Forum
u31432
u31432
Že pred tremi meseci sem vam obljubila novo zgodbo, ki bi naj prišla čez dva meseca ampak po treh mesecih še vedno ni dokončana. vseeno sem se odločila, da bom začela počasi pisati. v zgodbi bodo nekatere besede v angleščini in velikokrat tudi celi dialogi. tako, da če kaj ne razumete vprašanja sprejemam na zasebno sporočilo. v zgodbi bodo zapleti, razpleti, nova spoznanja. v glavenm tako kot zgodb mora biti. Ne bo preveč napihnjena je pa uporabljen plod moje že tako velike domišljije. tui jaz včasih upam, da bi se dogajanja v zgodbi uresničila. V zgodbi nastopa že tako vsem dobro znan lik Evelyne. za nadaljevanje zgodbe potrebujem vsaj dva nexta.
14. januar 2012
u31432
u31432
Ležala sem v postelji, premišljevala na milijon stvari in jokala kot dež. Najboljša prijateljica, ki je z mano preživela najlepše trenutke od 1. razreda osnovne šole in vse do zdaj, ki me je podpirala in mi vedno stala ob strani, se je z mano sprla do konca dni. Fant, ki je z mano preživel 18 čudovitih mesecev, me je razvajal, mi kupoval ljubka darila, me je prevaral z mojo najhujšo sovražnico. In ko že mislim, da ne more biti hujše in več enostavno ni hujše novice kot to, da te zapustita fant in najboljša prijateljica mi starša povesta, da se ločujeta. Krasno!! In zdaj ležim v postelji, premlevam stvari v glavi in razmišljam kako se je ves moj svet obrnil na glavo kar tako čez noč. Še včeraj sem popoldne preživela z Mišo v nakupovalnem centru, in večer z Janom pri njemu doma, kjer sva gledala komedije in se smejala do solz. Zdaj pa kar jokam in jokam in se ne morem ustaviti. Solze mi lijejo kot slapovi iz skal. Tako se nisem počutila odkar mi je umrl moj brat ko sem bila stara 10 let. In od tega je zdaj že več kot 5 let. Sem Evelyn in pozdravljeni v mojem usranem življenju. Ko sem se zjutraj zbudila v prekrasno in toplo sončno jutro je zame bilo oblačno in deževno. Vzglavnik je bil moker od mojih sinočnjih solz. Mama me je prebudila in mi pripravila topel zajtrk. Oče se je spustil po stopnicah in že sta se začela prepirati. Zadnje čase se to zelo pogosto dogaja tudi ob kosilu ali skupni večerji. Včasih se kregata celo pozno v noč. Pa take spomladanske počitnice.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

jaz:


in sedaj vsaj 2 nexta od dveh različnih osbe
14. januar 2012
next
14. januar 2012
NEXT
14. januar 2012
u31432
u31432
Vzela sem debelejšo zeleno jopico, si jo oblekla, si obula še moje rdeče nove all-starke in odšla ven na svež zrak. Potrebovala sem ga. Sprehodila sem se po travniku, ki je bil obdan z polno rožami. Od marjetic, zvončkov do vijolic in trobentic. Sedla sem na bližnjo klopco in gledala in občudovala naravo, ki me je obdajala vse okrog. Na eni strani otroci, ki se brezskrbno igrajo in njihovi starši, popolne družine. Tega jaz ne bom več dolgo doživljala. Na eni strani pari, ki so imeli zajtrk v restavraciji, na drugi strani prijateljice, ki so se smejale in najverjetneje obujale svoje stare spomine. Jaz pa tukaj, samevam in se sprašujem kaj sem naredila narobe. Zazrla sem se v rože in razmišljala. Rože so tako kot resnično življenje. Držijo se v skupinah, vsake za sebe, vsaka barva nekaj pomeni. Rumene trobentice so me spominjale na Mišo, ker je te imela najraje, vijolice na Jana, ker je vijolična njegova najljubša barva in zvončki na mamo in očeta. Ker se odpirajo in zapirajo in tako sta bila onadva včasih slabe volje in v prepirih, včasih super dobre volje in objeta. Moje življenje je kot barvna paleta, in rože so kot barvna paleta. Dve besedi, ki lahko imata neskončno veliko pomenov. Tišino je predrl mamin glas »Miša! Pridi v hišo, da se pogovorimo«. Zakaj se mi zdi, da to ne zveni dobro. Stopala sem počasi, imela sem čas, nikamor se mi ni mudilo, dokler nisem prišla do hiše. Globoko sem vdihnila in odprla vrata. Takrat mi je lasten dom, v katerem sem živela 15 let in pol, postal tako tuj, kot če bi prišla k nekemu neznancu, ki peče domače pecivo, ampak se mi je vonj totalno zagabil. Sezula sem si copate, slekla jopico in odšla do kuhinjske mize, ki me je spominjala na skupne večerje polne smehov, ko je bil prisoten še Grega moj brat. Takrat sem začutila v sebi globoko in veliko luknjo, ki je nisem začutila še nikoli.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Miša:


Jan:



3 nexti od treh različnih oseb
14. januar 2012
Next.!!!
14. januar 2012
u64528
u64528
next!!!!!!!nujn
14. januar 2012
u64528
u64528
Oprostite,ker oglašujem ampak a preberete!!!
Link:http://www.igre123.com/forum/tema/fant-iz-ulice/27446/1
Hwala ža za v naprej!!!
Mwa,Špelca!!!
14. januar 2012
u31432
u31432
Požrla sem cmok, ki se mi je naredil v grlu in sedla za mizo. »Miša, z očetom sva se dokončno odločila. On bo šel po spomladanskih počitnicah v New York, ker je tam dobil službo odvetnika. Zato boš ti odšla z njim. Vem, da si že od otroštva želiš tja in zdaj imaš krasno priložnost. Med počitnicami pa boš seveda prišla domov in boš mi pomagala kaj pri domačih opravilih. Kaj praviš?« »Ja, seveda! Tako ali tako nimam tu nobenih prijateljev!« vedno sem govorila, kako rada bi enkrat v živjenju šla v New York. To je bila moja največja želja. Zdaj pa sem si želela le, da bi odšla samo stran od tu. Stran od mojih najslabših spominov, stran od stvari in oseb, ki jih nisem marala. V tišini brez, da bi se ozirala na starša sem po tihem šla po stopnicah navzgor v mojo sobo. Vzela sem stol, ga položila poleg omare, stopila na njega in iz omare vzela velik potovalni kovček. Odprla sem omare in v kovček začela metati svoje najljubše obleke, svoja najljubša oblačila vse dokler nisem prišla do zelene majice na kateri je bil napis: Best friends forever and ever To majico mi je kupila Miša en dan pred najinim prepirom. Prižgala sem računalnik in se vpisala na facebook. Odstranila me je od prijateljev, ampak me to ni ustavilo, da ji nebi napisala sporočila.

vsaj 3 nexti od treh različnih oseb
15. januar 2012
u31432
u31432
Hej, ali kakorkolli drugače. Še sama ne vem kako je prišlo do najinega prepira, ampak vedi, da mi je bilo z teboj najlepše. Se še spomniš kako sve fantom v 8 razredu v garderobi nastavile bele miši in kako so skakali naokoli, ko so jih videli. Ali pa ko sve tvoji sovražnici v glavo vrgli plastenko, nepolnjeno z lepilom in je potem imela lepljive lase. Ali pa najinega vsakoletnega piknika na travniku za kulturnim domom, kjer sve se vedno nasmejale do solz in vsako leto znova in znova prisegli ena drugi, da noben fant ne bo pretrgal najinih močnih vezi. To so bili najlepši trenutki v mojem življenju, ki jih nikoli ne bom pozabila. In zdaj sem se spomnila najinega zadnjega skupnega popoldneva, ki sve ga preživele v nakupovalnem centru. Kupila si mi majco z napisom Best friends forever and ever v moji najljubši zeleni barvi. To majico bom s ponosom nosila po ulicah New Yorka. Ja prav si prebrala. Oče je dobil v New Yorku službo odvetnika in, jaz bom dneve skupaj z očetom preživela tam, v velikem jabolku. Če si to sporočilo ignorirala tudi prav saj zdaj vem, da pišem zidovom v moji sobi, če pa si pa vedi, da te imam še vedno rada in, da te ne bom nikoli pozabila. Nobena prijateljica te ne bo morala nadomestiti. Samo ti si tako edinstvena. Evelyn**** Tako pa sem se izpovedala. Še naprej sem spravljala stvari v kovček in vsaka še tako majhna stvar, ki se za njo prej nikoli nisem zmenila mi je prikazala kak spomin v glavi. Kar naenkrat sem v roki držala album na katerem je z lepimi, pisanimi črkami bilo izrezano: Me & my love
15. januar 2012
u31432
u31432
< 3. To je bil album od mene in Jana. Prelistala sem ga z solzami v očeh in spomnila sem se čisto vsakega še tako majhnega trenutka natanko do podrobnosti. Vse je bilo popolno, dokler nisem tistega usodnega jutra videla kako se poljublja z mojo največjo sovražnico Niko. Takrat sem samo stala kot kip in nisem vedela kaj naj naredim dokler nisem padla v jok. Zdaj pa so to samo še kruti spomini. Najverjetneje sta zdaj kje skupaj. Imata kakšno dobro kosilo in se smejita, jaz pa se tu jočem. Evelyn zberi se. Kaj ti je? Odločila sem se, da bom tudi njemu napisala sporočilo.
prej mi ni vsega napisal. zda pa res: 4 nexti od 4 različnih oseb
15. januar 2012
u60547
u60547
neext.!
15. januar 2012
Neeeeexttt
15. januar 2012
u31432
u31432
še dva nexta
17. januar 2012
next:*
17. januar 2012
u31432
u31432
Hej. Am... Ne vem kako naj začnem, ampak pogrešam te. Te tvoje mehke ustnice, ki so me že tolikokrat prebudile v topla sončna ali hladna in deževna jutra. Vem, da ni prav, da ti to pišem, ampak me je tisto jutro zelo potrlo ko sem te videla kako se poljubljaš z Niko. Ali se poljublja boljše od mene? Je lepša od mene? Vem, da ni prav, da te sprašujem take stvari, ampak bom naslednji teden že najverjetneje v novi šoli v New Yorku. Oče je dobil tam službo odvetnika in jaz se bom z njim preselila tja, v veliko jabolko, kjer je vse mogoče, mesto, ki nikoli ne spi. Mesto polno kriminala, zločinov in prostitucije ampak je tisto le na enem koncu. Ampak hočem ti le povedati, kam gre tvoja bivša, v kaj se spuščam. Ravno gledam skozi najni album. Ja še vedno je NAJINI. Se še spomniš kako sem končala silvestrovo in začela novo leto. Z teboj, z tvojim poljubom. Se spomniš najinega štiridnevnega potovanja v London, kjer sva skupaj padla z postelje in se temu smejala še najmanj 2 uri? Ali pa ko sva šla na smučanje in si se zaletel v mene, potem pa sva se skupaj odkotalila navzdol po bregu? Pogrešam te čase. Vse je tako hitro minilo. Enostavno prehitro. Bil si najboljši fant, ki sem jih kdajkoli imela. Že spet govorim neumnosti, saj si bil moj prvi in celo edini fant do zdaj. Pogrešala te bom in pa vedi, da če to bereš te še vedno ljubim in lepo se imej z Niko. Pa tudi, če boš ignoriral sporočilo vseeno te še imam neizmerno rada. Evelyn** Tako pa sem se mu izpovedala. Saj niti ni bilo tako težko. Stvari sem še do konca spakirala. Počasi sem se odpravila pod tuš, nato pa sem počasi odcepetala proti moji postelji. Vsaj ta me nikoli ni pustila na cedilu. Zjutraj ko sem vstala sem odšla v kuhinjo na zajtrk potem pa v sobo. Tam sem se preoblekla v staro razvlečeno trenirko in se še zadnjič odpravila na tek okrog stadiona. Stekla sem po stopnicah si obula adidaske in zeleno jopico, vzela Medoja in šla teč okrog stadiona, ki je bil v neposredni bližini našega doma. Naredila sva 5 krogov okrog stadiona. Če se jaz ne bi ustavila in se sedla na klop bi Medo še bežal najmanj 5 krogov. Ta pa ma energijo. Sedela sem v miru in tišini. Tako mirno ni bilo še nikoli. Tišino je pretrgalo žvrgolenje ptic. Slišala sem korake, ki so se mi približevali. Nenadoma je pred menoj stala Miša. ....

vsaj 5 nextov
17. januar 2012
u60547
u60547
neeext.!!
17. januar 2012
u31432
u31432
še 4 nexti!
17. januar 2012
next!!!
17. januar 2012
u64528
u64528
nexšt nexšt nexšt next next next
18. januar 2012
u73257
u73257
Nexti, ful dobr pišeš!
20. januar 2012
u31432
u31432
Pride malo daljši del

-------

Bila sem začudena in hkrati šokirana. »Morala sem priti! Mama me je prigovarjala v to. Pa tudi sama sem se ti hotela opravičiti. Pozabila si na Roka, kateremu sva dala miš v hlače in je potem cvilil kot kakšna punca.« obe sve se zasmejali. »ko sem brala sporočilo nisem morala zadržati solz. Enostavno mi preveč pomeniš, da bi te kar tako samo z očetom pustila v New York. Najin prepir je bil napaka. Vem, da sem jaz kriva za to. Ampak to, da moja najboljša prijateljica gre v New York brez mene je pa že preveč. Vzemi me s sabo. Potrebuješ me. Vem, da me.« »Ja, potrebovala bi te in tudi vzela bi te z sabo. Ampak bi moja mama in oče prigovarjala.« »Pa nič. Ko boš videla kakšnega luštnega tipa se spomni na mene in enega mi lahko pripelješ domov. Rada te imam in oprosti za tisti prepir. Nisem hotela. Najboljši prijateljici?« »Ja. Ampak, da mi tega več nikoli ne narediš.« Padli sva si v objem in se obe naenkrat od veselja kar zajokali. »Hej si za še eno norčijo, da jo naredive skupaj?« sem jo vrašala. »Jaa!. O čem se gre?« »Pridi, kmalu boš izvedela.« Vzela sem Medoja in skupaj smo se odpravili k meni domov. Prijavila sem se na facebook in odšla na Majin profil. Na zid sem ji objavila: Kako kaj lasje se še te držijo? Pazi, da ti ne izpadejo. Če hočeš ti lahko za rojstni dan kupim lepilo v plastenki . Z Mišo sve padle v krohot, ki mu ni in ni bilo konca. Danes se je zgodila vsaj ena dobra stvar. Nazaj sem dobila najboljšo prijateljico. »Z tabo je res najboljše. Pazi, da si ne boš v velikem jabolku našla boljše prijateljice kot sem jaz.« »Ne bom. To ti garantiram. Ti si najboljša, najbolj popolna, najbolj perfekcionistična in najboljša prijateljica, ki sem jo imela kdaj koli.« »Le nekaj sem te hotela vprašati. Ali se ti res splača, da greš zdaj na koncu šolskega leta v New York? Saj je pa do konca le še dva meseca.« »To niti nisem premišljevala. Samo oče bi zopet delal paniko, ker že on naslednji teden začne delati. Jutri pa že greva.« »Že jutri? Pridi, povabim te na družinsko pico z jagodnim koktejlom in zadnjim skupinskim popoldnevom.« Tako sva šli v Mladino, slaščičarno v bližini. Ko sem prišla domov je bila ura 5 popoldne. Ohjej v slaščičarni sem preživela cele 3 ure. Šla se pod mrzel tuš. Pustila sem, da mi voda teče po golem telesu. Potem pa sem se zavedala kaj delam, kaj se grem. Me bodo novi sošolci sprejeli? Bom imela kakšne prijatelje? Ali me bodo pa ignorirali? Prvič po dolgem času sem bila zaskrbljena. Premišljevala sem kako bo z letenjem, saj še nikoli v življenju nisem prej letela. Kako bo, ko bom stopila z letala na trdna tla in bom dobesedno stala v New Yorku.

---------

5 nextov!
20. januar 2012
u73257
u73257
Nexti!
20. januar 2012
neeext
21. januar 2012
u31432
u31432
Šele zdaj sem se komaj zavedala, da bom jaz dobesedno živela v New Yorku ne le, da bi odpotovala tja in nazaj. Tako sem premišljevala na to, da so me po telesu spreleteli mravljinci. O moj bog. Moje sanje se bodo končno uresničile. Zaprla sem vodo, si umila obraz, si oprala zobe in se oblekla v sveže oprano pidžamo. Ulegla sem se v posteljo in se takrat zavedala, da zadnjč spim v moji postelji. nisem niti spala samo ležala sem, zato sem prižgala računalnik in brskala po internetu in facebooku. Nato pa se mi je začelo dremati. Zaspala sem komaj ob treh. Zjutraj sem vstala že ob 7ih. Spala sem samo 4 ure, imela pa sem toliko energije kot še nikoli, kot če bi pojedla eno celo čokolado. Hitro sem se preoblekla, vzela sem kovčke in jih odnesla v avtomobil. »Evelyn. Stara si 15 let in kmalu boš 16. Vedi, da vedno ko bo kaj narobe ali boš potrebovala žesnke pogovore. Me vedno lahko pokličeš. Rada te imam in to je zame prvič ko boš tako daleč od mene.« mama me je objela in prvič po skoraj 6 letih sem jo spet slišala, da joče in takrat sem se tudi jaz začela. Obe sva jokali kot dež. Nato pa vidim kako skozi vhodna vrata stopi Jan. Stekel je k meni in me objel kot še nikoli. Tudi on se je jokal. Takrat se je zavedal, da je naredil napako ko se je poljubljal z Niko. »Ljubim te. Ne pojdi nikamor. Pogrešal te bom.« »Oprosti. Ampak moram, tokrat dam priložnost očetu in tudi meni se nasmiha sreča. Kaj pa če bom uspela kot pevka. Saj sam veš, da zelo rada pojem.« prijel me je za lica, me pogledal globoko v oči in rekel »Ljubil sem te, ljubim te in vedno te bom. Nisem jaz hotel, da bi bil z Niko. Ona je hotela, da bi bila ti ljubosumna. In ko sem te videl kako si zbežala z solzami v očeh sem vedel, da je res hotela le to zato sem ji rekel, da nočem nje ampak tebe. Vendar je zdaj že prepozno. Greš v drugi svet. Pazi, da ne padeš v droge, ker veš, da nimam rad, da se moja punčka drogira. Ljubim te in zamudil sem enkratno priložnost. In zdaj niti več ne moreva na pijačo, ker ti moraš iti. Prosim ne zapusti me.« »Ljubim te in nikoli te ne bom pozabila.« Nato pa se je prišla poslovit še Miša. Pa ravno zdaj ko odhajam zdoma smo se morali pobotati. Res krasno!!. Zdaj ju bom le še bolj pogrešala. Mišo sem objela in jo poljubila na lice. Jana pa sem poljubila na usta tako strastno kot še nikoli prej. Še vsaj pol ure smo se poslavljali, dokler nas ni prekinil oče. »Evelyn, iti bo treba.« »Ravno zdaj ko odhajam smo se morali pobotati.« nato sem jima šepnila na uho »Ko bi se vsaj še starša pobotala« in se nasmehnila sama sebi. Usedla sem se na sovoznikov sedež, in jima pomahala v slovo. Obema sem poslala tudi poljubčke v zraku. Z očetom sva se odpeljala z najinega hišnega praga. Gledala sem za njima. V očeh pa so se mi spet začele zbirati solze.

-------------

next?
10. februar 2012
u78116
u78116
neeeeext
11. februar 2012
Next!!
11. februar 2012
Neeeeeeeexxttttt
11. februar 2012
u31432
u31432
Pripeljala sva se na Brnik. Po pol urah čakanja sva z letalom odletela v München. Zanimivo, sploh nisem premišljevala o letenju nasploh zdaj ko sem bila na letalu. Bilo je vse tako preprosto. Ko sva pristala na trdnih tleh sva imela do naslednjega leta še dve uri časa. V tišini sva odšla do bližnje restavracije in v tišini pojedla najino kosilo. Nato sva še eno uro posedala na letališču. Sedaj sva bila namenjena v London. Kako je bilo enostavno in preprosto. Jaz pa sem se preobremenjevala z letenjem, da bomo kje padli. Spet smo bili na trdnih tleh. In tokrat sva morala čakati le eno uro. Mogoče se ne zdi tako veliko. Ampak na letališču, kjer ne veš kaj početi se to lahko vleče v nedogled. In končno letalo na najini zadnji postanek New York. Z očetovo plačo sva si lahko privoščila prvi razred. In takrat je bilo vse popolno. Leteli bomo čez veliko lužo. Zdaj me je res zajel že majhen strah. Gledala sem vse mogoče filme, kjer so bila prisotna letala in njihove nesreče. Bala sem se, da na letalu ni kje kač. Ne bom mislila na to in pika. New York here i come. Udobno sem se namestila na sedež, si na ušesa dala slušalke in počasi padla v spanec. Zjutraj sem se prebudila v zelo sončno in toplo jutro. Še vedno sem bila na letalu in leteli bomo še najmanj. 7 ur. Šla sem na wc. Z mrzlo vodo sem se poškropila po obrazu in stvari malo premlela v glavi. Sprla sem se z prijateljico in sve še naprej najboljši prijateljici. Pustila sem fanta, sem nazaj z njim in trenutno sem na letalu za New York. V redu malo sem že prišla k sebi. Ampak še vedno ne morem verjeti, da zares potujem v New York. Hell yeah!! Lucky me. Imam pa res gromozansko srečo. Ko sem prišla nazaj k očetu sem mu rekla »Hvala, da si sprejel službo v New Yorku. To zelo cenim.« In ravno mi je padlo na pamet. V New York grem, kjer je vse mogoče. Lahko se preizkusim kot pevka in končno bom govorila ves čas v angleškem jeziku. Na to sem čakala celo večnost. Moram priznati, da me je domotožnost že malo minila. In ko pomislim na Mišo ali Jana me niti ne skrbi več tako. Imata še druge prijatelje. Saj se bosta znašla brez mene. In upam, da se bom jaz znašla brez njiju. Res ju pogrešam.

---------

next?
19. februar 2012
u78116
u78116
neext
25. februar 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg