Forum
Jast sem probala malček pisat, ful ljudi mi je reklo da znam pa bi rada drugo mnenje. Saj lahko neka malega pripopam ne?
1. PRVO POGLAVJE
»Torej se strinjate, da bo to najbolje za obe družini.« Edward Reiner, grof Cliffwoodski je korakal po dvorani in odločno ošinil vse zbrane. Ostali v dvorani, vključno z kraljem Williamom so rahlo pokimali in s tem nakazali, da se strinjajo. Le eden obraz v dvorani je ostal ledeno hladen. Richard Quinckley, grof Winnelook je rahlo zmajal z glavo in se trudil skriti svojo nejevoljo. Zbor vseh pomembnih angleških plemičev se je zbral zaradi odločitve o poroki. Običajno je grof takšne sestanke gladko prezrl, sedaj pa je šlo za njegovo edinko, malo Rosalie Quinckley. Grof Cliffwoodski si je pičil v glavo, da se bo njegova mala deklica poročila z naslednjim grofom Cliffwoodskim, komaj štirinajst letnim Camedonom. Poroka naj bi povezala dve vplivni družini in grof bi bil z njo čisto zadovoljen, če njegova hči nebi imela le štiri leta. To je bila dobra, dogovorjena poroka, vendar je svoji bistri punčki hotel dati možnost, da sama odloča o svojem življenjskem sopotniku. Vendar na odločitev kralja ni mogel vplivati in očitno mu je Edward opral možgane.
»Z podporo kralja torej razglašam, da bo poroka naslednji teden.« Grof Cliffwoodski je vidno zadovoljen sedel. Quinckley je čašo v roki stisnil z tako močjo, da je počila in kapljice izbranega rdečega vina so začele polzeti po njegovi roki. Kralj je očitno imel dovolj sitnosti za en dan. Vstal je in v spremstvu odšel iz dvorane. Ko so se vsi priklonili, jim je rahlo pokimal in dokončno odšel. Quinckley je imel dovolj. Čašo je zabrisal čez sobo, da se je raztreščila na dragoceni tapiseriji s krščansko upodobitvijo. Pritegnil je pozornost vseh zbranih. Grof Cliffwoodski mu je stopil naproti.
»Ah, daj no Richard, poroka bo dobra za naju oba.« Grof ga je potrepljal po rami.
»Se popolnoma strinjam Edward. Vse skupaj bi spodbujal, če moja hči ne bi bila stara prekleta štiri leta!« Zasukal se je in odkorakal iz dvorane.
»Vse je odločeno Quinckley! Nič ne moreš narediti!« Je za njim odmeval grofov glas. Grof Winnelook je zavzdihnil. Cliffwood je imel prekleto prav.
Winnelook je prečkal vežo in z jeznim pogledom premeril nič hudega slutečega butlerja. Vkorakal je naravnost v sončni salon, kjer je v naslonjaču našel svojo drobno ženo Christine, kako je vezla novo kuhinjsko tapiserijo. Ob njenih nogah je sedela njegova mala Rosalie in preučevala figurico konjička, ki ga je dobila včeraj. Ko ga je zagledala se je dvignila in stekla k njemu. Grof jo je vrgel v zrak.
»Očka, si vedel, da lahko konjem pristrižeš rep? To mi je povedal konjušnik. Kdaj bom pa jaz lahko jahala? Tako zelo si želim.« Naredila je ljubko šobico, le minuto pozneje pa ji je obrazek zasijal v širokem nasmehu. Christine je vstala in ga zaskrbljeno pogledala. Odkimal je. Oči so se ji orosile in s težavo je zadrževala solze. Grof je odločno pogledal svojo hčer. To poroko bo preprečil, pa če po to zadnja stvar v njegovem življenju. Deklica si je dala opraviti z črnim kodrom, ki se ji je izmuznil iz frizurice in si sploh ni delala skrbi. Grof se je zazrl v dekličine temno modre oči.
»Draga moja Rosie, odpravljaš se na daljše počitnice.«
2. DRUGO POGLAVJE
Petnajst let pozneje.
Camedon Reiner, novi vojvoda Cliffwoodski se je ležerno naslanjal na naslonjalo oblazinjenega stola in se zastrmel v kozarec poln škotskega viskija v njegovi desni roki. Barve so se prelivale v vse odtenke zlato rjave, medtem ko se je mladi grof očitno dolgočasil. Nekdo je potrkal po vratih. Vstopil je njegov butler in najavil detektiva z ulice Bow. Ta je bil njegov dolgoletni prijatelj Robert McKley.
»Prinašam slabe novice.« Grof je izpil iz kozarca.
»Niste je našli. Nič novega.« Grof je brezbrižno skomignil z rameni.
»Camedon, se ti ne zdi, da je petnajst let iskanja dovolj?« Prijatelj ga je zaskrbljeno pogledal.
»Pripada mi, Robert. Nihče ne bo jemal nekaj mojega.« Glas grofa je nenadoma postal grozeč.
»Ampak, preverili smo vse družine. Rosalie Quinckley ne obstaja. Iskali smo tudi nekoga, ki bi ji bil vsaj malo podoben. Najbližje smo prišli z Ashlen Cullen, ki je imela dvajset let, kar je popolnoma nemogoče. Morda bi si našel nekoga drugega in poskrbel za nadaljevanje naslova.«
»Morda imaš prav. Vendar, če ne bi bili vi tako prekleto nesposobni, bi bila že zdavnaj najdena. Sedaj bi bila že poročena in za prenos naslova me ne bi bilo treba skrbeti. Zaključila sva.« Detektiv je vstal in se odpravljal proti vratom. Naenkrat so se vrata odprla in skoznje je planil moški srednjih let, ki mu je sledil butler.
»Lord, poskušal sem ga ustaviti, pa me ni poslušal.« Grof je pokimal butlerju, ki je naglo zapustil prostor. Nato se je zazrl v nenapovedanega obiskovalca.
»Oprostite, da motim milord. A moram vam povedati nekaj izjemno pomembnega.« Camedon mu je pomignil, naj sede. Še kar naprej je stal.
»Milord, našli smo jo. Vašo Rosalie Quinckley. Svet jo sedaj pozna kot gospodično Averno Shepley.« Camedon je skočil s stola.
»Poskrbel vam bom pismo za napredovanje!« Je zaklical čez ramo in stekel proti konjušnici.

Kako se vam zdi? Pliss povejte.


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

31. januar 2014
Plis odgovorite. Vsaj malo.
31. januar 2014
3. TRETJE POGLAVJE
Camedon je ustavil svojega žrebca in razjahal. Plemenito žival je popeljal do potoka, da bi se napila vode. Njegov načrt je bil preprost: Najde Rosalie, jo ugrabi in odpelje v London. Preprosto. Če bo gospodična z njim šla prostovoljno, toliko boljše zanjo. Zaenkrat pa mora izvedeti kje dekle je. Po njegovih izračunih je morala imeti točno osemnajst let. Najbrž je v vasi, kot kakšna revna gospodičnica, tako bi bila najbolj skrita. Zaslišal sem topotanje kopit. Hitro je umaknil konja in se skril za drevesa. Na konju je dirjalo dekle. Prav krasno dekle v temno zeleni jahalni obleki. Lase je imela spuščene in zdeli so se vranje črni in popolnoma ravni. Na obrazu ji je sijal nasmeh in oči so ji žarele. Bela kobila, ki jo je jezdila je bila zagotovo dobrega porekla, saj je brezhibno premikala noge. Jahačica je dirjala naprej in za trenutek je Camedon pomislil, da je prav škoda, da išče Rosalie. To dekle je bilo res krasno. Nenadoma so se iz ozadja zaslišali glasovi.
»Gospodična Shepley! Gospodična!!!« Na dekletovem obrazu je zasijala panika. Nato je ustnice potegnila v strogo črto, nasmešek je zbledel in lica so izgubila rožnat odtenek. Oči so se ji pomračile in v nji je zasijala odločnost. Nenadoma je izpustila uzdo in začela plezati po konju. Kar med drncem! Sekundo pozneje je stana na dirjajočem konju in se nevarno bližala potoku. Presneta ženska dela samomor! Konj je skočil, ona se je vrgla naprej, se oprijela grive in elegantno sede pristala na konju. Camedon je stal z odprtimi usti. To je Rosalie?! K njej je pridirjal vojak, ki zelo očitno ni skrbel za njeno varnost. »Gospodična Shepley, veste, da sami ne smete nikamor.« Obdržala je tisto železno masko na obrazu.
»Ali si mi drznete ukazovati?« Njen glas je bil leden, avtoriteten, ukazovalen. Vojak je bil očitno v zadregi.
»Nikakor gospodična. Mi moramo skrbeti za vašo varnost.« Prekleta resnica, je pomislil Camedon. Presneta ženska bi se skoraj ubila.
»Vrnila se bom v graščino. Sami ste krivi, če me ne varujete. Naslednjič boste odpuščeni.« Konja je elegantno obrnila in odjahala nazaj.
»Seveda gospodična.« Vojak ji je pohlevno sledil.
Camedon si je obrisal potno čelo. Ugrabitev bo težja, kot je mislil. Gospodična se sploh ni skrivala. Živela je vsem na očeh. Za razvpito Averno Shepley je že slišal. Če se je dobro spomnil so moški daleč naokrog opevali njeno lepoto. Prepričal se je, da so govorice resnične. Drugega se ni spomnil, verjetno zato, ker nikoli ni poslušal čenč v klubu. Čas je, da o Rosalie izve malo več, oziroma, kar veliko več.
4. ČETRTO POGLAVJE
Averna Shepley je zapustila konjušnico in si globoko v sebi oddahnila. Pazila je, da njen obraz ni izdajal ničesar. Očitno so odkrili, da vsako jutro malo galopira s svojim konjem, kar ji bodo v prihodnje gotovo preprečili, ali pa jo zastražili, kot samega kralja. Globoko je vdihnila in prečkala jedilnico, da je prišla v kuhinjo. Pokimala je stražarjema pri vhodu in stopila v vsesplošni direndaj. Zagledala je ženske, ki so tekale gor in dol, mešale vsebino loncev ter mesile testo. Takoj, ko so jo zagledale se je delo hipoma ustavilo, zdelo se je, da je celo juha v loncih nehala vreti. Averna je z brezizraznim pogledom preletela zbrane.
»Kaj bo danes na jedilniku?« Njen glas je bil leden in brez čustven. Gospa Fig, glavna gospodinja, ji je takoj hitela naproti. Globoko se ji je priklonila.
»Gospodična Shepley, za kosilo bomo pripravili tri hode. Na jedilniku bo: grahova juha, polenovka, rdeči jagnječji hrbet, svinjski fileji s pekočo omako, zgornji ocvrt oslič, piščanec z brokolijem, hrustljavo pečen jeseter, pa še: slana torta, bravina v ribezovi omaki in mesna pita.« Služabnica se je spet priklonila. Averna je počasi prikimala.
»Zadovoljna sem. Dodajte še jerebice z jabolki. Jerebice so sveže – ulovila sem jih danes zjutraj.«
»Seveda gospodična. Kakor ukažete.« Averna je stopila korak nazaj in še enkrat premerila mrtvaško tiho kuhinjo.
»Nadaljujte z delom.« Počakala je, da so se vsi še enkrat priklonili, jim pokimala in elegantno, ledeno zapustila prostor. Ženske so se vrnile na delo, vojaki pa so pazili na vsak korak svoje, dragocene gospodične Shepley.
Ko je Averna končno stala na varnem v svojem kabinetu se je rahlo sprostila. Opustila je strogo držo in se dobro pretegnila. Najraje bi v roke vzela skicirko in oglje ter se lotila skiciranja lepe narave okrog posestva. Pregnala je misel, ki je ogrozila njeno hladno zunanjost. Dovolj je bil le en dotik obeska na njeni tesni verižici, da je globoko zavzdihnila in sedla na velik oblazinjen stol. Zazrla se je v debele poslovne knjige in skoraj se je je lotil glavobol. Risanje je dokončno odrinila iz misli, vzela v roke pisalo in začela računati dolge stolpce števil. Ob sveči je računala dolgo v noč in z delom zaključila šele, ko je imela popisan še zadnji stolpec. Ravno se je odpravljala v posteljo, ko je skozi okno zagledala prve žarke jutranjega svita. Preprosto ni imela časa za spanje. Na obraz je nadela brezizrazno masko. Poklicala je spletično, ki ji je pomagala pri oblačenju. Dve uri kasneje je bila Averna Shepley pripravljena na nov delovni dan.
31. januar 2014
ni mi ravno všeč sory sam nočem nobenih sitnosti sam je tako kot bi pisal neki krallji nna kratko: meni je dolgočasno in brez zamere sej si ti hotla mnenje a ne?
Mal so te besede kako naj rečem nemoderne in lahko si izbereš drugo zgodbo kjer ni tako kot bi gdo napisal dnevnik v časuu kraljevine ,ki bi ga profesorica za slovenščino obnovila(profesorji = nič slik slovnično...)
sooorrryyy
nisem tak "tip" da bi mi blo tole všeč
31. januar 2014
5. PETO POGLAVJE
Padla je noč. Camedon Reiner se je pritihotapil čez grajsko obzidje. V višjih krogih so ga klicali lisjak – ker je bil pretkan, vražje pameten in izmuzljiv, zato mu obzidje ni predstavljalo nobenih težav. Trenutno ima premalo podatkov. Potrebuje nekoga, ki z Rosalie ne bo preveč povezan, nekoga, ki jo bo dovolj dobro poznal, da mu bo o njej nekaj povedal. Njegov zasebni detektiv McKley mu je omenil starega dobrega vojaka, ki je služboval pri Averninem stricu, največjim okrutnežem na svetu, ki je nosil ime Harry Shepley, grof Shuweerski. Če gre verjeti detektivu je bila vojakova koča tretja na desni. Camedon se je izmuznil stražarjem in vdrl v kočo. Zazrl se je v obraz zgubane ženske, ki je bila na robu tega, da zakriči.
»Gospa, gospa, ne kričite. Iščem Irana Arensa. Živi tukaj?« Gospa ga je osorno premerila in videti je bilo, da ga ocenjuje. Po dobri minuti je le spustila ponev, ki jo je držala v roki.
»Moj mož je v kuhinji. Upam, da ne nameravate nič slabega.«
»Zagotavljam vam, gospa, prihajam z najboljšimi nameni.« Camedon je zakorakal po skromno urejeni koči in vstopil v kuhinjo. Za mizo je sedel starejši možak, zagotovo čez petinštirideset let. Star gospod je imel brado in brke, na glavi pa mu je zijala precejšnja pleša.
»Pozdravljeni gospod Arens. Sem Camedon Reiner. Prosil bi vas, da mi zaupate. Prihajam z najboljšimi nameni.« Gospod se je nasmehnil in mu pomignil, naj sede.
»Torej milord, zakaj ste tukaj?« Gospod je bil očitno prešerne volje. Popolno.
»Sem grof Cliffwoodski. Pred petnajstimi leti so me zaročili s hčerko prijatelja mojega očeta. Dekle je imelo le štiri leta. Teden dni pred poroko je čudežno izginila – njen oče jo je poslal proč. Seveda so ga dali aretirati. Policija ga je čakala doma, ko je izvedela, da je padel s konja in umrl. Njegova žena ni vedela, kam je deklico poslal. Skrivnost je umrla z njim.« Camedon je premolknil. Gospod je naslonil komolce na mizo in ga pozorno poslušal. Pokimal mu je, naj nadaljuje.
»Dekle sem iskal dolgih petnajst let. Najel sem najboljše detektive. Iskali smo Rosalie Quinckley. Vsi smo se motili. Izkazalo se je, da je naše dekle vaša Averna Shepley.«
»In kaj hočete od mene?« Camedon se je pripravil na najhujše.
»Rad bi jo vrnil v njeno družino. Nima veliko drugih sorodnikov. Naslov grofa je šel njenemu bratrancu , njej pa je pripadlo veliko premoženje. Trenutno ga upravljam jaz, če pa se ne bo kmalu prikazala, bo vse skupaj pripadlo državi. Škoda bi bilo, gre za res ogromno premoženje. Vendar ne morem kar do nje in ji vsega povedati.«
»Seveda ne, že naslednji dan bi bili na vešalih.« Gospod se je zasmejal. Camedon se ni pustil motiti.
»Rad bi izvedel več o njej. Rad bi, da mi poveste kako je prišla sem, kdo je.«
»O tem ne govorimo.« Camedon je tak odziv pričakoval.
»Zagotavljam vam, da sem popolnoma diskreten.« Gospa je prišla v kuhinjo.
»Iran mislim, da res hoče le najboljše za nas. Če ženske ne bo kdo odtalil bo postala še hujša kot njen oče.« Oče? Camedon je pozorno poslušal.
»Sarah, če naju dobijo ne bo dobro.«
»Iran, če nihče ne bo nič naredil ne bo nikoli boljše.« Camedon je pametno čakal, dokler se zakonca nista sporazumela. Iran, ki je očitno ljubil svojo ženo, je popustil.
»Prav, vendar vas opozarjam, da ne morem vedeti prav veliko. Bil sem samo vojak. Vstop v grad je bil redek privilegij.« Camedon je potrpežljivo čakal.
»Dobro se spomnim, kdaj je prišla. Stvari vam bom povedal iz mojega zornega kota. Vse skupaj se je začelo takole: Zmagali smo v veliki bitki. Vsi vojaki smo sedeli za veliko mizo na dvorišču in pili kuhano vino. Čeprav je bila huda zima in le dva dni pred božičem nam je bilo vsem prijetno toplo. Pridružil se nam je tudi grof Shuweerski, Avernin oče. S svojo običajno hladnostjo nas je pohvalil, kar je bila velika čast. Presenetil nas je butler, ki je prihajal proti nam. Za roko se ga je oklepalo malo dekletce. Zagotovo ni imela več kot štiri leta. Deklica je imela do pasu dolge, ravne črne lase, spomnim se, da so bili spuščeni. Nosila je debel plašč in oblekico in nas na nek način gledala ponosno, kar verjemite. Takoj je pritegnila pozornost lorda, najbrž zaradi temno modrih oči, ki jih je podedovala po njemu. Punčka je pametno molčala, butler pa je lordu izročil zapečateno pismo. Grof ga je odprl in preletel, kar je sicer počel zelo redko. Nato se je v dekletce zazrl s pogledom, ki bi odgnal vsakega moškega z zdravo pametjo, vendar nje ni. Zamahnil je z roko in oba odslovil. Dekletce je odšlo z butlerjem. Kasneje smo izvedeli, da je grofova hčerka, katere mama je bila navadna vlačuga. No, kakor koli. Naslednji dan smo bili vsi povabljeni v grad na božično kosilo – kaj takega se še ni zgodilo. Ko sem prišel v grad je dekletce že uglajeno sedelo za dolgo mizo. Tudi ostali smo se posedli. Nato je vstopil grof. Vsi smo vstali, tudi dekle. Spomnim se, da jo je grof pozdravil z besedami: »Ljubica, pridi k očku.« Dekle je res steklo lordu v objem, vendar se nam to ni zdelo nič čudnega. V grad so že prišli taki otroci. Po dveh dneh so čudežno izginili, nikoli nismo izvedeli kam so šli. Vsi smo mislili, da se bo s punčko zgodilo isto. Oba sta se vrnila k mizi. Vsi skupaj smo v tišini pojedli kosilo. Grof je bil strašno krut in hladen. Z nikomer ni govoril, pa je vseeno bil na tekočem z vsem. Oddajal je negativno energijo in vsak se je v njegovi družbi počutil nezaželeno. Po večerji smo se zapletli v pogovor o zmagi, dekle nas je poslušalo. Ves večer ni spregovorilo niti besedice. V direndaj je pritekel stražar, ki je moral paziti pri obzidju. Priklonil se je.
»Oprostite ker motim milord. Prišel je nov moški. Pravi, da je dober vojak. Rad bi dobil službo. Vem, da vas za take malenkosti ne smem motiti, vendar bi rad nadomestil učitelja, ki trenira ostale borce.« Grof je vstal od mize.
»Taka predrznost, tukaj odločam jaz. Na vešalih še imamo prostor za enega, ki ga bomo obesili zraven tistega, ki ni upošteval mojega ukaza.« In usoda človeka, ki je iskal službo je bila dokončna. Nenadoma je dekletce vstalo in šlo h grofu. »Oprostite, toda prosila bi za dovoljenje, da povem svoje mnenje.« Vse v dvorani je zmrazilo. Ugovarjati grofu je bilo strogo prepovedano, nenapisano pravilo. Grof je pokimal. Dekle je spregovorilo z čistim, angelskim glasom. »Če prav razumem, je prišel predrzen človek, ki bi rad dobil službo. Na drugi strani imate vojaka, ki je prelomil vaš ukaz. Moj predlog je tak: Naj se oba pomerita v dvoboju. Vaši možje bodo dobili zabavo, vi pa boste ohranili moč. Poraženca se znebite, zmagovalca obdržite. Vi ne boste izgubili moža in vedeli boste, da niste obdržali slabiča.« Vsi smo bili presenečeni nad pametjo dekletca. Tudi grof. In res. Popoldne je bil dvoboj. Zmagal je novinec, vendar nasprotnika ni ubil, le onesposobil ga je. Ko je bilo vsega konec, je grof vprašal, če bi oba pomilostil, saj je bil Božič. Dekle ga je zavrnilo z besedami: »Ne potrebujete slabičev.« Grofu je bilo všeč njeno mišljenje, kot tudi njeno hladno srce. Od tistega dne je nismo videli. Vendar jo je grof obdržal – bila je edina, ki je opravila preizkus. Po tistem jo je grof poimenoval. Zaradi njene krutosti in bistrosti ji je nadel ime Averna – kraljica smrti.« Camedon je premleval vse skupaj. Prasec ji je lagal o njeni družini. Vseeno pa mu nekaj ni šlo v račun.
»Rekli ste, da je bila že takrat kruta. V vašem glasu nisem čutil ne zamere, ne sovraštva. Zakaj?« Gospod je pomislil.
»Od tistega dne gospodične Shepley nisem videl. Po desetih letih pa sem bil ustreljen v ramo. Rana je bila huda, možje so mi po standardnem postopku hoteli odsekati roko. Zvrnil sem sodček vina in se pripravil na najhujše. V tistem trenutku je čez prostor zadonel leden stojte. Vsi smo se ustavili. Gospodična Averna se je v lahki črni obleki s trakovi spustila po stopnicah, z lasmi spetimi v debelo figo na zalitju. Videti je bila kot jezna furija, razjarjena boginja. Takrat je imela štirinajst let. Začela je vpiti na može in jim avtoritetno ukazovala. Celo grozila jim je, da so ji na koncu pustili, da me namesti v eni od sob in skrbi zame. In res. Po nekaj tednih sem bil s pomočjo njenih zvarkov ozdravljen. Nikoli ni govorila z mano, razen ko je podala nekaj osnovnih, odrezavih in ledenih odgovorov. Punca je imela ledeno srce, vendar je kljub temu znala poskrbeti za druge. Imela je pravo ime. Res je bila kraljica smrti. A prisegel bi, da sem v njenih očeh za trenutek ugledal skrb. Od takrat jo spoštujem, do nje ne gojim nobenih zamer. Izvršuje ukaze. In dokler jih bo, bo živa in varna.« Camedonu je bilo jasno veliko stvari. Zahvalil se je in omotičen odšel iz hiše. Averna Shepley ali Rosalie Quinckley je bila uganka, nepoznana, ledena lady. To uganko bo rešil, pa če bo to zadnje, kar bo storil. Nenadoma so ga obkolili vojaki. Hotel se je braniti, pa so ga že podrli na tla. Upiranje ni nič zaleglo. Zvezali so ga in ga začeli vleči za sabo. Sranje. Potrebuje drug načrt. Tiho je vklopil možgane in začel hitro misliti. A kaj, ko so ga nenehno preganjali spomini na njegovo Rose, kako galopira na konju, njeni lasje pa valovijo okrog nje. Preganjal ga je spomin na njen iskren nasmeh in kasneje na leden pogled, ko jo je dohitel vojak. Čeprav je bila gospodična ledena lady je vžgala marsikatero srce.
31. januar 2014
Mogoče ne zaštekkaš zato ker piššeš o Srednjem veku in tipovem da 11 pa 12 letnike to večinoma ne zanima zanimalo pi starejše od 14 ali 15 in dobro vem da ni kul izrazov sam bi lahko vsaj uvod mal spodoben nardila lahko bi uporsbljala drgač kakr je vfilmih kr če ti napišeš neki kar je 1000000 v filmu je zgodba dolgočasna in rekla sm da brez zamere kr ne vem zakaj sploh hočš mnenje če ti ni všeč in tisto zgodbo insm pisala za vs temveč zase tko k ti tole tvojo.
31. januar 2014
Če si stara 23 bi lahko omenila tok da bi veedla kr punce katero piše tole res nisem še spoznala(sevedaa imam v mislih od 10 do 16 let)ker mi zgleda čudno da bi pisal negdo "roman" o srednjem veku.
Jaz sm samo povedala kako bi to zgledalo če bii bla stara manj ker nekje je meja med pravim srednjeveškim "romanom" in zgodbico.
31. januar 2014
oprosti da objavljam, ampak bi katera brala mojo zgodbico?
http://www.igre123.com/forum/tema/zgodba-o-vsem/67357/1
še enkrat oprosti
31. januar 2014
Lahko komentirate?
31. januar 2014
Popolno
01. februar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg