Forum
u138721
u138721
Torej, za začetek vam naj povem, da živim v namišljenem svetu, ter si kar naprej zamišljam mnogo zgodbic, ki jih imam že napisane, ampak jih ne obljavljam tukaj.
Pred kratkim se mi je porodila ena ideja, za zgodbo, ki upam, da vas bo prevzela.
Pisanje je moje življenje, in to bi rada delila z vami, in upam da boste uživali ob branju.
With love, Lea



Jamie:
Včasih bi rekla, da je življenje lahko. Ampak zdaj. Zdaj je popolnoma vse drugače. Zdaj bežim proč od resnice. Proč od sedanjega časa, v prihodnost. Proč od ljubezni. Proč od življenja. Zdaj samo še bežim. Poznam samo še tek. Tek pred resničnostjo.
Nikoli se nisem predala ljubezni. Vedno sem bila v svojem namišljenem svetu, ter se prepustila pravljicam, ki so se mi zamišljale v glavi. Vedno znova. Vedno več jih je bilo, in to se je kmalu kazalo tudi v mojem realnem svetu. Postala sem ´zaprta vase´ oseba, ki se je skrivala za vsakim korakom, ki ga je naredila. Postala sem drugačna, in to so s časom opazili vsi.
Vedno sem se bala spregovoriti, samo odkimavala in prikimavala sem. Niti besedice. Hočem povedati, da sem bila izgubljena. Nisem se našla pri ničemer. Ne pri petju, ne pri plesanju, risanju ali pisanju. Pri ničemer nisem našla osebe, katera hočem postati.
Vsem se je zdelo čudno, da jaz oboževalka zabav, postajam zaprta vase. S časom, sem se začela pogrešati. Pogrešala sem se, bolj kot karkoli drugega.
Ampak postalo je vse huje. Starša sta umrla. Postalo je še bolj grozno, bolj samotno življenje. Ljudje, ki sem živela z njimi, ljudje, ki so mi pomagali na vsakem koraku, so začeli misliti, da sem sebična. Nehvaležna. Skrivnostna. Začeli so misliti, da sem samotarka.
S tem sem postala iskalka sreče.
Jamie Edwards played by Lily Collins:
http://static.tumblr.com/fc6fd8f1bcbee4bdc8a5762ff5e3e724/cgaen8v/teLml5x94/tumblr_static_lily_capa.jpg

Brittney Dimondy played by Barbara Palvin:




Harry Styles played by Harry Styles:




Niall Horayn played by Niall Horan:



03. januar 2014
u138721
u138721
Niall Horayn played by Niall Horan:


03. januar 2014
nnnneeeeexxxttt <333
03. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext!! *w*
03. januar 2014
u158916
u158916
Neeext+nova bralka
03. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
03. januar 2014
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
03. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeext<333
03. januar 2014
neeeeeeeeeeeeext*o*
03. januar 2014
u135507
u135507
NeeeeeeeeeeexTttttttttt !!! Plis se danes !!;** *__*
03. januar 2014
u158916
u158916
Zgodba opisuje na videz popolno živlenje Emelison Davis.Pa je res tako popolno?Preberite.
http://www.igre123.com/forum/tema/perfectly-imperfect-emerson-davis-1d/66061/1
SORY za oglaševanje!!
03. januar 2014
Neexttt
03. januar 2014
u138721
u138721
Brittney's POV:

Opazovala sem jo, kako spretno je sukala volan, ter kako je pazila, da se ni zabila v avto, ki je z vso hitrostjo peljal mimo.
Smrt najinih staršev, naju je obe zelo prizadela, najbolj pa njo. Bila je tako navezana nanju. Nisi jih moral ločiti, pa če je bila to tvoja največja želja.
Potem pa se je zgodilo. Zaprla se je vase, in videla sem jo največkrat dvakrat na dan.
Vse je postalo čudno. Vse tiho. Vse dolgočasno. Vse popolnoma brez kakršnekoli veze. Še jaz. Še jaz sem kmalu postala takšna, ampak ona, ki je tako zaščitniška starejša sestra, mi seveda tega ni dovolila. Ni mi dovolila postati ona.
“Veš, saj lahko kaj rečeš.”
Kaj? Kaj naj rečem? Naj rečem, da sem jezna na njo? Zato, ker naju izpostavlja nevarnosti?! Kaj?!
“Strah me je.”
Ustavila je svoj kombi, ter si svoje dolge rjave spela v visok čop.
Pogled je usmerila proti meni, ter se prisiljeno nasmehnila.
“Naj te ne bo strah, jaz sem tukaj.” Je rekla. Prijela je za volan, ter zapeljala, ko se je prikazala zelena luč.
In to bi mi naj pomirilo?! Pomirilo bi me naj dejstvo, da ´naj te ne skrbi, jaz sem tukaj`?! Trije moški naju že zalezujejo leto, mene pa naj bi pomirilo to?! Človek, še sama za sebe ne zna poskrbeti, kj šele paziti nase, kaj šele na mene!
Zavzdihnila sem, ter se obrnila proti oknu.
________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Jamie's POV:

“Zakaj pa preprosto, ne pokličeva policije?” Je vprašala.
Podala sem ji začudeni pogled, ter se skremžila. “Ja, potem pa pridejo nazaj iz zapora, ali pa še huje, da pobegnejo, naju poiščejo in ubijejo. Bravo, izkazala si se. Zelo pametno.” Sem jii sarkastično odgovorila.
Spet je postala tiho. Dobro sem vedela, da je jezna na mene, ker se tako obnašam. Poznala sem jo. Vem, samo si tega ne znam dopovedati.
“Zdaj je najbolje, da samo beživa.” Sem je poskušala umirit.
´Oprosti`. Najraje bi ji rekla to, ampak nisem. Nisem morala izgovoriti preproste besede ´oprosti`. Kot da bi bila beseda ujeta v meni, in ne more pobegniti.
________________________________________________________________________________



________________________________________________________________________________

Moje all starke so tekle po makadamski poti, skozi gozd. Zmanjkovalo mi je sape, ampak se nisem mogla ustaviti. Tekla sem naprej, čeprav je bila bolečina v kolku, ter gležnju nemogoča.
Ustavila sem se, ter se uzrla za sabo. Ni ga bilo nikjer. No, mogoče pa sem mu le ušla. Globoko sem vdihnila in izdihnila. Morem piskati Brittney. Prijela sem se za kolk in zavzdihnila. Prekleto je bolelo.
Bilo me je strah, kaj če se naenkrat vsi prikažejo z mrtvo sestro v rokah. Prizor sem si skušala izbiti iz glave, ampak nisem morala. Vse je postalo bolj grozno. Postalo je temno in v kolku se je bolečina večala in večala. Globoko in hitreje sem začela dihati. Prijela sem za eno od debl v gozdu.
“Jamie!”
Obrnila sem se proti zvoku. Brittney. Naenkrat je samo nekaj zašumelo, ter postalo vse tiho.
“Brittney kje si?!” Se zavpila, ampak neuspešno. Ni mi vrnila odgovora.
Naenkrat sem na obrazu začutila robček. Moški me je trdno objel in mi robček potisnil k nosu. Zaplapolala sem z očmi, ter pred sabo videla samo temo.
________________________________________________________________________________

Za začetek naj povem, da sem se zmotla, obe dve sta sestri, ter se obe dve pišeta Dimond(; sorry(;
________________________________________________________________________________
03. januar 2014
u158916
u158916
Next
Fuul fajn
03. januar 2014
Neeeeeeext
03. januar 2014
neeeeeeeeeext!!
03. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxttttttttt!!!!!!!!
03. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!*w*
03. januar 2014
u142227
u142227
neeeeeeeeeext
03. januar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeext!!
04. januar 2014
neeeeeeeeext
04. januar 2014
Neexttt n7jnooo ^____^
04. januar 2014
Neeeext
06. januar 2014
next
06. januar 2014
Neexxxttt+nova bralkaaa
08. januar 2014
u138721
u138721
https://pizap_gallery.s3.amazonaws.com/users/100001412693890/medium/pizap.com10.89783581998199221391169848709.jpg
Jamie's POV:

“Dobro jutro.”
Raskav glas je zadonel v moji glavi, kot da bi nekaj prepodlo, ampak vseeno se je v njegovem glasu skrivalo zanimanje in skrb.
Počasi sem odprla oči in vanje je takoj padel nasmeh, na fantovskem obrazu. V njegovih laseh se je skrivala okrog zavezana črna ruta, njegovi kodri so bili vabljivi. Hotela sem jih naviti okrog prsta, ali pa svoje roke zakopati vanje. Njegove zelene oči so razigrano gledale v moje. Še vedno se je na njegovem obrazu iskril nasmeh, kar je povzročalo vedno večje luknjice v njegovih licih.
Po eni strani, pa me je bilo strah. Kaj mi bo naredil? Ozrla sem se po prostoru. Bil je ves bel, z odprtimi vrati, ki so verjetno kazale na dnevno. Soba je bila popolnoma prazna le z eno mizo, v kotu, na kateri je ležalo polno listov. Le on. On je izstopal. Bil je ves črn. Temačen. Grozen.
“Nič ti ne bom naredil.”
Spet ta raskavi glas, ki mi je spodbudil kri v žilah. In spet ta nasmeh, ki mi je povzročal čudno ščemenje v trebuhu. Ampak tokrat je še bilo nekaj drugega. Šel si je z roko skozi lase, pri kateri sem začela globoko dihati in si gristi ustnico.
Počepnil je k meni, ter s svojimi prsti ujel nekaj mojih las, ter jih začel nežno in počasi ovijati okrog svoji prstov. Igral se je z njimi, kar je meni povzročilo hitrejše bitje srca. Nasmehnil se je mojemu prestrašenemu obrazu, ter mi lase zataknil za uho. Spet se je vstal in šel do mize.
“Veš, če bi bila pametna, bi zdaj lahko pobegnila ven, glede nato, da so vrata odprta.” Se je zasejal.
Prav ima. Res bi lahko, ampak bi verjetno prišel za mano, me zaklenil na postelj in tako dolgo mučil, dokler ne bi izpustila zadnjega izdiha.
“Z lahkoto bi me ujel.” Sem rekla, od njega pa sem prejela samo smeh. V roke je prijel šop papirjev, ter jih začel zlagati na kupe.
“Veš, Jamie. Prva imaš.” Se je nasmehnil.
Ok, zdaj pa je dovolj. Že moje ime pozna. In kje za vraga je Brittney?
Jezno sem se vstala, kar je opazil tudi on. Obrnil se je, ter me jezno pogledal. Ja dobro, ni bila dobra ideja, ampak je že vse preveč dobro.
“Jamie Dimond. Boljše za tebe, da se ležeš nazaj!” Je siknil ter bil z vsako besedo bliže meni.
“Ne!” Sem jezno rekla, ampak bi bilo bolje, če bi ga ubogala. Prijel je moje roke. Ne več nežno in prijazno tako koz prej. Zdaj je bil grob in nesramen. Še močneje me je prijel in tokrat je že bilo preveč. Bolečina je obšla moje telo, in počasi sem začela zapirati oči. Nisem želela, da me vidi s solznimi očmi.
“Boš me zdaj ubogala?” Je grobo zašepetal in samo prikimala sem.
Spustil me je, ter se spet obrnil k mizi.
“Pojdi v dnevno. In sedi tam.” Je rekel in ubogala sem ga. Nisem hotela trpeti še več posledic.



*klik*
01. februar 2014
neeeeeeeeeeext, girl!!
01. februar 2014
neeexttt
01. februar 2014
nextyyy
01. februar 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxttt
01. februar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg