kamor je izginila prestrašena rjavolaska.
Vrste omaric so bile označene, saj jih je bilo res veliko, kakor tudi učencev na šoli. “7, 8, 9, 10, 11, aha!” je reklo dekle in zavilo med enajsto in dvanajsto vrsto omaric. Tam je tudi našla kar je iskala. Rjavolaso dekle je bilo tam. Videti je bila še bolj prestrašena kot prej in bežala bi, če ne bi bila to slepa ulica. “Minna,” je reklo dekle z rumenimi očmi: “dobro veš, da ti nič ne bom! Ne verjemi vsega kar govorijo o meni!” Minna je pogledala stran in zrla v vsebino svoje omarice. “Resnica je veliko hujša,” je tiho dodala črnolaska in se zasmejala.
“T-terry, oprosti … “ je rekla Minna čisto tiho. Terry je stopila do nje in jo prijela za ramena, ter obrnila k sebi. “Nikoli nisem rekla, da mi moraš stati ob strani. Tega ne privoščim nikomur, saj bodo zmerjali tudi tebe,” njen glas je bil resen, a nežen: “Samo domačo nalogo potrebujem, to je vse.”
-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Kako se vam zdi? Še pišem?
17. oktober 2015
Preseneča me da pišeš v tej "usrani" slovenščini
NEXT
17. oktober 2015
Neeeeeeeeeeeeext
17. oktober 2015
next, supr je(:
17. oktober 2015
u199826
u199826
oh lubica neeeeext + lepo da si se slovenščine lotila hahah
17. oktober 2015
neeeeeeeeeeeeext
17. oktober 2015
u198801
u198801
Too sencka neext
18. oktober 2015
neeeeeeeeeext
18. oktober 2015
neeeeext
18. oktober 2015
jp tud men je zelooo vsec da pises v slovenscini ker jaz resssnoi nisem angleski tip. super zgodbica mi ne zelo vsec hehehe
18. oktober 2015
Next *o* cool
19. oktober 2015
u192373
u192373
TERRY

“Hvala!” je rekla Terry, ko ji je Minna izročila matematični zvezek. Na poti do svoje omarice, ga je začela listati in tako je prišla do zadnje snovi, posledično tudi domače naloge. Minnin zvezek je bil lepo urejen, uporabljala je barvne flomastre in si pisala opombe. Vendar tudi to včasih ni pomagalo.“Kaaaj?!” si je rekla, ko je strmela v nerazumljive enačbe. “Kako ljudem to sploh uspe rešiti?”
“Sledijo pouku, mogoče,” se je zaslišal glas za njo. Hladen in zoprn. Terry je morala pomisliti, če je govorila na glas. Seveda je, drugače ne bi dobila odogovora. Obrnila se je in zagledala visoko blondinko pred seboj. Nosila je na videz draga oblačila, na njenem obrazu pa je bila kakšna tona pudra. Poznala jo je. Bila je seveda njen letnik. Clare je bila ena izmed najpopularnejših na šoli. Terry je šolsko osebje in dijake razdelila na tri vrste. Prvi so bili tisti, ki so se je bali. Drugi so jo ustrahovali. In tretji, zaničevali, jo imeli za nekaj manj. Med slednje je spadala Clare. Zaradi svojega vpliva in vsekakor tudi politične moči njenih staršev se ni bala ničesar in si je lahko privoščila vse. Njune poti se nista pogosto križali. Ko pa že, se je Terry komaj zadrževala, da ji ni zlomila tisti njen popoln nos. “Tudi ti ne slediš pouku, Clare. Preprosto podkupiš profesorje, da ti dajo petice!” je odvrnila Terry. Clare se je zasmejala. Njen smeh je bil tako brezčuten, da bi vsak dobil kurjo polt, če bi ga slišal. “Jaz vsaj imam starše,” je odvrnila Clare in stopila mimo nje. “Tvoji pa so očitno že navsezgodaj obupali nad teboj, raje so se vrgli v reko, kot pa, da bi skrbeli zate…”
V Terry je začelo vreti. Nekontroliran bes, je prihajal na površje. Stisnila je roke v pesti, njeni nohti so se ji zarili v dlan in ko se je že hotela vreči na Clare je začutila dlan na svoji rami. Presenečeno se je obrnila, saj je ponavadi zaznala če je bil kdo v njeni bližini. Vendar pa je njena jeza ponavadi zameglila njene čute.
Vanjo je zrl profesor Harper. Imel je kratke temno rjave lase, oči pa zelene. Nosil je očala in temno sivo obleko. Videti je bil strog. Terry se je vedno zdel sumljiv. Prav ta profesor jo je največkrat poslal k ravnateljici ali pa k šolski psihologinji. Tudi pri njegovem predmetu, zgodovini, ji je šlo najslabše. Res, da ni bila najbolj zgledna učenka, a prepričana je bila, da bi morala imeti boljše ocene pri njegovem predmetu, tako pa se je vsakič komaj izognila popravnemu izpitu. Ta njegov odnos do nje je bil dovolj dober razlog, da ga je sovražila iz dna duše. “Gospodična Terry, sprehodiva se do ravnateljice,” je rekel profesor. “Saj nisem nič storila!” se je branila in roka na njeni rami jo je le še bolj stisnila. “Res je, vendar bi, brez dvoma, če ne bi bil danes dežuren in se odločil preveriti, če je pri omaricah vse v redu.” V svojem glasu ni mogel skriti hinavskega zadovoljstva. Potegnil jo je za seboj in Terry se je vdala v usodo ter tiho klela v mislih.
Bil je šele november in že je imela ukor, ker je nekega mulca zmlatila tako močno, da je revež pristal v bolnici. Bilo ji je vseeno, kaj so govorili o njej, a ko so začeli omenjati njene mrtve starše ji je prikipelo. Umrli so ji ko je bila še zelo mlada, vendar se jih je še vedno spominjala. Njune toplote in ljubezni. Vrtiljak v parku. Klop pred hišo. Njeni črni lasje. Vse to jo je spominjalo na starše. Pogrešala ju je, vendar ni nikoli izvedela, zakaj sta umrla. Policija ji je samo povedala, da so njuni trupli našli v reki. Rekli so, da sa storila samomor. Vendar Terry tega ni verjela. Vedela je, da tega starša nikoli ne bi storila. Od takrat se je trudila odkriti resnico vendar je bila brez sledi in pomoči, vse kar jo je gnalo so bila njena čustva.
Ljubezen, jeza, maščevanje.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ja, dejansko pišem v slovenščini Vesela sem, da vam je všeč ^^
So far, so good.
20. oktober 2015
Neeeeeeeeeeeext
20. oktober 2015
Next!!
20. oktober 2015
nextttt
20. oktober 2015
kuuuuuuul, neeeeext
21. oktober 2015
neeeeeeeeeeext
21. oktober 2015
neeeeeeext
21. oktober 2015
next-nova bralka
21. oktober 2015
u199826
u199826
next! oo terry
21. oktober 2015
u192373
u192373
TERRY

Profesor Harper je potisnil Terry k vratom ravnateljice, sam pa odšel v zbornico, ki je bila na drugi strani hodnika. Zajela je sapo in se ozrla okoli sebe. Lahko bi pobegnila. Samo stekla bi ven iz šole neopazena. Ampak Harper bi gotovo šel preverit, če je bila pri ravnateljici, zato si tega ni upala storiti. Potrkala je na vrata in zaslišala pridušen “naprej”. Počasi je odprla vrata in ravnateljica se je zazrla vanjo. Bila je že stara in ni si barvala sivih las, ki so bili kratko pristriženi. Znana je bila po svoji strogosti, kljub temu pa so jo imeli več al manj vsi radi. Veljala je za pravično in dobro. “Terry Whitaker,” je vzdihnila ravnateljica: “Zakaj me ne preseneča, da si spet tu?” Terry ni rekla ničesar, le stopila je naprej in se usedla na stol, nasproti ravnateljice. Ločevala ju je le velika pisalna miza iz bukvenega lesa. Celotna pisarna je bila pravzaprav iz lesa bukve. Vse je bilo snažno posprevljeno, vsaka mapa je imela svoje mesto. Terry ni nikoli razumela teh ljudi. Kako se jim ljubi pospravljati? Kako sploh kaj najdejo? Sama je imela vse raztreseno po svoji sobi pa je kljub temu vedno vedela kje ima kaj. Čeprav jo je babica ves čas gnjavila naj pospravi, se je kaj takega zgodilo le enkrat na dva tedna. “Torej tvoji starši,” je začela ravnateljica potem pa se je spomnila, da jih Terry nima. Še dobro, kajti Terry bi znorela, če bi spet zašli na to temo. “Tvoja skrbnica je Anadele Whitaker, ne?”
Terry je pokimala: “Da, moja babica. In prosim vas, zelo slabo srce ima veste, če mi date še en ukor, saj bo revico kap zadela, tega vsekakor ne boste storili, kajne?” Ravnateljica je dvignila pogled iznad kupa papirja, ki ga je ravnokar iz predala postavila na mizo.
“Kaj pa če bi ti, mogoče začela paziti na to kaj počneš? Povej, kaj je bilo danes? Je spet kdo na smrt pretepen?” Ravnateljičine ostre besede so Terry kar prizadele. Kot, da je bila najhujši zločinec daleč naokoli, ki si zasluži le še smrtno kazen. Vedela je, da hitro vzkipi in da se ne boji uporabiti pesti vendar pa je bila tudi sama žrtev. Marsikatera punca bi že padla v depresijo, potem ko bi se vsakodnevno spravljali nanjo. Terry ni bila taka. Preprosto je ni motilo, saj je vedla, da se lahko brani. Njihove besede je niti niso prizadele. Saj niso vedeli kaj govorijo. Krive so bile le njene oči. Rumene oči. Včasih si je želela, da bi bile le rjave in bila bi popolnoma normalna najstnica. Vendar je vedela, da nima smisla sanjati o tem. Bila je to, kar je bila in ni bilo poti nazaj. Morala je gledati le še naprej.
“Ne, gospa ravnateljica. Nihče ni poškodovan. Le Clare rada izziva. Seveda, ona že ne mora biti kaznovana. Njeni starši so prebogati,” je rekla Terry. Njen pogled je bil miren in leden. Odločila se je, da ne bo ljudem dovolila, da z njo ravnajo tako grdo.
“Ali namiguješ, da nas Clarini starši podkupujejo?” je vprašala ravnateljica, ki je popolnoma pozabila na papirje pred seboj. Sedaj je le še intenzivno strmela v Terry.
“Se morda motim?”
“Dovolj imam. Terry Whitaker, izključena si iz gimnazije.”
Terry je bila užaljena, a kljub temu ne presenečena. Vedela je, da bo prišlo do tega, slej kot prej. Brez besed je vstala in odšla skozi vrata. Ni jih zaloputnila, le zaprla. Ni bila jezna, le razočarana.
Ko je mislila, da huje ne more biti, je skozi zbornico stopil gospod Harper. Prisegla je, da mora biti ta človek čarovnik. Preprosto vedno jo je našel takrat ko je to najmanj želela. “Si se pogovorila?” jo je vprašal. Terry ga je pogledala, njene oči so se razširile. “Jebi se, prekleto!” se je zadrla nato pa stekla navzdol po stopnicah. Zdelo se ji je, da leti. Naval adrenalina ji je dal neverjetno veliko zalogo energije, zdelo se ji je, da bi lahko pretekla cel maraton. Prebila se je ven na svež zrak.
Vdihnila ga je in si napolnila pljuča. Bilo je mrzlo. Strmela je predse, v drevesa, ki so rasla okrog šole.
“Sranje,” je zamrmrala in končno začutila trohnice obupa, ki so samo rasle, z vsako solzo, ki je padla na kamnita tla.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------
DUN DUN DUN! A mislte, da si Terry zasluž bit izključena? Pišem naprej?
22. oktober 2015
Neeeeeext!
Perfektno pises *.*
22. oktober 2015
next
ne mislm da si ne zasluž bit izključena sam bi blo pa dobr vedt kaj vse se je že prej zgodil je pa res da sm pristranska
22. oktober 2015
jz tud mislm da si ne zaslus tega.
tud jz ne prrenesem ko me gdo izziva. zadnic je sosolci takoj blo zal da je kej reju hahha. lej treba se je branit ne?
tak da ne ravnatlca nima pojma hahha
hellloooo itak da mors pisat naprej.
next obvezno
22. oktober 2015
rekel*
22. oktober 2015
Ne zasluži si tega! Js bi učitla klufutnla neb ga sam ozmerjala ^^
NEXT
23. oktober 2015
u199826
u199826
ohhh tole mi je tok ušeč neeeeeeeeext
res si ena najboljših ''pisateljic'' ki jih poznam. Vedno sem te imela za konkurenco pišeš lepo, vse se sklada in stavki se navezujejo drug na drugega. Tudi sama zgodba po vsebini je zanimiva. Pišeš odlično tako v angleščini kot tudi v slovenščini. Ponosna sem, da imam tako prijateljico in vesela sem, da sem te sploh spoznala.
Le tako naprej imaš mojo podporo pri vsem česar se lotiš razen če gre za blazno neumnost hahhaha
27. oktober 2015
u192373
u192373
the_*death* please don't make me blush You flatter me too much...
Ponavadi ne posvečam nextov ampak zate bom naredila izjemo, draga prijateljica
--------------------------------------------------------------------------------------------------------NIYRIS

Na postelji je stalo dekle, ki ni bilo starejše od 12 let. Nosila je čudovito belo obleko z raznimi okraski in pentljami, ter črtaste, rozasto bele dokolenke, na stopalih pa bleščeče balerinke. Njeni živo rožnati lasje so v čudovitih kodrih padali prek ramen. Roko je imela stegnjeno in kazala proti beli steni, kjer je stal služabnik, ki je v rokah imel sliko samoroga. “Bolj na levo!” je ukazalo dekle in služabnik se je prestavil levo. “Malo višje! Poravnaj sliko! Čakaj … hmm… Pojdi en meter desno! Tako, ja … zdaj pa malo nižje! Ne tja, idiot! Mora biti uravnovešeno! Ti res nimaš pojma! Halo! Feng shui?!” Služabnik si je obrisal pot s čela in na obrazu se mu je videlo, da ga je situacija vsekakor jezila.
Na njegovo srečo, je skozi velika baročno okrašena vrata stopil moški, ki je imel ogrnjeno zlato ogrnijalo, nosil pa je belo kičasto obleko. Služabnik je vzel sliko nazaj k sebi in se priklonil: “Vaše veličanstvo,” je zamrmral v pozdrav. Kralj se ni zmenil zanj temveč je rekel: “Niyris, kolikokrat sem ti že rekel, da ne gnjavi ubogih služabnikov! Res, da si princesa ampak lahko bi bila bolj skromna!”
Niyris, ki je še vedno stala na postelji je le zavila z očmi. “Seveda, oče,” je rekla zdolgočaseno in skočila s postelje. “Zakaj si sploh tukaj? Redko prideš v mojo sobo,” je rekla in z rokami zamahnila in zajela cel prostor, kot bi se hotela bahati z njim. Njena soba je bila res posebna, tako kot ona sama. Bila je okrašena z raznimi bleščečimi stvarmi, po stenah je bilo veliko slik magičnih bitij, postelja z baldahinom pa je imela čudovito rozasto-vijolično posteljnino. “Govoriti moram s teboj,” je rekel kralj, popolnoma resno. Z roko je pomahal proti služabniku in mu nakazal, da odide in ju pusti sama, nato pa je nadaljeval: “Se spomniš o čem sem ti zadnjič razlagal?” Niyris je pokimala in se nasmehnila: “Ja, Sence! Si jih že vse polovil?” Ampak kralju ni bilo do smeha. Še vedno je bil resen in stoičen. “Ne. Zelo so močni. Iz dneva v dan več jih je. Zato sem se odločil, da te dam v roke Razsvetljevalcev. Trening ti bo samo koristil. Vsaka princesa se mora znati braniti. Imaš posebne moči, a jih ne znaš uporabljati.”
Niyrisin nasmeh je uplahnil. Njene oči so se razširile, kot bi videla samega duha. “Ne,” je rekla pretreseno: “Tega mi ne moreš storiti! N-nočem! Nočem se braniti! S-saj imamo stražarje i-in sužnje za to!” Njen glas se je tresel in svet se ji je začel rušiti pred očmi. Ni hotela biti bojevnica. Hotela je biti princesa in živeti tako kot je živela do sedaj. V razkošju in brezdelju. Bila je do konca razvajena in to je ni niti malo motilo. Tako življenje ji je bilo všeč. In njen edini cilj je bil postati kraljica in vladati še naprej.
“Žal mi je, Niyris. Z mamo sva se odločila, da bo tako še najbolje. Jutri odideš v njihov tabor. Vzemi le najnujnejše stvari.”
Kralj je zapustil sobo in Niyris je obsedela na postelji. Na obrazu je imela izraz same groze in ni govorila si je, da le sanja. “Le nočna mora je … zbudi se, Niyris.”
Ampak bila je že budna.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------
Welcome the new character; our little spoiled brat
27. oktober 2015
this is sooo perfect *.*
Neeeeeeeeeext
27. oktober 2015
u199826
u199826
oo hvala ti <3 nwm kdaj sm ratala tok raznežena... ljubezen pa to
neeeeeext
27. oktober 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg