Forum
1.poglavje
Nik ni punca. Ni star ne 3, ne 4 in ne 5 let. Niti 11, ali 13 ni. Star je samo 12 let in nič več ali manj. Ne živi v Ameriki, ne v Afriki, Aziji, ali Avstraliji. Torej lahko sklepamo, da živi v Evropi, natančneje Sloveniji. Ni poreden. Glasba mu ne gre. Dober pa je v matematiki! Dobesedno je mahnjen na Harry Potterja. Ni prebral ene knjige o njem, je pa zato prebral vse, od začetka do konca in nazaj, točno osemkrat vsako. Čarovniško življenje ga zanima veliko bolj kot njegovo dolgočasno, brezmejno, neskončno, zateženo z domačimi nalogami življenje.

Nik že odkar je prebral prvo knjigo Harry Potter sanjari, da bi ga sprejeli na Bradavičarko. Lani je med počitnicami upal, da bo ponj prišel kakšen učitelj, a je vseeno šel v osnovno šolo. Med temi počitnicami pa se je (komaj) prepričal, da je vse to samo izmišljeno. zdaj je že dva mesca v šoli in nima nobenega upanja več.
1. november
»Danes pišemo matematiko, in glasbo.« Je pomislil Nik ko se je zbudil. Prav počasi se je oblekel ter nahitro pojedel opečeni kruhek in ribo na oko. Umiti se mu pa ni dalo, zato se je kar odpravil v šolo. Hodil je počasi ,saj je bilo časa dovolj. Tudi ko je prišel v šolo , je bilo do pouka še petnajst minut. V učilnici matematike je bila samo sošolka Manca. Pripravil se je za pouk, nato pa odšel v knjižnico. Vzel je učbenik za glasbo in si v čitalnici (ki je bila na srečo prazna) naredil plonk listek za glasbo. Ob zvonjenju se je vrnil v razred. Učiteljica jim je razdelila kontrolke. Nik je končal deset minut pred sošolci. Plonk listek si je dal na mizo in se ga poskušal naučiti na pamet. Zvonec je zazvonil in odpravil se je k slovenščini. Po njej pa je prišla glasba. Dobil je svoj test.
1. od kod prihaja pesem Trzinka? Hmm na to se bo vrnil še potem. 2. kdo je napisal pesem žabja svadba? Kdo že? Poiskal je plonkec, tega pa ni bilo. Zdaj gotovo nebo pisal pozitivno! Hmmm…

2. poglavje

Ni bil več v razredu. Sedel je na stolu v nekakšnem letalu, poleg neznanega fanta, ki ni bil punca. »kje sem?« ga je vprašal, a fant, ki ni bil punca je že zaspal. Zato pa mu je odgovorila punca, ki ni bila fant, ki je sedela za njim s še enim fantom ,ki ni bil punca, ki je tudi spal. »čav , jaz sem Pika! Tudi ti si eden tistih ,ki jim ni nič jasno kajne? Letimo z aeropalace. To je letalo brez kril in repa.
Gremo pa na šolo za nadnaravne! Podobno kot šola za čarovnike, le da je resnično . Tudi moja babi je bila nadnaravna, zato nisem bila presenečena, ko sem prišla sem, saj že vse vem. Tvoji starši so že obveščeni kje si in kam greš. Vse ostalo pa boš zvedel ko prispemo. Vrjetno si že lačen, saj je čas kosila, drugače pa kar zaspi kot tadva fanta.« pomignila je na speča vrstnika. Nik, ki je opazil, kako lačen je si je raje izbral prvo možnost. »kako prideš do hrane?« Je vprašal Piko. »naročiš jo jasno! Rečeš lahko tudi, da bi jedel gnila jajca, pa jih boš dobil. Samo pazi, kaj izbereš, saj moraš tisto tudi pojesti.« natakarica je prispela do njih »bi kaj prigriznili?« Je vprašala. »ne hvala« je rekla Pika, Nik ,ki je bil popolnoma sestradan , pa je naročil torteline s smetanovo omako. »jaz bi pa čokoladne torteline brez omake!« Nik je pogledal svojega sopotnika, ki je bil očitno že buden. »Živijo jaz sem Kris.« Mu je mimogrede rekel. Potem so se peljali, peljali, peljali,peljali,peljali,peljali,peljali,imeli kopel,peljali,peljeli,peljali,peljali,peli,plesali,peljalipeljali,peljali,peljali in naposled pristali.

3. poglavje

»kam smo prišli?« Je rekel Piki, ki je bila tista punca, ki ni bila fant, s katero je kramljal na aeropalace. »babi pravi, da nekam na Škotsko« Prerinila sta se ven. Nik je pričakoval grad, kot je bila Bradavičarka , a ko je stopil ven je videl le ozko reko,ki je izginila v podzemlje, ob njej pa velikega človeka »Hagrid?« je pomislil. A ko so prišli tja je ugotovil, da je to robot, v katerem sedi majhen sprevodnik. Sprevodnik je zlezel iz robota in jim po parih podal gumijast balon. Balon se je napihnil in postal gumijast splav. »le sem prvi razred! Videti morate kako se pride v šolo. Ko napihneš splav, ga privežeš ob reko in ga položiš vanjo, zlezeš gor in se oprimeš vrvi na dnu, uležeš se na trebuh z nogami naprej glavo pa moraš imeti dvignjeno. Nato splav odvežeš in odplaval bo po reki. Ko se reka spusti v zemljo, glavo skloniš, a ne smeš zapreti oči. Reka kmalu pride na površje, takrat se obrnite naprej in bodite v počepu zataknjeni za vrvi na dnu. Reka se kmalu spusti po brzicah, oči ne zapirajte in pazite na skale. Na koncu pa se morate spustiti še po slapu. Ko pristanete v tolmunu pod slapom,izstopite. Malo nevarno, ampak nadvse zabavno! Srečni spust!« fantje in punce so se v dvojicah spuščali po reki. Tudi Nik je moral to storiti, skupaj s Krisom. Spust je bil zabaven , in ko sta prišla že do brzic je videl, da reka vodi v veliko okroglo kotlino. Ko je splav priplovel do roba slapu, pa je videl tudi svojo bodočo šolo. To je bil zelo zanemarjen črn grad. Močno je razpadal in spominjal je na kakšen vampirski grad iz grozljivke. Prav grozljiv je izgledal in vse prej kot prijeten vtis je dajal. Nik sploh ni opazil, da je pristal v tolmunu ,in če ga Kris nebi potegnil iz njega bi ga reka odnesla naprej. Počakali so preostale pare. Nato je prispel še sprevodnik in jih povedel proti gradu. Od znotraj ni bil nič bolj prijeten kot od zunaj. V njem je bilo prašno, hladno in polno pajčevin. Po tleh so gomazeli ščurki in podgane. Hodnik je osvetljevala srhljiva svetloba bakel in po njem je odmevalo ječanje. Preko sten je curljala voda in smrdelo je po zatohlem. Fant, ki je stal za Nikom je planil v jok, dekleta bolj zadaj pa so imela napad panike! Po dolgem hodniku, ki mu ni bilo videti konca, so prispeli v glavno dvorano. Ni bila v dosti boljšem stanju, kot hodnik, le ščurkov ni bilo po tleh, namesto podgan, pa so tu bile miši. Spredaj je bila miza za učitelje ter še pet miz za učence. Bile so iz kamna. Na njih so bili zarjaveli pladnji z plesnivimi ostanki hrane stari več desetletij. Na razpadajočih oblazinjenih stolih so bile pritrjene zlate ploščice z imeni, katere je že obrasla plesen. Nik je poiskal svoj stol, a nanj ni sedel, saj je že povsem razpadal. Počasi so vsi učenci poiskali svoje stole, a nihče ni sedel nanje, nekateri zato, ker preprosto niso mogli nekaterim pa so se preprosto gnusili. Nato so prispeli še starejši učenci in stopili do svojih mest, sedel pa ni nihče. Učitelji so prišli v dvorano. Njihovi sedeži so bili kamniti (a plesnivi) zato so se lahko (čeprav jih to ni nič kaj razveselilo) usedli. Nik si je želel videti ravnatelja in verjetno ga tudi je samo vedel ni, da je bil to ravnatelj. Ravnatelj, ki je v bistvu bil ravnateljica je vstal in nagovoril učence. »Eno štirimesečje je minilo, od kar smo se nazadnje videli.« obrnila se je k prvošolčkom »in 12 let je minilo, od kar sem videla vas. Šola se je med samevanjem dosti postarala. Čas se namreč vrti hitreje in zdi se, kot da bi šola samevala že stotine let. Z našimi močmi jo bomo, kakor vsako leto obnovili! Vstanite prosim, da začnemo z obredom.« A vstajati ni bilo treba nikomur, saj ni nihče sedel. Odprli so dlani in roke dvignili nad glavo. Učitelji so začeli prepevati čuden napev. Pridružili so se jim učenci višjih razredov ter nekaj prvošolcev. Nik si je le nekaj brezzveznega mrmral v brado. Čutil je kako se mu roke razgrevajo. Nekaterim so kar zažarele. Dvorane se je zableščala! Počasi se je od tal proti vrhu začel širiti sijaj. Stoli so postali čisti in trdni, kovinska imena pa so se zableščala v zlatu. Stene, ki so bile temne in razpokate, so postale gladke in sijoče. Tla so pokrile bleščeče marmorne ploščice in kar naenkrat ni bilo več golazni in plesni. Zrak je postal topel in prijeten. Nič več ni smrdelo. Bakle,ki so s sebe metale medlo svetlobo so zažarele in lestenci, ki so viseli s stropa so se biserno zalesketali in napolnili dvorano s močno prijetno svetlobo. Mize so postale čiste in pogrnjene z ne plesnivimi, bleščeče rdečimi prti, krožniki na njih pa so se zlato zableščali in postali tako čisti, da bi lahko celo jedel iz njih (kar je bilo prej norost). Dvorana je postala prekrasna, sijoča, čudovita, kraljevska lahko bi rekli celo božanska! Čisto pri mizi za učitelje so se pojavile majhne mize s hrano. Na eni mizi je bila kitajska hrana, na drugi mehiška, na tretji hitra prehrana, na četrti italijanske specialitete, na peti tipična slovenska hrana, na šesti sladice, na sedmi sadje iz celega sveta , na osmi solate, na deveti pijače, na deseti klasika(dunajski zrezek,makaronovo meso ipd.), na enajsti vse vrste pic, na dvanajsti še več vrst pic, na trinajsti morski sadeži, na štirinajsti šestinštirideset različnih vrst sladoleda in na petnajsti šestinštirideset enakih vrst sladoleda(pri zadnji mizi niso imeli več idej, hoteli pa so, da se število miz smiselno konča, zato so pač dali še eno, ki pa ni mogla bit kar prazna). Nik je občudoval vso hrano, ki se je tam ponujala, zanimalo pa ga je, kje so vse to dobili. » hrano z vsega sveta lahko dobite na mizicah tule spredaj. Če pa imate še kakšno željo ali idejo za novo mizo ali jed, ki bi jo še lahko dodali na že narejeno mizo, pa kar na plan z njimi!« Je rekla ravnateljica. »postrezite si.« Sledilo je precej prerivanja do miz s hrano. Nik je počakal, da se je gneča nekoliko sprostila nato pa je tudi sam odšel po hrano. Vzel je pred jed, juho, glavno jed in sladico, vse iz kitajske mize. Nik je namreč ljubil kitajsko hrano. Po obedu so prvošolci dobili načrt gradu in seznam potrebščin. Nato so jih peljali v sobe. Bilo jih je veliko in po trije so spali v njih. Po seznamu so jih poklicali kje bodo imeli sobo. Nik je bil presrečen, ko je v sobo dobil Piko (zraven je bila še ena važna Ajdika iz tretjega letnika), ni pa bil vesel, da je bila njihova soba še vedno nekoliko plesniva. Na srečo (kajti v nekatere prostore urok ni prišel) so učitelji učencem pomagali osvežiti sobo. Sicer sta urok znali tudi Pika in Ajdika, a je en izmed učiteljev menil, da je bolje, če jim pomagajo učitelji. Soba je bila zdaj lepa in čista. Nik se je vrgel na posteljo. Šele zdaj se je spomnil, da sploh nima ničesar s sabo. V šoli so verjetno vsi panični, ker je izginil. Bosta mama in če sploh verjela sporočilu ,ki sta ga dobila o tem kam je šel ? kaj si bodo mislili v šoli , ker ga nikdar ne bo k pouku? Ali naj spi kar oblečen, ker nima pižame? Kaj bo ko bodo učitelji izvedeli, da sploh nima potrebščin za pouk. Kaj je ravnateljica mislila s tem da so se nazadnje videli pred 12 leti. So njegovi starši vedeli , da ima nadnaravne moči? Jih sploh ima? Ali se bo še kdaj vrnil domov? Kaj bo , če se nebo? Nik se je obrnil k Piki , ki je iz omare ob svoji postelji vlekla knjige in pižamo. »pika, kako si vedela, da boš prišla sem, in kako naj bi to vedel jaz?« jo je vprašal. Pika je prenehala z zlaganjem knjig iz omare in se obrnila k Niku. » babi mi je pripovedovala o tem, kako vsak 1. november izgineš in se prikažeš na letalu, ki pelje proti šoli. Ko se prikažeš na letalu vedno postaneš lačen. Ne vem zakaj. Ko se rodimo se naše moči rodijo z nami. Vsakega nadnaravnega dojenčka v Sloveniji pride pogledat naša ravnateljica, ki staršem razloži vse kar morajo vedeti o naših sposobnostih. In šoli, ki jo bomo obiskovali, ko se podamo v sedmi razred. Ko prispemo do šole, nas vse , kar potrebujemo čaka v omarah: čevlji, oblačila, knjige… drugega novembra gremo po potrebščine za pouk in tretjega začnemo s poukom. Petke sobote in nedelje imamo prvo leto proste, zato se lahko za vikend vrnemo domov in potem pridemo nazaj, a tega ne dela skoraj nihče. Med jesenskimi in zimskimi ter prvomajskimi počitnicami lahko ostanemo v šoli. Za božično-novoletne in poletne počitnicami, pa se moramo vrniti domov. Velike noči pa sploh ne praznujemo. Vmes gremo pa tudi na šolske počitnice. Takrat gremo s šolo za en teden smučat, ali pa v toplice, na morje, v hribe in celo na potovanje po Evropi. Vmes pa imamo tudi kakšen prost dan. Pouk imamo od osmih zjutraj do dveh popoldne. Potem imamo čas za učenje in domačo nalogo. Po tretji uri pa imamo čas za druženje krožke in ostale prostočasne dejavnosti. Ob sedmih zvečer moramo biti že vsi v gradu, ob enajstih v sobah ugasnemo luči, lahko pa že tudi prej, če hočemo. Iz sobe pa gremo lahko ob petih zjutraj, zajtrk pa je od sedmih do pol osmih zjutraj. Pouk se začne ob osmih zjutraj in traja do dve…« »ja to si že povedala.« Jo je prekinil Nik.« a iz tvoje pripovedi še vedno nisem zvedel, kako naj bi jaz vedel, da bom prišel sem?« » Tega ti sploh ni bilo treba vedeti! Mimo grede, nisem ti še povedala, da imamo kosilo od dvanajstih (opoldne) do enih, in večerjo od pol osmih, do osmih zvečer. Na obroke lahko prideš kadarkoli med časom, ki je naveden in odideš tudi kadar ti paše, samo, da je med navedenim časom. Lahko pa tudi ne greš, če nisi lačen…« »Pika! Bi bila lahko tiho? Vse to me sploh ne zanima!!!« je jezno rekel, že trenutek za tem pa se je ugriznil v jezik, saj je iz njene pripovedi izvedel odgovore a skoraj vsa vprašanja, ki so ga prej mučila. Odpravil se je k svoji omari in vzel pižamo iz nje. Bila je njegova najljubša pižama z narisanimi turkiznimi in zelenimi zmaji. »Kje imamo kopalnico?« je vprašal. »Po hodniku naravnost naprej, saj boš videl je označeno« je rekla Ajdika in odšla iz sobe. Nik je šel za njo in po hodniku naravnost. Na vratih iz stekla je bil narisan človeček v kadi. Stopil je skozi vrata v čudovito sobano. V njej je bilo 18 steklenih umivalnikov in ogledal na desni in 7 manjših prostorov z zaprtimi vrati. V prostorčkih so bila steklena stranišča in ogromno prostora. Bile so tudi omamne dišave, ki so napolnile straniščni prostor. V stranski steni je bilo dvoje vrat. Na enih je pisalo TUŠ, na drugih pa MERCATOR. Ne saj ni pisalo Mercator. Pisalo je KOPALNA KAD. Nik se ni mislil tuširati ali kopati, saj je na aeropalace imel penečo kopel. Potem se je spomnil, da ni vzel krtačke za zobe in brisače, ter šel v sobo ponju. Prinesel je še zobno pasto in si pričel prati zobe. Zelo zabavno je bilo gledati kako je voda , pomešana z zobno umazanijo odtekala po stekleni cevi. Vrnil se je v sobo in se razkomotil. »Veš kaj se mi zdi čudno« je vprašal Piko. »Žal ti moram povedati, da tega NE vem.« mu je odgovorila. » izginil sem na začetku tretje šolske ure, ravno po malici. Na aeropalace pa je bil čas kosila in jaz sem bil sestradan. Kako to? In ko smo prišli se je večerilo. In koliko je zdaj ura? KJE JE SPLOH URA!?« » OK Nik. Tega ti ne znam točno povedat. Vem samo to, da prideš gor lačen. Čas ti mine na aeropalace zelo hitro, ker se ne dolgočasiš, sicer pa osem ur vožnje ni nič dolgega. Normalno, da se ti zdi kratko! Mimo grede ti moram sporočit da je jutri zajtrk ob šestih zjutraj, saj moramo dobiti informacije za nakupovanje. In prej si še vprašal… aja ura je 22:29!« Nik je Piko že hotel prositi naj bo tiho, ko pa jo je pogledal je že spala (oziroma se delala da spi). V sobo je prišla še Ajdika, in ugasnili so luč. »Res čuden dan je bil« si je v mislih rekel Nik in… » Vav, a v mislih znaš govorit? Aja saj res, jaz spim.« Nik je zavzdihnil in zaspal.

4. poglavje
»Hej ti! Ti kakotiježeime ki se pogovarjaš v mislih! Zbudi se! Joj no vstani! Halooooo !« Nik se je prebudil in pogledal okrog sebe. Pred posteljo je stala Pika ki ga je poskusila prebuditi. »Ime mi je Nik in zakaj me budiš?« Nik je pogledal na uro, ki je bila 5:33. »Ker je zajtrk čez pol ure! A si pozabil? Danes gremo nakupovat potrebščine.« Nik ni ničesar rekel in odšel k omari. Vzel je kavbojke in zeleno majico z poslikavo grafita. Oblekel je še sive nogavice in otročje modre copate zajčke z ušesi. Pika mu je podala pladenj s kozarcem vode. »Zakaj pa to?« je vprašal. »Ljudje, ki zjutraj na tešče popijejo kozarec vode, se čez dan bolje počutijo.« mu je povedala Pika. Nik je popil vodo (in ni čutil nobene razlike), ter se odpravil na stranišče. Nato se je odpravil v jedilnico in se vrnil v sobo, ker ni vedel kako se pride do nje. Iz nočne omarice je vzel mapo z seznamom potrebščin in drugih listin. V njej je našel tudi načrt posameznih nadstropij v gradu in opise najkrajših poti ter bližnjic iz enega prostora v drugega. Uporabil je načrt 1. in 2. nadstropja , ter opis poti sobe prvega nadstropja-jedilnica. S njuno pomočjo je hitro našel jedilnico. Miz z jedmi je bilo manj in niso bile razvrščene po vrstah hrane. Nik je vzel Čokolino in jagodni sok, ter zasedel svoje mesto. Ob njem je ravnokar prisedel Kris in pričela sta klepetati , a sta takoj utihnila, saj si nista imela ničesar za povedati. Eden izmed učiteljev je vstal in se zadrl: »Posluh ljudje in vse ostalo kar sliši!« Vsi so se obrnili k njemu, razen Pika, ki je iz svojega mleka reševala utapljajočo se mušico. »Poglejte me ljudje in vse ostalo kar vidi« se je znova zadrl učitelj in zdaj sta se tudi Pika in pravkar rešena mušica obrnili k njemu. »Ko vsi pojeste, se boste znašli v domači deželi blizu trgovine MOJSTER JAKA. Poiščite jo in vstopite vanjo. Trgovina ni samopostrežna, zato stopite k prodajalcu. Povejte mu, da potrebujete šolske pripomočke in odpeljal vas bo na pravi naslov. Nakupujete lahko do enajstih, potem pa greste lahko po svoje. Ob dvanajstih se boste spet znašli tukaj, ne glede na to kje se boste nahajali. Pojdite po sezname stvari in denar, potem se dobimo spet tu, ob 7:00 boste že v bližini trgovine. No gremo, hop hop hop!« Je z bolj normalno jakostjo rekel učitelj. Vsi so vstali, razen učitelj se je usedel nazaj. Napotili so se v sobe. Nik je prijel mapo z pomembnimi papirji in denarnico. Oboje je dal v nahrbtnik in se ulegel na posteljo. Čakal je da bo ura sedem. 6:58, 6:59… 7:00 je videl le za delček sekunde, saj se je kar na lepem pojavil na pločniku ob cesti. Razgledal se je. Na desni strani je bil travnik. Na njem je stalo nekaj hiš in ograda krav. Na levi strani ceste pa je bil še en pločnik in precej velika stavba za katero je predvideval da je šola, saj je imela po oknih nalepljene rožice in jesensko listje iz papirja. Na ulični svetilki je bila tabla z napisom: SPAR 1000m >, na naslednji ja bila tabla z napisom TUŠ 1000m > in na tretji tabla z KOPALNA KAD. Ne, saj ni pisalo kopalna kad. Pisali je MERCATOR 800m >. Šele na četrti luči je bila tabla z napisom: MOJSTER JAKA 200m >. Nik je stekel v smeri in kmalu prišel do majhne trgovinice z napisom Mojster Jaka in orjaškim obledelim in starim lesenim izvijačem pod napisom. Vstopil je. V trgovini je bil pult, za pultom pa so bile omare s predali polnimi žebljev in vijakov ter matic vseh oblik in velikosti. Na pultu je bil star zarjavel zvonček. Pocingljal je in iz za vrat z napisom skladišče se je prikazal prodajalec. »Potrebujem šolske potrebščine« je rekel Nik, prodajalec pa je odgovoril: »Veš sinko tole pa ne bo pravi naslov. Potrebščine za šolo prodajajo v Sparu in Mercatorju in Tušu, ter podobnih trgovinah, ne pa v trgovini z delovnimi pripomočki.« » Ampak v šoli so mi rekli naj pridem sem!« je vzkliknil Nik. »Žal mi je dečko, ampak tega pri nas nimamo.« mu je rekel prodajalec. »Kaj slišim? Česa nimamo!? Pri nas imamo vse kar potrebujejo kupci! No Mare, česa nam je zmanjkalo?« iz za vrat z napisom pisarna je skočil šef trgovine. Prodajalec, ki mu je bilo očitno ime Mare mu je povedal po kaj je prišel Nik v njihovo trgovino. »Ah fantič žal mi je za tole. Mare je šele pred kratkim začel delati pri nas in ne ve vseh podrobnosti. Kar stopi za mano.« Nik je začudeno stopil za njim, prodajalec Mare pa je še bolj začudeno zrl za njima in najbolj začudeno ge gledal majhen fantek, ki je poskusil neopaženo zasledovati prodajalca Mareta. A njegova začudenost ni bila nič v primerjavi z začudenostjo še manjšega fantka, ki je poskusil zasledovati njega. Prodajalec je Nika odpeljal v svojo pisarno. V pisarni je bilo še dvoje vrat: za enimi je bilo stranišče, za drugimi pa kdo ve kaj. No šef trgovine je vedel kaj je za njimi. Odklenil jih je in Nika popeljal skoznje.
Znašel se je v okroglem prostoru velikem kot Prešernov trg. V prostor je vodilo ogromno vrat in Nik je že pozabil skozi katera je vstopil. Na sredini tega prostora je bila večja stavba z svetlečim napisom TRGOVINA MOJSTER JAKA-SLOVENIJA. Nik je vstopil v trgovino. V njej se je gnetlo ogromno ljudi. Vsi (razen prodajalcev) so bili iz šole za nadnaravne. Nik je hitro poiskal Krisa. Kris je ravno poskusil prebiti do blagajnega pulta. Nik se je hitro prerinil do njega in skupaj sta nadaljevala težko pot do blagajne, ki je bila dolga 2 metra. Za blagajno so bili trije prodajalci, dva pa sta brskala po omarah za pultom. Nika in Krisa je dolga 2 metrska pot povsem izčrpala zaradi prerivanja in sta se z zadnjimi močmi naslonila na blagajniški pult. Iz mape z papirji sta oba privlekla svoj seznam potrebščin. Položila sta ga pred prijazno prodajalko. Ta je prebrala seznama in tudi ona začela brskati po predalih. K njima se je prerinilo še nekaj deklet, med njimi tudi Pika. »O, tukaj sta!« je dejala. »Razmišljala sem, da bi mi trije lahko bili prijatelji« Nik je bil presenečen nad to izjavo, saj je mislil, da so prijatelji že tako ali tako in se jim tega nebi bilo potrebno zmeniti, a je vseeno pritrdil, da bi ju rad imel za prijatelja. »O živijo moja nova prijatelja« je pozdravila Pika, kot, da bi se srečali šele zdaj. »V katerem razredu sta?« ju je vprašala. »Kako to misliš?« se je začudil Kris. »Trije 1. razredi so. A, B in C. V katerem sta vidva?« Nik je preletel svojo kartoteko. Na listu, kjer je bil urnik, je pisalo tudi da bo hodil v prvi B. »B« je dejal Nik. »Kje ga visiš?!« je vzkliknila Pika. »Ne. Jaz sem v razredu B.« ji je pojasnil.»Kdo pa je ta B?« je vprašal Kris. »Saj je vseeno. Kateri razred si pa ti?« je vprašala Pika. »A« »Kje? Aha sej res A je že umrl pred tremi leti« »Ne, jaz grem v razred A« je pojasnil Kris Piki. »Ja saj je logično če je pa že umrl.« Je odgovorila. »Kateri razred si pa ti Pika?« Je vprašal Nik. »B, se razume. Vanj vtaknejo samo ta pametne. A in C sta pa za zgubane zgube.« »Kaj!!!« »Saj se samo hecam. V resnici so vsi razredi enakovredni.« je dodala po Krisovem ogorčenem vzkliku. »Glejte. Nimam časa stat tukaj cel dan. Vzemite stvari, potem pa pojdite klepetat drugam.« je jezno rekla prodajalka za njihovimi hrbti. Hitro so se opravičili, plačali in se odmaknili na stran. »Škoda je le, da nismo vsi skupaj v razredu.« Je zavzdihnil Nik. »Pika, ti ki vse veš, pa nama povej, ali je jutri že pouk?« je vprašal Kris. » Nup. Pravzaprav bi večina temu rekla tako, ampak jutri bomo imeli samo uvode v predmete. V bistvu je to neke vrste učenje. Učenje tega, kaj se bomo učili pri predmetih. Del tega bo tudi pri spraševanju.« je povedala. »Lepo. Ampak kaj naj zdaj delamo do enajstih? Vrtimo palce?« je vprašal Nik. »Če ti paše lahko! Ampak jaz bi šla raje malo pogledat po trgovini in bi še kaj kupila.« je odgovorila Pika. »Potem pa pojdimo še kaj kupit.« je predlagal Kris. Izogibali so se učencem in se razgledovali. V oči jim je padla majhna mizica, na kateri so se lesketali kamni in minerali vseh barv in oblik. »Kako so lepi! Pa še vsak ima svoje blagodejne učinke!« jih je občudovala Pika. »Kakšne učinke?« je vprašal Nik. » Postaviš ga na sonce da se na pije sončne energije potem pa se sprostiš in ga položiš v dlan. Tako ti dovaja energijo. Vsak kamen ima svoje moči. Tamle spodaj celo piše kakšne so!« je rekla in pokazala na lističe pod posameznimi vrstami kamnov. »Mi potrebujemo za pouk tri kamne: kamen, ki ti prinaša srečo, kremen in pa še en kamen, ki ti je najbolj všeč. Kremen mora biti obrušen tako, da je enakomeren ali primeren za nihalo, druga dva pa morata biti zaobljena kot prodnika.« je povedala. » Kako pa to veš?« jo je začudeno vprašal Kris. » Ker piše na listu s potrebščinami. Ga nista prebrala?« je vprašala. Nik in Kris sta se spogledala in odkimala. Pika se je zasmejala. »Kako pa vem kateri je moj kamen za srečo?« je vprašal Nik in potežkal v roki različne kamne. »Glede na to, kaj si po horoskopu in kdaj si se rodil.« je povedal striček, ki je prišel k mizi. Bil je star in majhen in očitno je bil prodajalec, svetovalec, ali pa nekaj podobnega. »Katerega mesca si rojen sinko?« je vprašal Nika. » Rodil sem se maja gospod.« je povedal. »Aha. Potem je tvoj kamen za srečo smaragd. To je tisti zeleni tam.« Mu je pokazal kupček zelenih kamenčkov. »Pa ti gospodična?« se je obrnil k Piki. »Rojena sem julija« »Potem je pravi kamen zate rubin to je…« »Tisti rdeči tamle, saj vem« ga je Pika prekinila in segla po čudovitem rubinasto rdečem rubinu. »In še zadnji gospodič?« je gospod ogovoril še Krisa. » Konec oktobra sem se rodil,« mu je povedal. »Torej moraš imeti opal.« mu je odgovoril striček in mu v roko stisnil njegov kamen. »Potrebujete pa še enakomeren kremen ali kameno strelo po domače in še nekaj po vaši izberi.« v platnene vrečice jim je spravil tri enake kamenčke nato pa so si izbrali vsak še enega. Zahvalili so se prodajalcu , svetovalcu, ali pač tistemu, kar je bil tisti striček in odšli naprej. »A potrebujemo še kaj?« je vprašal Nik. »Mislim da ne, ampak bi vseeno še malo pogledala na okrog.« mu je odgovorila Pika. Odhiteli so nakupovat dalje. Ko se je kazalec bližal enajsti uri je Nik imel poseben zvezdni lok s puščicami, Pika še nekaj kamenčkov, knjigo o kamenčkih in ljubezensko bonboniero, Kris pa nekaj amuletov in knjigo o klicanju duhov z naslovom Knjiga o klicanju duhov. Ustavili so se tudi pri »čarobnih« palicah, a je ni nihče kupil. Pika je namreč menila, da se jih bodo učili izdelovati v šoli. Zapustili so trgovino in se vrnili na trg. Privoščili so si coca~colo in sladoled. Okrog trgovine mojster Jaka se je gnetlo nekaj stojnic s sladkorno peno, pokovko in toaletnim papirjem. Nik in Kris sta šla mimo njih, pika pa si je kupila toaletni papir s poslikavo Gandalfa ki sedi na stranišču. Čez ena izmed vrat so zapustili trg in se znašli v eni čisto navadnih trgovinic MOJSTER JAKA. Poslovili so se od prodajalca in šefa trgovine, ter se odpravili na ulico. Kot po naključju so se znašli čisto blizu Celjskega Citiparka. V H&M so si kupili nekaj cunj in se okrepčali v Mcdonalts-u, kar naenkrat pa so se znašli v jedilnici šole za nadnaravne.

5.poglavje
Učitelji so jih že čakali in jih prosili da se usedejo. Gospod zadirčni učitelj se je zadrl: »Prav. Upam, da ste si nabavili dovolj potrebščin za prvi trimester šole. Če si niste , je vaš problem. Zdaj vas bomo poklicali po razredih. Ko zaslišite ime, za katerega veste da je vaše, šprint sem. Če pa slišite ime, za katerega niste prepričani, da je vaše pa samo stecite sem kakor hitro lahko. Pa začnimo s petimi razredi in tako nazaj.« Učitelj je začel brati imena po seznamu in na koncu je povedal še ime razredničarja. Tudi ta je moral priteči do svojega razreda in ga odpeljati ven iz dvorane. Končno so prišli na vrsto prvi razredi. Najprej A, potem pa B. » Prvi B je:Jan Brezovnik, Mia Čop, Pika Gajšek, Tanja Karter, Mark Loren, Lea Miklič, Rene Rosa, Nik Tozon, Simon Vozelj, Klara Žernik, Jure Žokelj, Ruby Žontar Sayers in Tom Žžž!« Nik je bil prepričan, da je eno od imen njegovo zato je šprintal v ospredje. Njihova razredničarka je bila mlada a precej okrogla učiteljica po imenu Margerita. Odpeljala jih je iz jedilnice v prvo nadstropje in še naprej v drugega in še naprej v tretjega v učilnico predmeta PNIN. Dekleta so se posedla na levo stran in fantje na desno. Nik je sedel zraven visokega temnolasega fanta po imenu Rene. Učiteljica jih je prosila za tišino in začela z razlago. »Pozdravljeni učenci. Ime mi je Margerita Cankar in bom vaša razredničarka do konca šolskega leta. Učim predmet PNIN ali predmeti z naravno in nadnaravno močjo. Več o njem boste izvedeli jutri. Zdaj vam moram povedati nekaj zelo pomembnih informacij.« Pričela je razlagati pomembne reči, ki pa jih je Nik že vedel od Pike. Ko je končala so se podali v svoje sobe in analizirali kupljeno kramo. Nik je ugotovil, da potrebščin sploh ni bilo veliko. V vreči je našel nekaj knjig, ki jih bodo potrebovali za učenje in nekaj čisto običajih učbenikov. Poleg njih so bili notri še kamenčki in ogrlica ki je prikazovala kdo ve kaj. V H&M si je kupil nove copate (ni hotel nositi tistih otročjih zajčkov) in verižico z lesenim obeskom jing in jang. Jing in jang se mu je zdel mogočen čeprav ni vedel zakaj. Predstavljal naj bi moč vesolja ali nekaj takega. Pravzaprav je imel več pomenov ampak Nik ni razumel nobenega od njih. Nadel si je obesek in stekel v jedilnico, kjer je bila že večina sošolcev. Margerita pa jih je poslala nazaj v sobe po jakne in dežnike, saj je zunaj deževalo, oni pa so šli na ogled posestva. Zunaj jih je čakal pogled, ki ga skoraj ni mogoče opisati z besedami. Grad je bil postavljen na sredi okrogle kotline. Okrog njih so se razprostirale več sto metrov visoke skalne pečine. Po eni strani so tekle brzice in čez skalni previs je padal deset metrov visok slap, ki se je končal v tolmunu reke, ki je spet zavila v notranjost skale. Po pečini je na nekaterih mestih rasel mah in na skalnih poličkah celo kakšen grmiček. Nad njimi pa se je razprostiralo sivo deževno nebo, ki je namakalo pečine in kotlino. Učiteljica jih je popeljala naprej. Najprej so si ogledali park z nekaj drevesi majhnim jezerom in klopcami. Potke so bile kamnite. Naprej je bilo nogometno igrišče in igrišče za ulično košarko. Še malo naprej je bilo strelišče za lokostrelstvo. Hodili so po mokri trati, mimo grmov in dreves do majhnega koloseja s premerom 10 metrov. Margerita jim je povedala, da je to vadišče za bojni krožek. »Učijo se lokostrelstva, mečevanja, rokoborbe in podobnih zadev a krožek lahko obiskujejo samo fantje« jim je povedala. Nato so pot nadaljevali mimo labirinta iz žive meje in trampolinov do ogromnega drevesa za plezanje. Iz njega so visele debele vrvi za plezanje, pletene lestve in deske zabite v drevo za plezalne poličke. Vodile so visoko v krošnjo kjer so na debelih vejah stale lesene hiške. »To je najstarejše drevo v Evropi. Je nesmrtno. Tudi če ga posekaš bo zrasel nazaj. Je odporen proti vsem boleznim in ogenj mu ne more čisto nič. Tudi do 30 let lahko zdrži brez vode in svetlobe, mu pa to zelo škodi in upočasnjuje njegovo obnavljanje. Če drevo več kot 30 let ne dobi vode in svetlobe ga večini del odmre in v njem živi le čisto droben košček, ki se ob prvi vodi začne obnavljati in požene nove veje, odmrli del telesa pa spet spravi v pogon, a tako obnavljanje lahko traja več stoletji. Njegovo deblo je visoko 32 metrov , skupaj z vejami pa je visoko 59 metrov. Obseg debla je približno 24 metrov oziroma ena stranica je velika 6 do 7 metrov. Najdebelejša veja ima obseg 4 metre in pol, povprečna debelina vej s hišicami je 2,3 metra. Najvišja hiška je na višini 41 metrov najnižje pa niso skrite v krošnji ampak so postavljene na vejah , ki štrlijo iz debla. Najnižja je na višini 11 metrov. Takšnih višin si sploh ne morete predstavljati če jih ne vidite. Največja hiška na drevesu se nahaja na višini 35 metrov in je velika 18m2 oziroma 3m krat 6m. Nekaj metrov pod najvišjo hiško je vhod v deblo. Deblo ni votlo, le po sredini je zvrtana luknja s premerom 70 centimetrov . Ta luknja je predor, ki vodi v podzemno dvorano pod drevesom. Ko stopiš čez vhod imaš tla, ki se začnejo spuščati kot dvigalo. Spust je zelo adrenalinski saj po drevesu navzdol letiš 38m po deblu in še 2m pod zemljo s hitrostjo 40 km na uro. Naj pa vam povem, da prvošolcem in začetnikom drugega razreda ni dovoljeno obiskovati drevesa, saj ne znajo dovolj, da bi se lahko zaščitili pred padci iz tako visoke višine. Že plezanje do najnižje hišice bi bilo lahko usodno, saj padec z 11m ni kar tako. Je pa to drevo prava plezalna pustolovščina, še bolje od večino pustolovskih parkov v Sloveniji. Razlika je le v tem, da nisi nikamor pripet in te varuje samo nadnaravna moč. Seveda ima drevo zelo močno energijo, ki jo boste čutili če se ga dotaknete z obema rokama in bo energija stekla čez vas.« učenci, ki so ves čas zamaknjeno poslušali, kaj vse predstavlja to drevo, so se ga zdaj dotaknili. Nik je začutil¸da je drevo zelo vroče.

upam da vam je všeč in da si boste želeli nadaljevanja. Lahko mi date predlog za naslov, ker si ga jaz nemorm zmislt. povejte mi pa še: a je ta zgodba kej smešna al nič.
19. avgust 2013
o marička, kok si napisala, ej!! O: ja, dej next, next, tole bo še zanimivu ej! (:
19. avgust 2013
Nexti drgac mi jo bos mogla brt next
19. avgust 2013
Zacetek je ful fajn
09. september 2013
next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!(zame pa koko?)
25. september 2013
NEXT!(pa res plis zame pa za lexie123)
27. september 2013
jp jp jp
02. oktober 2013
jipi japi jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
02. oktober 2013
koka ne ponavli!
03. oktober 2013
Ne ponavlam samo pojem pesmico melodija je taka kukr pr gunga gunga gunga
03. oktober 2013
u123401
u123401
Next
18. februar 2014
Prosim ne berite tega!!! Če bi radi izvedeli kako gre zgodba naprej skočite na drugo temo, kjer se bo ta zgodba nadaljevala. Čisto malce neopazno sem jo spremenila. Poiščite jo pod naslovom Nik in šola za nadnaravne, takoj ko jo bom objavila z nadaljevanjem vred. KO bo narejena, dobite link. Hvala!
23. marec 2014
solit se pejt že pol leta čakamo!
23. marec 2014
Vem
05. junij 2014
Skor cel let ve smo natancni
05. junij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg