Forum
Ne bi preveč nakladala ampak na kratko o tem fanficu; je poseben kot vsak po svoje in upam da vam bo všeč in ga boste radi brali Mogoče se malo po sami zgradbi razlikuje od drugih ampak boste kmalu razumeli.

xx,Špela

////////////////////////////////////////////////////////////////

Starring;

~ Hayley Clarette Wright ~ a.k.a ~ Addison Ellie Bush ~





~ Louis William Tomlinson ~





Others;

~ The rest of 1D ~





~ Tiffany Skylar Mitchell ~





/////////////////////////////////////////////////////////

- Hayley Wright -
{Chapter 1}
"Prosim Hales. Ne odhajaj." Videla sem solze v njegovih očeh. Očeh, ki so prosile, rotile naj ostanem. Oh, prosim Louis ne jokaj. Ne naredi vsega še težjega. Prosim. Sem prosila v mislih in sproti brisala solze, ki so mi tekle po licih. Nisem mogla verjeti. Po dveh čudovitih poletnih mesecih me je dohitela preteklost. Moja prava osebnost. Dohitela me je Addison. Druga jaz, katere življenja nisem hotela. Hotela sem biti samo Hayley in ostati z Louisem. "Gospodična Bush, čas je da odidete." Je v najino poslavljanje udrl resen uniformiran moški, ki je kljub deževnemu londonskemu vremenu nosil sončna očala. Čutila sem Louisove roke, ki so se me oklenile. "Ne odidi." Je zašepetal in se mi zazrl naravnost v oči. "Žal mi je Louis. Tako žal. Ampak nimam izbire." Sem želela pojasniti rjvolascu pred sabo. Rjavolascu, ki je za vedno zaznamoval moje življenje. Ki ga bom ne glede na vse nosila v srcu za vedno. Iz njegovih oči se je prikotalilo nekaj drobnih solz, in še preden bi mi jih uspela obrisati, me je nestrpni varnostnik potegnil proti avtomobilu in me potisnil vanj. Vrata so se s treskom zaprla in nenadoma je bil za steklom. Ločen od mene, za vedno. Ne! To se ne sme zgoditi! Ne morem ga zapustiti! Ne Louisa! Uprla sem se v vrata, a se niso odprla. Z dlanmi sem obupano pobutala po steklu. "Louis! Louis!" Se je kriče razleglo od mene, ko so se mi solze iz oči ulile kot nore. Šele zdaj sem dojela, da ga dejansko izgubljam za vedno. Da naju je ločila tista prava jaz. Tista prekleta Addison. Tudi sam je obupano stopil proti meni, da bi poskusil odpreti vrata, a je avto takrat sunkovito speljal in ga pustil zadaj skupaj z oblakom prahu. In njegova postava je počasi izginila v daljavi. Močila sem rokave svoje majice in se upirala ob vrata, da bi se ta odprla. "Gospodična Bush, pomirite se." Me je nič kaj pomirjujoče opozoril varnostnik, a ga nisem slišala. Moje telo je trzalo od nenadne psihične bolečino, ki mi je dalo vedeti, da svoje prave ljubezni ne bom videla nikoli več.

Amerika je bila taka kot sem se je spominjala. Taka kot je bila vedno. Tako drugačna od Anglije. Tako prazna..brez njega. Ampak on je ostal v Londonu in s tem obdržal tudi moje srce. Na obrazu sem čutila sledi posušenih se solz in brezizrazno strmela predse. Vse me je bolelo od neprestanega joka in hkrati sem se počutila popolnoma ožeto in izmučeno. Kot bi me prisilili v neskončen tek. Pot sem preživela v tišini in si ob sebi želela nekoga, ki bi me znal potolažiti. Želela sem mamo in ne kupa resnih varnostnikov, ki niso dobesedno ves čas preževeli v strmenju predse. Tako, da si nismo bili preveč različni. Le na živce mi je šlo, da so mojo bolečino preprosto prezrli in me vso objokano vlekli iz enega kraja na drugega. Kot bi ptici pristrigli krila. Ampak joj, kakšna nevljudnost. Jaz tukaj tarnam o svojih bolečinah, vi pa ne veste niti tega kdo sem. Na kratko; sem nekdo, ki bi ga za vse na svetu zamenjala. Sem Addison Ellie Bush, hči Thomasa Busha in vnukinja predsednika Amerike, Georga Busha. Nikar se preveč ne nadejajte, da mi v življenju vse teče kot namazano. Kar poglejte me, kakšna sem. Do 15 leta sem živela tu, v Beli hiši, skupaj z očetom, dedkom in mamo, babico in kupom drugih uradnikov. Potem pa so me ugrabili in me skoraj mesec dni držali v neki temni kleti, dokler me ni specialna poklicna enota vse pretepene, dehidrirane in sestradane končno rešila. Takrat se je mama odločno uprla očetu, češ da tu nisem varna in se skupaj z mano preselila na Irsko. Tam sem živela zadnjih nekaj let. Dobila sem novo ime in novo boljše življenje. Bilo mi je lepo. Sploh, ko sem na počitnicah v Londonu spoznala njega. Znanega zvezdnika, Louisa Tomlinsona. Povem vam, do takrat še do nikogar nisem čutila česa takega. Zame je bil vse. Moj zrak, moja potreba za življenje. Moja zvezda, moje sonce. Moje vse. In mislila sem, da bo vse v redu. Da se bom lahko v Londonu vpisala na faks veterine, živela z Louisem in spoznala še ostale člane slavne skupine One Direction. Ampak ne. Nenadoma se je oče spomnil, da moram iz neznanega razloga nazaj v Ameriko in brezsrčno so me odvlekli stran od Louisa, ki mu nenaden škandal ni bil nič jasen. Napletla sem mu zgodbo. Veliko laž. Da sem v bistvu hčerka ameriškega mogotca, precej zahtevnega očeta, ki bi rad poskrbel, da njegova hči dobi le najboljše. Pravzaprav sem se z lažjo zelo približala resnici. In zdaj sem tu. Nimam pojma zakaj sem se spet znašla tu, v svojem bivšem domu. Vem pa, da sem v trenutku zasovražila vse, ki so bili za to odgovorni, pa četudi je to moj oče osebno.

////////////////////////////////////////////////////////////////7

Watcha think?
13. september 2013
/////////////////////////////////////////////////////////////////

- Hayley Wright -
{Chapter 2}
Oblazinjen stol na katerega so me posedli in me pustili samo v pisarni, se mi ni zdel prav nič mehak. Bilo mi je nelagodno in nič kaj dobro se nisem počutila, čeprav mi je ta hiša vključno s to sobo, nekoč pomenila dom. A nič več. Moj dom je bil zdaj tam, kjer je bil on. In on je ostal v Londonu, kjer bi morala biti tudi jaz. Do očeta sem čutila jezo. Jezo, ker me je odtrgal od tistega koščka življenja, ki mi je bil celo všeč. Nisem želela biti predsednikova vnukinja. S to stranjo družine nisem želela imeti nikakršnega opravka. Želela sem biti Hayley, ne Addison. Želela sem živeti v Londonu, ne Washingtonu. In predvsem sem želela NJEGA. V očeh me je spet zapeklo in spustila sem veke, da bi zadržala solze. Nisem se želela še dodatno mučiti. Nenadoma pa so se za mano sunkovito odprla vrata in obrnila sem se. Spet sem ga videla. Po štirih letih. Človeka, ki mi trenutno ni bil najbolj pri srcu. In za njim je vstopila...mama. Izbuljila sem oči. Tako urejene je že dolgo nisem videla. Spet je bila žena verjetnega bodočega predsednika. Torej je vedela za to? Pri srcu me je še bolj zabolelo. Izdala me je. "Addison, ljubica!" Nenadoma mi je pogled zakril oče, ki me je potegnil v svoj mogočen objem. Bil je videti dokaj iskreno vesel. Sama pa tega čustva nisem premogla, zato sem roke pustila, da so mi omahnile ob telesu in brezizrazno čakala, da dojame, da nočem, da me objema. Spoznanje je zanj prišlo relativno kmalu. Namrščeno me je pogledal. "Ljubica? Kaj je narobe? Si jokala?" Strmela sem nekam mimo njega. Škoda besed. Thomas Bush je bil resda po mojem mnenju trenutno idiot, ni bil pa neumen. Z vzdihom me je spustil, da sem sedla nazaj in si poravnal kravato. Brez besed se je sprehodil za mizo pred mano in se zazrl skozi okno. "Ne vem zakaj tolikšna drama Addison. To je bila samo krinka." Samo krinka?! Ja samo krinka, ki je prerasla v veliko več. Že sem odprla usta, da bi ga nadrla, a me je prekinilo vnovično odpiranje vrat. Skoznja je stopil moški, na las podoben tistemu pred mano. Le starejši. "Dedek." Sem se nasmehnila in že hotela steči proti njemu. A sem se zadnji trenutek zadržala. Kaj če je tudi on vpleten v to spletko? No, zaenkrat še ni bil na črni listi tako kot oče, zato je od mene le dobil previden objem. "Addison, končno si nazaj." Se je veselo nasmehnil in si me ogledal. "Prava dama si že postala." Izmučeno sem se namuznila, dedek pa mi je pomežiknil in se nato sprehodil do svojega stola. "Bi mi prosim razložil zdaj, čemu takšna drama Thomas?" Zajelo me je olajšanje. Vsaj dedek ni bil povezan s tem vsem. Oče je tiho strmel v zunanjost. "Srečna sem bila tam, veš? Veliko bolj kot tu! Imela sem boljše življenje, varnejše življenje. In ti si mi ga vzel!" Sem ostro nadrla očetov hrbet. Trenutno sem bila prepričana, da si zasluži vse slabo na svetu. Obrnil se je in nenadoma so vsi tiho strmeli vame. "To ni nujno res, Addison." Mi je mirno odgovoril, kar je v meni spodbudilo še več jeze. Kar katapultiralo me je iz stola. "No kaj pa je potem?! Vsi smo se strinjali, da bom tako kot je bilo bolj varna! Potem pa se ti odločiš, da mi boš vse kar sem uspela ustvariti iztrgal iz rok in me povlekel nazaj?!" V očeh so me spt nehote zaščemele solze, ki sem jih skušala zadržati. Nisem želela več jokati. Želela sem samo, da bi bilo vse v redu. K meni je nenadoma pristopila mama in se me dotaknila. Prestrelila sem jo z enim od svojih morilskih pogledov. "Addison, ljubica..z očetom sva prišla do ugotovitve, da to navsezadnje le ni bila najboljša ideja..." Ni bila najboljša ideja? Ravno nasprotno, bila je brilijantna ideja! Roko semo odtegnila iz njenega prijema. "In zakaj ne?" Sem želela vedeti. Mama je zavzdihnila. Izgledala je utrujeno. "Ker te tam niti pod imenom Hayley nismo mogli povsem zaščititi. Na svetu obstajajo ljudje, ki bi zlahka zaobšli to in te spet ugrabili. Tega pa nočemo, ne? Tu pa ti lahko nudimo stoodstotno zaščito. Vedno, 24 ur na dan." V presenečenju sem odprla usta. To je bilo torej to? Preveč ga je skrbelo za mojo varnost? Mene je to prav malo brigalo, če bi to pomenilo, da bi spet lahko bila z Louisem. "Kaj hočeš reči?" Sem vprašala in oče se je previdno ozrl naokoli. "To pomeni, da boš stalno pod nadzorom in nikamor ne boš odšla brez varnostnikov." Šok. Je res to ravnokar rekel? Mar ne bom imela nobene zasebnosti? Nikamor ne bom smela sama? Že sama misel na to je bila grozna. Ostala sem brez besed. "No, no Thomas. Mislim, da ni potrebe po tem." Se je nenadoma ostro vmešal dedek. Najraje bi ga kar poljubila. Toda očetu to kot kaže ni bilo pogodu. Dedek je bil deležen osornega pogleda. "Ti si že res lahko predsednik države, a to je moja hči in jaz sem odgovoren zanjo!" "Svoje odgovornosti nič kaj dobro ne opravljaš! Me boš kar zaprl ali kaj?!" Sem zavpila in solze so se mi spet usule po licih. Kot kaže joka za danes še ni bilo konec. "Mlada dama, tako se pa ne bomo pogovarjali!" Je vzkliknila mama, a sem jo ignorirala. Oče me je pogledal izpod čela. "Za tvoje dobro gre Addison." V nejeveri sem odkimavala z glavo in ju izmeničeno gledala skozi megleno zaveso solz. Mojim staršem se je uradno zmešalo. "Sovražim se! Sovražim svoje življenje! Sovražim, da moram biti vajina hči! Najbolj pa sovražim vaju!" Sem zarjovela in se v navalu solz pognala iz pisarne. Pri tem sem v jezi prevrnila solz. In samo tekla sem. Tekla mimo prsnečenega osebja. Nisem se odzvala na klice. Presnetljivo sem še vedno poznala pot do svoje sobe, ki je bila kot vedno urejena. Tresoča se od obupa sem se vrgla na posteljo in se prepustila obupu.

///////////////////////////////////////////////////////////

Next?
15. september 2013
u125625
u125625
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
15. september 2013
fulll doooooobrrr!!!!!!NEEEEEEEEEEEEEEEXXXTTTTTTT!!!!!!!!!
19. september 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!! prosm nexti!!!!!!!!!
i love it!!!!! bolšega začetka še nism vidla!!!!!!!
<33333333333333333333333333
19. september 2013
Ooo hvala za nextee<33
///////////////////////////////////////////////////////////////////

- Louis Tomlinson -

{Chapter 3}

(6 mesecev pozneje)

"Harr! Ujemi!" Sem zavpil in vrečko čipsa podal na drugo stran dnevne sobe. Niall je skočil v brezupnem poskusu, da bi jo prestregel. Nič kaj srečen ni bil videti. "To je bila moja zadnja vrečka čipsa! S tem se ne smeta šaliti!" Je trmasto ponovil že najmanj stotič. Zavil sem z očmi. "Oprosti blondi, boš že zdržal brez." Sem se zahihital in se pognal za Harryjem, ki je čakal, da Niall pozornost preusmeri k njemu. Tako zabavno ga je bilo gledati, ko je divjal za nama. "Daj sem!" Je zavpil Niall in stekel za nama. Trebuh me je že bolel od neprestanega smeha. "Na Na Na!" Je Harry z vrečko pomahal po zraku. Držal jo je z obema rokama, da mu ob vsem opotekanju ne bi padla iz rok. Kako lepo, da je bila naša hiša ravno pravšnja za popoldansko tekanje. Niallu, ki je bil že dokaj zadihan sem pokazal jezik in se za Harryjem pognal v manjši hodnik. Že sem želel reči, da morava Nialla izmučiti toliko, da bo odnehal, ko se je po hodniku razlegel glasen pok. Hipoma sem se ustavil in si namrščeno roke pritisnil na ušesa. "Ouč." Sem tiho zgodrnjal in pogledal, da bi videl kaj se je zgodilo. Harry je počil vrečko. Lahko bi si mislil, da se bo enkrat to zgodilo. In zdaj je ves čips ležal na tleh. Pridušen hehet se je izvil iz mojega grla. "Neee!" Je predirno zakričal Niall in me primoral k temu, da sem si spet zatisnil ušesa. "Bi že nehali s takimi predirnimi glasovi!" Sem se pritožil in si ogledal nastalo packarijo. Saj ni bilo nič hudega? "Zdaj pa dovolj! Takoj pospravite tole! Simon prihaja in če ne bo vse kot solza, se nam slabo piše!" Nenadoma se je od nekod pojavil razjarjeni Liam. Revež se že celo popoldne trudi vsaj za silo urediti hišo. "Bo Niall." Je brž rekel Harry in ne meneč se za ubijalske poglede, ki sva jih bila deležna od lubitelja čipsa, sva se sprehodila do dnevne sobe. Preveril sem uro. Simon bi moral biti vsak čas tu. Vrgel sem se poleg Zayna, ki je gledal film. "Zaynie Baynie, ne glej teh neumnosti." Sem mu zagodel na uho, a me je ignoriral. Žalostno sem zavzdihnil. Kako so ljudje lahko dandanes dolgočasni. Nenadoma je po hiši odjeknil zvonec in naznanil Simonov prihod. "Simon, kako lepo te je spet videti." Se je zaslišalo Liama, ki je odprl vrata. Sam sem ignoriral Nialla, ki je izgledal kot da bo ravnokar koga ubil. Mislim, da že vem koga je imel v mislih. A se nisem dal motiti. Raje sem se posvetil Simonu, ki je ves nasmejan vstopil v sobo. Izgledal je prekomerno srečen, kar pri njem ni tako pogosto. Zayn je ugasnil televizijo in namrščeno smo se spogledali. Tudi Liam je nemo sporočil, da nič ne ve. Simon pa nas je pozdravil tako, kot bi pravkar zadel na loteriji. "Fantje, počistite urnike za kakšen mesec!" Je ves navdušen povedal. Kaj? Zakaj bi počistili urnike, če pa imamo pavzo? "Simon kaj se dogaja? Pavzo imamo." Je neprepričano vprašal Zayn in pritrdilno sem mu pokimal. Simon je le zamahnil z roko. "Dobro, pavze je konec. Spakirajte, ker gremo v Belo hišo!" V sobi je nastala smrtna tišina in vsi smo se trudili dojeti pomen njegovih besed. Kaj? Kakšna Bela hiša? Ko je opazil našo zmedenost se je prešerno zasmejal. "Predsednik Združenih držav vas vabi, kot svoje častne goste, da pridete v Belo hišo, ter opravite turnejo po Ameriki." Izbuljil sem oči. Kaaj? Predsednik? Mi, častni gostje? Se heca? "Uoooou!!" Se je navdušeno razleglo od vsakega od nas in kot majhni otroci smo pričeli skakati naokoli. "Simon, to je..to je.." Liam ni našel pravih besed, a se je Simon le zasmejal. "Spakirajte fantje, pojutrišnjem letimo v Ameriko." Pustil nas je skakati in odšel. Veselo sem padel nazaj na kavč. Bela hiša. To bo nepozabno...
//////////////////////////////////////////////////////////////////
next?
kaj mislite da se bo zgodilo?
19. september 2013
oooooo suuuupprrr ful dobr ej
ja pomoje se bo ta Hayley tko u teh mescih čis spremenila ane in k bojo 1D pršli tja bo ona čis drgačna sam se bosta pol useen prepoznala ona pa lou pa spet zalubla alpa kj
uglaunmmm neeeexxxxttt!!!! ;D <333
19. september 2013
u125625
u125625
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
19. september 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
20. september 2013
beti (~Directioner~) ma čist prou! popolnoma se strinjam z njo!
komi čakam nou next!!!!!!!
najboljša!!!!!
<3333333333333333333333333
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!
20. september 2013
hvala za nexte<3 če bi se kateri dalo oglaševati bi zelo cenila;*
//////////////////////////////////////////////////////////////////

- Louis Tomlinson -
{Chapter 4}
Še enkrat sem nestrpno pritisnil na zvonec. Ni bilo slišati, da bi bil kdo doma. Nestrpno sem zavil z očmi in pogledal na uro, ki je svetila na mojem telefonu. Spakirati moram! Jutri navsezgodaj zjutraj že letimo v Belo hišo! Še zdaj dobesedno nisem mogel verjeti in tudi nisem si mislil, da bom dokler res ne bom stal pred najpomembnejšo hišo Amerike. Pa še takrat bom verjetno mislil, da le sanjam. Ampak nikmor ne bom šel, če ne bom imel vsega spakiranega. Nenadoma pa so se vrata pred mano odprla in na ustnice se mi je prilepilo znano dekle. "Hej ljubček." Je zacvilila, ko sva se končno ločila. "Hej Jules." Sem jo pozdravil z nasmehom.



Oblečena samo v kopalni plašč je izgledala presenetljivo privlačna. "Skoraj sem že spakirala. Samo še malo." Potegnila me je za sabo v stanovanje. Juliette Keegan je bilo moje sedanje dekle. Spoznal sem jo kakšen mesec potem, ko je Hayley odšla. Hayley... Že sama misel nanjo je bolela. Njen bogataški oče naju je ločil in sedaj je nekje v Ameriki..ali na Irskem, kaj pa vem. Želim si, da bi čim manj mislil nanjo, ker je po pravici povedano nisem prebolel. Bila je tista, ki sem jo iskal. Ne še ena izmed mnogih, ampak prav posebna. Juliette je bila sprva le neka uteha, čeprav ji nikoli nisem povedal za dekle, ki jo je nadomestila. Potem pa me je z nečem na sebi pritegnila in zaljubil sem se vanjo. A zadnje čase sem precej dvomil v to, da je res dobra zame. Da jo res še ljubim. Fantje je niso marali in so se večinoma, ko je prišla na obisk, porazgubili po raznih opravkih. Lahko si predstavljam zakaj. Bila je resda ubijalno privlačna, a je to zakrila s tonami ličila in svojim nadležnim značajem. Njen cvileči ton je paral ušesa in vseskozi je prekomerno govorila o oblekah. Po pravici povedano sem že razmišljal o tem, da bi ji dal konec. Postajala je nevzdržna. A nisem natančno vedel kako naj to storim. Zdaj pa bo z mano potovala v Ameriko. Tega seveda ni želela zamuditi. "Jules, si prepričana da rabiš vse to?" Sem se odkašljal, ko sem v dnevni sobi zagledal pet velikih kovčkov. Namenila mi je užaljen pogled. "Louis, srček, seveda sem prepričana. Ti kaj ni prav?" Nisem si želel še enega predavanja o pomembnosti vseh stvari, ki jih je stlačila noter, zato sem le zamahnil z roko. Pogrešal sem tisto preprostost, ki sem jo ljubil na Hayley. Na pa je spet ona. Resno bi moral nehati razmišljati o njej in si prihranil srčno bolečino. "Ne, sploh ne. Samo prišel sem preverit, da je vse v redu in pripravljeno." Sem se kratko nasmehnil in jo hitro poljubil. "Grem. Se vidiva jutri." Odhitel sem k vratom in ignoriral njeno slovo. Morda bi bilo res najbolje, da se razideva. Ampak po tem, ko se vrnemo iz Amerike. Nisem bil brezsrčen bedak, ki bi jo kar takole odvrgel.

*Naslednje jutro*

Svoj avto sem parkiral v garažo in izstopil. Nekaj časa ga ne bom rabil. Na drugi strani je vsa urejena izstopila Juliette in pomagal sem ji z njenimi kovčki. Bog, je spakirala kamne ali kaj? Medtem, ko je ona nosila le svojo Louis Vuitton torbico, sem se sam trudil vseh sedem kovčkov spraviti do kombija. Fantje so že stali tam in naju čakali. Po pričakovanjih niso izgledali najbolj srečno, ko so zagledali Juliette. "Se seli?" Je poln upanja, z močnim pridihom sarkazma vprašal Harry. Rjavolaska mu je izza svojih sončnih očal namenila ubijalski pogled, ki ji ga je brez obotavljanja vrnil. "Louis Boo, povej temu pudlju, da je nesramen." Je zacvilila v svojem visokem tonu in se mimo fantov prerinila do sovoznikovih vrat. Seveda bo kot ponavadi dobila najboljši sedež. "Louis Boo, bodi moj osebni lakaj." Jo je oponašal Harry, ko je zaprla vrata. Drugi fantje so se ob tem zasmejali, jaz pa sem le zavil z očmi. "Harry si poskrbel za moj kovček?" Sem ga vprašal in stisnil zobe, da mu ne bi zabrusil česa nesramnega. Na živce mi je šlo, ko se je takole norčeval iz nje. Po drugi strani pa nisem imel te pravice, ker je šla na živce tudi meni. V odgovor je brezbrižno skomignil. "Pa že. Mora z nami?" Me je vprašal ko sem porinil v nabito poln prtljažnik še zadnji kovček. Ni potrebno biti strokovnjak, da bi ugotovil, da je mislil na moje dekle. "Ja." Sem ostro odsekal in spravili smo se v avto. Med potjo je tišino zapolnjevalo Juliettino predirno hihitanje in dopisovanje po telefonu. Skušal sem jo ignorirati in se zaplesti v pogovor z Liamom, a je ta vse preveč očitno kazal prezir do nje in sem zato preostanek pot prebil v tišini. Tudi na letalu, le v družbi glasbe. Juliette pač ni bila najboljša družba za pogovor. Ko se je pod nami pojavila Amerika sem se navdušeno zazrl navzdol, čeprav se mi je v misli spet priplazila ona. Hales. Nekje tu je. V tej ogromni državi. Vsaj na isti strani sveta sva, če že ne moreva biti skupaj. Kislo sem se nasmehnil in pospravil slušalke, ko je stevardesa naznanila pristanek.
Pot do našega cilja je minila v napetosti, le Julie se ni dala motiti, a sem pozabil nanjo. Veličina stavbe pred katero smo se pripeljali me je prevzela. To bo čisto zares moj dom? Nadaljni mesec? Moje dihanje se je pospešilo. Sploh ne morem verjeti. So to sanje? Komaj sem se skobacal iz avta, s pogledom prilepljenim na belo pročelje. Še Julie je umaknila pogled s telefona in se zadovoljno nasmehnila. Gotovo si je že predstavljala ves luksuz. Skoraj nisem opazil Simona, ki se je z velikim nasmehom nenadoma pojavil pred nami. "Pridite fantje. Čakajo vas." Sledili smo mu in ignorirali Julie, ki se je v svojim visokih petah opotekla za nami in se me domišljavo oprijela pod roko. "Očka bom prosila za tako hišo." Če ne bi bil popolnoma prevzet bi jo šokirano pogledal. Kdo bi lahko kopiral dom predsednika Amerike? Nejverno sem odkimal. Njen oče je bil lastnik velikega in uspešno razvitega podjetja, kar je bil tudi razlog za njeno razvajenost. Pa tudi geni so nekaj pridali, saj so bili vsi v družini precej domišljavi. Po stopnicah smo s povzpeli proti vhodu v veliko avlo. Vsi smo se razgledovali naokoli. Resda smo živeli v eni lepših vil Anglije, a tole je bilo neprekosljivo. Vau. Samo ta beseda lahko opiše moje trenutno počutje. Resda pa so povsod stali uniformirani vratarji, ki so v meni vzbudili občutek, da bom kaznovan že samo, če bom preglasno hodil. "Pozdravljeni." Nas je z bleščečim nasmehom pozdravil nek poslanec. "Hvala, ker ste prišli. Predsednik zelo ceni vašo prisotnost in vam želi kar najlepše bivanje v njegovem domu. A trenutno je zaseden, zato vas bo sprejela njegova vnukinja, gospodična Addison. Pozneje se vam pridruži še njen oče, predsednika pa boste spoznali jutri. Bi mi sledili prosim?" Zayn in Harry sta se navdušeno spogledala, ko je omenil predsednikovo vnukinjo. Še enkrat sem nejeverno odkimal. Prav zares jo bosta poskušala osvojiti? In kdo je rekel, da je sploh privlačna? Po hodniku smo se premaknili za poslancem v sprejemno sobo in se posedli po zofi. Dregnil sem Harryja, ki je sedel poleg mene. "Stari tole je noro." Pritrdilno mi je pokimal in se še enkrat ozrl okoli. Naše občudovanje je prekinilo odpiranje nekih vrat in skoznja je v spremstvu vsega osebja vstopilo dekle naših let. Gotovo Addison. Z lepim nasmehom je stopila izza hrbta vratarja, ki se je ustavil ob steni in pristopila. Skoraj sem prenehal dihati. Ampak...dekle je bilo videti natanko tako kot Hayley! Ne, ne, to ni mogoče. Hayley ni predsednikova vnukinja. In sploh je tej deklini ime Addison! Lovil sem sapo in buljil vanjo kot kak bedak. Ignoriral sem Harryjev 'wow', ko je uglajeno sedla na fotelj, nasproti nas. Ni mogoče. Preprosto ni mogoče...

//////////////////////////////////////////////////////////////////
Next?
21. september 2013
kaj sprašuješ???????? itak!!!!
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!!!! <333333333333
ubijaš me dobesedno!!!! čimprej nexti pliiiiis!!!!!
najboljša resno! bolšega ff od Louisa še nism brala.
21. september 2013
dej fak no a si loh nehala lih kle končt k bo NAJBOLŠ!!!!!!!!!!????????
EJ FUL DOBR NEXT JE TOLE IN NASLEDNGA TUT TAZGA NARED NUJNOOOO!!!!!
NEEEEEEEEEEEXXXTTTTTTTTTT!!!!!!!!!!!!!!!!!<33333333333333333333333lovam to zgodbico mkm ej res...najbolša!!!!! (Y)
21. september 2013
neeeeeeeeeeeext
23. september 2013
neextt pleaseee (: ker je ful dobra story tvoja ressss
23. september 2013
u125625
u125625
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
24. september 2013
u150732
u150732
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext !!!!!!
27. september 2013
kaj bo next!!!!?????? i can't wait!!!
27. september 2013
Evo next:3 se opravičujem ker ga tko dolgo ni blo ampak sem bla bolana. Whatevs, here you go;*

//////////////////////////////////////////////////////////////////

- Addison Bush -
{Chapter 5}
"Še pet minut gospodična Bush." Prikimala sem proti Ivy, ki je pokukala skozi vrata in me enako kot pred petimi minutami opozorila na prihajajoči se dogodek. Dogodek, pred katerim bi se najraje skrila nazaj pod odejo in pozabila na vse. Že cel teden sem se psihično pripravljala nanj, a zdaj pet minut prej, se nisem počutila nič bolje, kot v trenutku ko sem za naše prihajajoče goste izvedela. Bila je očetova ideja, da bi enega najbolj slavnih boy bendov na svetu povabili sem. S tem me je dokončno prepričal, da je vsaka njegova ideja katastrofalna. A z njo so se na žalost vsi strinjali, jaz pa sem se tudi morala, če nisem želela povzročiti še večje drame s tem, da sem imela v Angliji razmerje z Louisem. In tako sem bila iz dneva v dan bolj živčna. Vedla sem se raztreseno, se nekajkrat od nemoči tudi razjokala. Res sem morala zbrati vse moči, da sem lahko sedaj z mirnim pogledom sedela pred ogledalom, čeprav sem se opazno tresla. Pozorno sem se motrila in skušala zatreti sleherne sledove živčnosti. Moji lasje so urejeno v mehkih kodrih padali navzdol po mojem hrbtu. Nosila sem temno modro bluzo in oprijeto črno krilo, ki se je skladalo s črnino salonarjev na mojih nogah. Stacey, moja osebna stilistka, je s pudrom tudi uspešno zakrila velike podočnjake, ki so se drugače bohotili na mojem obrazu. Odkar sem se vrnila domov sem spala bolj slabo. Vračale so se nočne more iz časov, ko so me ugrabili. Spet sem slišala njihove zlobne krike, predirno smejanje. Čutila sem vsak sleherni udarec, ki so mi ga prizadejali. In čutila sem tisto najbolj grozno stvar, ki sem jo doživela. Ko se ogromen moški ni zmenil za moje prošnje. Ko so me prisilili v dejanje, ki me bo preganjalo do konca življenja. Ko so me posilili. To je bila ena izmed najglobjih družinskih skrivnosti, ki jo je oče zadržal pred javnostjo. Še zdaj ga slišim. In čutim bolečino. Na tem svetu ni hujšega, verjemite mi. "Addison, čas je." Ob Ivyinem glasu sem se sunkovito zdrznila in jo za hip negotovo premerila. "Oh ja." Sem se zbrala že naslednji trenutek in se nerodno opotekla skozi vrata, ki mi jih je pridržala. Spet sem dovolila, da me je poneslo k tem mislim. Stresla sem z glavo, tako da so svetli kodri zaplapolali okoli mene in skušala čim bolj odločno zakorakati proti svojemu cilju od katerega bi najraje pobegnila. Če vas zanima, če sem bila prepričana, da se bom lahko soočila z njim - nisem bila. Niti malo. A to sem morala storiti. Za državo. Nisem vedela kako bo odreagiral, a je bila to trenutno moja najmanjša skrb. Zaboga, saj nisem niti vedela, ali bom sposobna zadržati solze, ki so že zdaj silile iz mene. Za mano je bil seveda cel bataljon varnostnikov. Te očetove zahteve se še zdaleč nism privadila in ni mi bilo prav, a s trmo nisem dosegla ničesar. Le prepirala sva se. Tako pa sem z njim vzdrževala nekakšen tih in vdan odnos, skoraj površinski in zadovoljno gledala kako ga je bolelo, ker mu nisem zaupala. A po tem kar mi je storil mu preprosto nisem mogla. Ne več. Vrata ki sem se jih bala so se pred mano pojavila veliko prezgodaj. Za trenutek so se mi zašibila kolena. Varnostniki so se zbrali pred mano in eden izmed njih je čakal na moj znak. Pokimala sem mu in vrata so se odprla. Že sem slišala razbrujeno klepetanje in najraje bi se obrnila ter stekla daleč stran. A s tem bi zanemarila dolžnost. Na obraz sem si nadela narejen nasmešek in se jim približala izza varnostnika. Videla sem ga. Videla, da je mojo podobo povezal s preteklostjo. In solze so želele iz mene udariti bolj kot kdajkoli. Z vso silo sem jih zadržala. "Pozdravljeni," Sem sedla na zofo in se zazrla v fanta na drugem koncu nasprotne zofe. "Mene in mojo družino zares veseli, da ste se tako hitro odzvali povabilu. Zares cenimo, da ste se nas odločili obiskati. Moj ded je trenutno zadržan, a vas bo prišel pozdravit kakor htro bo utegnil. Med tem pa smo vam za karkoli na voljo jaz in osebje." Za trenutek sem pomolčala in z rahlim gnusom prezrla pomenljiv pogled kodrolasca. Moja glavna skrb je bilo držati pogled stran od Louisa. In osebe na njegovi drugi strani, ki me je z nekakšnim ljubosumjem opazovala in se oklepala njegove roke. Skoraj stavila bi, da je njegovo dekle. Skušala sem izklopiti čustva in zadržati bolečino v sebi. "Kot ste verjetno že slišali mi je ime Addison." Sem nadlajevala, da bi presumerila svojo pozornost stran od naličene barbike poleg Louisa. Vstala sem in vsakemu izmed fantov ponudila roko, ter tako izvedela njihova imena. Louisa bi najraje preskočila, a sem se prisilila, da mi je hitro stresel roko. Čeprav sem imela občutek, da bi jo rad zadržal, sem jo hitro izpulila in z enakim odporom nadlajevala pri temnolaski. Ta je hitro zamrmrala nekaj podobnega Juliett , roke pa je zadržala pri sebi. Komaj sem se zadržala da nisem zavila z očmi. Grda in razvajena. "Torej, so kakšne želje?" Fantje so še vedno pod vtisom vsega skupaj odkimali in hitro sem vstala. "Torej lahko nadaljujemo z ogledom in razlago vašega urnika." Počasi sem se napotila proti vratom, kjer je stala Ivy. "Kot kaže smo skupaj s paketom dobili tudi ekstra razvajenko." Morala sem se rahlo zasmejati ob njenih tihih besedah. Nato pa sem fante odpeljala ven. Ustavila sem se le toliko, da sem počakala njihovega menedžerja. "Addison, še enkrat mi je v veselje." Mi je slednji rekel z osladnim nasmehom. Tudi on je bil deležen nasmeha. Tipična angleška eleganca. "Torej fantje, gospodična Bush vam bo kratko razkazala naokoli in vam povedala, kaj smete in česa ne." Jim je pričel razlagati, ko smo se pomaknili po hodniku. Zadnje besede je poudaril. "Juliette, ti se boš morala zaposliti po svoje, a ne bodi v napoto ne fantom in ne ostalim ljudem tukaj." Ali se je zares želel prilizniti meni in moji družini, ali pa temnolaska ni bila preveč visoko na listi njegovih prljubljenih oseb. Veliko ljubše bi mi bilo slednje. "Tukaj so vaše sobe." Sem pokazala na pet snežno belih vrat, ko smo se povzpeli po stranskih stopnicah. "Vsak od vas ima svojo. Edino Louis.." Obrnila sem se in pogoltnila slino ob njegovem imenu. "...in gospodična bosta verjetno želela skupno?" To mi je šlo s težavo z jezika. Louis je s pogledom, vrtajočim vame počasi pokimal. "Torej bomo uredili." Sem hitro odvrnila pogled in nadaljevala s potjo. Ob glavnem stopnišču smo srečali očeta in prekleto hvaležna sem bila za to, da je on prevzel vse skupaj. Fantom se je dobrodušno predstavil in namesto mene nadaljeval ogled. Sama sem le tiho hodila ob strani, ujeta med njim in varnostnikom. A bilo mi je ljubše, če sem lahko le tiho strmela predse in se vsake toliko časa nasmehnila. Končno se je ogled končal in oče je fante odslovil z besedami, naj se tu počutijo kot doma. Sama sem se jim le nasmehnila v pozdrav, pustila Simonu, da mi je poljubil roko -le zakaj je to potrebno?-, se poslovila od očeta, nato pa se s hitrimi koraki podala proti sobi. Ko sem bila izven vidika kogarkoli, sem snel salonarje in stekla. Čim, da so me varno skrila vrata sobe, je iz mene planilo vse. Vsa zadrževana živčnost, skrb, žalost, jeza. Louiseva nova romanca je k tmeu pridala še nekaj dodatnih solza. Želela sem se le utopiti v tej žalosti. Da mi ne bi bilo treba več prenašati tega. Da bi bilo bolečine končno konec. Ni mi bilo mar za uničeno pričesko ali ličila. Važno je bilo le, da vse čim prej spravim iz sebe.

///////////////////////////////////////////////////////////////

Next?
++ majhna nalogica: v predprejšnjem delu (chapter 3) je skrita podrobnost povezana z 1D, a nima veze z zgodbico. jo kdo najde? odgovore mi pošljite na zs in tista ki bo prva pravilno uganila, dobi naslednji next posvečen.

enjoy!
29. september 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeext
30. september 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext!! svetouna je!
30. september 2013
u125625
u125625
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
01. oktober 2013
neeeeeeeeeeext
05. oktober 2013
neeext + popolno pišeš
05. oktober 2013
hvala vam za vse nexte;* opravičujem se ker deli prihajajo tko poredko ampak mam vsaj jaz v šoli veliko dela in ne utegnem tko pogosto. dobite v četrtek, ker grem zdej za tri dni na tabor
06. oktober 2013
Ok
07. oktober 2013
neeeeexxtt!!!!
07. oktober 2013
ok mi mamo tut velik dela u šoli tkoda te razumem...
07. oktober 2013
Next
09. oktober 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg