Forum
u30718
u30718
pozdravljeni! sem Maby in sem se odločila da bom napisala zgodbice pisala bom po delčkih in jih bote morali vi nextat čimveč nextov om več bom napisala! Lp Pozdrav!! Želim vam veselo in zanimivo branje!!

a boš sodeloval??


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

02. april 2011
u30718
u30718
pa če kdo želi je lahko moj pomočnik/ica
02. april 2011
u30718
u30718
Nemočna deklica
Stara sem šestnajst let in s fantom hodiva že leto in pol. Moram priznati, da ga resnično ljubim čeprav veliko starejših misli, da pri teh letih to ni mogoče.

Ljubezen ne pozna meja, nima let in omejitev na raso, spol ter usmerjenost, je nekaj kar pade z neba in se zasidra v srcu.

Je čustvo, ki ga doživljamo kot žalost, srečo, jezo ter veselje. Je dano in podarjeno. To so bile moje misli pred tem poletjem in so še vedno po malem.

Pri meni pa ni problem o ljubezni ampak o dovoljenju v ljubezni. To si lahko razlagate na veliko načinov, kot neumno dekle, ki ne ve kaj hoče, mala deklica, ki želi prehitro odrasti ali pa le kljub letom zrela mlada ženska, kot me ocenjujejo skoraj vsi, ki jih poznam. Začelo se je s plesom.

Mark moj fant je ostal doma. Ni želel z mano na zabavo, pa sem odšla sama s sestro in prijatelji. In tam sem spoznala nekoga, katerega sem že poprej poznala na videz. Anže mi je bil takoj všeč in vedela sem, da se bova dobro ujela. Tisto noč sva plesala kot nora.

Mokra in zadihana sva edina ostala na plesišču, ko so vsi drugi odhajali ter prihajali. Počutila sem se srečno in takrat je bilo prvič, da nisem pogrešala Marka. Počutila sem se popolno in cenjeno, vedela sem, da Marku ne bo prijetno, ko bo izvedel vendar bilo mi je prelepo, da bi prenehala.Tisto noč po plesu smo odšli k nam v klet. S sestro sva bili samo doma le še brat je spal zgoraj v hiši. In ko sva se tam pogovarjala in smejala me je prijel za roko, vžgal radio in me zavrtel. Plesala sva še dolgo do šestih zjutraj, ko je moral oditi.

Naslednje dni sem mislila le nanj. Ko me je Mark poklical sem upala, da bo Anže. A ni bil. Vse do tedaj, ko sem po dolgem času spet odprla internet. Videla sem sporočilo in njegovo ime. Takrat se je tudi vse začelo. Pogovarjala sva se dolgo v noč, nikoli nič kar se nebi smela zaradi Marka. Zaupala sva si vse in čez čas sem komaj čakala da pridem domov in ga kliknem za pogovor, postala sem odvisna od njegovih besed. Včasih sva se menila po telefonu in odhajala na kavo v bar.

A tega nisem nikoli povedala Marku. In pred kratkim se ugotovila, da ga ljubim. Ni bilo tako kot ponavadi, bila sem pripravljena pustiti vse in oditi z njim. In ko sem ponoči jokala za njim in upala da ga kmalu pozabim je on plesal po zabavah z drugimi in mi naslednji dan zaupal kako lepo se je imel. Jaz pa sem bila vedno tako vesela zanj, ljubosumna a vesela.

Priznala sva si tudi, da sva si všeč a je šestnajstletna razlika v letih enostavno preveč. In končno sem dojela, da moram pozabiti to neumno a prelepo izkušnjo, ki sem jo doživela z njim in svoj čas posvetiti Marku, tistemu, ki me resnično ljubi in mi je naklonjen, četudi me včasih razžalosti, potre in žali na način, ki ni primeren za nobenega fanta v razmerju.

In tako se spominjam popolne trenutke, ki sem jih doživela z njim, ko sva se pogovarjala in smejala. Res je, da včasih trpim, ko me kliče in vabi na kavo ter mu s težkim srcem lažem, da sem zasedena. Ko bi bila le starejša in svobodna.Takrat bi lahko sanjala kaj bi bilo, če bi kdaj pristala skupaj. A tega ne bom nikoli izvedela. Ljubezen ne pozna meja, nima let in omejitev na raso, spol ter usmerjenost, je nekaj kar pade z neba in se zasidra v srcu. Je nekaj kar se zavedamo, kar ne moremo nadzorovati. Nadzorujemo pa lahko odnos, ki ga bomo ustvarili. Zato se odločam za razum, ki me pripelje do žalosti a življenju v realnosti.
02. april 2011
u30718
u30718
to je prva zgodba!
02. april 2011
NeXtTT
02. april 2011
u30718
u30718
še 4 nexte pa bom dala novo zgodbo gor!
03. april 2011
u30718
u30718
Z Vanesso, mojo najboljšo prijateljico, sva sedeli ob plaži in se sončili. Bil je zadnji dan počitnic in odločili sva se, da ta dan izkoristili za sproščanje, pred začetkom zadnjega letnika.
»Ash, jaz grem malo v vodo,« mi je rekla. »Ja, ti kar pojdi, meni trenutno ni.« »Oh. Sem mislila, da bi tekmovale do tistega pomola,« mi je rekla vsa razočarana. Vanessa je zelo rada tekmovala, v čemerkoli. Bila je zelo športen tip človeka, a sama sem bila bolj umirjena od nje. »Van, saj veš, da te jaz sploh ne bi prehitela, ali kakorkoli premagala. Ti kar pojdi.« Odšla je, a takoj ko je prispela do vode, se je njena razočaranost ohladila in zaplavala je. Nekaj časa sem jo opazovala, nato pa se zleknila in si prek oči poveznila slamnik. Naenkrat je k meni preletelo nekaj. Hitro sem se sedla in opazila žogo. Z koncem očesa sem opazila gibanje in k meni je prišel fant. Ampak kakšen fant. Bil je tako velik in močan, z vsakim gibom, ko je šel proti meni, so se mu napele vse mišice. Srce mi je začelo noreti kot zmešano. Ashley zberi se, saj je samo prišel po žogo.

»Zdravo! Oprosti za žogo, ampak s prijatelji igramo odbojko in jo je Jack po pomoti preveč udaril in je zletela do tebe,« me je sproščeno ogovoril, jaz pa sem ga gledala kot tele v nova vrata. Na mojo srečo se je iz plavanja vrnila Van in naju zmotila. Hvala bogu, da je prišla, saj bi si se tako osramotila, da si ne bi upala več govoriti z nobenim fantom. »Oh, kdo pa je to Ash?« me je vprašala vsa nasmejana. Vanessa je bila takšno nasprotje mene. Ona je bila družabna, zgovorna, z dečki je govorila kot, da so prijatelji od malih nog. Sama pa sem hudo zardela že, ko me je ogovoril. Ker sama nisem mogla izgovoriti niti besedice, se je predstavil kar sam.

»Moje ime je Charlie. Vidve pa sta?« »Jaz sem Vanessa, Van za prijatelje, to pa je moja najboljša prijateljica Ashley, za prijatelje Ash.« Van naju je predstavila in mi na hitro pomežiknila, saj je opazila, da me Charlie opazuje. Hitro se je rokoval z obema, a mojo roko je podržal par sekund več kot Vanessino. Ali pa se mi je samo zdelo, ker je bil tako lep in se nisem mogla sprostit v njegovi družbi. »S prijatelji igramo odbojko. Bi se nama pridružile?« Še preden bi lahko karkoli namignila Vanessi je vsa navdušena privolila. Druga si nisem niti zamišljala. Hitro je pograbila svoje stvari in odšla proti igrišču. Sama sem si dala veliko več opravka s pospravljenjem. Ko sem si hitro oblekla majčko čez kopalke, sem opazila, da Charlie čaka name. »Daj da ti pomagam,« je rekel in pograbil mojo torbo. »Hvala,« sem po tihem zamomljala in nisem prepričana, če me je slišal. Samo pogledal me je in se nasmehnil. Počasi sva se odpravila proti igrišču.

»Sta le prišla,« je vsa neučakana pripomnila Van. Zardela sem in se odpravila k ograji, da bi se usedla, saj nisem imela namena igrati. »Charlie pridi igrati no!« so zavpili njegovi prijatelji. »Eh, ne da se mi več. Saj bo Vanessa namesto mene. Mimogrede, to je Vanessa ja, to pa je njena prijateljica Ashley.« Njegovi prijatelji so se ob omembi mojega imena namuznili in postalo mi še je bolj neprijetno. Hitro sem pograbila svojo torbo iz njegove roke in vsa njena vsebina se je raztreščila na tla. Hitro sem začela pobarati stvari, ko se je k meni sklonil Charlie. »Pusti moje kolege. Niso še dorasli, ker so jih mame prepozno nehale dojiti,« mi je rekel in spogledala sva se. Njegove oči so bile čokoladne, takšne v katere bi šel in zaplaval v njih. Pobrala sva vse moje stvari in sama sem se usedla na tla ob ograji.

Charlie je prisedel k meni čez par minut. Sedela sva tam, čisto blizu drug drugega in gledala tekmo. Na vsake toliko časa, sva si izmenjala pogled, sama sem zardevala, on pa se je smejal. Čez čas sem začutila njegov stisk roke na svoji in srce mi je tako ponorelo, da sem stavila sama pri sebi, da je moj utrip zaslišal in začutil tudi on. Tako sva sedela, dokler se ni zvečerilo in z Van sva odšle domov. Poslovila sva se in vedela sem, da se ne bova več videla. Bilo mi je hudo in ob prvem trenutku moje zmedenosti me je poljubil.Nisem mogla verjeti kako je možno, da sem se tako hitro zaljubila. Saj sva se komaj prvič videla in skupaj sva preživela komaj eno popoldne, pa še zraven so bili njegovi trije prijatelji in Van. Van mi je med potjo govorila, kako je skupaj s Robbiejem premagal druga Charlijeva prijatelja, Jacka in Willa. Poslušala sem jo napol, saj sem razmišljala o Charlieju , o njegovih prelepih očeh in najinem prvem poljubu. Upam, da nisem izpadla plehko, saj po navadi sem rabila kar nekaj časa, da sem k sebi spustila ljudi, sploh fante. Do sedaj nisem bila resno zaljubljena, samo v prvem letniku mi je bil en fant všeč, pa še za tega se je ugotovilo, da je največji kreten na šoli, ki izkorišča dekleta, verjetno naivne kakršna sem sama. Van me je pripeljala domov. »Se vidiva Van.« »Jap, čau, zaljubljenka.« Fino, sedaj pa me še bo izzivala. Ampak taka je ona, sem se že navadila na to. Odšla sem v hišo. Pozdravila sem starša, ki sta sedela na kavču in gledala film, in odšla v sobo. Odvrgla sem torbo v kot in se šla stuširat. Mlačna voda mi je dobro dela. Po prhanju sem se pogledala v obraz in ugotovila, da imam nekakšno slabo kožo.

Verjetno od te solne vode in sonca. Namazala sem se s svojo kremo in odšla v posteljo. Na telefonu sem si nastavila budilko, da ne bi zamudila šole. Pokrila sem se do glave in zaprla oči. Začela sem razmišljati o današnjem dnevu in, ko sem z mislili prišla do Charlieja, mi je zapiskal telefon. Sporočilo. Sigurno je Van pozabila, ob kolikih more priti jutri po mene, da ne bova zamudili prvega dne šole. A sporočila mi ni poslala Van. Pisalo je: Sladko sanjaj, lepotica. Ni bilo podpisa, a sem vedela kdo mi ga je poslal. Charlie.

Zjutraj sem se zbudila pol ure prej kot sem nameravala. Izklopila sem budilko in še enkrat pogledala sporočilo. Bilo je tam, torej nisem samo sanjala. Iz postelje sem skočila vsa nasmejana in odšla v kopalnico. Na hitro sem se oprhala, si umila zobe in si skrtačila svoje neukrotljive lase. Odšla sem v sobo k omari. Grozno, če ne veš kaj naj oblečeš. Zato sem nase hitro povlekla črne kavbojke in čipkasto majčko. Pravkar sem se ličila, ko mi je zazvonil telefon. Van me kliče. »Ja, prosim.« »Dobro jutro,« mi je zazehala Van v telefon. »Sedaj si se komaj zbudila?« sem jo začudena vprašala. »Eh, ne nisem se. Pred eno uro, ampak sem še malo dremala.

Daj prosim, prosim, prosim, povej mi kaj si si oblekla.« »Em, …, črne kavbojke in mojo čipkasto majčko. Kaj pa si boš ti?« »Ashley! Ne moreš hodit tako oblečena po šoli, pa še prvi dan je. Kaj si bodo fanti mislili? Sploh en?« me je začela nadirati. »Ej, ej, umiri se in kaj za vraga si mislila s tistim kaj si bo en fant mislil?« sem se razburila. »Eh, nič. No pa bodi tako oblečena. Pote pridem čez 15 minut,« še mi je nazadnje rekla in mi prekinila. Kaj je spet naredila. Upam, da mi ne išče spet kakšnega fanta, ker prisežem, da se ne pogovarjam z njo do konca življenja. Van je prišla pome čez natanko 10 min. Vau! Nekaj novega zanjo. Hitro sem pograbila torbico in odšla do avta. Med potjo sem se poslovila od staršev in zaprla vrata za seboj. Kakor hitro sem se usedla na stol mi je začela težit. Kako sem lahko vseeno prišla tako oblečena, kako ne mislim na nič drugega. Poslušala sem jo samo z enim ušesom. Težit mi ni nehala vse do šole in do učilnice. Usedla sem se v svojo klop, ona pa za menoj. Preden je v učilnico vstopila naša razredničarka, sem jo slišala dejati, da mi bo vsak trenutek zelo žal in takrat me bo prosila, da še jo kdaj opomnim kaj si naj oblečem. Hotela sem se obrniti, ko je razredničarka zahtevala mir. Še vedno mi je v glavi vrelo, a takrat je v razred vstopil on.

O moj bog! Obrnila sem se za 180 stopinj in se zazrla v Vanesso. »Sem ti rekla, pa me nisi poslušala,« mi je vsa zadovoljna rekla. Kolikor se našo profesorico razumela, bo zadnji letnik obiskoval z menoj. Mislim z našim razredom. Kako, da tega ni omenil že včeraj. No, saj se sploh nisva pogovarjala kako dosti. Profesorica ga je posadila v klop pred menoj. Ko je šel do klopi nisem mogla odmakniti oči z njega, saj je bil še bolj lepi kakor včeraj. Srce mi je razbijalo in ko se je usedel in se zasukal k meni, mi je srce za trenutek nehalo biti. Kakor hitro je začelo spet neprestano tolči, sem zardela kot kuhan rak in se naslonila na roke, da me niso mogli videti sošolci. Čez pet minut pa so v razred planili še njegovi trije prijatelji, in očitno je bilo, da se bodo tudi oni prepisali sem. Charlie je jim je smejal, ko jih je profesorica nadirala, nato pa jih posedla v klopi. Robbie je dobil klop za Vanesso, Will poleg moje klopi in Jack za njim. Sedaj so bile vse mize zasedene v razredu. Skupaj z njimi nas je bilo 25. Prfoksa nam je razlagala eno uro o poteku pouka in o maturi, ko smo končno lahko šli. Skupaj z Charliejem sva odšla iz razreda in razlagala sem mu, kje so kakšne učilnice. Ampak to ga ni skrbelo, saj je vedel, da sem ob njem jaz.

Bilo mi še je bolj vroče kot prej v učilnici in nasmehnil se mi je. Ko sva prišla ven na šolsko ploščad, pa je iz žepa potegnil cigarete in si eno prižgal. »Kaj si normalen? Saj ne moreš kar tukaj kaditi, noben ne kadi tukaj,« sem mu rekla jezna, ker mi sploh ni povedal da kadi. Sama sem poskusila samo enkrat, in še takrat sem se skoraj zadušila. »Aja. Zakaj pa potem lahko tudi oni in profesorice tam?« mi je rekel. »Zato, ker … ker …,« sem začela in ker nisem več vedela kaj naj rečem, sem se obrnila in odšla proti domu. Van sem napisala sms, da grem domov in mi sploh ni odpisala. Verjetno je bila z Charliejevi kolegi.

Ko sem hodila že pet minut, se je ob meni ustavil avto. Bil je Charlie. Odprl je okno in mi prigovarjal, da naj prisedem. Prisedla sem. »Bi šla mogoče na kavo z menoj?« me je vprašal. »Amm, ja lahko. No prav. Tukaj je ena zelo dobra kavarna, in imajo zelo dobre sladice.« To sem mu rekla tako zadovoljna, da se je nasmejal tudi on. Odšla sva v kavarno in si naročila kavo, sama sem si vzela tudi eno tortico, saj sem bila že zelo lačna. Sedela sva v oddaljeni mizici. Tiho sva bila vse dokler ni natakarica prišla do naju, z najinima kavama in tortico. »Veš Ash, zelo si mi všeč. Že od samega dne, ko sem te videl in je Jack nabil žogo do tebe, saj drugače te ne bi nikoli spoznal. Oziroma bi te, ampak bi to še trajalo dolgo časa, ampak sedaj se mi zdi, kot da sva par že zelo dolgo časa,« mi je začel razlagat. Bila sem šokirana, saj je bilo to sploh prvič, da mi je kdo izpovedal ljubezen. »Saj meni si tudi všeč. In to zelo, ampak trenutno še nisem pripravljena …« sem mu hitela odgovarjat, ko se je sklonil prek mize in me nežno poljubil. Poljubljal se je tako dobro, da se zatrepetala na stolu.
08. april 2011
u30718
u30718
bom kdaj drugič nadaljevala naprej želim met vsaj 5 nextov!!!
08. april 2011
u43441
u43441
next!
08. april 2011
u43441
u43441
dej tud slike!!!!!!!!!!!!!!
08. april 2011
u30718
u30718
ok!!!sam nwm ki jih bom dobla!!!
10. april 2011
u30718
u30718
nadaljevanje zgodbe:»Oprosti za to, ampak sploh si nisem mogel pomagati. Tako zelo si lepa, da je že škoda, da si sama.« Zardela sem in k sebi potegnila tortico. »Amm, hvala za ta komentar. Bi mogoče tortico?« sem ga vprašala. »Lahko,« in narahlo odprl usta. Druga mi ni preostalo kot, da mu na žlički košček torte ponesem v usta. Za zunanjega gledalca sva verjetno bila kot največja zaljubljenca na svetu, ampak prvič v življenju mi ni bilo mar. Sedela sem skupaj z najlepšim fantom in počutila sem se neverjetno. Čez čas sva se odpravila in Charlie me je peljal do doma. Za trenutek sem še sedela v avto, nato pa sem se nagnila do njega in ga na rahlo poljubila na lice. Hitro sem se nagnila nazaj, a on je hotel več in se strastno zalepil na moje ustnice. Poljubljal me je z tako vnemo, da se mu nisem mogla upreti. Bila sem tako noro zaljubljena v njega, da nisem razmišljala trezno. Po napetih minutah mi je zazvonil telefon in prenehala sva se poljubljati. Bilo mi je malo žal, saj se je poljubljal tako dobro in njegove ustnice so bile tako mehke. Poslovila sva se in odpeljal se je šele, ko sem vstopila v hišo.

Pogledala sem na telefon in klicala me je Vanessa. Oglasila sem se ji in pričela mi je razlagati, kako jo je Robbie povabil na zmenek in takoj mu je rekla, da gre. Zmenjena sta bila ta vikend. Sama je hotela vedeti, če je kaj novega med nama z Charliejem, ampak iz nekakšnega razloga sem se ji zlagala in rekla da ne. Poslovile sva se in odšla sem v sobo. Sanjarila sem o najinem poljubu v kavarni, ki je bil čisto nasprotje od te nepotešene sile pred nekaj minutami v avto. Oba sva izgubila nadzor nad seboj, ampak ni mi bilo žal. Bila sem srečna. Telefon mi je spet zapiskal. Sporočilo. Pisalo je: Hvala za ta najlepši trenutek. Charlie. Sem vedela, da je on. Najverjetneje je številko dobil od Vanessa, ampak ji ne bom težila zaradi tega. Najverjetneje se ji bom zahvalila. Pravkar sem mu nameravala odpisati, ko me je mami poklicala češ, da je zame prišla pošta. Čudno nikoli je ne dobivam. Odšla sem dol in v veži je stala mami s šopkom rož v roki. »Izvoli. To je prišlo zate,« je rekla in se nasmejala. »Hvala,« sem še ji rekla in odšla nazaj v sobo. Pogledala sem, če je kje kakšna vizitka in bila je skrita med cvetovi rdečih vrtnic. Rože sem postavila v vazo in odprla vizitko. »Kaj?« sem vsa začudena rekla in gledala tisto vizitko. Teh rož mi ni poslal Charlie, ampak njegov prijatelj Will. Napisal pa mi je: Želim si, da bi ti poljubljal tvojo mehko kožo. Will. Kaj mogoče še ne ve, da sem jaz všeč Charlieju. Saj naju je ja videl včeraj na plaži. Vizitko sem raztrgala, pograbila rože in vse odvrgla v koš za smeti.

Naslednji teden je minil brez kakršnih sprememb. S Charliejem sva se dogovorila za najin prvi pravi zmenek. Še zadnjič pred ohladitvijo naslednji teden, se bova odpravila na plažo. Tja kjer sva se prvič spoznala. Romantično ni kaj. Nisva še uradno hodila, a sem vedela, da me bo vsak čas vprašal. Mogoče še ta vikend. Ampak nisem si hotela delati utvar, zato sem te misli pospravila iz svoje glave. Glede tistih poslanih rož od Willa se tudi nisem obremenjevala, saj sem bila prepričana, da je šlo za pomoti. On tega tudi ni omenil, zato sem bila pomirjena. Napočil je vikend in v soboto zjutraj je prišel Charlie pome. Usedla sem se v avto, ga na hitro poljubila in odpeljal je. Prišla sva do plaže in si poiskala miren kotiček. Charlie me je opazoval, ko sem si slekla majčko in še hlačke. Sploh ni odmaknil pogleda z mene, malo mi je bilo seveda neprijetno.

On sam se ni preoblekel oz. slekel v kopalke, kar je bilo malo čudno. »Se ne misliš preobleči v kopalke?« sem ga vprašala medtem, ko sem brskala po torbi, da bi našla kremo za sončenje. »Saj sem že oblečen v njih,« mi je rekel. Dobro sem ga pogledala in videla, da je pravzaprav imel oblečene te kratke hlače, ki so bile kot kopalke. »No, prav,« sem mu še rekla in se začela mazati z kremo. »Daj, da te jaz namažem,« mi je rekel in pograbil kremo iz moje roke. »Ne, saj je že v redu. Saj se zmorem tudi sama,« sem se začela upirati. »Ampak na hrbtu se boš težko sama namazala. No, daj. obrni se,« še mi je rekel. No prav, sem si mislila in se obrnila proti njemu. Počasi in nežno mi je začel vtirati kremo v moj hrbet. Bil je tako nežen, in njegove roke so bile tako mehke. Z njimi je delal počasne kroge na mojem hrbtu in bil je tako dober občutek, da ga ne znam opisati. Tega še nisem začutila pri nobenem fantu. Nato je počasi zdrsnil na moje noge, ko sem se ulegla na trebuh, in mi še tja vtrl kremo. Ko mi je nežno vtiral kremo v noge, se mi je ta neverjetni občutek še okrepil in počasi sem začela sopsti. Zaprla sem oči, ko je nehal. Pogledala sem ga, in presenečeno me je gledal nazaj. Preobrnila sem se na hrbet, in brez kakšnega razloga se je nagnil nad mene in me poljubil.

»Kako ti uspe, da me spraviš v tako zmedenost?« sem ga vprašala. Zasmejal se je in me spet poljubil. »Kako uspe tebi, da znorim poleg tebe. No hotel sem te nekaj vprašati.« »A ja? In kak se glasi to vprašanje?« sem mu rekla. »No, mislim sem še malo počakati, ampak res ne želim več. No zanimalo me je samo, ..« je začel blebetati, »bi želela biti moja punca?« je nato končno izdavil. Srce mi je ob tem vprašanju poskočilo in stavila bi, da je začelo delat prevale. »Ooh, a to te je zanimalo,« sem zanalašč začela delati, da morem na to vprašanje premisliti. »Seveda da bi, ti tepček,« in ga poljubila še preden se je zavedal odgovora.

Nič mi ni odgovor, samo poljubil me je nazaj, in počasi se je ulegel name. Na začetku mi je vzela njegova teža dih, a kasneje je svojo težo prenesel na svoje komolce. Poljubljala sva se in noben izmed naju si ni želel, da bi nehala. Kasneje sem začutila kako njegova desna roka počasi polzi po mojem obrazu, po mojem vratu in kasneje se je počasi dotaknil mojih prsi. Zatrepetala sem po njim, a ni odnehal. Njegov poljub se je nadaljeval do mojega vrata in nazaj do ustnic, njegova roka pa je sedaj začela polzeti vse niže. Od mojih prsi na bok, na stegna, meča, katera je privzdignil in mi začel gneti moj zadnji del stegna. Občutek je bil fenomenalen, a počasi kljub temu, da nisem hotela odnehati, sem ga narahlo odrinila od sebe. »Charlie, zelo si mi všeč, a rajši ne bi prehitevala dogodkov. Kljub vsemu sva par šele por ure,« sem mu rekla in ga poljubila. »Saj te razumem, in tudi sam ne želim česa takega, ki bi te spravilo na slab položaj,« mi je odvrnil in me poljubil nazaj. Prevalil se je in potegnil nase mene, sedaj se jaz bila na njem. Usedla sem se nanj, se sklonila in ga spet poljubila, nato pa se odmaknila iz njega, saj mi je bilo malce neprijetno sedeti na njem. Zasmejal se je, a nič ni rekel. Kar naenkrat pa se je vstal, me vzel v naročje in odšel proti morju. »Da si ne drzneš narediti tega, Charlie,« sem skoraj zavpila na njega. A on se je samo začel smejati, in z menoj vred se je vrgel v morje.

Po najinem zmenku me je odpeljal domov. Pred hišo sva se še malce časa mečkala, saj si noben ni želel domov, a sama sem morala iti. Poslovila sva se in odšla sem v hišo. »Ashley v sobi sem ti pustila tudi današnjo pošto,« mi je rekla mami, ko sem si šla v kuhinjo iskat nekaj za jest. »Aha, ok.

Hvala,« sem ji odvrnila in si začela pripravljat sendvič s sirom. Nalila sem si še kozarec pomarančnega soka in odšla v sobo. Saj ne morem verjeti. Spet rože. Ampak kako za vraga mi je Charlie poslal rože, če pa sva bila ves dan skupaj. Pogledala sem za vizitko. Najprej sem pogledala kdo mi je poslal, vsebina vizitke še me ni zanimala. Will? Spet. Torej ne gre za pomoto. Ampak na postelji sta bila dva šopka. En z rdečimi vrtnicami, drugi z belimi. Pogledala sem še drugo vizitko, in podpisan je bil Will. Saj ne morem verjeti. Temu morem narediti konec. Pograbila sem telefon in poklicala Van. Oglasila se je, ko sem že nameravala prekiniti. »Prosim,« se je javila vsa zadihana. »Živjo Van, jaz sem. Kaj bi slučajno lahko vprašala Robbieja, kje živi Will?« sem jo vprašala. »Ja seveda. Zakaj pa te zanima?« je hotela vedeti. »Nekaj mu morem povedati, ker ga nekaj zanima,« sem blebetala. »Ok. Ti pošlem sms,« še je rekla in prekinila. Čez minuto sem dobila sporočilo. Samo eno ulico vstran od mene. Čudno. Pograbila sem rože in zakorakala iz hiše. Čez deset minut sem že stala pred Willovo hišo. Umirila sem se in pozvonila.

Vrata mi je odprl prav Will. Hvala bogu. »Ashley?« me je začudeno pogledal. »Kaj pa ti tukaj?« Pogled mu je šinil k moji roki, kjer sem stiskala rože. Vrgla sem mu jih v naročje. »Kaj je to, Will?« sem hotela vedeti. »Zakaj si mi poslal te rože? In še en šopek prejšnji teden?« sem hotela vedeti. Celo minuto je gledal rože, nato pa le dvignil pogled. »Želim si te, Ashley. Od tistega dne, ko si prišla z Charliejem na igrišče,« mi je rekel in se zlobno nasmehnil. »Kaj??« sem se začudila. Za menoj se je ustavil avto, a nisem pogledala kdo se je ustavil, a Will je pogledal. Ko so se vrata avtomobila zaprla, sem se hotela obrniti, a v tistem me je Will potegnil k sebi in me poljubil. Bila sem tako šokirana, da nisem mogla reagirati. Iz šoka me je zbudil glas. »Ashley?« me je poklical. Iztrgala sem se iz Willovega objema in se obrnila. Oh, ne. Charlie. »Kaj počneš, Ashley?« me je vprašal Charlie.

Nisem mu mogla odgovoriti. »In ti baraba? Kako si drzneš?« je zakričal na Willa. »Charlie, saj ni to kar misliš, da se je zgodilo,« sem mu začela razlagati. »Kako? Videl sem vaju, Ash, videl. In sedaj mi praviš da ni to to. Ljubil sem te Ashley!« je kričeče dejal. Njegove besede so mi vzele dah. »Will, prosim povej mu, kaj se je sploh zgodilo,« sem prosila Willa. Odprl je usta in sem mislila, da mu bo povedal resnico, a .. »Ashley je prišla k meni, da bi se mi zahvalila za rože, in v navalu strasti sva se poljubila,« je rekel Will z zlobnim nasmeškom na obrazu. Pogledala sem ga, oči so mi skoraj padle iz jamic. »Kaj?? Ne, ne, ne! Charlie, ne poslušaj ga!« sem zakričala. A Charlie me sploh ni več poslušal. Samo obrnil se je in se odpeljal z avtom. Hotela sem leteti za njim, a je tako pritisnil na plin, da ga po dveh sekundah nisem več videla. »Se sploh zavedaš kaj si naredil, bednik?!« sem zakričala na Willa iz ceste. Samo smejal se je. »Sedaj te lahko imam samo zase. Charlieja sem se že znebil,« mi je rekel, ko je hodil proti mene. »Saj nisi resen. Nikoli ne mislim biti s teboj! Nikoli!« sem mu zakričala v obraz in ga udarila. A, ga nič ni ganilo. Jezna sem se obrnila in stekla. Tekla sem tako dolgo, da se zapustila Willovo ulico. Nato sem se ustavila in se usedla na robnik ceste, glavo pa položila v naročje in zajokala sem.

Kaj mi res ni usojeno, da bi lahko živela srečno z fantom? Niti dan ni minil, pa se mi že dogajajo samo čudne stvari. Kako sovražim svoje življenje. Med mojim globokim razmišljanjem o življenju, mi je zazvonil telefon. Nisem pogledala kdo kliče, saj sem hotela slišati samo en glas. »Charlie?« sem se oglasila. »Ne, Van tukaj, Vanessa tvoja najboljša prijateljica,« mi je rekla užaljeno. »Ah, ti si,« sem rekla. »Ne razumem zakaj sediš pred mojo hišo in ne prideš k meni. Saj si ga skoraj že tukaj doma,« mi je rekla in prekinila. Ozrla sem se in res sem sedela pred njeno hišo, tega se sploh nisem zavedala. Čez minuto je bila pri meni in se usedla poleg mene. Objela me je, sama pa sem se ji naslonila na ramo in zajokala. »Pridi greva v hišo. Na kavo,« mi je rekla in počasi sem vstala. Posedla me je na kavč in prinesla mi je kavo. »Hvala,« sem ji rekla in naredila požirek. »Povej mi vse,« je rekla ukazovalno. Sama tudi nisem hotela tega zadržati v sebi, zato sem ji vse obnovila.
10. april 2011
u30718
u30718
Povedala sem ji, kako mi je prejšnji teden Will poslal rože in sem mislila, da se je zmotil, opisala sem najin današnji zmenek z Charliejem in jo povedla kaj se je zgodilo sedaj. »In on se je kar odpeljal, Will pa se je smejal in mi rekel, da se ga je končno znebil, ker sem lahko sedaj cela njegova,« sem še na koncu izdavila iz sebe in planila v jok. Vanessa me je objela. Nisem in nisem se mogla umiriti, jokala sem in jokala, nato pa sem počasi zdrsnila v sen. Spala sem vse do naslednjega jutra, in ta dan sem ostala pri Van. Celodnevni pogovor z najboljšo prijateljico mi je dobro del, in tako sem se zamotila, da nisem razmišljala o Charlieju in Willu. Zvečer sva se poslovili in odšla sem proti domu. Doma sem se hitro stuširala in se spravila v posteljo.

Naslednji dan sem se na hitro umila in oblekla ter stekla do avta. Danes sem se lahko sama peljala v šolo, saj mi je mami posodila avto, ker ne gre v službo. Zato sem bila tudi tako pozna. Prižgala sem ga in se odpeljala. Sranje, vsa parkirna mesta so bila zasedena, razen enega. Hitro sem parkirala in, ko sem spravljala ključe v torbo, sem bila nepazljiva in se zaletela v nekoga. Trčenje je bilo tako silovito, da naju je oba vrglo po tleh. Imela sem to srečo, da nisem zletela po asfaltu, ampak sem padla na fanta, ki se je znašel pod menoj. Bil je lep in imel je temno modre oči. »No, bi lahko sedaj šla dol iz mene,« me je vprašal. »Oh, oh, seveda. Oprosti, res mi je zelo žal, nisem bila pazljiva in še mudilo se mi je v razred, da nisem gledala kod hodim,« sem se mu začela opravičevat in hkrati razlagat kako je do tega prišlo. Zasmejal se je in me pogledal. Res je imel lepe oči, ampak ga vseeno še nisem videla na naši šoli. »Saj ni nič. Mene ni prav nič motilo, da si padla name,« je rekel. »No, dobro te, ampak res morem iti v razred. Adijo,« sem še mu rekla in odhitela. Dohitel me je. »Te bom pospremil,« je rekel. »Na kateri oddelek hodiš. Nisem še te videla na naši šoli.« »Ja verjetno me res nisi. Na strojno hodim, v pritličju imamo pouk. Ti si sigurno gimnazija, kaj?« me je vprašal. »Ja, res sem gimnazija,« sem se nasmehnila, »verjetno te zaradi tega res še nisem videla. No tukaj sva,« sem rekla, ko sva prišla do mojega razreda. »No se vidiva. Jaz sem Theo mimogrede,« mi je rekel. »Ashley,« sem se mu predstavila. Nasmehnila sem se in vstopila v razred. Profesor seveda ni bil zadovoljen z mojim zamujanjem, a se preveč spuščal v podrobnosti. Hitro sem se napotila proti svojemu mestu. Willa nisem niti ošinila s pogledom, pogled se usmerjala v samo enega človeka v učilnici, a ta ni niti dvignil pogleda. Žalostna sem se usedla za njim. Nisem se mogla osredotočiti na snov. Ko je zazvonilo sem ga hotela zaustaviti, a on je hitro odšel od svoje mize. Pri vratih pa je počakal na Lano in skupaj sta z roko v roki odšla iz učilnice. Začudena sem obsedela za svojo mizo in iz šoka me je prebudila Van. »Si videla?« sem jo vprašala. »Na žalost ja. Skupaj sta prišla tudi v šolo. Robbie je rekel, da mu to ni podobno,« mi je rekla. »Adijo Van,« sem ji rekla in odtekla iz učilnice. »Ash, počakaj vendar,…« je zaklicala za menoj, a je nisem poslušala. Stekla sem mimo sošolcev na dvorišče. Tam sem videla Charlieja, ki je sedel na klopci z Lano. Nekaj sta se pogovarjala, Will in Robbie pa sta jima stala nasproti. Nisem več mogla gledati tega, ne Charlieja z drugo in ne Willa. Objokana sem stekla mimo vseh in verjetno se mi je samo zdelo, da me je nekdo klical. Stekla sem do avta, ga na hitro prižgala in odpeljala. Vozila sem se kakšnih pet minut in jokala zraven, ko mi je vzel en avto prednost. Imela sem tako solzne oči, da nisem ga niti opazila. Zaletela sem se.

Nisem se mogla premakniti. Noge sem imela ukleščene med pločevino, ki jo je od trka potisnilo nazaj. Bila sem rahlo omotična. Hotela sem iz avta, a se nisem nikakor mogla rešiti. Začela me je grabiti panika. Saj me bo vendar moral nekdo najti. Minilo je pet minut, ko nobenega ni bilo od nikogar. Pogledala sem skozi zlomljeno vetrobransko steklo, da bi videla kako je z drugim avtom.

Avto je bil tam, a nikogar v njem. A je mogoče umrl? Ne, prosim ne. Nočem postati morilka. Čez čas sem zaslišala sirene. Torej je le nekdo poklical reševalce. Odleglo mi je. A še preden so prispeli reševalci do mene, je nekdo silovito odprl vrata. Počasi sem se obrnila, saj me je tako bolel vrat, da nisem se mogla prav premikati. Bil je Theo. »Kaj pa ti tukaj?« sem ga vprašala. »Sledil sem ti, ko si cela objokana odvihrala prek parkirišča. Stekla si mimo mene,« mi je rekel in me počasi poskusil izvleči iz avta. »Auuu!« sem se zadrla, »moje noge. Ne morem jih … niti … premakniti …,« sem iztisnila skozi zobe. »Oprosti, oprosti! Saj pride sedaj cela intervencija in te bodo rešili,« mi je rekel zaskrbljeno. »V redu. Mislim, da bom do takrat malo zadremala. Ti pa poglej kako je z voznikom drugega avta,« sem mu rekla zaspano. »Ashley! Poglej me! Ne zaspi prosim. Ne še,« mi je rekel. »Ampak, če sem tako utrujena,« sem se začela upirati, a ob njegovem pogledu sem mu rajši pokimala. Razumel je in hitro odšel pogledat kako je z drugim voznikom. Prišel je nazaj. Imel je čuden izraz na obrazu, ki ga nikakor nisem mogla definirati. »Je mrtev?« sem rekla. »Ne. Sploh ga ni v avtu. Pobegnil je,« mi je rekel še vedno vidno zaskrbljujoč. Reševalci so prispeli. Bila sem tako ukleščena med pločevino, da bi še reševalci niso mogli pomagati, a stvar se je hitro uredila, saj so prišli gasilci, ki so me dobesedno izrezali iz avtomobila. Občutila sem takšno olajšanje, a v naslednjem trenutku sem omahnila v nezavest.

»Kdaj misliš, da se bo zbudila?« sem zaslišala neki glas. »Ne vem. Upam, da kmalu,« je rekel drug glas. Počasi sem se prebujala iz svojega spanca. Oči so mi zatrepetale in oglasil se je prvi glas. »Oh Ashley! Hvala bogu, da si se zbudila. Tako me je bilo strah.« Ko sem končno odprla oči, sem opazila ob sebi mamo, na drugi strani pa Vanesso. »Dobro sem. Res sem dobro,« sem jima začela razlagati, saj sem ju toliko že poznala, da bi me obsuli s svojimi vprašanji. Z mamino pomočjo sem se namestila v napol sedeči položaj. Ležala sem v bolnišniški postelji. Torej so me le obdržali tukaj. »Kaj se je pravzaprav zgodilo?« me je vprašala Van. »En bedak mi je vzel prednost in ga nisem videla. Theo je rekel, da je pobegnil. So ga že našli?« sem vprašala.

»Kdo je Theo?« je prvo hotela vedeti mami. Iz meni neznanega razloga sem zardela in odmaknila pogled od njenega. »Prijatelj. Oziroma še to ne. Danes sem ga srečala komaj,« sem ji zamomljala in upala sem, da me ni razumela. Van me je samo gledala, in obe z mamo nista rekli ničesar. Upam vsaj, da ji Van ni ničesar govorila, saj jo bom v takšnem primeru zavila vrat. »Ne. Policija pravi, da ni bilo nobenega v avtu. Ko so te odpeljali v bolnišnico so lih preverjali od koga je avtomobil,« je rekla Van. »Ampak te nisem mogla pustiti samo, da te odpeljejo v bolnišnico, torej potem nisem več videla in slišala kaj se je zgodilo. Theo pa je ostal z njimi, saj je podal izjavo,« in njegovo ime poudarila. »No, ljubica, jaz ne morem več ostati, ker morem iti v službo. Ampak hvala bogu, da si pri zavesti. Adijo,« se je poslovila in me poljubila na čelo. »Adijo, mami!« »Sedaj pa ti meni povej, kdo za vraga je ta Theo?« me je napadla Van takoj, ko je mami zaprla vrata sobe. »En fant, katerega sem srečala danes zjutraj, ko se mi je mudilo v šolo. Zaletela sva se, če že moreš vedeti,« sem ji zabrusila. »Aha, in zakaj si odvihrala iz šole in se zaletela?« »Saj se nisem zanalašč zaletela.

Prednost mi je vzel.« »Ja, saj vem,« mi je rekla, »in zakaj si šla iz šole?« Ni me pustila na miru. »Ker sem se počutila zelo slabo in sem hotela iti domov,« sem se ji na hitro zlagala. »Ash!« me je grdo pogledala, »vem kdaj lažeš in poznam te že celo svoje življenje. Charlie je bil kriv, kaj?« Nima ji smisla lagati. »Ja Charlie in njegova nova punca Lana. Joj, kako jo sovražim!« sem se zadrla. »No, saj sploh ne veš, če je njegova punca,« je začela Van, a tokrat se ji nisem pustila. »Ne! Ne prepričuj me, ker sem videla na svoje lastne oči, kaj se dogaja med njima. Z menoj ni nikoli sedel na klopci, da so ju videli vsi na šoli z profesorji vred. In njega sovražim tudi. On je kriv, da sem tukaj sedaj,« sem še bolj zakričala. »Saj pa nisem ti hotel nič hudega,« je rekel glas od vrat. Nisem ga videla, ker ga je zakrivala Van. »Samo hotel sem te rešiti,« je rekel. A ni bil on, katerega sem pričakovala. Sploh verjetno še ne ve za nesrečo. Ne, bil je Theo. Moj rešitelj!

»Kaj pa ti tukaj?« sem ga vprašala zadirčno. »No, samo pogledat sem prišel kako si. Ampak vidim, da me kriviš za nekaj kar sploh nisem naredil oziroma bi naj,« je začel blebetati. »Saj sploh nisem jezna na tebe. Pridi bliže,« sem ga pozvala. »To je Vanessa. Vanessa to je Theo,« sem ju predstavila. Rokovala sta se in Van ga je premerila od glave do pete. Ko je ocenila, da ni nevaren se je poslovila. »Izvoli. To je za tebe,« je rekel in mi podal marjetice. »Oh, najlepša hvala. Ne bi rabil,« sem rekla. Ko sem ga pogledala v oči, sem narahlo zardela, saj me je opazoval neprestano. »Kako se počutiš, Ash?« »V redu, v redu,« sem se mu zlagala. Nisem mu hotela reči, da me pravzaprav zelo bolita obe nogi in, da mi tako bobni v glavi kot, da sem na kakšnem koncertu. Theo mi je verjetno verjel, saj ni nič namignil. »Veš, ko sem videl, da si se zaletela v tisti avto mi je za trenutek zastalo srce.

Kako, da nisi videla tistega avtomobila? Lahko bi se mu umaknila,« me je Theo ogovoril spet po trenutku tišine. Vedele sem, da bi se mu lahko umaknila, a ga nisem videla zaradi svojih prekletih solz, ki so bile namenjene Charlieju. Kako mi je lahko naredil to, da je šel takoj z Lano. Theo pa je bil tako zaskrbljen zaradi mene. Zakaj ga nisem prej srečala? Ali bi mi on tudi to naredil kaj mi je naredil Charlie? Ne. On ni tak. Ampak saj ga sploh ne poznam. Po eni strani pa se mi zdi, da ga poznam že zelo dolgo. »Vem, da bi sem mu lahko umaknila, a ga nisem videla. Res ne,« sem mu rekla brez, da bi mu pogledala v oči. »Ne verjamem ti, veš,« mi je rekel. »Kaj je kriv tisti fant, kateri te je tako gledal, ko se stekla mimo njega?« »Kaj? Kateri fant?« sem hotela vedeti. »Visok, črne lase in sedel je poleg neke blondinke na klopci.

« Opisal mi je prav Charlieja. »Kako to misliš, da me gledal?« »Ko si stekla mimo njega proti avtu. Mislim, da je videl kako si se jokala,« mi je namignil. »Videl si me, da sem se jokala?« »Ja, in mislim, da ne samo jaz. Verjetno vsi, ki so bili zunaj. Zakaj si se jokala? Nočem biti radoveden, a mi je bilo hudo, ko sem te videl,« je mi rekel. Videla sem, da ga res skrbi za mene. Odločila sem se, da mu povem vso zgodbo. »Kakšen norec je ta. Sploh ne vidi, kakšen zaklad ima,« je rekel ogorčen po pripovedovanju. »Če je videl, da si se ga otepala, bi mu mogla logika delati, da nočeš nič z Willom.« »Ampak sedaj je kaj je. Sedaj me je že pozabil in je začel znova,« sem mu rekla. Theo se je pomaknil bliže k meni. Sklonil se je tako, da je bil deset centimetrov oddaljen od mojega obraza. »Kakšen kreten je. Jaz tega ne bi nikoli naredil, da bi šel z drugo, ko pa ljubim tebe,« je dahnil in me narahlo poljubil.

Nisem vedela kako naj reagiram. Theo mi je bil všeč, a še vedno sem ljubila Charlieja. Odmaknil se je od mene in me pogledal. »Ashley oprosti za to, ampak res si mi zelo všeč. Vem, da sva se komaj danes srečala, ampak zaljubil sem se vate na prvi pogled,« se mi je izpovedal. »Theo,…« sem hotela začeti, a me je ustavilo nepričakovano odprtje vrat. V sobo je vstopil Charlie. »Kaj pa ti tukaj?« sem rekla presenečeno. Na obrazu se mu je videlo, da je zaskrbljen, a ko mu je pogled zdrsnil na Theota, ki je sedel poleg mene na postelji in je bil sklonjen k meni, je takoj postal resen. Theo se je hitro zravnal in se vstal iz postelje. »Robbie me je klical in rekel, da si imela danes zjutraj prometno nesrečo. Kako se počutiš?« je rekel. »V redu sem mu rekla,« vsa zmedena. Nisem mogla verjeti, da je tukaj. Neopazno sem se uščipnila v roko. Ne sanjam, res je tukaj. Hotela sem mu odgovoriti, a me je nekdo prehitel. »Zakaj te to sploh zanima? Na hitro se je znebiš, potem pa se delaš, da te skrbi za njo,« je s povzdignjenim glasom rekel Theo. »Kdo sploh si ti?« je hotel vedeti Charlie. »To te niti malo ne briga. Ampak rekel bom tako. Sem nekdo, ki mu Ashley nekaj pomeni in se je ne bi nikoli odpovedal za nekaj česar ni naredila,« je razburjeno govoril Theo. »Theo nehaj, prosim,« sem ga prosila. Pogledal me je, nato pa Charlieja. »Dobro. Pustil vaju bom sama. Zakriči, če me boš rabila,« mi je zaskrbljeno rekel in me poljubil na čelo. Ne, Theo, sem hotela zakričati. Ko se je odmaknil od mene, sem na hitro pogledala k Charlieju. Bil je nestrpen in na rahlo se je tresel. Bil je zelo razburjen. Theo je odšel mimo Charlieja proti vratom. Med potjo je Charlieja pogledal jezno v obraz in se zaletel v njega. Odprl je vrata in zapustil vrata. Charlie je globoko vdihnil in stopil proti meni. »Kaj se je zgodilo?« me je vprašal. »Avto mi je vzel prednost in sem se zaletela,« sem na hitro odgovorila. »Si se poškodovala?« »Po pravici povedano ne vem,« sem rekla in se zamislila. Čudno, da ne vem kaj je sploh narobe. »Lahko pogledaš kaj piše na tistem listu?« sem ga vprašala. Pogledal je na list in presenečeno povzdignil obrvi. »Kaj? Kaj piše?« sem hotela vedeti. »Tukaj piše, da imaš zlomljeno desno nogo na treh mestih, levo imaš zatečeno in zvito.« Nisem mogla verjeti. Hitro sem se odkrila, da bi pogledala noge.

Šok! Obe nogi sem imela nabrekli in modri, a na prvi pogled je bilo vidno, da je desna noga v hujšem stanju kot leva. Od presenečenja nisem opazila, da na sebi nisem imela ničesar, razen spodnjic in majice. Upajoč, da Charlie ni opazil sem se pokrila nazaj. »Ojoj! To se lahko zgodi samo meni,« sem zmajala z glavo in si pokrila obraz s rokami. Charlie mi je odmaknil roke z obraza. »Saj bo vse v redu. Boš videla,« mi je rekel zaskrbljen. Hotel mi je še nekaj reči, a ga je prekinil telefon. Oglasil se je. »V bolnici sem. Ja, pri Ashley, Lana. V redu, pridem do tebe. Adijo.« Kakor hitro je rekel Lana so se mi nabrale solze v očeh. »Odidi Charlie. Nikoli več te nočem videti,« sem rekla in tiste solze, katere sem hotela skriti pred njim, so mi stekle prek obraza. »Ash, oprosti. Nisem te hotel prizadeti.« »Odidi Charlie. Theo!!« sem zakričala. V sekundi dvajset je bil Theo pri meni. Charlie je videl, da nima smisla in je odšel. »Theo najboljše bo, da greš ti tudi. Rada bi si odpočila in malo zaspala.« »Dobro. Se vidiva, Ashley,« se je poslovil in še on zapustil sobo. Bolečina v prsih se je okrepila in preplavila me je žalost. Jokala sem in jokala. Na koncu sem zaplavala v spanec.

bolnica-bolnisnica

V bolnici sem preživela skoraj cel mesec, saj nisem mogla prav hoditi, ker sem imela eno zlomljeno nogo in eno zvito. Zdravnik me je obdržal v bolnici toliko časa, da sem lahko dokaj normalno hodila na zvito nogo. Vsak dan mi je na obisk hodil Theo in s časoma sva postala dobra prijatelja. Nisem pa mogla prezreti njegove zaljubljenega pogleda, ki ga je namenjal meni. Sama sem bila še vedno zaljubljena v Charlieja, a on me ni obiskal vse od takrat, ko sem ga prvi dan vrgla iz sobe. Theo je bil v marsičem podoben Charlieju, zato mi je bil po eni strani tudi zelo všeč. Imel je lepe oči, bil je velik in močan ter bil je zelo prijazen do mene. Imela sem ga rada. Lahko bi se zgodilo, da bi se celo zaljubila vanj, a še vedno sem na vsakih pet minut pomislila na Charlieja. Zadnji dan odhoda pa me je prišel obiskat nekdo, katerega sem hotela najmanj videti okrog sebe. Bil je Will. »Kaj pa ti tukaj?« sem zalajala na njega. »Prišel sem pogledat kako je s teboj,« se je zlobno nasmehnil, a je hotel izpasti tako, da mu ni vseeno za mene. Imel je povito levo roko in na obrazu je imel podplute. »Kako si sploh izvedel, da sem v bolnici?« sem hotela vedeti. Bila sem zelo nesproščena v njegovi družbi. »Kako ne bi vedel, če pa se Charlie tako kislo drži v šoli. Sprva sem mislil, da je kaj narobe z Lano, a potem sem ga slišal z Robbijem kaj se ti je zgodilo. Bil sem zelo zaskrbljen za tebe.« »Ne laži, Will. Prav nič ti ne verjamem.« Privzdignil je obrvi in izdihnil. »Veš Ashley. Zelo mi je žal za tisto, mislim, da sem te poljubil, čeprav sem vedel, da si skupaj z Charliejem.« Naredil je pokorni obraz, a nekaj mi je pravilo, da mu naj ne verjamem. Odločila sem se, da glas prezrem in se odločila, da mu bom oprostila. »Je že v redu, Will. Samo ugibam, da si Charlieju že povedal, kaj se je v resnici zgodilo, kajne?« »Ja, ja, ja.

Seveda sem mu povedal. Kako mu ne bi, če pa sem videl kako trpi poleg Lane.« Kaj? Ne, ne. Sedaj pa me že prav res zafrkava. »Will. Prosim, ne laži mi. Vem, da je z Lano in da niti malo ne trpi. Sama sem ga videla in priznal mi je.« Zlagala sem se mu. V resnici mi ni ničesar priznal ali pa karkoli povedal. »Aha. Res? No, torej pa je vse v najlepšem redu, kaj?« »Seveda je. No, adijo.« Ni pričakoval, da se ga bom tako na hitro znebila, a je vseeno odšel. Pri vratih se je še poslovil in odšel. Čez približno pol ure je prišel po mene Theo. Z mamo sem se dogovorila, da me bo on pripeljal domov, saj je komaj prišla iz službe in je mogla skuhati kosilo. Srce mi je poskočilo, ko je Theo prišel v sobo. »Hej. Kako se počutiš, princesa?« me je vprašal in se priklonil. Zasmejala sem se. »Dobro, moj gospod. Pripravljena sem, da odjezdiva v nov svet.« Na hitro sem se odločila, da bom igrala njegovo igro. Zelo dobro sem se počutila v njegovi družbi. Prijel me je pod roko tako, da sem se lahko naslonila nanj, saj me je še vedno malo bolela noga. Počasi me je posedel v voziček. V naročje mi je potisnil mojo torbo in me odpeljal iz bolnice. Prišla sva do njegovega avta. Torbo je vrgel na zadnji sedež, mene pa je previdno vzel v naročje in me posedel v avto. Za trenutek sva si bila z obrazoma zelo blizu in za sekundo se mi je srce ustavilo. Videl je, da sem obnemela in se nasmehnil. Tudi on je postal nervozen. Zapel mi je pas in takrat se je opogumil in me poljubil.

Pozabila sem na vse kaj se dogaja okoli mene. Nisem zaznala več ničesar. Bilo mi je vseeno, da sem komaj prišla iz bolnice. Za kratek hip sem celo pozabila na Charlieja, na Willa in na Lano. Sedaj je obstajal samo Theo. Imel je tako mehke ustnice in bile so takšne kakršne ima Charlie. Ne, ne! Ustavila sem se. Ne smem misliti na njega. Theo je opazil, da sem obmirovala in se odmaknil od mene. »Oprosti Ash! Vem, ne bi smel.« »Ne, ne. Nikar se ne opravičuj. Je že v redu. Greva domov?« sem ga vprašala. »Ja, ja, seveda greva.« Zaprl je vrata na moji strani in stekel na drugo stran avta. Vse se je zgodilo tako hitro, da sem postala zelo zmedena. Še preden je Theo prišel do druge strani avta, ga je nekdo tako močno udaril za hrbtom, da je padel po tleh. Moški mu je vzel avtomobilske ključe iz rok in hitro skočil na voznikov sedež ter zdrvel po cesti. »Kaj? Ne! Ustavi! Ustavi avto!« sem se mu zadrla in ga začela tepsti. Nisem imela veliko moči v rokah, a sem vseeno tolkla po njem.

Nisem vedela kdo je ta moški, ker je imel kapo poveznjeno čez obraz. Moški ni mogel hkrati voziti in se boriti z mojimi udarci, zato me je udaril. Za trenutek se mi je zvrtelo, a se nisem hotela nehati boriti. Moški je sprevidel, da ne bo zlahka opravil z menoj in je ustavil avto. Nisem vedela kje sem bila, nisem poznala tega območja. »Nehaj!« mi je rekel z grozljivim glasom. »Ne, ne bom nehala. Izpusti me!« sem zakričala. »Na tvojem mestu bi utihnil. Nočem te poškodovati, zato te lepo prosim, da nehaj.« »Ne, ne. Na pomoč!« sem kričala in kričala. Moškemu je bilo zadosti in me je prijel za desno nogo. Ta noga me je še vedno bolela, saj je bila zlomljena. Zaslišala sem zverinski krik in nisem mogla verjeti, da ta krik pripada meni. Noga mi je začela utripati od bolečine. Nisem več prenesla tega zbadanja. Počasi sem začela zapirati oči. »Končno sem te umiril, Ash. Tako je že boljše,« je še rekel neznanec in si odkril obraz.

Nisem mogla videti njegovega obraza, saj sem imela zelo zamegljen vid. Čez minuto sem zdrsnila v spanec. Zbudila sem se, ko me je neznanec nesel iz avta v neko kolibo. Nisem še bila čisto pri zavesti, ampak sem vseeno čutila kako me je položil na blazino in odšel v neko drugo sobo.

Čez nekaj trenutkov sem se začela zavedati kaj se je pravzaprav zgodilo. Pogledala sem okoli sebe. Bila sem v neki leseni kolibi, ki je imela poleg sobe, v kateri sem bila sama, še najmanj dve sobici. V eni se je zadrževal neznanec, v drugi pa je bila najverjetneje kopalnica. Odločila sem se, da bom poskusila pobegniti, dokler moškega ni bilo tukaj. Neslišno sem vstala iz postelje in po prstih odšla do vrat. Poskusila sem odpreti vrata, a so bila zaklenjena. »Ne boš mi tako zlahka pobegnila, Ashley,« je dejal glas za menoj. Zelo počasi sem se obrnila in ga pogledala v obraz. Saj ne morem verjeti. »Will??« sem zazevala. »Kaj za vraga …« sem začela, a se me je trdno oklenil okoli roke in me potisnil nazaj na posteljo. »Prvo te morem zvezati, saj ne morem tvegati, da bi mi pobegnila.« Iz žepa je vzel vrv in se sklonil nad mene ter mi zvezal roke nad posteljo. »Tako. Sedaj si nared in, če mi bo ti bom odgovoril na kakšno vprašanje, ampak samo, če se boš lepo vedla,« mi je rekel tiho še vedno sklonjen nad menoj. Nisem odmaknila pogleda od njega, saj nisem mu hotela dati vedeti, da me je strah. Odločno sem strmela vanj. »Zakaj si to naredil, Will?« sem ga vprašala. »Zato, ker te hočem imeti za sebe. Ne morem verjeti, da tega še nisi ugotovila,« mi je rekel in začel krožiti z obrazom okoli mojih ustnic. Umaknila sem obraz. »Saj si nor Will. Se sploh zavedaš kaj si naredil?« sem mu rekla. »Oh, seveda vem. Za tebe bom tvegal vse, me slišiš Ashley. Vse!!« Zadnjo besedo je izgovoril zelo glasno. Bil je besen. Kar naenkrat je spremenil počutje in se začel ves tresti po telesu. »Samo moja si lahko, Ashley. Ne od Charlieja in še manj od tistega bedaka Theota.« Te besede je izgovoril zlobno in jezno. V navalu teh čustev se me je oprijel glave in jo pridržal k njegovemu obrazu. Nisem se mogla nikakor braniti, saj sem imela zvezane roke. Na hitro sem ga hotela brcniti, a me je v nogi zarezala globoka bolečina. Ni opazil mojega giba.

Glava me je že bolela od njegovega stiska. Začela sem izvijati glavo iz njegovega prijema, a brez uspeha. Sklonil je glavo še bolj k meni in me poljubil. Poljubil je bil tako silovit in boleč. Nekaj je bilo narobe v njegovem poljubu. Bil je zloben, a hkrati bolan.

Nisem se mogla rešiti njegovega prijema. Poljubljal me je in poljubljal. Hotela sem kričati, a so njegove ustnice zadušile moje krike. Borila sem se in se hotela na vsak način osvoboditi njegovega prijema. Bilo me je zelo strah kaj bo naredil. Bil je zmešan! Začela sem momljati naj me izpusti, a me najverjetneje ni razumel. Kljub mojemu upiranju me ni nehal poljubljati, postal še je pogumnejši. Z jezikom mi je začel razpirati moje trdno stisnjene ustnice, a sem kljub temu rahlo odprla ustnice. Ko je njegova konica jezika zdrsnila vame, sem ga močno kolikor sem lahko ugriznila. »Auuuuua!!« se je zadrl. »Prekleta prasica!« Nisem vedela kdaj je priletelo, a zadelo me je tako močno, da se mi je zvrtelo v glavi. Will me je udaril in odkorakal iz koče. Iz šoka nisem mogla narediti ničesar. Nisem vedela kam je odšel, a nisem mogla niti pobegniti, saj sem bila zvezana. Čez minuto, ko sem se zavedala kaj se pravzaprav dogaja, sem planila v krčevit jok. Jokala sem in jokala ter upala, da je Theo že obvestil policijo in da me le-ti že iščejo. Kako je Will lahko naredil kaj takega. Zaradi tega bo odšel v zapor. Če me bodo seveda našli. Noga me je še vedno bolela. Mogoče zaradi Willovega stiska ali pa zaradi moje poskusne brce. V vsej tej zmešnjavi čustev sem zaspala. Nisem še prav spala, ko sem slišala da so se odprla vrata. Najverjetneje je bil Will, saj sva bila nekje bogu za hrbtom. Nisem hotela odpreti oči niti takrat, ko me je poklical. Navsezadnje sem vendarle zaspala.

Imela sem zelo čudne in hkrati grozljive sanje. Sanjala sem kako me je namesto Willa ugrabil Charlie in me zaprl v isto kolibo v kateri sem bila sama. Imel je zloben in nevaren pogled. Poljubljal me je zverinsko in me naposled posilil. Ko pa je opravil svojo potrebo, pa je vzel nož in me zabodel naravnost v srce. Bila sem prepričana, da sem v resnici umrla, a me je iz groznih sanj zbudil moj krik. Zbudila sem se vsa premražena in potna. Ob meni je bil Will. Brisal mi je potno čelo. »Zdi se, da si sanjala zelo grozne sanje.« »Se ti zdi? Naj sanjam lepe, sladke sanje, ker si me ugrabil?« sem ga vprašala sarkastično. Spala sem zelo v slabem položaju. Roke sem imela tako trde in hrbet me je tako bolel. »Kaj bi me lahko prosim odvezal? Roke me že tako bolijo.« Lepo sem ga prosila. Upala sem lahko, da mi bo ugodil. Nič mi ni odgovoril. Odšel je v drugo sobo in se čez nekaj trenutkov prikazal z pladnjem polno hrane. »Najprej se boš najedla, saj nočem, da mi umreš. Hočem imeti krepostno in zdravo punco,« mi je rekel in mi zraven mežikal z zdravim očesom. Moram ga vprašati kaj se mu je zgodilo sem si rekla. Pladenj je postavil na svoje naročje, ko se je usedel. Saj ne morem verjeti. Me bo res hranil kot malega otroka?

»Kaj res ni možno, da bi me odvezal in bi jedla normalno kot človek? Ali pa me res misliš hraniti kot malega dojenčka?« sem ugovarjala, ko sem videla kako je začel na žlico nabirati juho. Pogledal me je. Nekaj časa me je opazoval in verjetno razmišljal ali mu bom pobegnila ali pa poskušala kaj drugega. Odločila sem se, da bom ostala zbrana in mirna, saj bom najverjetneje ostala odvezana, če mu bom dala vedeti, da ne mislim pobegniti. Odločila sem se igrati na to karto. »Mislim, da res ni potrebe, da bi te tako hranil,« se je naposled le odločil. Pladenj je odložil na prost del postelje in me odvezal. Kakšno olajšanje sem začutila, ko sem imela proste roke. »Hvala,« sem mu rekla in se lepo namestila v sedeči položaj. Podal mi je pladenj in namestila sem si ga na kolena. Medtem, ko sem jedla, me je ves čas budno spremljal iz svojega naslonjača, ki je bil postavljen kakšna dva mesta stran od postelje. Odločila sem se, da mu bom zastavila nekaj vprašanj. »Will,« sem začela in mešala juho, da bi se shladila. »Te lahko nekaj vprašam?« Privzdignil je obrvi, saj ni pričakoval, da ga bom ogovorila. »Ja, seveda me lahko.« »Kako si staknil te poškodbe? Kaj nisi imel pri mojem obisku še povito roko?« Globoko je zavzdihnil in mislila sem, da mi bo odgovoril. »Juha bo preveč hladna, če jo boš toliko mešala,« mi je rekel namesto odgovora. Čisto sem pozabila na juho. Pojedla sem jo in odrinila prazen krožnik. »Še vedno imam povito roko,« mi je rekel, ko je videl, da sem se lotila piščanca in riža. »Veš, Ashley. Jaz sem ta, ki si se zaletela v njega.«

Pogledala sem ga kot, da je padel z lune. »Kaj??« »Ja, jaz sem se zaletel vate. Videl sem te kako si odvihrala iz šole, ko si zagledala Charlieja z Lano. Hotel sem, da bi zaradi mene tako trpela. Ampak nikoli ne bi na ta način. Zato sem se odločil, da ti prizadenem drugačno bolečino. Vedel sem za bližnjico, ki je vodila iz šole in na tistem križišču sem te čakal. Če ne bi za teboj prišel tisti bedak, bi te odpeljal tako kot sem te sedaj in bi bila s menoj. Nisem se hotel zaleteti vate, ampak moral sem se. Žrtvoval sem delček svoje ljubezni do tebe.

To pa vse zaradi tistega bedaka.« Gledala sem ga in gledala. Vilice so mi iz presenečenosti padle iz rok. Izgubila sem apetit in nisem mogla verjeti kaj mi je pravzaprav sedaj povedal. »Reči, da je to laž. Da tega nisi naredil zaradi ljubosumja.« Moj glas je zvenel kot rotenje, čeprav nisem hotela, da tako zveni. »Žal mi je, Ash. Res nisem hotel povzročiti takšne nesreče, da si bila mesec dni v bolnici. Ampak tako te ljubim, da bom umrl, če te nimam blizu. Ti si moja duša dvojčica, ljubezen mojega življenja.«
10. april 2011
u30718
u30718
še 3 nexte za naslednjo zgodbo to pa so ble slike te druge zgodbe!!!
10. april 2011
u43441
u43441
next!
11. april 2011
u30718
u30718
še 2 nexta pa nadaljujem!!
13. april 2011
u43441
u43441
next!!
21. april 2011
u30718
u30718
še 2 nexta!! To ne velja da si ti 2x dala ker morm vejet klko jih toto revijo sploh gleja!!!
21. april 2011
u30718
u30718
2. ne vlja ker te bi jaz lahko dala 5 nextov na kaki reviji pa bi morala nadaljevat pa neb štel ker sam en next naenkrat šteje
21. april 2011
u30718
u30718
pa kdo se javi za mojo/ega pomočnici/ika???
21. april 2011
next
10. maj 2011
u30718
u30718
Bil je začetek šolskega leta. novi ljudje okoli mene so se mi zdeli enkratni. bila sem vesela, da sm si zbrala pravo šolo, ker se mi je useeno šlo ža mojo prihodnost.

In seveda pri vsem tem te spremljajo občutki in čustva. nikoli nisem imela veliko fantov a v tem obdobju sem si želela imeti nekoga, ki bi me lahko objel, nekoga s katerim, bi se pojavljala v javnosti in bi mi bilo lepo. spoznala sem par ljudi, med njimi so bili 3-je, ki sem si jih želela.

Sestri sem obljubila, da eden od teh treh bo moj. in res je biu. povabil me je v kino. in vse se je začelo. mislila sem, da sem ga imela rada, da sem se zaljubila vanj. tudi njemu sem bila všeč, to se je vidl po sms-ih, po pogledu, po besedah. imela sva se lepo.

Kar naenkrat pa sm se vsega naveličala. ni bilo niti dva tedna, pa sem mu želela dat konc, ampka sem vstrajala, vidla sem njegovo ljubezen v očeh. Zaprla sem se vase, nism več z veseljem delila najinih objemov in poljubov. Takrat so se mi poljubi obračali. vse se mi je gabilo. imela sem dosti vsega.

Po treh tednih najine zveze je bilo vsega konec. počutila sem se svobodno, bila sem ponosna ker sem mu dala konec, ni mi bilo mar, kaj si sedaj misli o meni, važno mi je bilo, da je vsega konec. čeprav sva se zmenila, da bova ostala prijatelja, sva pretrgala vse vezi in stike. minilo je nekaj časa, dobila sem novega fanta in blo mi je spet lepo.Tudi ta zveza ni trajala dougo. ko sva končala sem si rekla, da je čas da se malo umirim. lahko bi se reklo, da sem imela dobo mirovanja. fantje me niso zanimali, posvečala sem se šoli, ampak postalo mi je dovgčas. želela sem si spet nekoga, ki bi biu moj. kar naenkrat sem vrgla oči na svojga biužga. ta prvi, pri katerem se mi je use gabilo. njegove oči so se mi s5 zdele krasne in njegov nasmeh, da ne govorim o tem…pojedla bi ga.

Spet sem mu začela pisat, začela sva si veliko pisati in men je blo spet lepo. ampak on je baje imel drugo, vsaj tako je govoril. nism mu verjela, k se mi je zdela bolša moja teorija, ” hoče me narediti lubusumno!” ampak ni res. spet nisva dougo časa nč govorila in vse prijateljico so mi govorile, da sm ga pač ustala, s tem, k sm ga pustila, in da ga ne bom dobila nazaj, da nei pebolim in naj živim naprei.

poskušala sem in še vedno poskušam. dala bi vse, da bi bila spet skupaj in vem da je to skoraj nemogoče. ampak že po naravi sem velikanski optimist in še zmeraj upam, da se bo kaj pokazalo iz tega. z njegovim sošolcom se dobro razumeva, je en od prvih, ki sem mu zaupala vso zgodbo in spodbudil me je k temu da spet poskušam. sedaj se spet mal pogovarjava prek msn-ja, v šoli se spet pozdraulava. a kai, sedaj bo kmalu konec in cele počitnice ga ne bom videla.

Ne predstavlham si, kako bo, ko ne bova imela o čem govoriti, ko se mu bom zdela dolgočasna in neumna. ko se bova spet oddalila.

Hočem ga, žal mi je, da ga nisem pojedla, ker sedaj bi biu spet moj, in lohka bi ga uživala zgodbo zaupam, ker me že prou muri, in mi sama od sebe uhaja na svet in res ga imam rada.
10. maj 2011
u30718
u30718
next zgodbica je:
10. maj 2011
u30718
u30718
Zbudi me telefon… »Pa kdo gnjavi? Da ne morem spati! Saj pa je sobota« si zamomljam in se oglasim »halo!«
»Dobro jutro Ana« slišim glas od moje najboljše prijateljice Sare. »Kaj se ti je utrgalo? A ne veš koliko je ura?« pomežiknem in se zagledam na uro v steni ki kaže osem. „Nujno je, moraš si vzeti čas zame« kar presliši moja vprašanja. »Pa ne sedaj« rečem. »Poglej na uro« rečem jezna. »Oprosti no moram ti povedati najbolj sveže novice« nadaljuje. »Kaj se je zgodilo?« jo vprašam. »Benjamin je zopet samski« reče z največjim veseljem, saj ve da sem že več kot eno leto zaljubljena vanj. »Kaj?« zmedeno poslušam njeno pripovedovanje kako je ga pustila njegova punca zato, ker ga je dobila z drugo. »Nič čudežnega.

Njemu podobno« odvrnem. »Ana saj veš, da je najbolj vroči tipček na šoli in ne more imeti dolgo punce« »Vem« rečem bolj sebi ko njej. »Mislim, da je sedaj prava priložnost, da se vpiševa v plesno šolo kjer bi si bila z Benjaminom bolj blizu« »Sara si nora?« skoraj vpijem v telefon. »Ampak saj si to želela« »Sem toda zaradi njega ne pa zato ker si želim plesati« ji odvrnem. »Toda sedaj imaš priložnost, da boš plesala in ga osvojiš« »Ne vem. Bom še premislila« rečem in prekinem. Premišljujem o njenih besedah. Lahko bi plesala, bolje bi ga spoznala… bi še bilo sploh kaj lepšega pomislim.. in zaprem oči. Sanjam kako pleševa, kako sva si blizu, voham njegov prijeten vonj po parfumu… Ob desetih se vstanem iz postelje se preoblečem, lase si spnem v dva čopka. »Dobro jutro« pozdravim mamo, ki pripravlja zajtrk. »Dobro jutro tudi tebi« reče. »Mami nekaj te moram vprašati?« rečem in se usedem za mizo. »Kaj je narobe?« se obrne k meni. »A se spomniš kako si me vedno prigovarjala, da bi se vpisala v kakšen krožek« »Seveda se spomnim, toda ti si bila tako zelo trmasta da to ni zate« odvrne. »Torej se lahko vpišem v plesni tečaj« »Ana, a nisi malo prepozna za to. Morala bi že plesati od 6 leta ne pa sedaj ko si že stara 17 let« odvrne. »Mami, saj se bom naučila. Z Saro si zelo želiva, da bi se naučili plesat« jo prepričujem dokler ne popusti. »Okej« se vda.

»Torej si ne boš premislila« vpraša. »Seveda ne« rečem in stečem v svojo sobo. Pokličem Saro. »Mala kdaj se greva prijavit?« jo vprašam. »Torej si se premislila« »Seveda mislim, da je to super priložnost, da osvojim Benjamina« rečem in si narišem nasmešek na obraz… Ker je bila sobota sem vedela, da mi bo zopet popoldan dolgčas. V bistvu skoraj vsaki dan preživim z Saro razen soboto, ko ima ona pomembnejšo delo, saj že od navade vsa njena družina obišče njeno babico. »Mami kaj boš počela popoldan« jo vprašam in stopim v sobo. »Nakupovati grem« »Res? Lahko grem zraven« jo vprašam. »Seveda« mi presenečeno odgovori saj ni več vajena, da bi hodila z njo v trgovino. »Sara gre babici« odvrnem in v roko vzamem krpo…. Vidim, da je mama presenečena nad mano saj ni navajena, da ji bi pomagala razen pomivanje brisanje posode in pospravljanje svoje sobe. »Od kdaj pa ti pospravljaš?« me vpraša. »Moram nekaj početi, ne more mi biti cel dan dolgčas« ji razložim. Nasmehne se mi in nič več ne reče, kot da bi se bala, da bom nehala… Kosilo je hitro mimo in z mamo se preoblečeva, da odideva v trgovino. »O punci moji kam pa le« se pošali ati. Ker je vozil tovornjak je bil malo doma zato sva ga imeli z sestro Katarino, ki je bila tri leta mlajša od mene zelo radi in sva takrat, ko je bil doma zelo uživali z njim… Z mamo sva se z avtom odpeljali do trgovskega centra. Preden se ostanem iz avta mi reče »če nočeš ti ni treba iti z mano. Pojdi malo pogledat oblačila« reče. »Bom drugič…« Prekine me »tukaj imaš denar kupi si kaj lepega zase.« Nasmehnem se ji »hvala mami« rečem in hitro odidem proti trgovini z oblačilami.

Gledam najljubše kavbojke katere si želi vsaka najstnica iz naše šole toda pri nakupovanju sem vedno v dvomih saj ne vem če bi si kupila majčko ali kavbojke. Komaj se odločim se za kavbojke in odpravim se do kabin, da jih poskusim. Pred kabinami je bila takšna gneča, da nisem bila prepričana če se mi splača čakati. Toda ko se bolje pogleda kavbojke sem si premislila. Trdno sem bila prepričana, da bom počakala pa čeprav čakam do večera. »Zdravo a tebi tudi preseda čakanje?« slišim glas za sabo. Obrnem se, da bi videla komu je tako bedno čakati v vrsti kot meni in pred mano je stal… ne morem verjeti še enkrat sem morala bolje pogledati… res je pred mano je stal Benjamin. »Zdravo, ja res je bedno čakati« rečem in mu podarim svoj najlepši nasmeh. Šele ko enkrat premislim ugotovim kako beden stavek sem povedala. »O tebe pa poznam! A ne hodiva na isto šolo?« vpraša. »Ja, tudi ti si mi nekam znan« se izmuznem. Ne smem mu pokazati, da mi je všeč. »A rada plešeš?« me vpraša. »Tako pač. Zakaj?« odvrnem. »Že več kot devet let plešem v plesni šoli Urška« mi razloži. Vse to že vem pomislim.. »Ja in?« »Ostal sem brez plesalke, ker se je odselila. Pa me zanima če bi poskusila?« »Jaz?« rečem šokirano in ga zmedeno pogledam. »Oprosti nisem mislil. Večkrat sem te že videl na šoli. Vedno si se mi zdela tako sproščena in zdela si se mi prava… kakšno naključje, da se tukaj vidiva« reče in se nasmehne. »Aha« samo prikimam saj drugega ne morem reč saj sem preveč zmedena. Vrsta se počasi premika naprej in preden dobro premislim kaj se je zgodilo sem že na vrsti, da poskusim hlače. Stopim v kabino in se na hitro preoblečem. Podajo se moji postavi sem zadovoljna. Odločim se da jih bom vzela. Na hitro se preoblečem in pogledam na Benjaminovo mesto.

Ni ga več tam… spomnim se njegovih besed vedno si bila tako sproščena… ne morem dojeti… plačam hlače in odidem iz trgovine. Vidim, da me že mami čaka pri avtu »oprosti grozna gužva je bila« rečem in se usedem v avto. »Si našla kaj zase?« me vpraša. »Ja hlače sem kupila, toda morala sem jih probati! Si me dolgo čakala?« »Več kot deset minut…« »Oprosti« jo prekinem. »Ni problema« odvrne »že dolgo nisva šle kam skupaj zato sem te rada počakala« »Vem, da nisva, nerodno mi je ko se spomnim, kako sem rada hodila z njo v trgovino in pustila, da mi je izbirala obleke…« Ko prideva domov se zaprem v sobo in še enkrat premislim vse kar mi je rekel Benjamin. »Želim si plesati toda zaradi njega« pomislim…. Zvečer napišem Sari sms: »jutri se morava nujno videti. Ne boš verjela kaj se mi je zgodilo« Takoj odpiše »Seveda se bova videli. Kaj se je zgodilo« dobim takoj odgovor. »Danes sem bila v trgovini in srečala sem Benjamina ne boš verjela kaj mi je rekel?« takoj odgovorim. »Kaj ti je rekel?« »Ti jutri povem« delujem malo skrivnostno. »Ana zakaj mi nikoli nočeš povedati takoj!!« »Ti povem jutri« nasmehnem se vem, da bo Sara prav tako presenečena kot sem bila jaz in še kar ne morem dojeti, da je to res… Ponoči ne morem zaspati saj kar naprej razmišljam o njem… V nedeljo je bil vedno najbolj dolgočasen in ni se dogajalo nič zanimivega dokler nisva šle zvečer z Saro v mesto. »Hej mala« ji rečem in jo tesno objamem. »Oj kako si? Pogrešala sem te včeraj« reče in počasi odideva proti mestu. »Nekaj ti morem povedati toda skoraj verjamem da mi ne boš verjela« ji rečem in tako sem srečna, da bi najraje zaplesala. »Kaj se je zgodilo?« vpraša saj ima vedno rada nove sladke novice. »Včeraj sem bila v trgovini z oblačilami. Probala sem neke kavbojke. In bila je grozna gužva. Vzadi za mano je stal Benjamin in se začel pogovarjat z mano« ji na kratko obnovim kaj se je zgodilo v trgovini.. »Kaj si?« reče tako glasno da skoraj zavpije. »Pogovarjala sem se z njim« ji rečem še enkrat da dojame… »kaj ti je rekel?« vpraša in že na obrazu se ji vidi da komaj čaka da ji povem… »vprašal me je če bi plesala…« Sara se začne smejati kod da bi se zmenila »ja meni je bilo to tudi čudno kot da bi mu nekdo povedal…« toda odženem to misel.

Z Saro udariva debato o Benjaminu in o fantu, ki je bil všeč Sari. Vem, da gre zaradi njega še raje babici. »veš kako je božanski?« reče. »Vem odvrnem saj to mi je povedala vsaki dan skoraj stokrat« smejim se ko mi razlaga kako ga je hotela na vsak način osvojiti medtem, ko je bil tako nedostopen. Posloviva se ob devetih zvečer. »Mami bo že spet tečna, ko bo videla koliko je ura« mi reče in steče proti domu. Nasmehnem se ko gledam za njo… res ne vem kaj bi brez nje.. Zjutraj se ostanem še eno uro prej kot po navadi. Odločim se, da se bom zrihtala še lepše in vem da sedaj ko imam šanso ga moram osvojiti na vsak način. »Ana a še misliš danes« slišim mamin glas. »Ja mami« odvrnem in si potegnem z glosom po ustnicah. Stopim iz kopalnice »kdaj boš ti razumela, da nisi edina v hiši ki imaš opravke« reče in hitro gre v kopalnico preden bo še za njo tečnarila Katarina. Stečem po stopnicah v sobo in se zagledam v ogledalo prvič sem res zadovoljna s sabo. Pripravim si torbo in počakam na mamo da me zapelje do šole. Stopiva v avto »danes pa si lepa.« reče mama in vidim da me očarano gleda. »A sem v redu« rečem in si popravim lase, ki mi padejo na obraz…. Stopim v šolo in se preobujem. S pogledom iščem Benjamina, ko pride do mene Sara. »O hej kako si?« me vpraša. »Super.
A si ga že videla« jo vprašam in se oziram okoli saj ga iščem s pogledom. »A misliš Benjamina« mi šepne na uho. »Sara ne delaj se norca« ji rečem in jo grdo pogledam. »Okej okej nisem ga še videla« odvrne in se mi nasmehne. Odideva proti razredu in začneva se pogovarjat druge strani. Za trenutek celo pozabim nanj. Stopiva v razred in sošolci me očarano pogledajo medtem ko na sošolkinih obrazih opazim ošabnost. Vidim, da sem z videzom zadela… upam da bo tako tudi mislil Benjamin pomislim.. Do glavnega odmora ga sploh ne srečam in Sara me komaj pomirja »umiri se mogoče pa imajo pouk kje zgoraj«. Pomirila sem se ko sem se zavedala, da bo kmalu glavni odmor. Tisto uro pred odmorom sploh nisem bila pri stvari. Trudila sem se poslušati toda sem mislila samo na njega… Učiteljica me nekaj vpraša… toda sploh se ne potrudim da bi odgovorila. Sara me dregne v ramo. »Ana a me sploh poslušaš« me vpraša profesorica. »Seveda vas« se poskušam izmuzniti »Mislim, da nisi pri stvari« reče. »Seveda sem« »Torej mi povej kaj sem razlagala« »Am…« hočem s izmuzniti. »Najprej mi lažeš sedaj se norčuješ iz mene« besno me pogleda. O šment pomislim »najbolje je da zapustiš razred« zavpije name. Sedim in jo gledam. Še noben me ni vrgel iz razreda… besno me gleda »a nisi razumela kaj sem ti rekla?« vpraša. »Seveda sem« odvrnem in hitro poberem stvari in odidem iz razreda. Zaprem vrata nimam je več namena razjeziti rečem in stečem po hodniku. Odločim se da grem v knjižnico saj je še več kot pol ure do odmora.

Usedem se na stol in strmim skozi oknu… bolje bi bilo v razredu rečem na glas »A se velikokrat pogovarjaš sama z sabo« slišim glas za sabo… Obrnem se in pred mano stoji Benjamin. Zmedeno ga pogledam, ko se usede na stol zraven mene »a nisi pri pouko?« me vpraša. V tistem trenutku nisem vedela kaj bi se mu nalagala zato sem mu povedla po resnici »profesorica me je vrgla iz razreda« rečem in zopet razmišljam kakšna trapa sem, da sem mu povedala »kaj pa ti?« vprašam. »Rekel sem, da grem na stranišče, ne da se mi biti več v razredu in komaj že čakam, da bo glavni odmor« odvrne in se zastrmi skozi okno. »Nisi mi povedala kaj misliš o plesu?« vpraša. »Ne vem« skomignem z rameni saj ne smem mu pokazat da bom sprejela…. Sploh to ne da bom sprejela le za to da bom mu blizu… »Mislil sem, da bi ti bilo všeč če bi probala« me prepričuje. »Še bom premislila« se ne dam takoj. Zazrem se skozi okno in opazujem modro nebo… »Grem v razred da profesor ne bo kaj posumil. Torej se vidiva.« reče in steče iz knjižnice. Gledam za njim in pogledam na uro, vidim da bo čez deset minut odmor zato odidem pred razred da počakam Saro…. Zazvoni zvonec in iz razreda pridrvijo vsi sošolci. Od nekdaj je že navada da divjamo saj hočemo čimprej malico katere lahko v katerekoli minuti zmanjka. Iz razreda zadnja pride Sara »kaj je narobe?« jo vprašam, ko vidim da je slabe volje. »Nič« odvrne in gre naprej po hodniku. »Predobro te poznam« ji rečem. »Mama me bo ubila koliko videt bom imela popravca iz slovke« reče in se usede na najbližjo klop. »Saj ne more biti tako hudo saj boš popravila. Dogovori se z prof« »Saj sem hotela pa me ni poslušala« me prekine. »Saj bo vse okej« rečem in jo objamem. Ostaneva same na hodniku saj vsi dole čakajo na malico.

Hočem jo spraviti v dobro voljo toda mi ne uspe, ko opazim tri fante, ki so nama vedno bolj bliže. »Hej punci a lahko dobimo malo prostora tukaj smo vedno malicali« reče temnolasec Tilen, ki je veljal zraven Benjamina eden od najlepših na šoli. »Takoj bova« odvrnem in dregnem Saro »a greva« jo vprašam. »Takoj« odvrne in si pomane solzne oči. Ravno ko hočeva oditi reče »oprostita nismo vedli da je kaj narobe« reče in pokaže na Sarine solzne oči. »Saj je okej« reče in se nasmehne. »Vidve bodita samo tukaj« reče… »Hvala saj greva po malico« reče Saro in me potegne za sabo. »Sara tako je prijazen a moraš vse uničit« ji rečem, ko se ustaviva ob stopnišču. »Ana a si nora? Tip je ful dober pa me je videl jokati, le kaj si bo mislil?« reče jezno v resnici pa ji gre na smeh. Greva po malico in imava srečo da še je kaj za naju. S pogledom zopet iščem Benjamina »Ana a ne moreš biti še bolj očitna?« reče Sara in se začne smejati. »Nekaj ti moram povedati. Bila sem v knjižnici… bil je tam… pogovarjala sva se… zopet je omenil ples..« ji na hitro razložim kaj se je dogajalo v knjižnici. Sara se mi nasmehne »a si se že vprašala če si mu všeč?« reče. »Kaj si nora? Jaz njemu« skoraj zavpijem toda se še pravi čas spomnim, da sem v šoli. Dve uri po glavnem odmoru hitro mineta ne morem verjeti, da sem se lahko skoncentrirala in zelo zbrano poslušam…. »Naslednjo uro pa bo hudič« reče Sara. »Res je sigurno ji je profesorica vse povedla.« rečem in razmišljam kako ji bom pojasnila zakaj nisem poslušala… »ja pa še moj popravni iz slove« doda Sara. »Upam, da ne bo poklicala tvoje mame« rečem saj dobro

vem kako strogo mamo ima. V razred stopi razredničarka ki nas uči moj najljubši predmet zgodovino. Še preden pozdravi reče »Ana kaj si počela pri slovenščini. Profesorica ni mogla verjeti, da ne poslušaš« začne svojo pridigo. Poslušam jo le na pol saj mi gre prav na živce ko razlaga pomembne življenjske modrosti…. Po desetih minutah se ustavi pred Saro »kaj pa je narobe s tabo? Najboljša dijakinja v razredu si toda ti grozi popravni iz slovenščine?« reče in jo ostro pogleda. Sara nič ne reče, le gleda skozi okno. Vem, da je jezna na profesorico iz slovke, ker ji ni bo dala več možnosti, da bi poravla toda se ji ne da z njo kregat…. Pogledam jo in ji z pogledom hočem povedati »ne skrbi saj bo kmalu utihnila«. Nasmehne se mi in pokima… Po pouku odideva na pijačo. »Ne vem kako naj mami povem za popravca« zamislim se »a grem zraven tebe?« jo vprašam. »Hvala ampak ni treba. Najbolje je, da ji povem sama« odvrne in spreobrne temo… zopet se pogovarjava o Benjaminu in plesu. Smejim se ko mi razlaga kako bova skupaj plesala…«Kako to, da mu danes nisi povedala da se boš prijavila« me vpraša. »Hočem ga presenetit« odvrnem in razmišljam kako me bo Benjamin pogledal ko me bo videl tam. Po dveh minutah jo vprašam »Kako to da mi nikoli nisi povedala da ti je Tilen všeč? Vedno sem mislila, da si nora le na Alena« jo vprašam. »Alen je super toda malo preveč samovšečen. Zaljubljena sem vanj toda ga nikoli ne bom mogla imet« reče. »Tilen zgleda super« ji pritrdim…. Po eni uri se posloviva. »Drži pesti zame se vidiva ob petih« mi še enkrat reče in me objame. »Rada te imam vse bo okej« ji odvrnem in stečem do maminega avta. »Kako je bilo v šoli?« je kot vedno njeno prvo vprašanje ko se usedem v avto. »Super« odvrnem in pozabim na to kaj se je zgodilo pri slovenščini. Odločim se, da ji bom povedala doma. Razlaga mi, da je imela sestanek in kako je bil pomemben. Zavijam z očmi in jo na pol poslušam. »Mami ob petih se greva z Saro vpisati v plesni tečaj« ji rečem ko konča svojo pripoved. »Aha sploh te nisem vprašala v katerega boš šla?« me vpraša. »V Urško« ji odvrnem na kratko. »Okej lepo da si premislila in fajn je da bodo kmalu poletne počitnice.. « reče. »Ja saj dolgčas mi ne bo« odvrnem. Ko prideva v hišo tako lepo diši »kdo pa kuha?« me mami vpraša skrivnostno. »Ati je doma« zavpije Katarina in priteče do naju. »Zdravo ati« mu rečem in ga objamem. »Ljubica kako si? Kako je bilo v šoli?« vpraša. »V redu« rečem in odidem v sobo. Odložim torbo in se preoblečem »Ana kosilo je« vpije Katarina in udre v mojo sobo. »Katarina kaj res ne morem imeti pet minut zase« ji rečem. »Oprosti samo vesela ko se je ati doma« odvrne in se mi nasmehne. Skupaj odideva v dnevno sobo in pripravim mizo za kosilo. Po kosilu še skupaj sedimo za mizo in se pogovarjamo. Vidim, da je mami vesela, da je ati doma.

Upam, da ne bo huda, ko bo izvedela za… »mami nekaj ti moram povedati« rečem »Kaj se je zgodilo?« me zbegano pogleda. »Bolje, da izveš od mene kot pa da te pokliče Maša?« »Zakaj bi te morala poklicati razredničarka« me vpraša. »Pri slovenščini sem bila malo odsotna in me je profesorica poslala ven« rečem in hočem zatisniti ušesa saj nočem poslušati njenega vpitja. »Saj ni tako hudo? Ali je?« vpraša oče in omili nastalo situacijo, da ne bi mami popenila. »Ne« samo odkimam in nič ne rečem. »Saj res ni. Se bova že pogovorili s svojo profesorico« odvrne. Zmedeno jo gledam nisem navajena, da se ne bi razburjala »a mi pomagaš posodo pomiti?« vpraša. »Seveda« odvrnem in hitro vstanem preden si premisli. Ko pomivam ji razložim po resnici kaj se je zgodilo »veš Ana jaz tudi včasih nisem poslušala. Toda sem imela večjo srečo,da me niso dobili kot ti« mi razlaga kako je bilo ko je še ona hodila v srednjo šolo… Zaprem se v sobo in vidim, da je že ura štiri. Čez eno uro odideva z Saro se prijavit. Iščem nekaj pametnega za oblečem, ko se spomnim, da bom oblekla tiste kavbojke, ki sem jih kupila. Nase potegnem še modro majčko, malo glosa in sem že pripravljena. »Adijo se poslovim od mami in atija«stečem v mesto kjer sem dogovorjena z Saro. »Kaj je narobe?« jo vprašam, ko vidim njen žalosten obraz. »Povedala sem mami« reče in utihne. »A je bila huda?« jo vprašam. »Ja« samo prekima. »Tako fejst da mi ne dovoli da bi se prijavila v plesno šolo… « »Kaj?« jo zmedeno gledam. »O šment te pa jaz tudi ne grem« odvrnem. »Ana si nora seveda boš šla« reče. »Zato sem prišla v mesto, da grem s tabo. Čeprav se ne bom prijavila« odvrne in me objame. Počasi greva do plesne šole. A misliš, da je to prav jo vprašam, ko vidim pred dvorano polno mladih plesalcev. »Seveda je prav« odvrne… Mimo naju grem Benjamin z dvema temnolasima fantoma. »O hej kaj pa ti tukaj?« vpraša in me zmedeno pogleda. »Zdravo..« »A si prišla si malo ogledat plesne?« me vpraša. »Ne« odvrnem »prišla sem se prijavit« dodam in se mu nasmehnem. »Res? Vesel sem, da si se premislila« reče in se mi nasmehne. »Trenerja še ni« doda. »Okej Ana grem jaz« reče Sara. »Okej se vidiva jutri v šoli« rečem in ji pomaham ko odhaja. Z Benjaminom se usedeva na najbližjo klopco in se pogovarjava o plesu… razlaga mi vse od začetka in z veseljem ga poslušam.

»Koliko vas pleše« ga vprašam. »V tej skupini samo osem« odvrne. »Aja, mislila sem da vas je več?« ga zmedeno pogledam. »Ne štirje fantje in štiri punci. Oziroma tri punce trenutno« odvrne in me pogleda naravnost v oči. »Ta dva sta zraven mene« mi pokaže na dva temnolasa fanta, ki se pogovarjata z dvema rjavolaskama. »Aha« odvrnem in sledim njegovim pogledom. »Onadva pa še, že od nekdaj se ne razumem z njima. Ne vem zakaj sta tako zadržana« Mimo naju gre velik moški »to je direktor, k njemu se moraš iti prijaviti« reče in se mi nasmehne. »Okej« odvrnem in se vstanem. »A grem s tabo?« me vpraša. »Res bi to naredil zame« rečem in se mi od sreče kar zvrti. »Seveda« reče in odideva v plesno dvorano. »Dober dan« pozdravim in stopim v pisarno. »Dober dan, želiš« mi reče strogo. »Prišla sem se prijaviti v plesni tečaj« rečem in želim delovati čimbolj sproščeno čeprav me je na smrt strah. »A že maš kakšne izkušnje s plesom?« me vpraša. »Niti ne…« »Torej te bom moral dati med začetnike« reče. »Kar sedi in tole izpolni« reče in iz predala potegne liste na katere se moram podpisati. Zmedeno gledam list »ko to podpišeš si uradno naša članica« reče. Nič ne rečem… »a si se premislila?« vpraša. »Ne ne takoj bom podpisala« odvrnem in v roke vzamem kuli. »Gospod, jaz bi rabil novo plesalko a bi lahko plesala zraven mene« vpraša Benjamin.»Toda je komaj začeznica…« »kaj pa če vam obljubim, da jo bom učil plesati« ga prekine. Nasmehnem se mu in pomislim… res si želi, da bi plesal z mano pomislim… »Če boš podpisala se lahko dogovorimo tako« reče že veliko bolj umirjeno in celo mi se nasmehne. Vdahnem se in z lahkoto podpišem dokument, ki sem si ga že zdavnaj hotela… »Grem jaz sedaj v telovadnico« reče Benjamin in zapre za sabo vrata. »Torej nimaš izkušenj toda verjamem, da te bo Benjamin dobro naučil« reče…. Iz njegove pisarne odidem šele po eni uri, ko mi razloži osnovne plese. »Torej boš zmorala vsaki dan?« me vpraša. »Seveda« rečem pozitivno. Dobro, da bodo kmalu počitnice pomislim… Odidem iz pisarne in odidem mimo televodnice kjer je Benjamin s ostalimi prijateljami. Plešejo na hitro glasbo in opazujem punce, ki so že prave profesionalke… »Če meni uspe kaj takšnega pomislim in jih osuplo gledam… Po desetih minutah hodim počasi domov… med potjo pokličem Saro »Ja halo« se javi. »Mala sprejeli so me« skoraj že kričim… »Toda to še ni najboljše« rečem in se sama sebi nasmehnem. »Kaj je še?« vpraša in napeto čaka na odgovor. »Benjamin je sam prepričal šefa, da bi rad plesal in rekel je da bo mi pomagal, da bom znala vse kar je pomembno« rečem in čakam na njen odziv. »Res pa to je super!« slišim, da je navdušena. »Kaj počneš?« jo vprašam. »«Ah slovko se učim.

Mami gnjavi« »a te motim oprosti toda bila sem tako srečna, da sem ti morala povedati« rečem in se posloviva. Ko pridem domov me že napade mama »Ana kje si bila tako dolgo? A si se prijavila?« me vpraša ko vidi moj nasmešek na obrazu. »Ja in direktor mi razložil vse plese« dodam. »Zato me ni bilo tako dolgo« dodam. »Kaj pa meni Sara?« me vpraša. Utihnem »Ana kaj je narobe?« me vpraša. »Sama sem se prijavila. Sara se ni smela zato ker ima popravca iz slovenščine« ji razložim. »Mislila sem, da imata to kot skupni hobi…« pogleda me »kašen je še razlog, da si se še prijavila« vpraša. Ne vem kaj naj si izmislim zato ji povem po resnici »fant v katerega sem zaljubljena pleše tukaj in sedaj nima plesalke in imam priložnost, da se zbližava…« ji razložim. »Torej je bil to večji razlog kot Sara in skupni hobi?« »Ja« priznam. Nasmehne se mi »oh mladina kaj si v današnjem času vse izmislite, da bi osvojili tistega, ki vam je všeč« reče. Odidem v sobo in se vsa srečna zvrnem na posteljo. Pomislim na jutri, ko bom plesala z njim… spomnim se svojih sanj in sedaj dobro vem, da se uresničujejo… Zjutraj me zbudi mama »Ana a danes pa si se zaspala?« me vpraša. »Kaj koliko je ura« jo vprašam. »Petnajst do šestih« reče. Hitro skočim iz postelje saj grem ponavadi na avtobus le včasih me zapelja mami. Vem, da se mi v petnajstih minutah ne bo uspelo zrihtati. »Mami a me boš zapeljala« jo vprašam, ko stopim v kuhinjo. »Seveda samo v miru se najej« mi bolj ukaže kot reče. Mami je bila že od nekdaj navajena, da smo imeli skupaj zajtrk in je bil nujen obrok katerega nisi mogel spustiti. Saj pri moji mami ne…. »kar jabolko bom« rečem in se usedem za mizo. »Torej imaš danes prvič plesne vaje?« me vpraša. »Ja ob šestih« ji povem. Nič več ne reče, usedeva se v avto in odpeljiva. »Hvala mami« ji rečem in se nasmehnem. »Ja ja je že dobro, da imaš mene drugače bi bila več doma kot v šoli« se pošali. Ko stopim v šolo najprej zagledam Benjamina. Nasmehne se mi in mi pomaha. Vrnem mu pozdrav. Zapusti svojo družbo in pride do mene »Zdravo kako si?« me vpraša. »O hej super« rečem in mu podarim svoj najlepši nasmešek. »Torej si včeraj podpisala« me vpraša. »Ja seveda« takoj odvrnem. »In ti je razlagal vse o plesu?« vpraša in se mi nasmehne. »Ja« samo pokimam saj ne vem več kaj naj mu rečem. »A boš imela po pouk čas« me vpraša. »Seveda« takoj odvrnem. »Rad bi te naučil par korakov« reče in se zopet nasmehne. »Okej« se strinjam. »Kdaj pa končaš?« ga vprašam. »Ob enih ti« »Jaz tudi, super« sem navdušena. Zazvoni zvonec.. »okej se vidiva« reče in steče proti razredu. Gledam za njim in stopim v razred, ki je čisto blizu. »O hej« pozdravim Saro in se ji nasmehnem »danes pa si pozna« reče. »Preden sem prišla v razred sem se pogovarjala z Benjaminom« ji razložim. »Kaj ti je rekel?« je navdušena prav tako kot jaz. »Da se ob enih dobiva da me bo naučil nekaj korakov« ji razložim… Nasmehne se mi… Ura se je neskončno vlekla. Zopet nisem bila zbrana in nisem poslušala pri pouku. Naslednjo uro smo imeli matematiko še to kar imam rada ni nikamor minilo.

Komaj sem čakala, da bo ura ena. Med glavnim odmor si greva po malico. Čakava v dolgi koloni ki se nikamor ne premakne. »Joj ko ne bi bilo tako počasni« stoka Sara. »Ja katastrofa je« rečem. »Sreča, da bodo kmalu počitnice« se razveselim. »Ja seveda« reče jezno Sara. Spomnim se na njen popravni izpit. »Kaj ti je še rekla mama?« jo vprašam. »Da se moram naučiti in narediti takoj v prvo« rečem. Oh ne… pomislim… kako ji lahko kaj takega reče mama… »drugače ne bom šla med počitnicami iz hiše« doda kot da ni že to dovolj. »A je nora?« jo vprašam. »Nič ne morem« doda. Pogovarjava se še druge stvari in končno sva na vrsti. »Dva topla sendviča« naročiva in plačava. Pogledujeva po polni jedilnici. »Zopet ni prostora greva na vrh« me vpraša Sara. »Ja lahko odvrnem« in stečeva v drugo nadstropje. Usedeva se na najbolj skrito mesto, kjer nama profesorji ne bodo težili »nočem še kakšnega ukora. Dosti je popravc « reče Sara. Načneva temo o knjigi Poletje brez konca in ravno rečem »super je« ko mimo pride Tilen s svojo družbo. »A boste spet rekli, da sva vam ukradle prostor« reče Sara in ga besno pogleda. »Seveda ne. Se bomo usedli na drugo« odvrne im pokaže klop zraven naju. Nasmehnem se mu Sara pa pobledi. Predvidevam, da ji je res zelo všeč. Sara je tiho sama pa ji še nekaj razlagam o knjigi. »Pa ne reč, da berete knjige« pripomni Tilen. Sara ga še bolj jezno pogleda »a imaš kaj proti?« ga vpraša. »Niti ne.« reče hitro saj si noče zaslužit Sarine sovražnosti. »Dober tek« jim rečem in Tilen pogleda naravnost v Sarine oči. Sara me živčno pogleda, dobro vem, da je včeraj mislila resno, ko mi je povedala, da ji je všeč. Kajti tako dobro jo poznam, da dobro vem, da je živčna ko jo daje ljubezen… Vrneva se pred razred v katerem imamo pouk. Benjamin ima pouk blizu nas, sloni na steni in se zelo samozavestno pogovarja s sošolci. Vidim, da me opazi. Nasmehne se mi in nadaljuje pogovor.

Vidim, da ni prostora na nobeni klopci zato se tudi z Saro postaviva ob steno. »Zakaj ga gledaš tako besno če ti je všeč?« prekinem tišino. »Pa saj veš, da mu ne morem kar dati signalov, da mi je všeč« mi razlaga. »Okej saj te razumem« rečem in pogledam proti Benjaminu. Vidim, da me tudi on opazuje. Komaj sem že čakala da bo ura ena…. Ob enih stečeva z Saro pred šolo. »Okej mala« se vidiva se hoče poslovit. »Prosim počakaj zraven mene« ji rečem in se komaj pomirim. »Ne bodi živčna« me miri. »Kaj pa če pred njim izpadem kot trapa« »Ana, ti nikoli ne boš tako izpadla« mi rečem in jo dregnem saj že prihaja do naju. »O hej a si pripravljena?« me vpraša in pogleda Saro. »Škoda, da se nisi mogla vpisati« ji reče prijazno. »Ah saj je še čas« mu odvrne Sara in se mu nasmehne. »Adijo se vidimo« se poslovi in odide po poti. Tudi sama greva počasi proti telovadnici pogovarjava se o šoli »torej boš pravdobra?« me vpraša. »Ja če bo vse po sreči« odvrnem. »Jaz bi tudi lahko bil toda sem zraven plesa prelen« reče in mi razlaga kako si je pri zemljepisu zasral oceno. Z zanimanjem ga poslušam saj me že skoz zanima vse o njem. Prispeva do televodnice… preden vstopiva se zazrem skozi okno in se spomnim na ples, ki so ga včeraj plesali. »Pridi« reče in prižge luči v dvorani. »Sedaj je eno uro prosta« reče in vrže torbo na tla. »Večkrat pridem sam sem in plešem« mi razloži. Odložim torbo in Benjamin me prime za roko…. Nasmehnem se mu in sproščeno mi vrne nasmeh. »Boš videla ko boš začela se boš hitro učila« me spodbuja. Prižge glasbo in še vedno me drži za roko. Pokaže mi prve korake in pozorno ga opazujem. Počasi ponavljam za njim… opazuje me in tudi sam pleše. »Super si« je navdušen. »Sedaj pa takole« mi na hitro pokaže obrat, ki si ga ne moreš takoj zapomniti. Zato se mu samo nasmehne. »Tudi to boš« znala mi pomežikne. Hočem delovati sproščeno toda mi ne gre najbolje.

Pogleda me naravnost v oči »ne skrbi. Boš videla, da bo če imaš le malo interesa« reče in me zopet me prime za roko. Pomislim oh, ko bi le šlo vse za ples… toda misli hitro odženem. Skoncentriram se na korake in počasi se učiva cel ples. Pokaže mi vse korake in tudi sama počasi ponavljam za njim »tako sedaj pa poskusi sama« mi reče in se usede na tla. Zmedeno ga pogledam in se tudi sama usedem. »Zapri oči«. Ubogam ga in jih res zaprem. »Tako sedaj se spomni korakov, ki sva jih plesala« reče. Počasi jih odprem »nekaj se spomnim vsega pa ne« mu povem.»Torej pokaži samo tiste kaj se spomniš« reče. »Okej« odvrnem bolj samozavestno in se ostanem. Benjamin da glasbo na začetek in počasi začnem plesati… »to je vse« rečem in se ustavim. »Super hitro se učiš. Veliko si si zapomnila« me pohvali. Postavi se zraven mene in pleše opazujem njegove korake in ponavljam za njim. Glasba se spremeni v počasno… ustavim se. »Si za ples« me vpraša in me prime za roko. Počasi se premaknem njemu in pleševa po taktih…prepustim se glasbi in Benjamin me poboža po obrazu. Srečam se z njegovimi očmi toda se mu umaknem.. Ne morem mu kar predati srce če mu jaz nič ne pomenim pomislim… Ura hitro mine in vsak odide po svoji poti saj Benjamin živi na drugi strani mesta. »Se vidiva ob šestih?« me vpraša. »Seveda pridem. Ne veš kako sem vesela« mu pokažem navdušenje do plesa. Počasi odidem po poti in razmišljam o njem. Zdaj imam že večje veselje do plesanja pomislim. Mogoče pa sploh ne bo tako hudo… Pridem domov »zdravo« pozdravim mamo ki sedi v kuhinjo in bere časopis. »Kako si?« jo vprašam in se usedem na stol zraven njej. Vidim, da je zelo resna saj je bila drugače vedno dobre volje »kaj je narobe?« jo vprašam ko še mi vedno nič ne reče. »Ana nekaj resnega se je zgodilo« reče in me obupno pogleda.

»Kaj?« jo prestrašeno pogledam. »Ostala sem brez službe« odvrne in globoko zavzdihne. Mami se je večkrat rada šalila toda njen izraz mi je povedal, da se ne heca. »A ne bom smela več plesat?« jo vprašam. »Ljubica res ne vem. Saj vem da 20 € na mesec ni veliko« reče in me zaskrbljeno pogleda. »Ne vem kaj si bomo lahko vse privoščili z atijevo plačo« reče in se zastrmi skozi okno… Vem, da jo skrbi ker je imela najboljšo službo, ki jo je imela res rada. »Ti samo hodi ta mesec na plesne. Potem pa bomo videli kako bo« reče mami in se mi nasmehne. »Ne vem zakaj bi se zaradi naju odpovedali stvari, ki jih imata rada« reče in naredi požirek kave. »Bomo že, še ta mesec si bom našla službo« reče pozitivno. Nasmehnem se ji »doma bo moralo biti prav dolgčas« ji rečem saj vem, da je mami navajena delati več kot osem ur na dan. Odidem v svojo sobo in kliče me Sara »ja halo« se javim. »O hej, kaj delaš?« me vpraša. »Čez dve uri grem na plesne, sedaj pa sem se pogovarjala z mami« rečem in se zazrem na uro, ki kaže štiri. » A si za da se pred plesnimi dobiva v mesto« vpraša. »Ja seveda« sem vesela da jo bom videla. »Okoli petih ti bo okej?« me vpraša. »Okej toliko stvari ti moram povedati« rečem in razmišljam kaj se je vse dogajalo danes… Oblečem si kratke hlače in kratko majčko, vroče temperature oznanjajo da bodo kmalu poletne počitnice, katere so bile moje najljubše. Lase si spnem v dva čopa in stečem v kuhinjo. »Mami jaz grem. Pride še Sara v mesto« rečem in vihravo zaprem vrata.

Počasi hodim proti mestu saj ni daleč in obožujem opazovanje narave, ki se je že čisto prebudila. Vsa nestrpna že čakam Saro in pogledujem po mestu, ki je kot vedno v popoldanskem času polno. »O hej oprosti za zamudo« slišim Sarin glas. »Hej ni panike« rečem in odideva proti sladoledarju. »Jaz ne bom« rečem. »Kako ne? Jaz ti častim« me Sara čudno gleda saj ve kako nora sem na sladoled. »Ne morem sem se doma najedla« se zlažem. Nočem ji govoriti, da je mami ostala brez službe in si bom mogla žepnino prešparati za plesne. Toda Sara kot prava prijateljica vidi, da je nekaj narobe. Usedeva se na klop in se zastrmim v avte, ki vozijo po mestu. »Hej ti kaj je narobe? Mislila sem da boš komaj čakala, da mi poveš kako je bilo z Benjaminom« reče in me zmedeno pogleda. Hitro se spomnim kaj vse se je zgodilo in ji začnem razlagati, kako me je prijel za roko….»Ana pa to je noro« je Sara navdušena. Tudi jaz ti moram nekaj povedati reče »kaj?« jo vprašam in z zanimanjem poslušam kaj se je zgodilo, ko je bila na poti domov »Tilen je bil sam… zaletel se je vame, ko nisem gledala kje hodim…skoraj me je že natulil dokler ni videl da sem jaz… mi razlaga potrta sem zaradi slovke« reče in utihne. »Oh Sara saj boš popravila ti bom pomagala« ji dam upanje. »Hvala res si najboljša prijateljica.« reče in me objame. Pospremi me do plesne šole. Večina časa sem tiho česar Sara ni vajena »kaj je narobe?« me vpraša in me resno pogleda. »Nekaj groznega se je zgodilo« se odločim, da ji bom povedala in vem, da me bo ona razumela. »Kaj?« jo vprašam. »Mami je ostala brez službe in koliko videti je to prvi in zadnji mesec kar bom plesala« ji razložim kaj se je zgodilo. »Oh saj pa ne more biti tako grozno saj pa dobiš žepnino. Pa si boš nekaj prešparala« me bodri. »Ja to lahko ja toda si ne bom mogla kupiti nič drugega« ji razložim in ugotovim, da je denar večna uganka. Preden prideva do plesne šole se posloviva… odidem že po znani potki. Vidim Benjamina, ki klepeta z temnolasima fantoma. Vidi me in pridi do mene »hej pridi da te predstavim klapi« reče in nakaže na fanta. »Okej« odvrnem in odidem zraven njega. »To je Ana moja nova plesalka« me predstavi. »Zdravo« me pozdravita »jaz sem Matej in to je Aleš« reče eden iz temnolascov. Pogovarjajo se nekaj glede plesa… poslušam jih toda nič ne rečem. Benjamim me poboža po roki. Pogledam ga in se mu nasmehnem… tudi sam mi vrne nasmešek. Čez deset minut smo že v plesni dvorani. »Zdravo« pozdravi trener.»Hej vidim da imamo novo članico« reče in se mi nasmehne. »Sem Jure« reče in mi da roko. »Zdravo sem Ana« se tudi sama predstavim in mu vrnem nasmešek. »Torej naj ti najprej predstavim vse tri plesne pare« reče. »To sta Matej in Nastja« mi pokaže na prvi par. Mateja sem že poznala Nastjo pa sem si hotela vtisniti v spomin. »To sta Aleš in Mojca« mi predstavi drugi par. Kot tretji par mi predstavi »Matic in Špela« spomnim se nanju kar mi je Benjamin o njima razlagal, da se ne razumeta z drugimi… misli potisnem stran »danes se bomo naučili peti ples« reče Jure in prižge glasbo. »Z Benjaminom se bosta morala prejšne plese naučit sama« nama povem.. Pokimam, Benjamin pa reče »okej« Jure nam pokaže ples in vsi ga skoncentrirano opazujemo. »Še enkrat« reče in zopet pleše po znanih taktih pesmi Hilary Duff. Postavimo se v krog in tudi sami poskusimo. »Takole sedaj pa še vsak posameznik« reče Jure »Ana bomo začeli kar pri tebi« odvrne in se mi nasmehne. Grem k njemu in zaprem oči… plešem počasi kot, da bo po spominu iščem kako je plesal on. »Super je zadovoljen. Čeprav bo potem vse to še hitreje« reče. Pokažejo mu še vsi drugi… in dve uri kar hitro mineta. Odidem po stopnicah in se poslovim od drugih »Ana počakam« slišim za sabo Benjaminov glas. »A greš domov?« me vpraša. »Ja« odvrnem. »Greva skupaj do mesta?« me vpraša. »Okej« se strinjam. »Super plešeš in vesel sem, da sem dobil tako super plesalko« reče in se mi zadovoljno nasmehne. »Ki bo plesala samo še do konca mesca« rečem in se mu kislo nasmehnem… zmedeno gleda… sama pa pospešim korak »Kako to misliš« reče in tudi sam bolj hitro stopi. »Problemi doma in ne vem če še bom lahko plesala« mu razložim. »Kaj se je zgodilo kaj hudega?« me vpraša.

»Mami je brez službe, ampak saj je vseeno« rečem. Prime me za roko saj me več ne dohaja »to sploh ni tako hudo. Če ne boš morala plačati lahko preložiš za do pol leta in potem lahko plačaš.« »Šola je na velikem plusom in nimajo problemov z denarjem. Zato so nam to ponudili, ker vedo da imamo mladostiniki probleme z denarjem. Vse to si podpisala v pogodbi« mi razloži. »Torej bom še vedno lahko plesala toda bom plačala kasneje« si pojasnim in se namuznem. »To je super« sem zadovoljna in v tistem trenutku bi najraje zaplesala… Komaj čakam da pridem domov, da mami povem veselo novico. Stopim v kuhinjo in odprem hladilnik, ker v njem ni ničesar pametnega vzamem kar jabolko »zdravo kako je bilo na plesnih« me vpraša mama in stopi v kuhinjo. »Super, trener je rekel, da se hitro učim…« rečem in zagrizem v jabolko. »Govorila sem z očetom. Mislim, da še bo šlo toliko čez, da boš lahko hodila plesnim« mi pove. Veselo se ji nasmehnem. »Res? Kako sem vesela. Odložila se vama bom za to« rečem in jo od veselja objamem. Spomnim se na Benjaminove besede in jih mami raje ne omenim. »Torej si uživala« me vpraša. »Zelo« potrdim njene besede. Odidem proti sobi in Katarinina soba je odprta iz njej pa slišim jok. Stopim v sobo »Katarina kaj je narobe« jo vprašam in se usedem k njej na posteljo. »Nič« reče in si obriše solze, ki ji polzijo po licu. Čeprav si nisva bili nikoli ne vem kako blizu sem jo toliko poznala, da sem vedela da se je nekaj hudega zgodilo. »Fant v katerega sem zaljubljena ima punco« mi pove. »Oh pa saj ni tako grozno. Pomisli koliko fantov je še….« »Ampak on mi je res všeč« me prekine »še nikoli mi ni bil noben všeč« mi razloži. Objamem jo »saj boš spoznala drugega« jo pregovarjam, toda mi nikar ne uspe saj je Katarina zelo trmasta. Počakam, da zaspi in odidem v svojo sobo. Razmišljam če sem bila že pri 14 zaljubljena… potem pa se spomnim, da je Benjamin res ta prvi do katerega sem kaj čutila…

Zaspim ob desetih… zjutraj se hitro zrihtam in kot nora drvim na avtobus. Zopet sem si zaspala toda dobro, da me je zbudila Katarina, ko je norela po svoji sobi in iskala hlače. Stopim v šolo, ko pride do mene Sara »hej, si se učila kaj zgodovino?« me vpraša. »Hej, zakaj« odvrnem in jo zmedeno gledam. »Ana a si nora, danes pišemo test« me prebudi. »Kaj, o šment čisto sem pozabila« rečem in razmišljam kako se bom zmazala, da ne bom dobila prve enke v tem šolskem letu. Vedno sem bila med pridnimi učencami in dobro sem vedela da bo razredničarka ponorela, ko se bo iz redovalnice bleščala rdeča enka. »Nič ne znam, šment čisto sem pozabila« rečem in se lopnem po glavi. Pogledam proti Sari, ki me niti ne posluša saj gre mimo Tilen z svojo družbo. Nasmehnem se in jo spomnim »a sedaj pa ni več pomemben Filip?« jo spomnim na fanta, ki ga je osvajala pri svoji babici. »Ne kolikor mi je jasno, ne bo nikoli resen« odvrne in še vedno gleda za Tilnom. Nasmehnem se ji in odideva proti razredu, povem ji veselo novico, da bom še vedno lahko plesala… Nimam občutka, da me posluša saj se še vedno smehlja… Naslednjo uro je zgodovina. Vsi sošolci imajo plonkece, zato si jih tudi midve z Saro pridobiva. Dam si jih za rokav in vznemirjeno čakam da v razred stopi profesor. Razdeli nam teste zagledam se v vprašanja in razmišljam niti malo se ne spomnim kaj bi lahko pisala… šment niti ne vem kdaj se je začela druga svetovna vojna… pomislim. Zastrmim se skozi okno in pogledam po razredu… vidim,da vsi čakajo kdaj bodo lahko začeli plonkat. Profesor hodi po razredu… ustavi se pred mano »no Ana še vedno imaš prazni test, a boš začela« reče in me resno pogleda. Ne vem kaj mu naj rečem… zato se zastrmim v test… ravno hočem nekaj napisati ko reče »kako ne veš kdaj se je začela druga svetovna vojna« reče besno in me grdo gleda. »Am… ne spomnim se nekaj sem se učila toda se ne spomnim« se hočem izmazat. »Ne, da si se učila niti odprla nisi knjige« že skoraj vpije name. Umiri se in zopet hodi okoli po razredu… pogledam proti Sari, ki nekaj piše… tudi ona me pogleda in skomigne z rameni. Pogledam proti uri, ki je bila komaj devet… gledala sem na uro in komaj čakala, da zazvoni zvonec… Odam test in stečem na hodnik »to je bila moja najbolj mučna ura« pojasnim Sari. »Živi dolgčas« doda Sara. »Niti sanjalo se mi ni kdaj se je začela druga svetovna vojna« rečem in z Saro se začneva noro smejati. »Meni tudi ne« odkima. Med glavnim odmorom sva zopet zavzeli klop v drugem nadstropju… ravno sva se smejali kakšne traparije sva pisali na zgodovinski test, ko pride Tilen… po vsem čudežu je bil sam. Usede se na klop zraven naju in Sara zardi.

Dobro sem vedela kaj pomeni njena rdečica na obrazu. Nasmehnem se jima… »oprosti za včeraj nisem te videl…« se ji opraviči. »Tudi jaz tebe ne…bila sem zamišljena« reče in zažari od navdušenja. Nobena od naju ni pričakovala, da se bo začel meniti z njo. Sara ga opazuje, ko si ovije sendvič in zagrize vanj. Dregnem jo s komolcem kot da bi ji hotela reči »kaj čakaš zgrabi že priložnost« »Razmišljala sem o popravcu za slovenščino« reče previdno… zamišljeno jo pogleda »tudi jaz bom imel popravca iz slovenščine« reče in se ji nasmehne. Vidim, da imata skupne probleme in načneta pogovor o slovenščini »sovražim književnost, sama piflarija« reče Tilen… Pogovarjate se ves odmor dokler ne zvoni zvonec in še takrat ju komaj spravim narazen… »Sara greva« rečem in jo potegnem za roko. »Adijo se vidiva« reče Tilen in se ji nasmehne. »Ja hvala, sploh nisi videla, da sem bila tam tako si padla vanj« ji rečem malo užaljeno. »Oprosti tako sem bila presenečena. Veš kako sem srečna…« reče in skoraj zapleše, ko greva proti razredu. Nasmehnem se… saj ona me je tudi prenašala, ko sem ji skoz govorila o Benjaminu pomislim… Zagledam ga ravno preden stopim v razred… nasmehne se mi in mi pomaga. Usedem se na stol in razmišljam o njem.. zopet nisem skoncentrirana na pouk… ko v razred stopi razredničarka… »lahko samo pet minut govorim z mojimi učenci« reče. »Bliža se konec šolskega leta…« začne in nas resno pogleda. »Toda koliko videti vi nimate namena kaj meti od počitnic« reče in na mizo vrže liste. »to so testi od zgodovine, profesor je bil zelo razburjen, ker ste mu skoraj vsi oddali prazni« reče in nas besno pogleda. »Ne morem verjeti, da se vam ni niti sanjalo o tako lahkem testu« reče. »Premislite, če nimate namena se med poletjem učiti« reče in brez pozdrava odide iz razreda.

Pogledam Saro, ki ji gre na smeh… »si nora ne smej se« ji rečem in se ji tudi sama nasmehnem. Pouk je zopet mineval počasi… in komaj sem že čakala, da mine zadnja ura. Z Benjaminom sva bila dogovorjena za vajo »danes ne moreva vaditi v dvorani. Ni prosta« reče in počasi hodiva stran od šole. Korak se mi skoraj ustavi »kje pa bova vadila ga vprašam. »Lahko pri meni doma« reče brez ovir. Zmedeno ga pogledam… »saj veš da imava samo dva tedna« mi reče in se samozavestno nasmehne. »Vem ja« prikimam in odidem zraven njega do doma. Boš kaj pila me vpraša. »Ni treba, hvala« rečem in odidem za njim čeprav se mi niti sanja ne kam… odpre vrata in opazim, da je to njegova soba. »Vav kako lepo« rečem in se obračam po sobi. Bila je zelo velika in na stenah so viseli plakati različnih plesalk in plesalcev »tukaj je dovolj prostora« reče in se usede za računalnik. »Samo glasbo« poiščem reče in me pogleda naravnost v oči. Iz zvočnikov prihaja nežna skladba… ki jo slišim prvič. Najprej te zavrtim ti pa delaš take korake mi pokaže… zopet sem skoncentrirana na ples in vem, da ga imam vedno rajši… Zopet poskusim za njim in potem sama… Benjamin se mi nasmehne, ko zaplešem cel ples. »Pridi bova skupaj« reče in me zopet prime za roko… vrtiva se po taktih glasbe… »Super sedaj morava se še naučiti štiri« reče preden pristanem čisto ob njem. Pogledam ga naravnost v oči in se mu nasmehnem. Vrne mi nasmeh in me poboža po laseh »lepa si« reče in poišče moje oči. Postane mi nerodno zato pogledam v tla… nič mu ne rečem… zaletim se v njegov pogled »očaran sem nad tabo… tako hitro se učiš« me pohvali. »Vedno sem si želela plesati« se mu bolj kot ne zlažem. »Ne vem zakaj nisem že prej poskusila, toda ti si mi ponudil super priložnost« rečem in se odmaknem malo stran od njega…. Čez eno uro, ko sva oba 100% da znam ples se posloviva. »Se vidva ob šestih« rečem in mu pomaham. »Adijo« reče in se mi nasmehne.

Razmišljam kako sem mu bila blizu… zakaj sem se mu umaknala pomislim »oh kaka trapa sem« si rečem na glas preden stopim v hišo. »Sem že doma« zavpijem toda ne dobim odgovora. »Oh pa še sama sem« si rečem in stečem v kuhinjo. Res ni nobenega doma, saj na mizi leži listek »z Katarino sva v trgovini, prideva takoj« preberem. »Takoj« pomislim, saj dobro vem, da to pomeni da še ju kakšne dve uri ne bo. Torbo vržem v kot in spomnim se profesorcinih besed, zato v roke vzamem učbenik od zgodovine. To so zadnji tedni v šoli še šest testov in tri predmete moram biti vprašana potem je drugega letnika za vedno konec pomislim… Pogledam na uro, ki je komaj pol štiri… zatopim se v učbenik in zraven njega zaspim. Zbudim se ob petnajst do šestih. Pogledam na uro in onemim. Še petnajst minut do plesnih si rečem in stečem v sobo…. hitro vzamem torbo se na hitro preoblečem in stečem v mesto… V plesno dvorano stopim točno ob šestih. »Se opravičujem za zamudo« rečem Juretu. »Ni panike, še nismo dobro začeli« reče in mi pokaže naj se postavim zraven Benjamina. »Zdravo« ga pozdravim on pa se mi nasmehne. »Zaspala sem zraven učbenika« mu razložim. On pa nič več ne reče. Zdi se mi, da se je od prej drugačen kot da bi bilo nekaj narobe… razmišljam kaj je narobe…. »Ana skoncentriraj se« reče Jure »gremo od začetka« reče ko že tretjič se zmotim. Benjamin me pogleda v oči »umiri se« in se mi zopet nasmehne. Vrnem mu nasmeh in postanem boljše volje… zopet plešem po taktih in Jure je zopet zadovoljen. Končamo točno ob osmih. »Adijo« se poslovimo in gledam za sabo če bo Benjamin prišel za mano… čeprav gleda za mano vidim, da nima tega namena. Odidem v sobo in se vržem na posteljo »kaj sem storila narobe« razmišljam… toda odgovora ne najdem. Odidem pod tuš in si preberem še enkrat zgodovino saj bo jutri živ žav pomislim…

Zjutraj se zbudim pravi čas. V kopalnici se zrihtam za šolo in odidem v kuhinjo, kjer me pozdravi Katarina »Ana veš kaj je novega« reče in mi pokloni širok nasmeh. »Ne vem« odvrnem in si nalijem kavo. »Ati ima drugi teden dopust« odvrne. »Res?« odvrnem in tudi sama postanem navdušena. Z Katarino imava očka zelo rada saj ga ne vidiva vsaki dan. »A te odpeljem v šolo« me vpraša mami in stopi v kuhinjo. »Si že pokonci« jo šokirano pogledam. »Ja ob devetih imam razgovor za službo« reče. Nasmehnem se ji saj dobro vem, da mami ne more zdržati brez službe. »Okej« se strinjam in pograbim torbo. Usedem se v avto »vesela sem, da bo prišel domov očka« ji povem. »Tudi jaz sem« reče in mi pokima. »Kaj te tako skrbi« jo vprašam. »Ah Ana saj veš kako je. Želim si da bi spet imela službo« mi pove. »Saj bo« jo bodrim. Iztopim iz avta »držim pesti zate« rečem in kot ponavadi stečem proti šoli. Zagledam Benjamina in vidim, da je dobre volje. Celo pride do mene »kako si« me vpraša in se mi nasmehne. »Super« odvrnem. »A danes pleševa?« ga vprašam. »Ob šestih zvečer« odvrne. »Aha, torej se vidiva ob šestih« rečem in dojamem da sem povedala najbolj trapast stavek. »Okej« odvrne in odide k kolegom. Oh Benjamin kaka trapa sem pomislim… Stopim v razred in se usedem na svoj prostor… na obrazi se mi vidi žalost. »Hej Ana pa ne reč, da si slabe volje zaradi zgodovine« me podraži Sara. »Ne« odkimam in ji povem kako traparijo sem naredila včeraj, ko sem se odmaknila stran od njega… Še preden me uspe potolažiti v razred pride profesor za zgodovino, ki smo jo imeli na urniku prvo uro. »Dober dan« ga pozdravi sošolka, ki sedi v zadnji klopi. »Dober dan tudi vam« reče umirjeno, kar nas zelo čudi saj čakamo da bo iz njega izbruhnilo… »Kot že veste je bil test porazen« začne in vsakega od nas si natančno ogleda. »Popravljali ga bomo takoj drugi teden, da boste imeli mir pred zgodovino« reče bolj umirjeno… mogoče pa tudi on komaj čaka počitnice pomislim…. Razdeli nam teste »tako sedaj pa mir in napišite popravo« reče.

Določimo datum za test in prva ura je za mano. Drugo uro imamo nadomeščanje in z Saro udariva debato o vsem kar se je zgodilo včeraj…. Ura do šestih zvečer mi mineva zelo počasi, komaj sem že čakala, da ga bom videla, zato odidem na plesne malo prej. Sreča, da je že jutri sobota in smo med vikendi prosti pomislim… pridem do tja in ga zagledam, da je sam pred plesno šolo »zdravo si že tukaj me vpraša in pomigne naj se usedem k njemu na klop. »Ja prišla sem malo prej, nočem zamujati« rečem in se usedem k njemu. Ne morem mu povedati, da sem prej prišla zaradi njega. »Oprosti za včeraj« reče. Presenečeno ga pogledam »zakaj se opravičuješ?« ga vprašam. »Zato, ker sem silil vate« reče. »Ah saj nisi…« »Obljubim, da ne bom nikoli več« me prekine. Nasmehnem se mu in nič več ne rečem. »A te lahko nekaj vprašam?« »Seveda karkoli?« »Imaš jutri kaj časa« »Ja zakaj?« »Mislil sem, da bi se šel jutri popoldan kopat in ne da se mi biti sam… moji prijatelji pa nimajo časa« mi razloži. »Ja« sem navdušena in se dogovoriva kje. »Komaj ob sedmih zvečer, kaj takrat že ne zaprejo bazenov« ga začudeno pogledam. »Ne sedaj malo pred poletjem imajo tudi nočno kopanje« me spomni. »Točno ja« se spomnim in najraje bi se lopnila po glavi. »Okej sva dogovorjena« reče in k nama prideta Matej in Nastja. Matej in Benjamin se pogovarjata nekaj o šoli z Nastjo pa naveževa pogovor o najnovejši modi… Zvečer se kot ponavadi poslovimo in z Benjaminom greva skupaj do najinega križišča »lahko noč« reče in se mi nasmehne. »Tudi tebi se vidiva jutri« rečem in odidem po svoji poti…. Zvečer sem komaj zaspala… razmišljala sem o jutrišnjemu dnevu… Dopoldan vsa živčna hodim po stanovanju »Ana kaj je narobe« me vpraša Katarina. »Se spomniš ko si mi govorila, da si zaljubljena v onega fanta« ji rečem. »Seveda zdaj je spet samski…« začne. »No tako kot si zaljubljena ti sem tudi jaz« jo prekinem. »Zato se obnašam kot kašna najstnica« ji rečem in se nasmehnem. »Vidva imata vsaj prihodnost medtem ko je jaz z njim nimam« mi reče Katarina in se mi nasmehne. »Zakaj misliš tako?« jo zmedeno pogledam.

»Ti si lepa in imaš vse popolne oči… pogled… nasmeh….« »Oh Katarina tudi ti si lepa« ji rečem in jo pobožam po laseh in jo objamem. »Danes greva na bazen« ji povem… »Res« skoraj že vpije od veselja »bolj potihem…« jo utišam. »Mami že ve?« me vpraša. »Ja« prikimam in veselo jo objamem. Ob šestih se že zrihtam. Katarini pustim, da mi splete kitke po glavi in lase spnem v čop. Namažem se z najljubšo šminko, nase potegnem kopalke in črno kratko oblekico. »Oh Ana popolna si« je z mano zadovoljna Katarina. Klicala te je Sara mi pove rekla je, da ti moram zaželeti srečo reče. »Oh moja Sara« rečem in vihravo objamem sestrico. Odpravim se točno petnajst do sedmih, nočem biti prehitra saj sva se dogovorila ob sedmih. Usedem se na klopco in se zagledam po mestu. Čez pet minut slišim Benjaminov glas »o hej pa si le prišla« reče in zraven ima majhno potovalko. »Seveda saj sva dogovorjena« rečem in odideva po karti. »Upam, da ne bo preveč gužve« reče, ko se odpraviva proti bazenu. »Jaz tudi upam, da ne« odvrnem in poiščem njegove oči. Po stopnicah greva v bazen in Benjamin začne plavat. Kako lepo telo ima pomislim in zaplavam za njim. Ustavim se pri stopnicah in naslonim se na steno bazena.

»A ti je všeč« vpraša in se mi nasmehne. »Zelo« odvrnem. »Kdaj bova vadila ples« ga vprašam. »V ponedeljek, ponoviva vse, in greva še na ona dva« reče in se nasloni zraven mene. »Super družba si, in mi veliko bolj prija, da si ti z mano kot pa kolegi« reče. »Aja?« zmedeno ga gledam in spreobrnem temo. »A poznaš Tilna?« ga vprašam. »A misliš onega iz šole« vpraša. »Ja« pokimam. »Aha« odvrne in se zamisli. »Sari je všeč pa me zanima če veš kako je on z puncami« ga vprašam. »Zaljubi se in težko ga je spraviti stran od nje« reče in se mi nasmehne. »Super« rečem in sem zadovoljna z odgovorom. »A greva ven« ga vprašam in počasi odplavam na konec bazen. Počakam ga in skupaj odideva ven. »Lepi večer je« sem navdušena. »Ja pa niti mrzlo ni, komaj čakam da bo poletje« rečem… Benjamin se mi velikokrat prebliža toda ne poskuša ničesar, vidim da sem res vso situacijo popolnoma uničila, ko sem se mu umaknila….

Vidim da moram vse popraviti, sama, toda bazen se napolni in nimam priložnosti… K nama pride Benjaminov prijatelj, ki sem ga bežno poznala iz šole. Pozdravita se in se nekaj pogovarjata, toda kmalu se poslovita saj je s punco. Pogledam na uro »kmalu bom morala iti« rečem, ko ura kaže petnajst do enajstih. »Že« reče. »Aha« »Daj ostani še saj eno uro« me prepričuje. Pogleda me tako lepo, da takoj privolim. »Okej, greva še malo plavat« mu rečem in se uležem na vodo, da ledbim na njej. Naenkrat me Benjamin zgrabi in znajdem se pod vodo »ne ubij me« mu rečem in se začnem smejati. »Nisem te še potunkal« reče in se mi zopet nasmehne. Zgrabim ga za roko in ga hočem spraviti pod vodo. Vidim, da prav uživa, ko se mi ne pusti….

Toda v tisti uri sem uživala bolj kot prej… skoz sva se hecala in ob njem sem se res počutila super. »Okej se dobiva pri izhodu« mu rečem in stopim v kabino. Na hitro se preoblečem in si grem posušiti lase… srce mi bije sto na uro saj vem, da je zdaj tisti trenutek, ko moram glede naju kaj ukreniti pomislim… Hitro stečem pred izhod »oprosti lase sem si še posušila« rečem in si jih spnem v čop. »Saj tudi jaz sem prišel komaj zdaj« reče in odideva stran od bazena. Hodiva ob parku, ki je prazen… spomnim se kolikokrat sem bila tukaj in opazovala zaljubljene pare.

Ravno v tistem trenutku Benjamina primem za roko. Presenečeno me pogleda… zato se odmaknem. »Oprosti nisem mislila« rečem. »Zakaj se opravičuješ« reče in se mi nasmehne. »A še imaš čas« me vpraša in greva v park. Usedeva se na klopco in še vedno me drži za roko »lepa si« reče in se mi nasmehne. Zastrmim se v njegove rjave oči »tudi ti si mi všeč« mu priznam kar sem že več kot eno leto nosila v sebi. Ne da bi vedela kaj počnem se sklonim k njemu in ga poljubim na ustnice…. ne vrne mi poljuba… »oprosti nisem mislila« rečem in odidem po poti. »Ana kam greš« reče… Nič mu ne rečem »nisem mislil tako« reče. Ko me dohiti me zgrabi za roko in me obrne k sebi… vidi, da mi že gre skoraj na jok. Poboža me po obrazu in me poljubi… lačna njegovih poljubov mu vrnem vsakega. Ustavi se »boš moja« me vpraša. »Ja« odvrnem in ga objamem. Stisne me k sebi »že dolgo si mi všeč in nisem ti mogel kar reči v šoli, le kaj bi si mislila« reče in me zopet poljubi. »Ti si meni všeč že več kot eno leto« mu priznam… »tako dolgo?« me zmedeno pogleda. Samo prikimam in ga znova poljubim. Pospremi me do doma in ves čas me drži za roko. Ko prideva do hiše« se obrnem k njemu. Objame me in poljubi. »Pogrešala te bom« rečem in se spomnim, da je jutri nedelja. »Greš jutri z mano?« me vpraša. »Kam pa?« ga vprašam in ga z zanimanjem pogledam. »S kolesom grem malo okoli in pasala bi mi super družba« reče in čaka na moj odgovor. Malo se pomirim preden skoraj od sreče zavpijem »ja okej« se strinjam. »Torej te jutri pokličem« reče in me poljubi na lice. »Lahko noč miška, se slišiva jutri« reče in odide. Gledam za njim… v glavi se mi vrti od sreče… ne morem verjeti, da se je vse tako obrnilo v enem večeru.. Pogledam na uro, ki kaže že čez polnoč… hitro stečem v hišo se preoblečem… padem na posteljo in zaprem oči… sanjam o Benjaminovih poljubih. Sploh se ne spomnim kdaj zaspim… Zjutraj se zbudim komaj ob desetih… na telefonu me že čaka Benjaminovo sporočilo »se vidiva ob treh…« preberem zadnji stavek.

Stopim v kuhinjo »mami a ti veš kje je pumpa za kolo« jo vprašam. Presenečeno me pogleda »v garaži tam kjer je bila vedno« odvrne. »Danes ob treh grem kolesarit« ji povem. »Od kdaj pa ti kolesariš« reče presenečeno. »Od danes naprej« ji odvrnem in se nasmehnem. »Ana pa je zaljubljena« reče Katarina in se mi nasmehne. »To pa je res« rečem tako potiho, da ne vem če sta me razumeli. Zazvoni mi telefon »ja halo« se javim Sari. »Vse mi povej« skoraj že vpije v slušalko. Stečem pred hišo… »in sedaj sva skupaj« zaključim z vsem kar se je zgodilo včeraj… »Res pa to je super?« odvrne. »Danes grem z njim kolesarit« ji povem. »Kam greš?« vpraša, saj tudi Sara dobro ve, da nisem navdušena športnica. »Kolesarit greva« ji povem še enkrat in se smejim v telefon… Ura je bila petnajst do tri, ko sem bila pripravljena in počasi sem se odpeljala do dogovorjenega mesta. »O hej danes pa si ti prej« rečem in ga poljubim na lice. »Ja nisem hotel da me čakaš« reče prav tako kot neki frajer, ki noče pustiti svoje punce čakati. Nasmehnem se mu in začneva se pogovarjat in počasi se odpeljeva. Vso pot uživam, vožnja je super večinoma ni hribov, ki jih sovražim. Čez petnajst minut se ustaviva ob jezeru. »Kako je lepo« mu pokažem navdušenje. »Tudi meni je tukaj všeč« odvrne in utrže rožico. »To je zate« reče in mi jo da v roko. »Hvala« odvrnem in ga hočem poljubiti na lice. Odmakne se mi in me poljubi na ustnice… Skupaj sva vse do petih večer in Benjamin mi razlaga o plesu, ker sva ravno sama tudi vadiva prejšnja dva plesa. »Super jutri začneva z novim« mi reče navdušeno. Ko pridem domov me vse boli »kako je bilo« me prva vpraša Katarina.

»Zmatrano« rečem in se sesedem na kavč. »Se ti vidi ja« reče in se začne smejati. »Mala to ni smešno« rečem in jo ostro pogledam. »Oprosti nisem mislila« reče, in se zopet začne smejati. Odidem v sobo in v roke vzamem zgodovino »moram popraviti« pomislim toda se ne morem nikar skoncentrirat. Skoz mislim nanj na najine poljub… Madona sem nora rečem sama sebi. Moram se spravit sebi in pogledam na uro, ki kaže šest. V roke vzamem knjigo in si prižgem radio… slišim pesem od Hilary Duff in začnem plesati nanjo… super sem zadovoljna sama s sabo… Zvečer se nekako spravim k zgodovini. V sobo stopi mama »nisem vedela, da se učiš« reče in hoče oditi. »Nič ni, mami ne morem se spraviti k sebi Benjamin me je zmešal« ji povem. »Oh ta ljubezen« reče in se usede k meni na posteljo. »Sploh ne morem verjeti, celo leto sem norela brezveze za njim sedaj pa pleševa se objemava…sploh ne morem verjeti« ji povem. Mami me veselo gleda »veš tudi jaz sem bila tako srečna, ko sem bila mlada in sem spoznala atija« mi prvič razlaga, glede nju. Nasmehnem se ji »in sedaj sta še srečno skupaj« zaključim sama njeno zgodbo. »Res je« se mi nasmehne…. Naslednjo jutro se hitro preoblečem in kar plešem od veselja. »Ana spravi se k sebi« mi reče Katarina in se mi smeji. »Mala tiho bodi« rečem in tudi sama padem v smeh… Stečem proti šoli in se preobujem. Ravno hočem stopi v razred, ko slišim Benjaminov glas »Ana se dobiva med glavnim v telovadnici« reče in se mi nasmehne. »Itak« odvrnem in mu pokažem na uro. Stopim v razred in se usedem v klop. Pogledam k Sari tudi sama žari od navdušenja. »Kaj se je zgodilo?« jo vprašam. »Danes se z Tilnom dobiva med glavnim odmorom« reče in kar žari od navdušenja. Vidim, da ji je za popravca malo mar. Nasmehne se mi »oprosti če bom spet pozabila na tebe med glavnim odmorom« reče. »Saj je okej, tudi jaz se dobim s Benjaminom« ji izdam skrivnost. »Res kako je bilo včeraj« me vpraša. Vse ji razložim… »tako super je« končam in se zaljubljeno zastrmim skozi okno… Pouk mineva dolgočasno saj imamo večina ocen zaključenih… danes še zaključim z tremi predmeti potem mi ostane še samo zgodovino, slovenščina in matematika. Uspeh mi kaže na pravdober. Spomnim se maminih besed: če ne bila tako lena bi bila lahko odlična… »res je mami« si priznam ob vsakem koncu šolskega leta. »A se pogovarjaš sama z sabo« me vpraša Sara. »Ne samo spominjam se maminih besed« odvrnem in se začnem hihitati…. Komaj sem že čakala, da mine do glavnega odmora.

Končno je zazvonil zvonec in stečem do telovadnico. Vidim, da Benjamin ni sam zato se mu počasi približam. »o hej« ga pozdravim on pa pride do mene in me objame. »Pogrešal sem te« reče. »Greva nekam na samo« reče in pokaže na blazine v telovadnice. Smejim se mu ko se pogovarjava o plesu in naju. Naenkrat se zresni »kaj je narobe« ga vprašam. »Vem kaj vse se govori o meni, da varam in da se igram s puncami« reče in pogleda v tla. »Jaz nič ne dam na to« odvrnem. »Veš res je bilo tako« odvrne in me pogleda naravnost v oči »toda nekaj na tebi je tako posebnega, da ti res ne bi moral narediti tega« reče in me poljubi na lice. »Tako zelo te imam rada« mu priznam…. Zvečer zopet drvim proti plesni šoli, učila sem se zgodovino in zato sem spet malo pozna. »Zdravo« pozdravim družbo in se priključim skupini. Le Matic in Špela slonita na drugi strani ob ograji in se pogovarjata. Vidim, da me Matic pogleda in se mi nasmehne bil je prav simpatičen, toda ni ga čez mojega Benjamina pomislim… Dve uri plesa zopet hitro mineta… »prosim da še ostanete deset minut« nekaj vam moram povedati reče Jure in se vsakemu posebej nasmehne. Vidim, da je danes prav dobre volje. Usedemo se na tla »direktor je našo šolo prijavil na državno prvenstvo standardnih plesov v Portorožu« reče. »Ja in?« se prvi oglasi Matic. »Morali bomo pripraviti avdicijo saj je res veliko dobri skupin v okviru te šole« reče Jure. »Direktor in učitelji plesa bomo izbrali najboljše« reče. »A smo zraven« reče navdušeno Benjamin. »Seveda« prikima. »Že jutri se bomo učili tri nove plese katere boste zaplesali pred komisijo« pokima. »Kdaj pa bo avdicija« vpraša Nastja. »Naslednji petek« odvrne. »Že« se panično pogledamo. »Ne skrbite super skupina ste in nimate kaj skrbeti« reče »toda bodite pripravljeni na najboljše obrate« reče in se nam nasmehne…. Čez deset minut se poslovimo, Benjamin me pospremi do doma »to bo super« je zelo navdušen na avdicijo.

»Aha« odvrnem zamišljeno. »Kaj pa je narobe?« me vpraša. »Nič samo razmišljam kako bi bilo plesati pred vso publiko…« rečem in se mu nasmehnem. »Super bo« reče in me poljubi na ustnice… »Lahko noč« se posloviva in stečem v hišo… še enkrat si preberem zgodovino in me zmanjka… Stopim v šolo »a znaš?« me vpraša Sara in me močno objame
10. maj 2011
u30718
u30718
nadaljevanje prejšne zgodbe:
10. maj 2011
u30718
u30718
»Aha« odvrnem zamišljeno. »Kaj pa je narobe?« me vpraša. »Nič samo razmišljam kako bi bilo plesati pred vso publiko…« rečem in se mu nasmehnem. »Super bo« reče in me poljubi na ustnice… »Lahko noč« se posloviva in stečem v hišo… še enkrat si preberem zgodovino in me zmanjka… Stopim v šolo »a znaš?« me vpraša Sara in me močno objame. »Zdaj vem kdaj se je začela druga svetovna vojna« ji odvrnem in se ji smejim. Nekaj ti moram povedati rečem in ji razložim za avdicijo… že ko sem na pol poti… opazim Tilna »tako sedaj pa bom rajši utihala drugače bom se pogovarjala sama s sabo« ji rečem in jo pogledam. Vidim, da me ne posluša več saj že žari od navdušenja. Gledam ju ko se objameta in Sara se smeji kot najstnica… kot da se jaz obnašam kaj drugače, ko vidim Benjamina si priznam… Vstopim v razred in si pripravim pisalo in test rešim hitreje kot v dvajsetih minutah. Znala sem vse razen enega vprašanja zagledam se skozi okno in razmišljam…. Sploh se ne morem spomniti. Po glavi se mi podijo druge stvari…. Benjamin, avdicija…. Zadnjo minuto se spomnim odgovora… pogledam na uro… in pišem ko nora. Ravno ko naredim piko zazvoni. »Vse sem znala« mi pove Sara in me objame. »Tudi jaz« pokimam. »Včeraj sem se pogovarjala z mamo« mi reče. »Kaj ti je kaj rekla« jo vprašam. »Da je preostra do mene in da ji je žal, da me ni spustila na plesne« reče. Vem, da je imela Sara vedno večjo željo, do plesa kot jaz. »Saj pa se boš prijavila naslednjo leto« ji rečem. »Okej« pokima in se mi nasmehne… Zopet stojiva v dolgi vrsti in zopet se pritožujeva »nič se ne vidi, da bo konec šole« reče Sara »ja se strinjam« ji odvrnem in se zazrem v dolgo vrsto pred nama….Pouk je zopet hitro minil in z Benjaminom se dobiva pred šolo »hej mala, si znala zgodovino?« me vpraša in poljubi. Pogledam okoli in vidim druge punce, ki me nevoščljivo gledajo… jaja tako je če hodiš z najlepšim fantom na šoli… pomislim »super je bilo, v dvajsetih minutah sem bila konec« mu pojasnim in raje spustim, da sem več razmišljala o njem ko pa v zgodovini. »Do jutri bo sigurno popravil«Hodiva proti plesni šoli… zopet je vse tako kot prvi dan… Benjamin prižge luč, glasbo in kaže mi korake… Nasmešek mi pokaže, da je zadovoljen »samo si pa res super« reče in me poljubi. Po dveh urah sem že doma… razmišljam o Juretovih besedah.. najboljši obrati… »le kako zgledajo najboljši obrati« si rečem na glas in stopim v hišo. »Mami mi je povedala, da si zadnje čase zelo zmedena…« slišim očkov glas. »Oče« rečem veselo in se mu vržem v objem. »Toda da razmišljaš o najboljših obratih« reče in se začne smejati »kaj se dogaja s tabo« me vpraša. »Oh očka boljši, da ne veš« odkimam in se izvijem iz njegovega objema. Ob njem se vedno počutila kot punčka, znal me je potolažiti in mi pokazati koliko mu pomenim… zato sem vedno cenila trenutke, ko sem bila z njim. Povem mu o vsem kar se je zgodilo… in sedaj imamo avdicijo mu povem vse kar se je zgodilo »oh Ana samo dva tedna me ni doma pa si odrasla« reče in se mi nasmehne »plešeš in imaš fanta«… zamišljeno me pogleda »in celo kolesariš« doda. »Oh očka a ti je že mami vse povedala« vprašam. »Aha« pokima »toda rad sem vse to slišal od tebe« reče in me objame. »In kako je bilo v Španiji« ga vprašam »super, sigurno gremo enkrat tja na počitnice.« Rada ga poslušam, ko mi razlaga kako je v različnih državah. Smejim se njegovim vmesnim pripombam… Pogledam na uro »sedaj pa moram na plesne« rečem, ko vidim da je že pol šest. »Drži pesti, da mi bodo tisti čudni obrati uspeli« rečem in ga poljubim na lice. Stečem do plesne šole… zopet je kot ponavadi poljub… objem, sedaj so vsi že vedeli, da sva par.

Zopet pogledam proti Maticu, nasmehne se mi in prvič dvigne roko v pozdrav. Vrnem mu nasmeh »ne vem deluje tako skrivnostno… sploh čudno mi je ker se ne meni z drugimi…. »Kaj razmišljaš« me vpraša Benjamin in vidi, da opazujem Matica »zakaj se ne pogovarja z vami« ga vprašam. »Ah pusti to zgodbo« reče in me stisne k sebi. Začneva se pogovarjati o plesu. Kmalu pride Jure »se opravičujem za rahlo zamudo« reče in prižge radio. »Ste že pripravljeni« reče… »Najprej se bomo naučili počasen ples« reče »ker so trije združeni v eni pesmi, bomo plesali najprej počasen ples, potem hiter in potem zopet počasnega« reče in da glasbo bolj na glas. »Zdaj bom cel ples zaplesal« reče in začne počasi zraven govori »podaš roko plesalki se prikloniš… počasi se predstavljaš po odru…« veselo ga gledamo in ples se vsem zdi super. Probajmo od začetka… postavite se »najprej priklon fantje, nato dekleta, podaš roko…« razlaga… »super« reče in ga opazujem kako se lahkotno premika po parketu…. »Takole danes bomo končali« prej reče Jure. »Se opravičujem toda imam opravke« reče in odide. Tudi sama odidem proti domu saj Benjamin še ima v mestu opravke. Pridem domov in iz kuhinje se širi vonj po očetovi najljubši hrani… »ati ne reč, da zopet pečeš pico « stopim v kuhinjo. »Seveda saj pa veš, da drugega ne znam kuhati« se smeji. »Kje pa sta mami in Katarina« ga vprašam. »Mami zgoraj pospravlja, Katarina pa je v parku s kolegicami« mi pove. »Aha« odvrnem in se usedem za mizo. »In kako je bilo na plesnih« me vpraša očka. »Ah saj veš kak je plesali smo novi ples« rečem. »A res mi pokažeš?« Zmedeno ga pogledam »zakaj pa saj te ni nikoli zanimal ples« pripomnim. »To se tebi samo zdi« reče in se mi smeji. »Vedno sem si želel plesati« reče in odpre pečico. »Evo je že pečena« reče in jo vzame ven. »Ti plesati?« ga še vedno zmedeno gledam. Vžgem radio in vanj dam cd. »To so pesmi na katero bomo plesali na avdiciji, danes je vsak dobil posnetek« rečem in se postavim na mesto.

»Očka a si za ples« ga vprašam… še bolj pa mi gre na smeh. »Ana kaj se greš« reče in zardi. »Daj no saj si rekel, da bi rad probal« rečem in se že vrtim po taktih pesmi. »Čakaj, čakaj še enkrat od začetka« reče in se postavi zraven mene. Smejim se mu ko si nikakor ne more zapomniti »joj saj enkrat boš znal« ga potolažim. V kuhinjo vstopi mami in naju presenečeno pogleda »kaj pa vidiva delata« vpraša in se tudi sama začne smejati, ko očka hoče na vsaki način si zapomniti korake, ki jih sama plešem z tako lahkoto. »Ti si genij, če si zapomniš vse to« reče oče in zopet ga popade smeh. »Ah saj ni tako hudo« »Bo kaj zdaj z večerjo« vpraša mami. »Seveda je že nareta, samo Katarino še pokličem« reče in v roki vrti telefon. Čez pet minut se še pri večerji nam pridruži Katarina »malo sem se zamotila« reče in si vzame kos pice. »Kot vedno je super« je zadovoljna…. Teden je kar letel… šola plesne Benjamin in Saro so me spodbujali, da nisem obupala tudi, ko sem bila čisto brez moči. In prišel je tisti dan, ko smo ga vsi napeto čakali. Ura je bila pet, ko sem bila tam. Dogovorili smo se, da bomo vsi prišli prej čeprav smo bili na vrsti zadnji, komaj ob sedmih… Skupaj kot skupina stopimo v dvorano, prvič sta se pogovarjala tudi z nama Matic in Anja »tako zelo me je strah« reče Anja in vsi začutimo njen strah. »Saj bo vse okej spodbujamo drug drugega…« Usedemo se na tla Nastja in Anja pa še malo vadita ples. Naslonim se na Benjamina »komaj čakam, da bomo plesalali« mi reče in se nasmehne. »Tudi jaz« pokimam…. Dve ure minevata prav mučno tresem se po vsem telesu, ko gledam druge kako dobro plešejo. Poslušam glasbo in se poskušam sprostiti… » tako sedaj imamo pet minutni odmor in potem ste na vrsti« nam reče Jure in se nam nasmehne. »Vse bo okej« nas spodbuja, ko vidi kako plašno se gledamo….

Čez pet minut, ki se vlečejo kot naslednji dve uri stopimo na oder. Slišim znano glasbo, ki mi zaradi dosti treningov že znam na pamet. Zaprem oči in se prepustim plesu… počasni ples…hitri ples… komaj sem že čakala zopet počasnega. Vdihnem in primem Benjamina za roko »super nam gre« mi šepne… in pomežikne… plešem kot, da bi vso življenje živela le za ta trenutek…. Slišim zadnji takt in konec je… »končno« reče Anja in se nam vrže v objem. Nikakor je ne razumem… kako je možno, da nas ni niti prej ni pogledala… pomislim. »Samo pet minut in direktor razglasi rezultate « reče Jure…«super ste se odrezali« doda in odide proti komisiji. Gremo še ven malo na zrak in v nas vlada nepredušna napetost, vsi smo komaj čakali na razultate. Stopimo v dvorano in direktor nas pozdravi z naslednjimi besedami »zdravo, vesel sem da ste se pred mano in drugimi učitelji plesa predstavili zelo dobre plese. Vem, da ste se zelo dolgo pripravljali za ta trenutek… zato ne bom odlaševal… zmagali so… utihne, da med nami še naredi večjo napetost. Pogleda nas po obrazih… Benjamin me prime za roko… čakamo na nadaljevanje….. in vedno bolj napeta sem… »torej zmagali so Juretova skupina« reče in se nam nasmehne… mi pa v šoku strmimo vanj. »A ne boste nič rekli« se nam smeji Jure. Še vedno smo v šoki in prva se iz njega zbudi Mojca »to je super« »Ja seveda je« smo takoj navdušeni tudi mi….Čez eno uro se poslovimo saj smo že kar dolgo sedeli na pijači in premlevali današnje dogodke »ne morem verjeti« reče Aleš in nas vse pogleda. »Tudi jaz ne plesali bomo standarne plese v Portorožu« doda Matic. »Veš kaj to pomeni« nas mrko pogleda Benjamin.

»Kaj« vprašam prva. »Sedaj bomo do prireditve vadili kot nori…« reče in me prime za roko. »Saj pa ne bo tako hudo, saj smo še v šoli samo dva dni« ga spomnim. »Komaj že čakam počitnice« odvrne Nastja. »Sedaj pa sploh, ko vem da bojo super« doda Matej…. Pogovor je potekal hitro in ura je bila devet, ko sem stopila v hišo »Ana tako pa se nisva zmenili« reče in me srepo pogleda. »A ni bila avdicija samo do osmih« doda. »Vem mami, oprosti no, moraš mi oprostit…« rečem »in kaki naj bi bil razlog, da bi ti oprostila« me vpraša. »Zmagali smo« ji rečem in se ji zmagoslavno nasmehnem. »Res super? Kdaj imate tekmovanje« »Ne vem še, dobro da je že v petek konec šole, saj zdajle bo za nas najhujše« ji razložim… Zjutraj kot ponavadi stopim v šolo… v njej se ni nič spremenilo le vedno bolj prazna je sva z Saro ugotovili v zadnjih dneh. »Hej mala kako je bilo včeraj?« me napade Sara. »Ne vem kako ti naj opišem zato ti bom povedla v dveh besedah, zmagali smo« »Kaj res? Super že komaj čakaš tekmovanje, a ne?« me vpraša. »Ja« prikimam… hočem ji še nekaj povedati… toda zopet je pri njej Tilen »miška kaj za popoldan sva dogovorjena« jo vpraša in ji pritisne poljub. »Seveda sva« pokima in mu vrne poljub. Po petih minutah sva spet sami »z Tilnom se bova učila slovenščino« mi pojasni. »Super to« »Ja včeraj sva že obdelala pet poglavij, celo mami ga je včeraj videla« mi pove. »Res in kaj je rekla« me zanima. Saj se mi niti ne sanja kako bi reagirala mami če bi domov pripeljala Benjamina, čeprav zanj ve. »Am ne vem če je samo bila dobre volje ampak sta se super zastopla« reče in se mi nasmehne.

Stopiva v razred, ki je bil že bolj kot ne prazen. Večina si jih je že privoščila počitnice, jaz pa si jih še nisem saj je bilo v šoli super, Benjamin, Sara, vse super… Pouka je bilo že konec ob desetih, saj nismo nič počeli »greva na pijačo« vpraša Sara. »Ja itak« se strinjam. Sediva v najini najljubši kavarni in se na veliko meniva… Vem, da jo bom pogrešala med počitnicami, čeprav se bova videle vsaki drugi dan. »A si se že prijavila za popravca« jo vprašam. »Ne še jutri se morem« »Vesela sem, da ti Tilen pomaga« »Tudi meni, čeprav sva oba ugotovila, da imava popravca iz lenobe« pristavi… Nasmehnem se ji… »te je kaj strah tekmovanja« me vpraša. »Itak ko se spomnim da bo tam polno ljudi mi kar kri požene po žilah« ji povem kako zelo me je strah. »toda ko boš slišala pesem in naredila prve korake…« ti ne bo treba več skrbeti… me pomiri… Ko pridem domov se vržem na posteljo… čutim, da sem vedno bolj utrujena… in rada bi se dobro naspala »Ana si že doma« zaslišim Katarinin glas. »Ja« odvrnem in se obrnem na drugo stran. »Si slabe volje?« me vpraša. »Ne samo malo utrujena, kje pa je mami?« jo vprašam. »Na nekem razgovoru za službo, očka je šel zraven« mi pojasni. Aha a boš kaj jedla… se prepričam, da se moram vstati iz postelje »si bom sama naredila sendvič« reče in odide iz kuhinje. Pozabila sem kako je Katarina že odrasla… ni več majhna punčka, ki sem jo cartala.

Tudi sama si naredim sendvič. »Nimaš več pouka« me vpraša in se zagrize v sendvič. »Ne« odkimam in se spomnim kakšno mučenje je bilo v osnovni šoli, ko smo morali pri knjigah sedeti vse do zadnjega dneva…. Preoblečem se in kot vedno šibam v plesno šolo. »O hej« me pozdravi Benjamin in me poljubi na lice, medtem ko mi Matej in Aleš samo dvigneta roko v pozdrav. Anje Mojce Nastje in Matica še ni bilo na spregled. »Kje pa so ostali« vprašam, ko vidim, da so slabe volje. »Nekaj groznega se je zgodilo« reče Matej in tudi ostala dva me resno pogledata. »Kaj pa« komaj izdavim. »Anja se je zastrupila z hrano in bo še najmanj dva tedna v bolnišnici« reče Benjamin in me resno pogleda. »Kaj to pomeni, da smo brez ene plesalke« rečem in se spomnim, da moramo dati vse od sebe saj gremo čez tri tedne v Portorož… »Ja« pokima Aleš. »In kaj bomo zdaj« jih vprašam. »Ne vemo, Jure že ve in se bomo vse dogovorili« reče Benjamin in me stisne k sebi. K nama še stopita Mojca in Matic… vidim, da sta tudi onadva slabe volje… saj smo vsi komaj čakali tekmovanje… Stopimo v dvorano in Jure se usede na tla »razmišljal sem kaj bi storili, toda nimam nobene ideje. Če ne bo šlo drugače bomo vzeli drugo plesalko« reče. »Toda te punce tu so vse mlajše, smo edina skupina, ki smo nad 15 let« ga spomni Benjamin. »Vem toda ne morem ničesar drugega… razen če ima kdo od vas kak predlog…« reče zamišljeno. »Jaz imam« odvrnem še preden se ugriznem za jezik. Vsi me z zanimanjem pogledajo. »Moja prijateljica Sara si želi plesati, takrat sva se skupaj hoteli vpisati toda je prišlo do zapleta zato ne dvomim, da je ne bi v treh tednih naučili vse te obrate in bi lahko zamenjala Nastjo« ji razložim. Pogledam proti Benjaminu, ki me navdušeno gleda. »To je super predlog« reče in se mi nasmehne… pogledam po ostalih, ki se strinjajo »torej ti lahko uspe Saro prepričati, da jutri pride!
na vajo« me vpraša.

»Mislim, da ja« odvrnem… Hitro mineta dve uri in danes se ne učimo novih korakov ampak za sprostitev ponavljamo stare. Vsa utrujena se privlečem do hiše… spomnim se, da moram takoj poklicati Saro… takšna novica ne more počakati do jutri razmišljam, ko zavrtim številko. »Ja halo« se javi. »Sara nekaj ti moram povedati« rečem in se igram z žico telefona. »Karkoli« reče veselo. »Nastja se je zastrupila in če si ne poiščemo še ene plesalke ne bomo morali plesati« ji potožim. »Oh škoda kaj boste pa sedaj« me vpraša. »Sara te lahko nekaj prosim v imenu skupine« rečem. »Aha« reče z zanimanjem. »Bi plesala namesto njej…« »Kdo jaz?« zavpije v slušalko. »Ja če bi hotela« še enkrat začnem. »Seveda, samo kdaj je tekmovanje« me vpraša. »Čez tri tedne, kdaj imaš ti popravca?« »Ne vem toda po mojem že drugi teden« reče in se zamisli. »Torej če boš želela bi prepričala mamo« jo vprašam. »Seveda« vpije v slušalko da se moram malo odmakniti od nje »to je super priložnost« reče… »Dobro, da se jutri začnejo počitnice… lahko se boš učila« pripomnim. »Ja in plesala« reče zamišljeno… Čez tri minute se posloviva… vržem se na posteljo in srečna zaspim… Drugi dan sem dobila spričevalo in šolo sem končala z pravdobrim uspehom…in dnevi so minevali z svetlobno hitrostjo… Vsaki dan je bil enak… zjutraj sem se vstala odšla do Sare, da sva se učile plesat, potem sem ji pomagala slovenščino, dobila sem se z Benjaminom… zvečer ob šestih plesne. »Sara je super« reče Matic in se nama nasmehne. Sara je kot vedno malo zamujala »hitro se je naučila vsega« pojasnim. »Tudi ti si se« pokima Benjamin in mi pritisne poljub na lice. »Zdravo Tilen me zopet ni hotel spustiti iz svojega objema« reče Sara in se mi nasmehne….

V ponedeljek je imela popravnega in bila je vsa napeta, med vikendom ji nisem težila s plesom… in za sprostitev smo šli vsi na bazen. Celo Matic je bil boljše volje in se tudi pogovarjal z vsemi…Uživala sem v vročem dnevu in v Benjaminovem objemu…. »vem da ji bo uspelo te dni se je naučila dosti« mu rečem in ga objamem. »Seveda ji bo, noben od nas ne dvomi vanjo« reče in se zagledava k njej, ko sta se z Tilnom poljubljala… Dan na bazenu je hitro in zvečer me je Sara spremljala do hiše »veš tako zelo me je strah, čeprav sem se učila dosti« reče. »Ne skrbi dobro da imata samo književnost« ji rečem in jo objamem. »Toliko dni sva bili skupaj« reče in se zagleda v daljavo »pa se še ti nisem uspela zahvaliti« nadaljuje. »Ker mi pomagaš in veš kako je fajn plesati« je navdušena. »Tudi meni je. Vem, da misliš, da se mi gre samo za Benjamina, toda ni več tako. Zelo rada plešem in vse je popolno« odvrnem. Posloviva se, ko ji obljubim da grem v ponedeljek zraven njej na popravnega… V nedeljo je bil družinski dan in preživela sem ga doma. Končno sem imela malo časa zase. Mami si še vedno ni našla službe in zopet je iskala po oglasih. »A je kaj novega?« jo vprašam. »Ne, nič zame« odkima in zapre časopis. »In kako je Sara?« vpraša. »Super v ponedeljek grem zraven njej na popravca, tako zelo jo je strah« ji razložim. »Verjamem tudi mene je bilo strah« »Česa« jo prekinem. »Popravnega sem imela iz angleščine« reče in mi razloži kako se je zamerila profesorici, da jo je dala na popravnega. Smejiva se njenim prigodam, ko v kuhinjo stopi Katarina, vidim da je dobre volje »sestrica kaj pa se je tebi zgodilo« jo malo pojezim.

»Na zmenek grem« reče veselo in se usede na stol poleg mene. »Kam greš?« se k njej obrne mami. »Na zmenek, z tistim fantom, ko sem bila tako razočarana« pojasni in še vedno je dobre volje. »Katarina stara si 13 let in brez mojega dovoljenja ne greš nikamor« reče mama ostro. »Ampak mami« »utihni« jo prekine. »Če ne bo šla Ana s tabo ne greš nikamor« reče. »Ampak mami jaz nisem stara 13 let« se še jaz ugovarjam…. »Le od Anine volje je odvisno če boš kam šla« reče mami in se usede k nama. Nasmehnem se ji medtem, ko jo Katarina jezno gleda…. Popoldan sem šla v mesto z Saro sva se dogovorili za pijačo in povedala sem ji v kakšni godlji sem pristala zaradi Katarine… »pa saj ni tako hudo« reče in se še tudi ona začne smejati. »Boš pač šla zraven nje in bova sedele kakšne dve mizi stran« se ponudi, da bo šla z mano. »Res bi to storila zame« ji rečem in jo veselo objamem. »Seveda« prikima. Zopet se zresni »strah me je občutek imam da nimam ničesar v glavi« reče in se mi kislo nasmehne. »Oh Sara ne govori tako cel mesec si se trudila, in sedaj boš popravila« rečem in jo lopnem po rami. »Samo ko pomislim na vso tisto komisijo…« »pa ne misli nanjo…« Posloviva se čez eno uro »okej se vidiva jutri« ji rečem in jo objamem. »Ja ob sedmih bom pri tebi« reče in odide domov. Naslednjo jutro se zbudim ob šestih… Zrihtam se in čakam, da zazvoni zvonec na vhodnih vratih. »Sara je« zavpijem in stečem po stopnicah. »Adijo« še zavpijem in se preobujem. Počasi greva proti šoli »spominjam se kolikokrat sva skupaj prehodili to pot« reče. »Aha in vedno je bilo nekaj posebnega« pokimam in jo pogledam. Sara je danes bolj bleda in v očeh se ji vidi kako jo je strah….»

Vse bo okej verjemi vase« ji rečem preden stopim v razred… Vsa živčna hodim po hodniku vem, da nisem edina na šoli toda res nisem vedela kaj naj počnem sedeti pa tudi nisem morala. Gledam v uro, ki se nikamor ni primaknila… Čez dvajset minut, ki so se vlekle kot še nikoli je stopila Sara iz razreda… v obraz je žarela »kako je bilo« jo vprašam in se ji nasmehnem. »Mislim da bo« reče in mi pokima. »Srečo sem imela…« reče in zajame sapo, saj se je oddahnila od vsega kar se je dogajalo v sedanjem času »Romantiko na Slovenskem sem izvlekla« mi ponosno oznani. Nasmehnem se ji… »to pa res ni bilo tako hudo« »Ne« odkima in profeksa je dobre volje danes. »Kdaj pa ima Tilen« vprašam. »Ob devetih« reče. »A ga boš počakala« jo vprašam. »Mislim, da ja. !
Boš počakala zraven mene prosim« reče in me močno objame. »Seveda bom« odvrnem saj je ne morem zavrnit za nič na svetu. Tilen je prišel že ob pol devetih. Sedeli smo v pritličju in pili kavo iz avtoma. Vidim, da je zelo živčen »saj bo vse okej« ga miri Sara. »Saj sva veliko učila, kaj te skrbi« ga vpraša in ga stisne k sebi. »Še pol ure in boš rešen« rečem in pogledam na uro. »Ja upam da za vedno« reče in se kislo nasmehne. Pol ure so se nama zopet zdele kot cela večnost »kako je« je prvo vprašala Sara, ko je stopil iz razreda. »Ne vem nisem prepričana toda občutek imam da bo« reče in jo objame. »Tako zelo sem vesela« reče Sara srečno in kar žari od veselja. Počasi odidemo izpreden šole in gremo še na pijačo…

Zopet sedimo v najini najljubši gostilni »obožujem kavo iz te gostilne« reče Sara in kar ne more nehati govoriti… Z Tilnom jo veselo poslušava, saj sva že obe vznemirjeni za ples, ki bo že čez teden in pol. »Komaj že čakam« jima pokimam in se jima nasmehnem. »Tudi jaz, sploh sem navdušena ker bo tam veliko ljudi… najbolj napeto pa bo ko bodo razglasili rezultate« nama pove Sara kaj se ji zdi najbolj noro. Zamislim se nad vsem… Z Saro že ob šestih hitiva na plesne vaje… Sara je še sedaj bolj navdušena, ko je popravni mimo… in tako sem zraven njej še vedno bolj navdušena jaz… Poslovimo se natančno ob dvanajstih. Odideva proti domu… »morala bi nujno k frizerju in po nakupih« se spomnim, zakaj bom zapravila svojo zadnjo štipendijo. »Tudi jaz bi morala si kupiti novo obleko, sploh se še nismo dogovorile kako bomo oblečene za prireditev.« reče »Lahko bi imele kratke oblekice« predlagam. »Jaz bom imela rumeno« rečem in se spomnim na lepo rumeno oblekico, ki mi jo je mami kupila lani za rojstni dan. »Torej greva danes frizerju naju kar naročim« reče in se mi nasmehne. Doma se usedem za računalnik in odprem internet. Pogledam različne frizure, ki jih imajo različne zvezdnice. Pogled se mi ustavi na zvezdnici, ki ima dolge blond lase kot jaz in vmes rjavo barvo.

Dobro si jo ogledam in si stiskam sliko. Takšno barvo hočem pomislim, ko se zopet zagledam v sliko. Ob dveh že drviva frizerju »uf dobro, da sva se naročile« rečem, ko stopim v poln salon. Frizerka naju vzame kar naprej, saj se jih večina sploh ne naroči. »Rada bi imela takšno frizuro« rečem se usedem na stol in ji pokažem sliko. »Hm« reče in se zagleda vanjo. »Ravno tako ne bo, bo pa zelo podobno« reče in se me ogleda. Nasmehnem se Sari, ki se ima namen kot vedno pobarvati na črno… Čas pri frizerju mineva hitro saj z Saro na široko stresava šale, ko čakava, da barva se prime. »Sara misliš da bo okej« jo že skoraj desetič vprašam. »Ana ne živčkaj no, danes je moj srečen dan nič ne bo narobe« mi že reče besno. »No okej« me pomiri, da se ji celo nasmehnem. Po malo manj kot dveh urah sva konec. Takrat šele se dobro pogledam v ogledalo »super je sem rekla da bo« je navdušena Sara. Zrem v ogledalo… ne morem verjeti, da je barva prijela tako dobro…

Čez teden dni – na dan odhoda v Portorož
Vzamem kovček in pogledam po sobi če še kaj rabim… »Oče sem že« rečem in stečem po stopnicah. »Mami pogrešala te bom« rečem in jo objamem. Katarina me žalostno pogleda »okej obljubim ti da bom ko pridem domov šla s tabo na zmenek« ji rečem in jo objamem. »Tako pač je, ko ima starejša sestra veliko dela« reče ošabno in se nasmeji. Tudi sama ji vrnem nasmeh…moram priznati, da me je dobro prenašala v teh dneh. Oče me pelje do plesne šole, pomaga mi ven vzeti torbo in se poslovi, ko pride Sara. Na sebi je imela dolgo roza oblekico. Bila je prav dobre volje in polna pričakovanj in prav takšna sem postala sama, ko so se mi pridružili drugi. Benjamin me poljubi na lice in mi šepne na uho »komaj sem čakal ta dan« in me stisne k sebi. »Tudi jaz« prikimam in ga objamem. »Oh kako ti velja, da boš imela Benjamina ob sebi« stoka Sara saj vem, da bo te tri dni prav živčna, ko nebo ob sebi imela Tilna. »Pa kje je Jure« živčno reče Matic in se ozira okoli. »Čudno da ga še ni« reče Mojca in pogleda na uro. »Saj sem že tu kaj ste živčni« slišimo njegov glas za sabo.

Nasmehne se nam, vidimo da je prav dobre volje. Posedemo se na mini avtobus ravno za deset potnikov in že se peljemo proti Portorožu. Med seboj se pogovarjamo in že skoraj vpijemo »malo bolj po tiho« nas miri Jure. »Vem, da ste vznemirjeni toda na kulturo ne pozabite« reče in da glasbo zopet na glas. Slišimo znano pesem od Shakire na katero imamo keografijo »pleše se mi« zavpije Matej in nas vse spravi v smeh. »Tudi jaz bi plesala toda je tale kombi premali« pokima Aleš. Skupaj zapojemo pesem in kar hitro smo v Portorožu. »Vav to je pravi luksuz« reče Sara navdušeno, ko stopiva v veliko sobo za štiri osebe. »Res je« prikimam in se zavrtim po sobi. »Punce zvečer nas čakajo vaje« nas spomni Jure, ko stopi v sobo. »Okej« reče Nastja in se nama nasmehne. Vem, da jo z Saro še ne poznava dobro toda smo se v zadnjem času zelo dobro razumele. Usedem se na posteljo in iz kovčka potegnem rumeno oblekico. »Tole oblekico bom imela za tekmovanje« rečem in pogledam po ostalih. »Super« so vse navdušene. »K njej bi spadal tale rdeči pas« potegne Nastja iz kovčka pas. Sara ga pogleda »ja super bi šel zraven« se strinja in se mi nasmehne…. Zvečer smo imeli vaje in bilo je zelo naporno saj smo končali komaj ob desetih. »Imaš čas za kopanje« me vpraša Benjamin in me objame. »Zdaj, poglej na uro« rečem in mu jo pokažem saj kaže deset. »Daj no za sprostitev, bomo jutri počivali« reče in me stisne k sebi. »Ne vem če bomo počivali« skomignem z rameni in pokažem na Jureta, ki se pogovarja z Nastjo in Matejem.

»Pa daj no« reče tako nežno da takoj popustim. Ko pridem v sobo vzamem iz kovčka kopalke »hej kam pa ti« reče Sara. »Z Benjaminom greva na plažo« rečem in odidem v kopalnico. Preoblečem se v kopalke in nase potegnem vijoličasto oblekico. »Zdaj« reče Nastja in pogleda na uro. »Ja« prikimam in stečem iz sobe. Z Benjaminom se dobiva na plaži. »Obožujem morje« rečem in slečem oblekico. Stečem proti morju in se vržem vanj… »a prideš« rečem Benjaminu in mu maham. Pokima mi in tudi sam skoči v morje. »Tako zelo te imam rad« reče in me stisne k sebi. »Tudi jaz tebe« odvrnem in ga poljubim. »Vesel sem, da sem tukaj s tabo« reče in mi obriše kaplje, ki mi božajo obraz. Nič več ne rečem in mu le pokimam. Ob dvanajstih sva se poslovila… Zbudim se naslednji dan ob osmih zjutraj… sploh tega dneva ne bom opisovala, ker je bilo do šestih zvečer na programu samo vaja vaja vaja za jutrišnji nastop. Vsi smo že bili utrujeni in komaj smo čakali, da bo dan mimo. Zvečer se utrujena vržem na posteljo in zaspim čeprav sem bila 100%, da ne bom morala spati…In prišel je težko pričakovan dan, že zjutraj smo si šli pogledati oder in priprave na prireditev. Stopimo na velik oder… »Pa to je super, pomislimo zvečer bomo tukaj stali in opazovalo nas bo več kot 100 ljudi« kar ne more nehati govoriti Sara. K nam pride mlada punca »zdravo sem vaša stilistka« reče in se nam nasmehne. Zmedeno jo gledamo saj tega nismo pričakovali »ne skrbite samo našminkala vas bom in uredila lase« reče. »Vav pa to je super« je navdušena Mojca in kar žari od navdušenja. »Torej bodite že ob šestih tukaj« doda in odide… Končno je bila ura šest zvečer, dan je hitro minil saj smo ga večinoma preživeli na plaži. Nismo se več pripravljali na ples, saj je bil vsak od nas bil prepričan vase. Usedem se na veliki stol in se prepustim rokam stilistke, ki me maže in mi v lase utre veliko laka….

Pogledam se v ogledalo in zažarim obrnem se okoli in ne morem verjeti… bila sem navdušena nad sabo… Nastja mi še pomaga izbrati sandale. Odločim se da bom imela navadne sandale brez pet saj v petah ne znam plesati… izbrala sem lepe roza sandale. Ura je že bila šest in prireditev se je začela. Nastopali smo kot tretji od šestih skupin. Greva k drugim, ki že navdušeno čakajo na prireditev »av si lepa« reče Benjamin in me prime za roko. Na hitro mi pritisne poljub na usta saj noče, da se mi šminka razpače. Nasmehnem se mu »tudi ti si popoln« rečem in pogledam proti Sari, ki je bila tudi lepa. Kratka modra obleka in lasje speta v dva čopka sta ji lepo pristajala. Nasmehne se mi in mi pomaha. »Lepa si« reče in pride do mene. »Polna sem pričakovanja« reče in še malo ponavlja korake. Tudi sama jih začnem ponavljati za njo… Prireditev se začne.. Prižge se glasba in voditelja pozdravita in napovesta prvo plesno skupino. V skupini jih je samo šest. Z drugimi napeto gledam njihov ples… pet minut hitro poteče korak sem korak tja, in že je konec. Vsi jim navdušeno ploskajo… ozrem se po nabito polni dvorani in v tem trenutku čutim strah in napetost…. In končno je prišel ta trenutek, ki smo ga tako dolgo čakali…

Benjamin me prime za roko in skupaj odidemo na oder. Razvrstimo se po odru in slišimo pesem od Hilary Duff. Plešem po taktih in … počutim se kot da bi lebdela. Ne upam pogledati množice zato gledam naravnost v Benjaminove oči. Nasmehne se mi, ko začne igrati hitra pesem in plešemo na hitre ritme… Nato še zadnji komad in prej kot v osmih minutah je bilo vsega konec. Množica nam navdušeno maha in še zadnji poklon preden odidemo iz odra. »Ne morem verjeti kako hitro je minilo« reče Sara in se mi vrže v objem. Solze mi spolzijo po licu »srečna sem da sva plesali skupaj« ji rečem in si obrišem solze. Pogledam po ostalih, ki se tudi objemajo. Odidemo v dvorano in se usedemo na zadnje sedeže… pogledamo si še dva dobra plesa in enega, ki se je končal z padcem. »No saj zadnji ne bomo« mi šepne Benjamin na uho. »mislim da ne« odkimam in ga poljubim na lice. Za na konec so nam še zapeli še nekaj znanih skupin… toda vsi smo čakali razglasitev razultatev… In končno je na oder stopi glavni sodnik »Dober dan vsem v dvorani« je rekel in pomahal. »No in sedaj je ta trenutek, ko moram razdeliti nagrade« reče šaljivo in vsem pokloni veliki nasmeh. Primemo se za roke in se močno stiskamo.

»Torej bom začel od zadaj naprej reče…« in zopet v nas naraste napetost. »Tretjo zadnjo mesto so osvojili…« začne in iz kuverte potegne listek modre barve. »Osvojili so ga plesna skupina iz plesne šole BOLERO« reče in na oder pritečejo skupina, ki so nastopali kot prvi. Navdušeno sprejmejo rože in nagrado… V dvorani nastane po petih minutah zopet mir »drugo mesto« reče in zopet utihne, ko odpira ovojnico. »Drugo mesto so osvojili plesna šola URŠKA« zavpije. »Kaj?« zmedeno ga gledam, ko me Benjamin prime za roko in noge me ponesejo na oder… »Ne morem verjeti« mi reče Sara in me objame. »Uspelo nam je« doda Benjamin, ko me močno objame. Še vedno sem v šoku, ko odidemo iz odra. Sploh ne vem kaj se je dogajalo dalje saj vsi magično gledamo svoje nagrade. Ne vem niti kdo je zasedel prvo mesto…»Poglej kaj nam podarja turistična agencija Sonček« reče Sara, ko še vedno presenečena opazujem svoj bon. »Cel teden svobode, uživali bomo na morju« zavpije Mojca in ko jo pogledam kar žari od veselja. Tudi sama postanem navdušena, ko me Benjamin objame in mi na uho šepne »boš videla kako bo lepo, ko bova skupaj cel teden« reče in se mi nasmehne… Skupaj z Juretom proslavimo v lokalu, ko je konec prireditve. »Super mesto ste dosegli« reče in dvigne kozarec in vsi skupaj se zagledamo v srebrno plaketo. Večer je bil hitro mimo in drugi dan smo se vsi skupaj odpravili domov. Stopimo iz mini avtobusa, ko me čaka mami »slišala sem za vaš dosežek« reče ko se usedem v avto. »Ja poglej na počitnice« gremo rečem in ji pod nos pomolim karto. Mama jo presenečeno pogleda »kar cel teden boš uživala« reče in se mi nasmehne. »Ponosna sem nate« reče, ko ji razlagam kaj vse se je zgodilo na tekmovanju in ustaviva pred hišo. Vstopim v hišo in Katarina se mi vrže v objem »končno boš imela čas zame« reče in me še bolj stisne k sebi. »Seveda bom, toda najprej grem na morje« ji ponosno oznanim…. »Oh ti važička« reče malo užaljeno, saj dobro vem da mi bo zavidala.

»Tisti teden lahko greš na obisk babici« reče mami saj noče, da bi bila Katarina za kaj prikrajšana. »Hvala mami« ji rečem in jo objamem. Spakiram si stvari iz kovčka, ko mi zazvoni telefon »ja halo« se javim Sari. »Ana pridi v mesto, pred slaščičarno nekaj ti moram povedati« reče in slišim, da je slabe volje. »Kaj je narobe? Je kaj narobe s Tilnom?«»Ne ne« reče in odloži slušalko. Hitro se preobujem in stečem v mesto »mala kaj je narobe« ji rečem in jo objamem. »Ne bom morala z vami na morje« reče in me žalostno pogleda. »Zakaj ne?« jo vprašam. »Ah mami teži, ko gremo isti teden na morje« reče in me žalostno pogleda. »Torej se ne moreš dogovoriti drugače« poskusim. »Ne« odkima.

»Že ima rezervirano za vse tri« reče in se mi nasmehne. »Ah saj nič za to tam bi bilo dolgčas« reče. »Ko bi vaju gledala z Benjaminom objeta, bi pogrešala Tilna« reče in se mi nasmehne. »Toda te počitnice si si prislužila s plesom« ogovarjam. »Ah tako pač je« reče in skomigne z rameni. »Zvečer nama ni treba na plesne« jo spomnim. »Ja komaj po morju začnemo znova« me spomni. »Dobro da gremo drug teden na morje« rečem in se zazrem v daljavo. Popoldan si vzameva z Benjaminom čas zase in odideva zopet kolesarit do najinega skritega kotička. »Tu pa je res super« rečem in se usedem na klopco. »Aha je ja nekaj posebnega je« reče in me poljubi na ustnice. Stisnem se k njemu. Uživava vse do večera, ko se odpeljeva domov. »Mami bo zopet tečna« rečem in pogledam na uro, ki kaže devet. Posloviva se s poljubom. »Mami sem že doma« zavpijem in stopim v kuhinjo. Vidim, da bere časopis…»si našla kaj zase« se spomnim, da nima še službe. »Ne toda občudujem sliko na prvi strani« reče in mi pokaže sliko na katerem smo vsi skupaj… pod sliko pa piše »Plesalci plesne šole Urška so zasedli drugo mesto«

Pogledam jo »vav nisem si mislila, da bomo v časopisu« rečem in se nasmehnem nad lepo sliko. »Ponosna sem nate Ana in te počitnice si res zaslužiš« odvrne. »Ne morem verjeti celo obleko ki sem ti jo lani kupila si oblekla« reče in me navdušeno gleda. »A si že našla službo« jo vprašam in si nalijem sok. »Ne« odkima »toda napisala sem že toliko prošenj da imam vedno manj volje« reče. »Saj bo« jo bodrim… In končno je prišel težko pričakovan dan, ko smo se opravili proti Portorožu. »Škoda da ne more iti z nami Sara« reče Nastja in objame Mateja. Že dolgo sem slutila, da imata nekaj toda nista nikoli pokazala. Posedemo se na majhen bus s katerim smo se peljali že v Portorož in že smo na poti proti njemu. »Matic kako je kaj Anja?« ga vprašam, ko sedi nasproti. »Že veliko bolje toda ne vem če še bo plesala, ker…« utihne. »Kaj ker?« ga vprašam in čakam, da bo nadaljeval. »Odselila se bo« reče in me z zanimanjem pogleda. »Kako odselila?« vprašam. »Živi samo z mamo in mama je našla boljšo službo…« mi razloži. »Aha« pokimam. »Upam, da bo še Sara plesala« reče in se mi nasmehne. »Seveda bo« mu navdušeno povem. In po dveh urah smo prispeli v Portorož. Navdušeno se zapodimo do naših hišk. Ker smo ravno dva po dva so tudi tako hiške le Matic jo ima zase. Potovalko vržem na posteljo »to bo super, cel teden imava zase« rečem in objamem Benjamina. »Ja, in noben ne bo gnjavil« reče in me poljubi. Za zvečer se z drugimi dogovorimo, da gremo v diskoteko medtem, ko dan preživimo na obali na vročem soncu. Ničesar posebnega se ne zrihtam saj imam Benjamina. Lase si spnem v čop in nase navlečem modro krilo in rjavo majčko. Vstopiva v diskoteko in drugi že plešejo. Benjamina potegnem za roko se prepustim glasbi in zaplešem. Po pol urah… »samo na stranišče grem« reče in me poljubi na lice. »Okej te počakam tamle« rečem in s prstom pokažem na mizo, ki je bila prazna. Usedem se za mizo, ko se mi pridruži Matic »kje pa je Benjamin« me vpraša. »Samo na stranišče je šel« odvrnem in naredim požirek soka…

Z Maticem se še pogovarjava druge stvari toda pogled mi uhaja vedno bolj na uro. Benjamin je bil že petnajst minut na stranišču. »Takoj bom« rečem se vstanem in odidem proti stranišču. Iščem ga toda ga ni… odidem pred diskoto kjer se poljubljata punca in fant. Po majici ga prepoznam »Benjamin« zavpijem in se obrne k meni. »Ana ni tako kot zgleda« reče in me zgrabi za roko… Obrnem se k njemu »kako pa« vprašam in čakam da mi pojasni. »Prva je začela in ni mi pustila stran« reče in me pogleda globoko v oči. »Ni res sam me je začel osvajat« reče punca s katero se je poljubljal. Prestrašeno me gleda »ne skrbi verjamem ti« rečem in si obrišem solze, ki mi spolzijo po licu. Odidem stran od diskoteke »Ana kam greš« reče Benjamin in hodi za mano. »Ne skrbi ti samo uživaj. Domov grem« rečem in ga besno pogledam. »Ne morem verjeti, da sem ti nasedla« zavpijem in stečem stran.

Odidem v najino hiško v kovček zmečem vse svoje stvari. »Ana ne delaj tega« reče, ko pride za mano v hiško. »Kaj pa naj? Naj ti verjamem« vprašam in ga besno gledam. »Nisem jezna nate verjemi da ne« rečem in zaprem kovček. »Jezna sem nase, ker sem ti nasedla« rečem in grem v kuhinjo. Vzamem steklenico vode »Ana poslušaj me rad te imam« reče in me zgrabi za roko. »Še včeraj bi ti verjela sedaj pa ti ne več. Vse si dokazal« rečem in ga besno udarim. Dovolj imam vseh njegovih laži. Čeprav sem spakirala vse stvari stečem iz hiške brez njih. Usedem se na plaži in se zagledam v morje. Iz tal poberem kamenček in ga vržem v morje. »Ana kaj je narobe?« slišim glas za sabo. »Ah Matic ti si« rečem in si obrišem solze. »Zakaj jočeš?« vpraša in se usede zraven mene. »Nič ni« mu lažem. »Kako ne« odvrne in me pogleda naravnost v oči. Tresem se po vsem telesu vidim, da mu ne morem lagati »prevaral me je« rečem in solze mi lijejo po licu. »Pred mano se je poljubljal z drugo« skoraj vpijem. »Vse bo okej pomiri se« reče in me objame. »Sploh ne vem kaj še delam tukaj« rečem in se umaknem stran od njega. »Stran moram, vse že imam spakirano« rečem in ga tudi sama pogledam v oči. »Zakaj bi morala oditi, te počitnice si si prislužila« reče in tudi sam vrže kamenček v morje. »S tistim kretenom ne bom niti minuto več sama, kaj ti ni jasno?« ga vprašam. »Vse mi je jasno.

Vedel sem kaj ti bo storil zato se nikoli nisem družil z njim razen tale mesec« reče in se obrne k meni. »Kako si vedel?« ga vprašam. »Ne vem slutil sem« odvrne in se mi nasmehne. »Te počitnice si se prislužila, ker sem sam v hiški pridi k meni« me povabi. »Ah ne raje grem domov« odvrnem in hočem oditi, ko me Matic ostro zgrabi za roko. »Ana poslušaj me« začne in se malo umiri, ko vidi moj prestrašen pogled. »Tudi mene je Benjamin izigral, lahko mu vse vrneva« reče in me pogleda naravnost v oči. »Kako mu lahko vrneva?« ga vprašam. »Ne vem pred njim se pretvarjava, da sva par. Obljubim, da ti bom vse pojasnil samo ne še zdaj.« »Kdaj pa?« »Obljubim da ti bom, toda Benjamin bo zelo ljubosumen če naju bo videl skupaj« »Misliš, skoraj ti ne verjamem« rečem po eni minuti. Matic se mi približa »če hočeš lahko prideš k meni vse ti bom razložil, toda nočem da kdo sliši« reče in pogleda po plaži. »Okej« prikimam. Sprehodim se po obali in jokam kar ne morem verjeti, da je res kar se je zgodilo… pogrešam Saro in spomnim se kako je srečna s Tilnom…toda vedno bolj razmišljam o Matičevih besedah. Odločim se da grem po svoje stvari in grem k njemu. Stopim v hiško Benjamin leži na postelji in gleda v strop. »Ana si v redu« vpraša, ko sliši da se vrata zaprejo. »Sem« pokimam. »Premišljevala sem« rečem in vzamem v roke kovček. »Kam greš« me vpraša. »Matic ima še prazno posteljo te dni ki sem si jih prislužila na pošten način bom uživala brez tebe« rečem in gledam njegov osupel obraz. Ne vem kaj mu je toda Matica res sovraži kar mu piše na obrazu. »Ana vse se lahko pogovoriva, res nisem mislil« zopet se opraviči.

»Res nisi« vprašam in ga pogledam v obraz. Odkima »ne« »toda enkrat je bilo dovolj« rečem besno in zaloputnem z vrati. »Matic« rečem in stopim v njegovo hiško. »Oh Ana ti si« reče in mi vzame kovček iz rok. »Razmišljala sem…« reče »hočem vedeti kaj ti je storil Benjamin da se ne marata« ga vprašam brez ovinkov« »Res hočeš vedeti, ker ne bo najbolj prijetno« odvrne in me zamišljeno pogleda. »Povej mi kaj ti je storil Benjamin« rečem odločno. »Okej« pokima in se zagleda v daljavo… Kot da bi iskal prave besede. »Pred tabo je imel punco« reče in me pogleda v oči. »Ja vem neko Sanjo« rečem. »Ja pustila ga je« prikima. »To tudi vem« odvrnem. »Sanja je bila pred več kot dvema letoma moja punca..« reče in se mi nasmehne. »Kaj?« »Ne bom ti opisoval cele zgodbe, toda Benjamin mi jo je privzel, ko sva skupaj plesala…« reče in čaka na mojo reakcijo nato pa nadaljuje »Sanja se ni odselila ampak je pustila plesno šolo ko je videla Benjamina z drugo…« Presenečeno ga gledam…. »Matic hočem vedeti vso zgodbo« rečem in ga napeto pogledam.

Matic si popravi lase in začne »Sanja in Benjamin sta bila par dva meseca, ko sem izvedel da jo je prevaral sem ga hotel nalomiti … speljal mi jo in potem prevaral… bil sem besen« konča svojo pripoved. »Torej se mu hočeš sedaj maščevati« rečem in ga zamišljeno pogledam. »Ja Benjamin bo besen če naju bo videl, da se bova poljubila le enkrat« reče in se mi nasmehne. Ponudi mi kozarec soka… spijem požirek »okej sprejmem« pokimam. »Toda… ne še danes. Sedaj moram malo pozabiti na vse« rečem in se sesedem na stol. »Tako zelo ga imam rada« rečem in se igram z obeskom od ključa. Matic me pogleda naravnost v oči »vem, da ga imaš samo s tabo mu lahko vrnem kaj se je zgodilo« reče in me poboža po laseh. Objamem ga »mislim, da bom pripravljena še po današnjem dnevu« rečem mu pokimam in se kislo nasmehne. »Ne vem kaj naj naredim s plesom« rečem. »Ana ne pusti ga« reče. »Najprej sem plesala samo zaradi njega« mu priznam in za nič na svetu ne morem izgovoriti njegovo ime. »Povej mi plan bom še videla kaj bom storila« rečem in se mu nasmehnem. Matic mi razloži ves plan »samo nekaj poljubov pa bo mislil da je res« reče in se mi nasmehne. »Komaj čakam da ga vidim popolnoma na tleh« rečem in se mu nasmehnem in prižgem televizijo. Zagledam se v nadaljevanko nato pa na uro… »oh saj je že osem« »Ja čas tle kar mine« reče in se tudi sam ozre na uro. »Am boš sama tukaj jaz grem malo na plažo« reče in nase potegne belo majčko. »Okej ne da se mi ven« rečem in zopet pogled preusmerim na televizijo….

Ura hitro mine in nadaljevanke je že konec…. ura je že deset in še kar ne morem zaspati vroče mi je in odločim se da grem pod tuš. Oprham se z hladno vodo in slišim da nekaj ruži. Pa saj je komaj deset Matic še ne bo doma pomislim in se na hitro obrišem nase pa potegnem kratko majčko in hlačke. »Matic si ti« zavpijem in odidem v sobo. »Ja jaz sem« reče in se usede na posteljo. »Kaj je narobe« ga vprašam in se sklonim k njemu. »Nič« reče in vidim, da mu po licu polzijo solze. »Matic kaj je blo« ga še enkrat vprašam. Skloni se k meni »ne vem kaj je razmišljal Benjamin« reče. »O čem govoriš« sem zmedena. Toda ne dobim odgovora, potegne k sebi »Matic kaj ti je« vprašam in vidim, da je pijan. Tresem se po vsemu telesu, ko me prime za obraz in gleda naravnost v oči… popravi mi lase in me nežno poljubi na ustnice. »Matic si se mogel res napit« vprašam besno in se umaknem. Vzamem kovček in v njih zmečem svoje stvari. »Kaj delaš« reče in me zgrabi za roko. »Isti si ko Benjamin sploh ne vem kaj delam tukaj« rečem in zaprem kovček. »Oprosti« reče »»Kaj se je zgodilo?« »Z Benjaminom sva se stepla« reče in me resno pogleda. »Kaj?« »Jure ga je komaj zgrabil« odvrne. »Besen sem in tudi drugi so jezni kar ti je naredil« reče. »Oh Matic tega nisem hotela« rečem. Obrišem mu solze, ki mu polzijo po licu »malo sem se zagovoril« reče in me pogleda. »Kaj si mu rekel« ga z zanimanjem vprašam. »Da si sedaj moja« reče in si začne gristi spodnjo ustnico. »Kaj si mu rekel« ga zmedeno pogledam. »Da si moja« še enkrat ponovi jaz pa se začnem smejat… Matic me zmedeno gleda »kaj pa je tu smešnega« »da ti je nasedel« odvrnem in se komaj umirim. »Je zato pa me je hotel natepsti« reče in tudi sam potegne ustnice v nasmešek. »Okej greva spati« rečem kovček položim na tla in se uležem na posteljo. Zaspim… zjutraj me zbudi dišeči vonj iz kuhinje. »Dobro jutro kaj pa ti delaš« rečem in zaspano se pretegnem.

»O jutro zaspanka« reče in preobrne palačinko. Pogledam na uro, ki je kazala deset. »Kako si spala« me vpraša in premeri s pogledom. »Dober« odvrnem in zardim. »Ana res oprosti za včeraj nisem mislil…« začne »saj je okej« ga prekinem. »A boš ti tudi?« mi ponudi dišeče palačinke, ki še jih v sanjah ne bi zavrnila. »Ja seveda« pokimam in se usedem za mizo. Nalijem si mrzlo mleko in se zagledam skozi okno…. »Misliš da bo mi uspelo« prekinem tišino. »Ana o čem govoriš« reče in v usta si da kos palačinke. »Igrati tvojo punco« mu povem. »Oh ne bodi tako črnogleda Benjamin mi je že včeraj vse verjel« reče in mi podari svoj najlepši nasmeh. »Vem da ti je samo ko ga bom videla jaz…« začnem in se zopet ozrem proti oknu. »Danes hočem več ne zdržim več v tej bajti« zamenjam temo. »Okej torej se greva kopat« vpraša in me z zanimanjem pogleda. »Ja« prikimam in pospravim krožnik. Pomagam mu pomiti posodo in se preoblečem »av lepa si Benjaminu še bo žal« reče in se mi nasmehne. »Ni mi mar za njega, mislim da ga še sedaj bolj sovražim, ko si mi povedal zanj« odvrnem, ko zakleneva vrata. Matic me prime za roko »mogoče pa naju Benjamin opazuje« reče in se mi nasmehne. »Torej ne smeva ničesar spustiti« odvrnem in se obrnem k njemu. Poljubim ga na ustnice in objamem… »No no bolj nežno« reče in se začne hihitati, ko ga spustim iz objema. Odideva do plaže, ko k meni pride Nastja »hej sem slišala kaj ti je naredil Benjamin« reče in me objame. »Hitro si ga zamenjala« reče in pogleda Matica. »Am to je samo igra« rečem in ji pojasnim vse kar se je dogajalo preden sem dobro poznala Benjamina. »Kaj? takšna baraba je« reče in me zmedeno gleda. »Ja« samo pokimam.

»Dobro da se noben ne pogovarja več z njim« doda. »Pridita k nam« nama pokaže druge ko uživajo na plaži. »Okej« prikimava in skupaj se napodimo proti drugim. Nastja jim vse pojasni »kaj takšna baraba je« še je v šoku Mojca. Nič ne rečem »toda ga bosta dobro zajebala še kaj več kot to si zasluži« reče Matej in skupaj se odpravimo v vodo. Uživam ves dan sonce, morje, prijatelji kaj je sploh še lahko lepšega…. Z Nastjo in Mojco se ful razumemo »škoda da ni tu Sare« reče Mojca in skupaj odplavamo do obroča. »In kako si se odločila za plesne, boš ostala« zanima Nastjo. »Bom ja« prikimam.. »vaju lahko nekaj vprašam« »seveda« »ali sta se v redu razumeli z Sanjo« vprašam in ju resno pogledam. »Ja itak najboljša prijateljica je bila škoda da se je odselila…« »Ni se odselila« prekinem Nastjo. »Šla je zaradi Benjamina« jima razložim kar je vedel le Matic. »Ne morem verjeti« prva reče Mojca. »On je rekel da je odšla…« Pogledam na obalo… in vidim Benjamina ki se sprehaja ob robu vode. Vidim da me opazuje…strto ga pogledam »ne daj se Ana« reče Mojca. »Ne bom« odkimam in pogledam proti Maticu, ki se pogovarja z Alešem in Matejem. Nasmehne se mi in pomaha… z glavo mu namignem na Benjamina. Skupaj z njima odplavam do fantov. Matic me objame »zdaj je čas da Benjamin vidi kaj je izgubil« reče in sama pogledam proti njemu. Strmi v daljavo… »Gremo na pijačo« nas vpraša Matej. »Ja okej« se prva strinjam. Odidemo si po stvari in se preoblečem v kabini. »Fino je tukaj« je navdušena Mojca. »Ja pa super družba« odvrnem in pogledam Matica v oči.

Naročimo si soke in se pogovarjamo. Naenkrat k nam pride Benjamin »Ana lahko govorim s tabo« me vpraša. Pogledam proti Maticu, ki me močno stisne za roko »okej« se strinjam in se ustanem. Usedeva se za drugo mizo »Ana nor sem nate« začne. »Sem vidla ja« rečem umirjeno. Nočem, da vidi da mi gre na jok. Zagledam se stran v Matica, ki me resno gleda. »Nisem več vate« rečem pogumno. »Matic mi je vse povedal in vse skupaj me je minilo« odvrnem in ga pogledam naravnost v oči. »Bil si nekaj kar sem mislila da bom lahko imela večno, toda sem se motila« mu povem in se ostanem, odidem nazaj k mizi. »Si okej« me vpraša Matic. »Sem« odvrnem in ga močno objamem. Čez pol ure se drugi poslovijo. Midva pa ostaneva za isto mizo »rada bi bila sama« rečem in se zagledam v morje. »Ana« »Nič ni rada bi bila sama« odvrnem in solze se mi vsujejo po licu. Objame me in odide iz gostilne gledam za njim… »Pivo prosim« naročim natakarju ko pride do mene. »Takoj« odvrne in mi prinese pivo… Spijem še dva piva in v glavi se mi vrti. Plačam in odidem do morja. Usedem se na skalo in opazujem valove… Skočim v morje….. Ničesar več ne čutim vseeno mi je za ta svet ki me je izdal in zaradi njega ki je v meni ubil ljubezen. Ničesar več ni kar bi me zadrževalo na tem svetu da nebi tonila globoko globoko v temo…. Zbudijo me žarki sonca… Vsa omotična se ozrem v svetlobo… gledam okoli in prepoznam, da sem v Matičevi hiški.

Ne spomnim se kaj se je zgodilo. Ostanem se iz postelje in se napotim okno zagledam se v morje. Počasi se spomnim, da sem se napila… toda ni mi jasno kako sem zopet tukaj. Pogledam proti Matičevi postelji, kjer še vedno spi. Ostanem se in odidem v kuhinjo in si nalijem vodo. Začnem piti in slišim njegov glas »o Ana si že budna?« Ustrašim se in kozarec mi zleti iz rok. »Joj sory….« rečem in začnem pobirati črepinje. »Saj je okej bom že pometel« Vstanem, se »kako si?« me vpraša in si tudi sam nalije kozarec vode. »Ne vem zmedeno »rečem in črepinje zabrišem v koš. »Ne spomnim se vsega« rečem le to da sem bila pijana in da sem jokala… »Napila si se in skočila v morje….« reče Matic potem pa utihne. »Kako si me našel?« ga vprašam. »Saj sem vedel, da te ne smem pustiti samo zato sem počakal, da si šla iz lokala in šel za tabo« reče in se usede na stol. »Zakaj me nisi pustil?« mu odvrnem. »Niti ne veš kako mi je?« ga napadem in solze se mi vlijejo po licu. »Ana pomagal ti bom če mi boš dovolila« »Zakaj saj me niti ne poznaš razen iz plesnih?« rečem in ga pogledam v oči. »Umiri se« reče in me objame. »Vem kako se počutiš« reče in mi popravi lase, ki mi padajo na obraz. »Niti sanja se ti ne« rečem jezno. »Pa vem, prosim pusti mi da ti pomagam ker nisem mogel Sanji« reče in me pogleda v oči. »Oh Matic oprosti pozabila sem« odvrnem. »Vem, da je tudi ona trplela« odvrne. »Kako veš« ga vprašam in si obrišem solze. »Njena kolegica mi je povedala« odvrne in opazuje modro nebo.

»Mislim, da imam idejo kako boš najbolj lažje prebolela« odvrne in me zopet pogleda. »Kako« ga vprašam z zanimanjem saj vem, da so njegove ideje dobre. »Tako da boš poiskala Sanjo« reče. »Zakaj njo« ga prekinem. »Ko ji boš povedala kakšna baraba je bo tudi njej uspelo« odvrne in me zopet objame. Privijem se k njemu »prosim pomagaj mi« mu rečem…..in res mi je oba dva dni sem zelo uživala v njihovi družbi. Vsaki dan sva bila na plaži z ostalimi in veliko smo se hecali. Začeli smo tudi sestavljati svojo keografijo in Jure je bil skoz dobre volje. Benjamina nisem videla vse do petka, ko smo se vračali domov. »A res moramo iti?« se pošalim kako rada bi ostala tukaj. »Ja itak, kdaj pa boš Katarini uresničila željo« reče in zapre kovček. »Oh ja to bo pa super« se spomnim kaj sem ji obljubila. »No ja saj razen njej pa Sare ne bi nobenega pogrešala« rečem in se mu nasmehnem. Posedemo se v mini avtobus… usedem se zraven Mojce s katero začneva razpravo o modi. »Vav kako dobre kopalke« rečem, ko vidim da gleda Smrkljo. »Ja tudi meni so všeč« reče zamišljeno. Pogledam proti Benjaminu, ki gleda skozi okno. Nič ne reče, saj je tudi Jure jezen na njega medtem, ko se z nami skoz šali in se na veliko pogovarjamo. »A rabimo kakšen postanek« vpraša in pogleda po naših obrazih. »Ne« zavpijemo vsi v en glas saj komaj čakamo, da pridemo domov…. In ura je hitro minila in smo že bilo pred plesno šolo. »Vav še vedno je tukaj« se začne šaliti Nastja. Pogledam proti njej in se spomnim kaj sem vse tukaj doživela. Spomnim se prvih plesnih korakov… več pa ne saj pride k meni mami »zdravo pa si le doma, tako zelo sem te pogrešala« reče in me objame. »Tudi jaz tebe« pokimam in se usedem v avto. »In si se imela fajn« je prvo kar me vpraša. »Ja sem« odvrnem in utihnem. »A je kaj narobe« me vpraša. »Ne ne spomnila sem se, da bom morala Katarini uslišat željo« si ji bolj kot ne zlažem kaj me muči in se ji nasmehnem. »Ja ja komaj je čakala, da prideš domov« »Pa tudi jaz sem komaj čakala« odvrne. »Zakaj pa ti?« jo presenečeno vprašam. »Katarina po cele dneve čepi na telefonu in se pogovarja s tem fantom, ker je za nič na svetu ne spustim samo ven« »Ampak mami saj ni več dojenček« jo zagovarjam. »Res ni« odkima »toda komaj je stara 13 let« reče in ustavi pred hišo. Vzamem potovalko in objamem Katarino… »atija ni doma je zopet na vožnji« reče in me močno objame. »Tako zelo sem te vesela« reče.

»Ja ja saj te poznam dobro vem zakaj si me vesela« rečem in jo stisnem k sebi. Odidem v sobo »vse je kot je bilo nič se ni spremenilo« pomislim in prižgem računalnik. Vidim, da me že čaka Sarino sporočilo »hej mala vem, da boš videla tole sporočilo komaj ko prideš domov toda vedi da te mam ful rada upam da mi uživaš« Takoj ji odpišem »Oh Sara toliko stvari se je zgodilo z Benjaminom nisva več skupaj… ti povem vse ko prideš se vidiva« ji odpišem in ugasnem računalnik. Solza mi polzi po licu, ko se usedem na posteljo in jokam »ne morem verjeti, da ga več nimam« si rečem na glas. »Ljubica kaj je narobe« vpraša mami in stopi v sobo. »Nič« se zlažem. »Zakaj jokaš« vpraša. »Mami prevaral me je« je edino kar lahko spravim iz sebe in solze se mi vsujejo po licu. »Oh Ana saj ni tako hudo mlada si še« me tolaži in objame. »Toda imam ga tako rada« rečem »tako dolgo sem čakala da bom lahko z njim sedaj pa… sedaj pa me niti pogleda nea več« rečem in se stisnem k njej kot mala punčka, ki me je vedno tolažila ko je bilo kaj narobe. »Ljubica ne vem kako ti naj pomagam« reče. »Ne moreš mi« odkimam. »Lahko ti« prikima. »Preden bo šola in boš vedela, da ga boš morala vsaki dan gledati pojdi k babici, zelo ti bo koristilo« Spomnim se kako rada me ima in kako dolgo že nisem bila pri njej. »Ne mami kar zdaj bi šla« rečem in si obrišem solze. »Ona mi je vedno znala pomagati« ji rečem in se nasmehnem. »Zvečer jo bom poklicala« ji še rečem preden odide iz sobe. Spomnim se da bo čez dva dni prišla domov Sara…. Poklical me je Matic »ja halo« zavpijem v telefon saj nisem pogledala kdo me kliče. »Kaj pa ti tak se dereš« slišim njegov glas. »O ti si, oprosti nisem gledala kdo me klical« odvrnem in se začnem smejati.

»Ej danes sem govoril s kolegico od Sanje zrihtal sem ti cifro« mi pojasni. »In kaj naj z njo?« ga vprašam. »Pokliči jo in se dogovori da se vidita. Verjemi da čutim da še ga Sanja ni prebolela« reče s žalostnim glasom. »Matic še imaš rad Sanjo« se spomnim, da sem se v teh dneh zanimala bolj zase kot za druge. »Ne nimam« odvrne. »Daj napiši si cifro« spreobrne temo. »Okej« odvrnem in si na list napišem številko. »Okej ti povem kaj sva se zmenili« rečem in odložim. Zavrtim številko in telefon zvoni v prazno… »okej še bom potem poskusila se vdam« in odložim slušalko. »Ana samo v trgovino grem« reče mami, ko stopi v mojo sobo. »Grem zraven« rečem in si nataknem natikače. »Okej super saj sama ne bom« reče in skupaj odideva do avta. »Si že kaj bolje« me vpraša. »Sem mami, ker vem da bom pri babici in ker pride Sara jutri ponoči domov« rečem in ji podarim nasmešek.

Trgovski center je bil poln in vedno ko sem bila tu sem se spominjala kako rada sem hodila z mami po tem centru in skupaj sva prekomentirale vse te izložbe. »Glej mami« rečem in pokažem na punčko, ki sem jih tako oboževala ko sem bila majhna. »Ana zrasla si« reče in me potegne stran od izložbe. »Vem da sem« se nakremžim. »Hotela sem te spomniti, da se še sedaj spomnim kako je bilo ko sem bila majhna« »Ja gledali sva izložbe« pokima in se zamisli. »Pridi greva v tole trgovino« reče in se ustavi pred izložbo. Pregledava celo trgovino »vav poglej tole majčko« reče mami. »Ja lepa je« pokimam. »Če ti je všeč jo si samo kupi« reče in mi da denar. »Ampak mami« se spomnim, da nima službe. »Ne skrbi nisem ti še povedala, da sem dobila službo« reče in mi podari zmagoslaven nasmešek. »Zakaj mi nisi nič povedala« se ji nasmehnem »čakala sem na pravo priložnost, ti doma vse povem« reče in se mi nasmehne.

Kupim si majčko in odideva še v trgovino z živili. Gledam po polni trgovini… opazujem dve punci, ena izmed nju je bila popolnoma drugačna… imela je stil Emo…. Ko sem prišla domov me je na telefonu čakal sms »zdravo oprosti ker se ti nisem oglasila… kolegica mi je vse razložila… res bi te rada spoznala kdaj imaš čas« Za mislim se preden ji odpišem… »am lahko jutri enkrat proti večeru kje v mestu« ji odpišem. »Okej ti še sporočim kdaj« odpiše. Pogledam na uro, ki je kazala sedem. Sara bo že ob polnoči doma pomislim… Ne vem kaj naj počnem zato grem malo jezit Katarino. »Mala jutri se zmeni z tipom« rečem in zaloputnem vrata. »Kaj se delaš norca« reče in me jezno pogleda. »Resno mislim« odvrnem in se usedem na njeno posteljo. V roke vzamem njenega plišastega medvedka »še vedno je tako lep« rečem in jo pogledam, ko zapira knjigo. »ampak malo umazan« rečem in se sladko nasmehnem. »Ana tako strah me je boš šla res zraven mene« reče in me bledo gleda. »Seveda, nočem biti žrtev mame« pokimam. »Kaj pa če me bo hotel poljubiti kaj naj naredim?« reče in me pogleda tako resno kot, da le jaz vem odgovor. »Khm…« razmišljam kaj ji naj svetujem saj nisem navajena dajati svoji sestri svojih nasvetov. »Kako je bilo to pri vama z Benjaminom« me vpraša in z zanimanjem pogleda.

»Nisva več skupaj« ji odvrnem še preden pomislim če ji naj povem po resnici. »Zakaj ne?« vpraša in me čudno pogleda. »Konec je« rečem in solze mi spolzijo po licu. »Ana če boš ti jokala zaradi ljubezni bom večno samska« reče in me močno objame. »Prevaral me je« odvrnem in se ji kislo nasmehnem. Nočem, da Katarina misli da je ljubezen boleča. »Ana saj bo vse okej?« »Bo« prikimam in jo močno objamem. »Ana telefon imaš« stopi v sobo mami. »Takoj bom« stečem po stopnicah. »Ja halo« se javim. »Ana kako si?« slišim Sarin glas. »Sara si že doma« sem popolnoma navdušena. »Ja malo prej smo prišli« reče enako navdušena kot jaz. »Oh!
Ana res nisi več skupaj z Benjaminom« me resno vpraša. »Ne res ne toda to še ni vse moram ti povedati kaj se je še vse dogajalo na morju…« začnem. »Okej pridi v mesto« »Zdaj poglej na uro halo!!!« »Ja ja saj vem da je devet toda vseeno bi te rada vidla« reče. »Okej« privolim saj mi drugega ne preostane. Sediva v parku in solze mi polzijo po licu, ko ji razlagam kaj vse se je dogajalo na morju. »Oh punčka moja ne sekiraj se« me tolaži in močno objame. »Če ne bi bilo Matica se ne bi morala niti boriti z njim« rečem in si obrišem solze. »Oh Ana nisem si mislila, da je taka baraba« reče in me še enkrat objame. »Bo že vse okej« pokimam. »Toliko sem govorila o sebi, da te niti nisem vprašal kako je bilo na morju« rečem in z zanimanjem čakam na njen odgovor. »Ah saj veš dolgočasno, boljši bi bilo s tabo in z vami« reče in se kislo nasmehne. »Kaj pa boš storila z plesnimi« me vpraša. »Ne vem koliko videti bom pustila, tako je že dovolj da ga bom morala gledati v šoli« odvrnem. »O ne to pa ne boš« reče. »Jaz lahko plešem z Benjaminom« »Sara saj ti ni treba« odvrnem. »Seveda bom ti pa boš z Maticem« odvrne bolj kot odgovor kot vprašanje. »Bom še premislila« odvrnem. Saj res obožujem ples. Domov se vrnem ob enajstih. Odidem pod tuš, ko v sobo stopi Katarina »kaj torej greva jutri res« vpraša. »Itak midve z Saro pa bova sedeli deset miz stran če hočeš« se pošalim. »Tako zelo me je strah« odvrne in se mi nasmehne. »O tem boš jutri premišljevala, lahko noč« odvrnem in se pokrijem z odejo.

Zaspim šele čez eno uro, ko se odločim da bom še plesala in sprejela Sarino ponudbo. Zjutraj se zbudim ob osmih zjutraj, ko me čaka sms od Sanje »zdravo, kdaj imaš čas jaz mam cel dan« napiše. »Hej lahko ob treh pri slaščičarni Nena, spoznala me boš po dolgih blond laseh in črni majčki« odpišem. »Okej se vidiva tam« dobim takoj odgovor. »Okej to je dogovorjeno« rečem in vržem telefon v kot. Še preden dober pristane zopet zapiska »Ana imaš kaj časa« dobim sms od Benjamina. Le kaj bi ta rad pomislim in takoj odpišem »zate nikoli« odpišem in odidem iz sobe. Nočem, da me njegova sporočila zamorijo. »Dobro jutro« rečem mami in Katarini in si iz hladilnika vzamem jogurt. »Vav nova navada« reče Katarina in se ji na obrazu nariše prešeren nasmešek. »Torej smo za danes dogovorjeni« rečem in ji pomežikne. »Seveda« odvrne bolj samozavestno. »Ja mami naša punčka gre danes na prvi zmenek« rečem in se začnem hihitati. »Ana to sploh ni smešno« začne Katarina toda se ustavi saj vidi, da je ne poslušam. Odidem v sobo in si jo pospravim saj je že nisem celo večnost. Ura je hitro tri, ko že sediva s Saro v gostilni medtem, ko Katarina sedi z fantom pet miz stran. »Vav super bi skupaj pasala« reče Sara in pogleda proti njima. »Mislim da« pokimam. »Zdravo si ti Ana« slišim za svojim hrbtom. »Ja jaz sem« odvrnem in se obrnem. Ne morem verjeti pred mano je stala punca, ki sem jo opazovala v trgovini.

»Zdravo sem Ana in to je moja prijateljica Sara« naju predstavim in ji dam roko. »Sem Sanja« pokima in se usede na stol. Za trenutek utihnem, dokler ne reče »nekam znana si mi.« »A res« vprašam in zardim saj nočem, da ve da sem jo v trgovini opazovala. »Ja vem, da sem te vidla z Benjaminom v mestu« pokima. »Ja res je, Matic mi je povedal vso zgodbo…« »Matic?« me prekine in zmedeno gleda. »Ja, on mi je pomagal prebrodit najhujšo krizo« rečem in se igram z slamico od soka. »Torej plešeš« vpraša. »Ja tako kot si ti« prikimam. »Prosim ne omenjaj mi tega« reče in žalostno pogleda. »Še ga imaš rada« jo vprašam preden se ugriznem v jezik. »Ne« odkima. »Zato pa sem sedaj takša« reče in si spusti lase, da ji prosto padejo na ramena. »Vav kako dobra frizura« reče Sara in se ji nasmehne. »To je bil nov začetek po tem kar mi je storil Benjamin« reče in me pogleda naravnost v oči. Zmrazi me ne znam si predstavljati, da bi bila Emo. »Oprosti nisem vedela« rečem in poškilim proti Katarini… »Lahko ti povem vso zgodbo…« »Ja jo poznam toda rada bi jo slišala od tebe. Sploh ne vem zakaj mi je Matic rekel naj te spoznam« skomignem z rameni. »To so bili moji najhujši trenutki« začne…. Pripoveduje celih deset minut in z Saro jo z zanimanjem poslušava. »Še sedaj, ko ga srečam bi se najraje vrnila k njemu« prizna. »Toda on je prepovedan« odvrne in me pogleda z žalostnimi očmi.

Sol
10. maj 2011
u30718
u30718
Solza ji spolzi po licu »nisem hotela, da jočeš« ji rečem. »Tudi jaz ne toda, ko se spomnim na vse to mi gre na jok« reče in se kislo nasmehne. »Prevaral me je« ji povem čez nekaj minut. »Vem, vsako bo nikoli ga ne bo izučilo« žalostno pokima. »Mi daš kakšen nasvet kako naj ga prebolim« jo vprašam. »Oprosti nimam ga nisem ga še prebolela« reče. »Lahko bi probali skupaj« se spomnim kaj sem obljubila Maticu. »Ne vem nobene kolegice nimam« reče in skomigne z rameni. »Kako ne« jo zmedeno gleda Sara. »Odkar sem Emo me nobena ne mara« pove in popije požirek soka. »To se tebi zdi« odkima Sara. »Nekje drugi je vzrok« rečem in jo resno gledam. »Res je ko me je Benjamin zapustil sem zavrnila vse tudi prijatelje« reče. »Sploh ne vem zakaj vama to govorim« reče in utihne. »Ker ti bova pomagali« reče Sara in se mi nasmehne. »Tega bebca bova preboleli skupaj« rečem in ji podarim iskren nasmeh. Poslovimo se ob šestih zvečer z Saro in Sanjo smo imeli dogovorjen plan, da bo Sara vsaki dan z njo medtem, ko bom jaz pri babici. »okej fajn se mej pri babici« reče Sanja in se mi prvič veselo nasmehne.

»Vidve pa uživajta vsaki dan skupaj« odvrnem in objamem Saro. Poslovimo se šele pri samoforju, kjer z Katarino stečeva čez. »Ana kdo je to dekle?« jo zanima. »Sanja« ji povem na kratko. »Oprosti ampak to ime mi nič ne pove« odvrne in me cukne za rokav. »Bivša Benjaminova« ji povem malo bolj natančno, ker ji nimam namena razlagat vse zgodbe. »Aha« se vda in nič več ne vpraša. »In si zaljubljena« jo vprašam. »Sem in mislim da on tudi« pokima in se mi nasmehne. »Tako lep je…« reče zasanjano da kar padem v smeh. »Misliš da se je dobro zaljubiti« reče v strahu. »Seveda« rečem ni vsak kot Benjamin in zavijeva še v bližnjo trgovino po čokolado. Sediva na klopci in se smejiva… že dolgo nisem tako uživala s svojo sestrico. Spomnim se časov, ko sva bili z očetom, ko smo skupaj noreli po hiši… Ko prideva domov pripravim potovalko »Ana govorila sem z babico, komaj čaka da te vidi« reče in se mi nasmehne. »Tudi jaz njo« pokimam in v potovalko zložim majčke. »Ana si dobro« me vpraša in se usede k meni na posteljo. »Sem« prikimam. »Spoznala sem jo….« ji razložim vso zgodbo. »Ona je še bolj boga kot jaz postala je Emo in…z nobenim več se ne pogovarja« reče in solze mi polzijo po licu. »Oh ljubica vse bo okej« me objame… »Ja z Saro ji bova pomagali« pokimam. »Poglej še novo prijateljico boš dobila« reče. Zjutraj vzamem potovalko in napišem sporočilo Sari…

»Mami sem že« pokimam. »Okej« reče in zopet se usedeva v avto. Pomaham Katarini…»dobro da bova hitro tam« rečem in navijem glasbo bolj na glas. »Ja, samo eno urco po avtocesti« se strinja mama. »Jutri začnem delati« mi pove. »Res« sem navdušena. »Čeprav ni najboljša služba nekaj pa je« reče in se ustavi pred rdečim semaforjem. »Itak« odvrnem in dobro vem, da se mami sprijazni z kakršnokoli službo. Ura je hitro minila in že sva bili tam »babi kako si?« ji rečem in jo močno objamem. »Tako zelo sem te pogrešala, poglej kako si zrasla« reče in se me ogleda od glave do pete. »Vesela sem da sem lahko prišla« rečem. »Pri meni si vedno dobrodošla« odvrne. Iz rok mi vzame potovalko »tako zelo vesela sem bila, ko sem videla svojo vnukinjo v časopisu« doda in mi ponudi kozarec soka. »Hvala bilo je super dobili smo super nagrado…« rečem in se kislo nasmehnem. »Ana ne skrbi mami je že vse povedala, dobro je da si tukaj« reče in me poboža po laseh. Mami se zvečer poslovi, ker babi noče da gre prej. »Saj imaš čas Katarina že zna poskrbeti zase« jo pregovarja dokler se ne strinja. »Adijo mami« rečem in ji pomaham, ko se odpelje po poti. »Tako zelo sem ponosna nanjo« reče babi. »Jaz tudi vsako delo sprejme« pokimam. Usedeva se zunaj na vrtu, sonce je močno grelo s babi pa sva srkali vsaka svoj sok. »Veš Ana mlada si še in ni se ti treba sekirati zaradi ljubezni za vse še imaš čas« začne svoj nauk in mi razlaga kako je spoznala dedka.

»Vem babi ampak imam ga tako rada« jo prekinem. »Zato pravijo da čas celi rane« reče in me močno objame. »Včeraj so prišli sosedi, ki so se odselili pred štirimi leti« pokaže na sosednjo hiško. »fant je tvojih let in je zelo prijazen« začne in mi pove vse do konca kako mu je bilo hudo, ko so se odselili…Ura je šest odločim se, da grem na sprehod. Sedim ob reki in opazujem drevesa okoli sebe. Vse je tako lepo zeleno in narava je polna življenja. Bila sem tako zatopljena v razmišljanje da nisem slišala glas za sabo »Ana« končno se obrnem in ne morem verjeti pred mano je stal… »Matic kaj pa ti tukaj« zavpijem in se vstanem. Vržem se mu v objem. »Kaj pa ti tukaj« presenečeno vpraša. »Pri babici sem, ti?« »Tukaj sva z mamo ker sem pred več kot štirimi leti se odselil od tu« »Kaj si se?« ga vprašam in takoj uganem, da je babica govorila o njem. Usedeva se na tla pogledam proti jezeru »poiskala sem Sanjo« mu rečem. »Kako je« vpraša in me z zanimanjem pogleda. »Slabo nima več prijateljev postala je Emo…« mu vsem povem kar mi je povedala sama. »Hudo mi je zanjo« reče in si grize spodnjo ustnico. »Vse bo okej ta teden bo cel teden bo z Saro« mu povem kako jo bova vključili v družbo. »Super« pokima. »Kaj pa ples?« me vpraša. »Ne vem z Saro sva se pogovarjali nekaj mi je predlagala« rečem in utihnem.

»Kaj« vpraša in se mi nasmehne. »Am, da bi lahko plesala zraven tebe ona pa zraven Benjamina« mu povem in utihnem. Čakam na njegov odziv pogledam ga naravnost v oči… prvič so se mi zdele božanske »super bo« pokima. »Okej« odkimam. »Še ti je všeč Benjamin« vpraša. »Ja rada ga imam« prikimam. »Toda manj ga vidim boljše je…« se nasmehnem. »Grem počasi babi me že pogreša« rečem. »Ja tudi mene mami« in se ostane. »Odideva proti hišah« in se še pogovarjava. »O ona je tvoja babi« reče, ko se ustavim pred hišo. »Ja ti pa si bil njen sosed« rečem. »Nikoli te nisem videl tu« odvrne in tudi sama se ga ne spomnim. »Nismo toliko hodili sem največ le za božič« reče. »Mi pa smo takrat bili na smučanju« reče in se mi nasmehne.

Ravno se hočeva posloviti, ko slišim babičen glas »o Matic ste prišli na obisk« »Ja sama z mamo« »Super torej pridita kaj sem na kavo« ga povabi. »Okej se vidimo« reče in počasi odide proti hiši. »Super je« reče babi, ko je že daleč stran. »Ja je« pokimam in se spomnim njegovih modrih oči…. Spati grem komaj ob enajstih saj babici pomagam še pomiti posodo in pospraviti dnevno sobo. »Lahko noč« zavpijem in srečna zaprem vrata. Spravim se v posteljo in Sari napišem sms »dvakrat ugibaj, kdo je bil včasih babicin sosed….« pošljem sporočilo in zaspim.

Zjutraj me zbudi smeh in glasovi pred hišo. Odidem proti oknu in zagledam Matica, babico in žensko, ki sem sklepala, da je bila Matičeva mama na vrtu so sedeli za mizo in pili kavo. Babica me vidi in mi pomaha naj pridem dol. Samo pokimam in se hitro preoblečem. Nase potegnem kratke hlače majčko lase pa si spnem v čop. »Dobro jutro« pozdravim, ko stopim na vrt. »Dobro jutro to je moja vnukinja Ana« me predstavi njegovi mami. »Dobro jutro« odzdravi in mi poda roko. Pokimam ji in se ji nasmehnem. Pogledam proti Maticu, ki se mu že na daleč vidi da je dobre volje. Usedem se na prosto mesto in si nalijem kavo »a vidva se že poznata« vpraša njegova mama. »Se« pokima Matic in ji pove, da skupaj pleševa pri plesnih. »A zato si se mi zdela tako znana« reče in naredi požirek kave. Pogovarjamo se različne stvari in odnesem skodelice v kuhinjo.

Matic pride za mano »in kaj bova naredila z najino igro« vpraša. Obrnem se k njemu »ne vem« odkimam in začnem umivati skodelice. »Všeč mi je bila« reče in pogled usmeri skozi okno. »Tudi meni« prikimam in se poskusim spomniti njegovega poljuba. Še preden se kaj pomislim rečem »ne spomnim se točno« »česa« reče. Zardim vem da sem se ujela v past »tvojega poljuba« izdavim še preden kaj pomislim. Matic se mi prebliža in me obrne k sebi. »A te moram spomniti« reče in še preden mu odgovorim pritisne k sebi in me strastno poljubi. »Nisem mislil« reče in me še vedno drži v objemu. »Mislim da morava z igro nadaljevati« reče in me spusti. Nič mu ne rečem in le gledam za njim, ko odhaja iz kuhinje. »Ana kaj počneš« stopi babi v kuhinjo. »Nič posodo umivam« pridem komaj k sebi. »Tale Matic pa mi je res všeč, lepo da se poznata že od prej« reče in odloži še svojo skodelico. »Tudi meni je všeč« pokimam in vem, da govorim resnico…

Cel teden je minil hitro vsaki dan sem bila z Maticem če že jaz nisem bila tam je on bil tu pri nama z babico. »Sara mi je pisala« se spomnim na njen sms. »Res kako napredujeta z Sanjo« »Super« prikimam in se zamislim če res ni več zaljubljen v njo. Sedeva ob reki in Matic nasloni svojo roko na mojo ramo. Zardim, ko me pogleda z njegovimi modrimi oči. Ne vem zakaj so mi tako všeč. »Lepe oči imaš« zopet kar rečem in nič ne razmislim. »O zadnje čase pa imaš same lepe komentarje za mene« reče in se nasmehne. Pogledam v tla zopet me je sram…. Matic se skloni k meni in me prime za obraz nežno me gleda v oči »tudi ti imaš lepe oči« izjavi po dveh minutah, ki so se zdele kot neskončnost… In v tistem trenutku me neka sila vleče njemu v objem… Nasmehnem se mu in še preden se zavedam ga poljubim….nobenega učinka. »Oprosti nisem mislila« rečem in vstanem odidem nazaj v hišo babicice in solze mi polzijo po licu. »Nič ni storil, niti pokliče me ne« rečem in vržem telefon v torbo. Sreča, da sem ga poljubila danes ko grem domov….pomislim, ko odložim torbo v avto. Čez dobro uro prispeva domov in takoj pokličem Saro. “halo mala kak si” jo vprašam. “o super” reče in slišim, da me je vesela. “kako je Sanja?” jo vprašam. “Super napredujema počasi spoznava fante” odvrne in se začne smejati. “Sara jaz sem nora boljši da ne veš kaj se mi je zgodilo” rečem in se igram s žico od kabla. “Pokličem Sanjo pa se čez eno uro dobimo v mesto?” vpraša. “Sara rajši bi to povedla samo tebi Sanji ne bo ne vem kako všeč” odvrnem in si griznem spodnjo ustnico. “Ana kaj si naredila” me vpraša z zanimanjem.

“Am… daj pridi v mesto čez uro ti vse razložim” in odkinem. Poiščem najljubšo krilo in majčko… stečem do mesta “zdravo mala” me veselo objame Sara. “hej dobro da si prišla sama” rečem, ko sedeva za mizo v najini najljubši slaščičarni. “In kako je bilo pri babici” vpraša in z zanimanjem pričakuje moj odgovor. “Super” prikimam. “Toda ni bilo vse okej” vpraša in se mi nasmehne. “Ne ni bilo” rečem in pogledam po polni gostilni. “No povej kaj je blo tako hudo?” vpraša. “Matic je bil tam” ji povem. “Kaj pa je on delal tam” me presenečeno vpraša. “Na počitnicah je bil…” in začnem ji razlagati vso zgodbo. “O šment to pa ni dobro” izjavi po moji zgodbi. “Sploh ne veš kaka trapa sem kar poljubila sem ga ne da bi kaj pomislila” rečem in se zastrmim skozi okno. “Kako je Sanja” zamenjam temo. “Super, sedaj se že pogovarja z drugimi in mislim, da je malo zaljubljena” reče in me veselo pogleda. “Res? v koga” odvrnem in popijem požirek soka. “Emo je ime mu je Dan…” mi pove vso zgodbo. “Upam, da bom jaz tudi pozabila Benjamina” rečem in se ji nasmehnem. “Itak boš saj pa nisi več vanj” reče. “Kaj nisem več vanj itak sem” pokimam. “Ana ne govori tako…” reče in utihne. “Kaj ti ni jasno?” vprašam in čakam na njen odgovor. “Saj boš vidla na plesnih” reče skrivnostno in se mi nasmehne. Posloviva se šele ob desetih zvečer… Hodim proti domu in razmišljam o vsem kaj se je dogajalo ta teden, ali ima Sara prav “Ana” slišim glas za sabo. Obrnem se…. “Benjamin kaj hočeš” ga vprašam in zavijem z očmi.

“Kako si?” me vpraša. “Dober” prikimam in razmišljam o Sarinih besedah, da nisem več zaljubljena vanj. “Še enkrat bi se ti rad opravičil” začne. Nič mi ne ostane kot da ga poslušam do konca. “Saj veš da imam Matica” rečem in se zagledam stran. “Vem, da ga nimaš rada” reče in me potegne k sebi. Pogleda me naravost v oči “imam ga” odvrnem in se iztržem iz njegovega objema. “Tebe nimam več” odkimam in stečem stran koliko moram. Nočem več poslušati njegovih laži. Ko pridem domov grem takoj pod tuš in se preoblečem zaspim šele po dveh ko dobro razmislim zakaj mi ni šlo na jok ko sem ga srečala. Zjutraj me zbudi Katarina “Ana ostani se danes pride očka domov” reče in tresne z vrati. “Kaj nikoli ne daš mira” zavpijem nanjo in se hitro oblečem.“Vesela sem da pride očka” zavpijem, ko stečem po stopnicah. “A se moraš tako dreti” reče mama in me grdo pogleda. “A da pa me Katarina zbudi pa ni nič narobe” rečem in se usedem za mizo. “Danes imam plesne” ji povem, ko si namažem kos kruha s pašteto. “Aha super” reče in se zamisli. “Ne skrbi bom preživela” rečem in si nalijem še kavo.

Dan mine zelo hitro saj naju oče z Katarino odpelje v nakupovalni center in tudi jemo zunaj. Ura je pol šestih, ko smo zbrani pri telovadnici. Pogledam proti Benjaminu, ki se pogovarja z dvema fantoma, ki sta z druge plesne skupine. “Hej Matic” ga veselo pozdravi Sara. “Zdravo” prikima in me zadovoljno gleda. Ne vem kaj mu naj rečem zato se mu samo nasmehnem. “Torej ste še vsi živi” reče Jure in se nam zadovoljno smeji. “Ja” zavpije Mojca in vsi skupaj pademo v smeh. “Torej ni nobene spremembe, mogoče še bomo dobili kakšen par to sezono zraven” pokima in pogleda po naših obrazih. “Super smo zadovoljni” “Torej Sara ti boš plesala z Benjaminom” reče. “Ja” pokima in se postavi zraven Benjamina. Matic pride k meni “kako si” me vpraša. “Dober” odvrnem in ga zmedeno gledam. Že dolgo ni bil tako zelo umirjen. “Torej danes začnemo z novim plesom” reče Jure in kot ponavadi uvge radio. ”Fantje primate plesalke za bok” reče “obrat prosim” doda in poplesava ob pesmi. Opazujemo ga, pogledam proti Maticu, ki me prime za boke, počasi pleševa in gledam ga naravnost v oči….. Ura je minila hitro in bilo je že konec… med počitnicami je bila vaja samo eno uro saj v nekaterih plesnih šolah niso imeli niti treningov. Usedem se na klop pred telovadnico in čakam na Saro, ki se še pogovarja z Alešem “fajn je plesati s tabo” reče Matic in se usede k meni na klop.

“Tudi s tabo” prikimam in ga pogledam naravnost v oči. “Si jezen name” ga vprašam po tišini ki nastane. “Ne zakaj” vpraša in se mi nasmehne. “Glej Benjamin je tam” reče in mi pokaže nanj. “Včeraj sem ga srečala in sem rekla da sva še vedno skupaj” rečem in se usedem bližje k njemu. “A torej sva še” reče in me poboža po laseh. Nič mu ne rečem le gledam ga naravnost v oči in čutim, da me Benjamin še vedno opazuje. Matic poišče moje ustnice in me nežno poljubi. Vrnem mu poljub…. “O vidva zaljubljenca kako sta” slišim kako vpije Sara. Dobro vem, da bi rada da jo sliši Benjamin, ki stoji dovolj blizu. “Super” reče Matic in me še vedno drži v objemu. Sara reče bolj na tiho: “škoda da nista za res skupaj lep parček bi bila” doda in se nasmehne. “Sara utihni” ji rečem in se začnem smejati… ne vem zakaj toda tudi meni je všeč misel, da bi bila z Maticem…. Pridem domov in se usedem v dnevni sobi vžgem televizijo in ni nič pametnega. Pustim na enem kanalu toda z mislijo nisem pri televiziji “boš kokice” mi ponudi oče, ko stopi v dnevno sobo.

“Ne hvala” odkimam zamišljeno. “Ana kaj je narobe” vpraša in se usede na kavč. “Očka je možno, da lahko tako hitro pozabim Benjamina” vprašam in še vedno gledam skozi okno. Res si ga pozabila super to nočem, da ti je preveč hudo saj je bil tvoj prvi fant” mi razloži in se mi nasmehne. “Je možno, da sem zaljubljena že v drugega” ga vprašam in čakam na njegov odgovor. “Seveda je” odvrne. Zamišljeno ga gledam in ne rečem ničesar več. Vem, da je res. Res sem zaljubljena v Matica. Naslednji dan sem šla z Sanjo in Saro na pijačo. Odločena sem, da moram vse povedati Sanji…“upam da je ne bo priveč jezna” rečem Sari, ko čakava v lokalu na Sanjo. “Ne skrbi ima druge obveznosti” reče in me spomni na fatna, ki ji je všeč. “Zdravo” reče veselo in na obrazu je razbrati njeno dobro voljo katero nisem videla. “Kako sta” reče in se usede. “Dober” pokimava in ji obedve podariva nasmešek. “Sanja nekaj ti moram povedati” rečem in se zagleam skozi okno. “Karkoli” reče in na obrazu se ji nariše nasmešek. “Pozabila sem Benjamina” “Res jaz tudi ti je Sara povedala kakšenega simpatičnega tipa sem spoznala” reče in iz denarnice potegne sliko temnolasega fanta. “Vav res je božanski” rečem, ko se zastrmim v njegovo sliko. “Je ja” pokima in se mi nasmehne. “Tudi meni je en všeč toda nisem prepričana” rečem in utihnem. “Poznaš ga in Ano skrbi kako boš na to reagirala” doda Sara. Hvaležno jo pogledam. Dobro da imam njo… pomislim. “No povej mi kdo je” reče in me z zanimanjem gleda. “Matic” rečem in čakam na njeno reakcijo. “On ti je všeč” reče in me zmedeno gleda.

“Ja” samo pokimam. “A si mislila, da bom jezna” vpraša. “Ja” namesto mene odgovori Sara. “Motiš se ta tip je super zame” reče in gleda njegovo sliko….Kar odahnila sem se saj je bilo najhujše mimo. In končno je prišel ta dan, ki smo ga vsi skupaj težko, nestrpno in žalostno čakali… Zopet je bila šola… sedaj sem bila že v tretjem letniku. Z Saro sva se počutili še bolj odrasli saj sva spadale med tiste višje letnike ne pa med “otroke” kakor so nam pravili vsi tisti iz tretjega in četrtega letnika. Usedeva se v zadnje klopi v učilnici in zdolgočasno pogledujeva proti naši razredničarki, ki ji niti počitnice niso prišle do živega, da bi bila kaj manj stroga. Napiševa si urnik in kar ne morem verjeti “vav všeč mi je” mi šepne Sara na uho. “Sara boš prosim tiho” reče razredničarka in naju grdo pogleda. “Oprostite” reče Sara in napako poskuša popraviti z nasmeškom. “Me veseli da si naredila popravca” reče in se obrne proti tabli kamor napiše par novih pravil, ki so jih spremenili…. Po eni uri ki hitro mine se Sara dobi v mestu z Tilnom sama pa se odpravim proti domu. Ne vem zakaj toda zadnje čase veliko razmišljam in rabim mir. Še sedaj ne vem če so čustva do Matica resnična. Ne morem verjeti da mi je uspelo pozabiti Benjamina. Uležem se na posteljo in zaprem oči… odločna sem, da bom danes dokončala to kar me muči že cel mesec. Več ko vidim Matica bolj mi je všeč pomislim… in odprem oči. Toda tako dolgo sem bila zaljubljena v Benjamina si še rečem enkrat in v roke vzamem revijo. Berem vse dokler ne slišim Katarinin glas „Ana si že doma“ „Ja zavpijem“ in se uležem na posteljo. Konec večnega miru… pomislim.

„Kako je bilo v šoli“ jo vprašam. „Super tako fajn je bilo videti sošolke skoz smo govorile…“ „Ja tako kot me“ jo prekinem in zavijem z očmi. „Kaj je narobe?“ me vpraša in se uleže k meni na posteljo. „Nič“ odkimam saj ji nimam namena razlagati svojih težav. „Slišala sem da je očka rekel, da nisi več zaljubljena v Benjamina“ reče in čaka na moj odgovor. „Ne vem Katarina zmedena sem“ odkimam. „Kako zmedena“ reče in me z zanimanjem pogleda. „Ah en drugi mi je všeč“ ji povem na kratko. „Drugi, sploh si nisem mislila da še kateri drugi obstaja na tem svetu zate“ reče in odide iz sobe. „Katarina premalo me poznaš“ rečem sama sebi in v roke vzamem telefon. “Mala vse mi je jasno prebolela sem Benjamina in Matic mi je neskončno všeč” napišem in hočem poslati sporočilo Sari toda naredim velikansko napako… saj sporočilo pristane na Matičevem telefonu… „o šment samo tega ne“si rečem in telefon vržem v kot. Nikoli več ne bom pogledala na njega si prisežem in pogledam na uro, ki kaže tri. Vem, da imam čez tri ure plesne in niti sanja se mi ne kaj si bo Matic mislil o meni.

Pokličem Saro „Sara grozno napako sem naredila“ rečem brez pozdrava. „Kaj je narobe?“ reče Maticu sem priznala, da mi je všeč, čisto po nesreči sem mu poslala sporočilo“ Pogledam na telefon kjer mi utripa novo sporočilo. Brez pozdrava odkinem mudi se mi da vidim kaj mi je odpisal. „Se bova vse pogovorila po plesnih“ odpiše. „O šment samo to ne“ pomislim in zaprem oči. Kar zmanjka me … in zbudim se ob pol šestih. Na hitro se zrihtam lase si spnem v čop in se na hitro namažem s maskaro. „Vav kako si lepa“ komentira mama ko stopim v kuhinjo. „Spet zamujam adijo“ rečem in stečem skozi vso mesto do plesne šole. “zopet sem pozna” rečem Sari in s pogledom iščem Matica. „Ne skrbi ni še ga“ reče Sara, ki dobro ve da oprezam za njim. „Joj kaka budala sem“ rečem in se udarim po čelu. „Ne skrbi vse bo okej“ me tolaži in se mi nasmehne. „Okej saj bo“ se strinjam, ko se nama približa. « Hej« nas pozdravi in se nasmehne. Glavo obrne k meni… ne upam ga pogledati « kako si ?« me vpraša, ko nas Jure že pripravlja za ples. «Okej« odvrnem in še vedno gledam proti Sari. « No pa probajmo včerajšni ples« reče in Matic me zopet prime za boke. “Ana glej Matica v oči“ reče Jure in ustavi glasbo. Pogledam po drugih, ki se mi nasmihajo kot da bi že vedeli vse kar se je zgodilo. Kar strese me po telesu, ko se spomnim tega… ko je minila ena ura hitro se hitro poslovim od Sare in stečem iz telovadnice nočem da me Matic ujame… “Ana počakaj slišim njegov glas” Vem da mi drugega ne preostane kot da se soočim z njim. “Oprosti zmotila sem se” mu hočem razložit sms, ki ga je nenapovedano dobil.

“Komu si ga hotela poslati” me vpraša in čaka na moj odgovor. “Sari” mu povem po resnici. Matic me samo gleda toda ne reče ničesar “Sory no” rečem in hočem oditi, ko me zgrabi za roko. “Ana oprosti še sedaj sem v šoku” reče. “Meni oprosti nisem hotela” odvrnem in se mu nasmehnem. “Nisem vedel, da ti bom kdaj všeč” reče in me pogledam naravost v oči. “Jaz tudi ne” odvrnem žalostno. Vem, da sem popolnoma uničila vso prijatelstvo, ki sva ga imela. “Greva v park” me vpraša in gleda mimo mene. “Ne vem” skomignem z rameni. “Ana nočem, uničiti najinega prijateljstva“Jaz tudi ne” odkimam. V tišini odideva v park. Nič mu ne rečem on pa opazuje ljudi okoli sebe. Usedeva se na prazno klopco “Veš mislila sem da bom skoz zaljubljena v Benjamina cel mesec sem razmišljala če je možno da sem ga takoj ob tvojem poljubu prebolela” rečem. Še vedno nič ne reče ampak me samo gleda. “Ko si bila pri babici in sem te tam videl” začne in me pogleda. Čakam da bo nadaljeval….“je se tudi v meni nekaj premaknilo” reče. “Kako to misliš?” ga vprašam. “Ana všeč si mi toda bil sem šokiran ko si me poljubila” “In zato mi nisi vrnil poljuba” ga vprašam. “Ko sem ti ga hotel si že odšla” mi pojasni in me poboža po obarazu s prstom. “Ana noro je ko te zagledam ampak se bojim da ti tega ne čutiš do mene” reče “Pa čutim” rečem samozavestno in v tem trenutko vem, da je res, nora nanj. Z roko mu popravim lase in ga pogledam naravnost v oči. Še preden kaj rečem me poljubi. Začne nežno in potem vedno bolj strastno, kot da bi bal da se mu bom uprla. “Ne morem se ti upreti” rečem in se mu nasmehnem.

“Veš kako mi je bilo hudo, ko si odšla” me spomni na to kar sem naredila pri babici. “Meni tudi, ker…” utihnem. “Ker kaj?” ga z zanimanjem vprašam. “Mi nisi vrnil poljuba” rečem in se mu nasmehnem. Še enkrat me poljubi “takole to je ta poljub” reče in se vstane iz klopce. Dvigne me v naročje in potem spusti skupaj odideva skozi park kjer sem pred dvema mescama Benjaminu prisegla ljubezen, ki je pravi čas izpuhtela. Pogovarjava se še različne stvari preden prideva do doma. „Sanja je zaljubljena“ mu povem in čakam na njegovo reakcijo. „Res lepo to“ se nasmehne in me objame. „Rad te imam Ana“ „Jaz tudi tebe“ pokimam in se stisnem k njemu. Naslednji dan se je v šoli grozno vlekel učitelji so nam predstavljali kaj se bomo učili to šolsko leto. „Vav še bolj dolgočasno leto kot lani“ šepnem Sari in se ji nasmehnem. Nič ne reče in le prekima. Med glavnim odmorom sva se dobili z Tilenom. Zopet smo posedali v tistem prostoru kjer smo lani. „A ste slišali kaj se je zgodilo Benjaminu“ vpraša Tilen. „Ne“ takoj odgovori Sara jaz pa nič ne rečem. „Poškodbo ima na nogi in vsaj tri mesce ne sme plesati“ reče in objame Saro. „Super pa sem brez plesalca“ reče in zavije z očmi. Še vedno sem tiho res mi ni več mar zanj „Ana kaj je bilo včeraj?“ me vpraša Sara saj še ji nisem uspela povedati kaj sva imela z Maticem. „Zdaj sva zares skupaj“ rečem in se ji nasmehnem.

Dobro sem vedela da bo Sara te novice najbolj vesela. „Saj sem vedela, da bosta“ reče in oči ji žarijo od navdušenja. Veselo me objame… Ob šestih smo zopet zbrani za plesne. „Sara žal si ostala brez plesalca toda šef ti je že izbral drugega, danes bo malo zamudil“ reče in Sara ga veselo pogledala. Mislila je, da je konec njene plesne kariere. „Torej letos se nam še pridruži en par in punco že vsi poznate“ reče in vsi se pogledamo presenečeno. „Niti sanja se mi ne o kom govoriš“ reče Mojca. Jure pa se nam le smeji. „Torej Sanja bo zopet plesala in našla si je soplesalca tako da s tem nismo imeli problema“ reče. Pogledam Matica, ki zmedeno gleda Jureta „Si okej?“ ga vprašam in primem za roko. „Ne morem verjeti, da bo zopet plesala“ reče in se mi nasmehne. „Zdravo se opravičujem ker zamujam“ slišimo fantovski glas. „Tilen kaj pa ti tukaj“ zavpije Sara in se mu vrže v objem. „Tako pa imaš novega plesalca“ reče in se mi nasmehne. „Nič mi nisi povedal“ „Vem da ti nisem toda takoj ko sem izvedel, da Benjamin ne more več plesati sem se prijavil“ reče in poljubi Saro na lice. „Okej jutri še začne Sanja in njen soplesalec pa bo“ reče Jure in prižge musko. „Danes lahko plešate kar hočete“ reče in da glasbo na glas do konca.

Z Maticem pleševa stare pleše „Vesela sem za Saro“ mu rečem in pogledam proti njej in Tilenu. „Tudi jaz sem“ prikima Matic. „Kako boš reagiral ko boš zopet videl Sanjo“ ga vprašam ko pristanem v njegovem objemu. „Ne vem“ skomigne. „Ne skrbi pozabil sem jo“ reče, ko iz mojih oči prebere kaj me skrbi. „Jaz tudi Benjamina“ odvrnem in ga poljubim. Po plesnih me spremlja do doma „rada te imam“ mu rečem preden se posloviva in ga poljubim na lice. Stečem v hišo in se stuširam in preoblečem v pižamo. Stopim v kuhinjo kjer se Katarina in mami pogovarjata „zdravo sem že“ rečem in se jima nasmehnem. „Mami kaj je narobe“ rečem, ko vidim njen resen obraz. „Ah nič sprijaznjujem se s tem, da sta moji punci odrasli“ reče in se mi nasmehne. „Danes me je vprašal če bi bila z njim“ mi pojasni Katarina kar je že tako dolgo čakala od tistega zmenka, kar je bila z njim. „No mami saj sem ti rekla, da je fajn fant. Zdaj mi saj ne bo treba zraven na zmenke“ se pošalim in pogledam proti mami ki ji gre tudi na smeh. Katarini zazvoni telefon „takoj bom zavpije…“ „Ni več tista mala deklica“ rečem mami, ki še vedno gleda, vrata čez katere je stekla. „Ne ni“ odkima in se mi nasmehnem. Skupaj greva v dnevno sobo, usedeva se na kavč objamem jo in povem ji vse kaj se je dogajalo v teh dneh. „Vesela sem da si srečna“ reče mami in se mi nasmehne. „

Veliko sem se naučila v teh dneh“ odvrnem…. Naslednji dan je zopet minil hitro… in končno sta prišli na vrsto ti dve uri, ki sem si jih tako zelo veselila. Matic me prime za roko in skupaj stopimo v dvorano. Gledam okoli toda Sanje ni bilo za videti. V dvorani so bili Sanja, Jure in fant, ki je bil na sliki, ki mi jo je kazala. „Sanja“ zavpijeva z Saro v en glas in se ji vrževa v objem. „Zdravo kako sem vaju vesela“ reče in naju objame. Pogledam proti Maticu „zdravo Sanja vesel sem da te vidim“ reče in se ji nasmehne. „Tudi jaz tebe pokima“ in ga močno objame. Ne slišim da mu v uho šepne „vesel sem da sta z Ano srečna“…..

ČEZ EN MESEC – en dan pred mojim rojstnim dnevom in na rojstni dan

„Ana a si“zavpije mami in stopi v mojo sobo. „Takoj bom“ rečem in si še enkrat popravim lase. Sedeva v avto in mama vžge avto. „Ne morem verjeti da boš jutri že stara 18 let“ reče in spelje. „Tudi jaz ne“ odkimam in se še enkrat pogledam v ogledalo. „Ne živčkaj lepa si“ reče in se nasmehne. „Mami srečna sem vse je na svojem mestu“ ji povem…. Čez deset minut skupaj stopiva v turistično domačijo, kjer bom proslavila z svojimi prijateljimi svoj rojstni dan. „

Vse najboljše“ zavpijejo v en glas. „Rada vas mam“ tudi sama zavpijem in vsakega posebej objamem. Pristanem v Matičevem objemu „rad te imam mucka“ reče in me poljubi na ustnice. „Jutri priprave prtljago presenečenje imam zate“ reče in me še enkrat objame. „Matic kam greva“ ga vprašam. S poljubom mi zapre usta „presenečenje je“ reče in že se znajdem v Sarinim objemom. „A veš kaj ima Matic za bregom“ jo vprašam. „Kaj?“ „Ne vem zato pa vprašam tebe“ reče in padem v smeh. Jure prižge glasbo in nalijemo si šampanjec. „Tole ja najino darilo zate“ reče Sanja in Lan mi v roke potisne malo škatlico. „Hvala“ rečem in vzamem darilo. Hitro ga odvijem in ne morem verjeti bila je mala plesalka, ki je plesala, ko si prižgal gumb. „Vedi da lepše plešeš kot tale plesalka“ preberem listek in popade me smeh. Matic se usede k meni „rada te imam“ rečem in se naslonim nanj….

Ves večer uživam z njimi. Vedela sem, da brez njih ne bi preživela vsega kar se mi je zgodilo. Zjutraj se zbudim malo omotična saj sem spila kar dosti šampanjca. Spomnim se Matičevih besed „pripravi prtljago…“ „okej pa bom“ pokimam in v potovalko zmečem nekaj najljubših majčk in kavbojk. Pokličem Matica „halo kdaj greva“ ga vprašam. „Si že pripravljena“ vpraša. „Sem“ rečem. „Okej prideva za eno uro po tebe z mamo“ reče in hitro odloži slušalko da ne bi še kaj vprašala. Stopim v kuhinjo „mami z Maticem nekam greva toda sanja se mi ne kam“ rečem in si nalijem sok. „Je že vse dogovorjeno, ne skrbi mislim, da še nisi dobila takšnega darila“ reče in se mi široko nasmehne. Čez eno uro se ustavi avto pred našo hišo. „Adijo“ zavpijem in stečem do avta.

Ves čas se pogovarjam z njima čeprav večina poti razmišljam kam se peljemo. „Tukaj pa se še nisem peljala“ rečem in opazujem veliko hišo, ki jo vidim prvič. „Veva to midva“ reče Matic in se mi nasmehne. Čez več kot eno uro prispemo na cilj… „Babična hiša“ rečem in oči se mi iskrijo. „Mislim da še res nisem dobila tako lepega presenečenja“ rečem in objamem Matica. „Moja babica“ rečem in stečem proti njeni hiši. Sedi zunaj pred hišo „ljubica čakala sem te“ reče in me močno objame. „Vse najboljše ljubica moja“ reče in me pogladi po laseh. „Babi rada te imam“ rečem in solze se mi vsujejo po licah. „Je že dobro že imam skuhano kavo“ reče in pomaha Maticu in njegovi mami.

Pomagam ji prinesti ven kavo in pecivo. Spomnim se kako je bilo ko sem bila tukaj… bilo je enako pilo smo kavo. Le nekaj se je spremenilo „z Maticem sva bila sedaj par“. „Greva k najini reki“ da idejo. „Ja itak“ se strinjam in odideva po poti. „Tukaj je vse tako lepo“ rečem in ga primem za roko. „Res je“ se strinja in se nasmehne. Ustaviva se pri reki, ki mirno teče svojo pot. Usedeva se na breg reke pogledam v nebo polno črnih oblakov. „Poglej dež bo“ rečem. „Ja pa res bo“ reče Matic in me stisne še bolj k sebi. Čez slabih pet minut se pojavi prve dežne kaplje. „Rad bi ostal tukaj“ reče. „Ampak dež bo“ rečem in se mu nasmehnem. „Vem“ reče in poišče telefon. Ustanem se in hočem da odideva, ko slišim znano pesem od Hilary Duff… to je prva pesem na katero sem plesala se spomnim.

Matic se mi prebliža „Si za ples“ me vpraša in se mi nasmehne. Bilo je zelo mirno zraven naju so bile tukaj le še drevesa. „Seveda“ prikimam in ga primem za roko. Še enkrat spusti pesem. Pleševa po taktih in ob njem se počutim še bolj sproščeno. Dežuje še bolj….Ples je najino življenje in dež naju ne ovira. „Rada te imam“ rečem, ko pristanem v njegovem objemu. Poljubi me „jaz tebe tudi“ reče in se stisnem k njemu…. Pred hišo sva prišla premočena od glave do peta. „Kje pa hodita a ne vidita da dežuje“ reče strogo babica. „Oprosti ampak…“ utihnem in nič več ne rečem babi dobro ve da z Maticem uživava ko sva skupaj. „Vesela sem, da si si našla tako super fanta.

Pojdita se preobleč“ reče in me objame. Ko prideva nazaj, skupaj nazdravimo „vesela sem, da sem končno en rojstni dan preživela s svojo vnukinjo“ reče babi. „Sedaj sem ti uslišal željo, ki si mi jo vsako leto na ta dan povedala“ reče Matic in se mi nasmehne. „Babi zakaj mi tega nisi povedala nisem vedela da ti pomenim toliko“ rečem in jo presenečeno gledam. „Pa mi, ker si moja prva vnukinja“ reče in trkne ob moj kozarec. „Matic razmišljala sem, ko smo se peljali sem“ reče mama in naju oba resno pogleda. „Ta hiša ni več na prodaj“ reče in se nasmehne. „Zakaj ne“ takoj vpraša Matic. „Oddana je“ reče „Komu?“ vprašam saj dobro vem koliko ta hiša pomeni Maticu. „Vama“ reče. „Mami o čem govoriš?“ vpraša Matic. „Vem, da se imata rada in bosta skupaj ostala, zato vama oddam tole hišo, ko bosta starejša se lahko brez skrbi vselita vanjo“ reče in skupaj se zazremo v hišo. „Vav pa to je super“ rečeva in skupaj objameva njegovo mamo….
10. maj 2011
u47207
u47207
next!
19. maj 2011
u30718
u30718
ok
19. maj 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg