Forum
u214799
u214799
Pišem svojo knjigo, ki jo bom na začetku šolskega leta nesla pokazati v knjižnjico. Upam da vam bo všeč.
______________________________________________________________________________________
Veliko ljudi se misli, da se nič v njihovem življenju ne mora obrniti. To mislijo celo moji prijatelji bogataši. Jaz Ksoana Whick pa pravim drugače. Življenje si ti lahko obrne samo zaradi ene majhne napakice. Že ena napakica ima svoje posledice. To je kot letalo. Če iz svoje poti skrene samo za stopinjo, konča na čisto drugi destinaciji. Verjetno te že zanima moj preobrat.
PRED PETIMI LETI:
Bila je čista tema. Bilo je sredi noči. V sobi sem videla samo obrise svojega pohištva. Živeti v tako veliko hiši je včasih strašno. Tišino je nato prekinil zvok. Zvok odpiranja vrat. Nekdo, neka oseba, ki predvidevam, da dobro pozna to hišo, koraka po hodniku. Slišim škripanje na vratih moje sobe. Videla sem, kako v sobo preide močna svetloba iz hodnika. Ampak sredi noči ne moreš ostajati buden. Premagal me je spanec.
Zgodaj zjutraj so me po podplatih žgečkali sončni žarki, ki so uhajali iz kota zaves. Pretegnila sem se. Zbudila sem se v vroč poletni dan, ko je najlažje ostati kar v hiši, ali pa iti na plažo. Ogledala sem si svojo sobo. Bila je kar običajna. Da se ne boš čudil/a, jaz sem ena izmed bogatašinj. Niti obula se nisem. Bilo je tako soparno. Stopila sem do okna. Bilo je zelo zgodaj zjutraj. Odprla sem okno in že sem čutila, kako se vlažen jutranji zrak preriva v sobo. Vsedla sem se na okensko polico in opazovala mesto. Vetrič se je poigraval z bilkami trave, ptice so se prebujale in začele peti. Mesto se je prebujalo. Prvi trgovci so odpirali trgovine in upali, da bodo pridobili čim več strank, ki bodo kaj kupile. Ob poti do plaže so se nabirale stojnice, ki so prodajale klobuke, nakit ... Saj jih razumem. Skrbi jih za njihove družine in morajo zaslužiti. In potem se porodi vprašanje: Kaj za vraga sem jaz počela, ko se je mesto prebujalo iz sna? Moja rutina je bila, da sem vsak dan sedela ob oknu in gledala ven. Poskusila sem si predstavljati drugačno življenje, bolj revno. Te rutine ni prekinil niti hladen dan. Počasi je čas mineval in veliko ljudi se je nabralo ob stojnicah. Odločila sem se končati z gledanjem. Stopila sem na tla in se razgledala po sobi. Na pisalni mizi sem imela paket. Naslovljen je bil name, ni pa prišel po pošti. Iz omare v kopalnici sem vzela škarje za lase in začela odpirati paket. Najprej sem ven potegnila list papirja. Začela sem brati.
Ksoana Whick!

Vse najboljše za tvoj god. Upam, da te ni paket prestrašil. Dala sem ga Marti in ona naj bi ga prinesla v tvojo sobo. Ko bereš to, si verjetno na svojem stolu ali pa na svoji postelji. No, upam da nisi pozabila na zabavo zvečer. Miha je rekel, da bo prišel še njegov prijatelj Liam, z Liamom pa naj bi prišel brat Rok.
P. S.
Mislila sem, da bi lahko danes prišla pred zabavo k tebi. Poglej na Mess in mi odgovori.
Barbara
20. avgust 2017
u214799
u214799
Barbara je moja prijateljica. Poznam jo že od vrtca za bogataše. Skupaj hodimo v šolo, ki si jo nekateri ne morajo privoščiti. Tam nosimo uniforme. Barbara ima rjave dolge lase in spozna se na urejanje pričesk.
Miha je prijatelj, ki sem ga spoznala v prvem razredu šole. Od takrat mi je kot brat, ki ga nikoli ne bom imela. Ima blond lase in izgleda kot kakšen slavn filmski zveznik. Njegovega prijatelja Liama nisem poznala, Roka pa še manj.
''Zabava, kako sem lahko pozabila in moj god, kako ve, da je danes?'' sem premišljevala. Ampak pogledala sem v paket. Notri je bila obleka. Obleka in pol. Notri je bila ognjeno oranžna obleka z srebrnim pasom. ''Pomeria jo bom kasneje,'' sem si rekla in jo nesla v svojo garderobo. Nato sem odprla svoj računalnik. POZDRAVLJENA GOSPODIČNA!!! se je izspisalo na zaslonu. Moje geslo od računalnika je 0000. Odprl se je blog, ki sem ga brala prejšnji dan. Zaprla sem ga in sem odprla Messenger. Imela sem tri nova sporočila.
Hej Kso! Upam, da ti je obleka všeč. -B

Ksoana! Bi mi pomagala pri fotografiranju z SUMMER2017 za šolo? -Kora

Upam da se veseliš zabave. Konno ti bom lahko predstavil prijatelje. -M
Najprej sem se odločila odgovoriti Barbari.
Hej B, najboljša si. In seveda lahko prideš, pa
lahko mi narediš še frizuro, ki jo znaš najbolje.
Pridi okoli 17:00
Kmalu sem dobila odgovor:
Dobro, bom prišla. Mi lahko narediš še tisti rožnat make-up?
Seveda
Nato sem premislila za odgovor Kori. Kora je moja prijateljica ampak včasih misli samo nase in na svoje dobro. V šoli se je norčevala iz učiteljev in uničila je del šolske lastnine. Zato je dobila kar nekaj kazni, ena od njih pa je izdelati foto album SUMMER2017. Ampak čeprav je ponudba zelo mikavna, saj rada fotografiram, sem se odločila da ji ne bom pomagala, saj je kazen njena. Nič ji nisem odpisala. Nato pa je sledil še odgovor na Mihovo sporočilo.

Komaj čakam, da spoznam tvoje frende! Se vidimo ob 19:00 pred vhodom.

Nisem dobila odgovora. Nato pa sem zaslišala svoje ime. ''Ksoana, gospodična Ksoana, ste budni?'' je klicala in spraševala naša služabnica Marta. Čeprav je bila služabnica, sva bili kot sestri. Nisem ji želela ukazovati. Prav tako je bila njena prijateljica tudi Barbara. V sobo je čez nekaj trenutkov stopila Marta. ''Pa ste le budni! Boste zajtrk?'' Jezno sem ji rekla: ''Kaj sva rekli o vikanju? Sedaj si me pa razjezila!!!.'' Zasmejala sem se. ''Oprosti,'' je rekla Marta in nato še dodala: ''Malo sem pozabila.'' Ozrla se je po sobi. ''Kakšen nered Ksoana. Kaj je pridivjal tornado in prinesel karton?'' Ozrla sem se po sobi. Niti zavedala se nisem, kam sem dala karton. Za piko na i pa so bila povsod moja oblačila. ''Ne bom zajtrka,'' sem rekla in začela pobirati karton. ''Ksoana! To je moje delo. Vsedi se in me opazuj. Ne plačujejo me, da ti prepustim delo.'' Hotela sem ostati in pomagati ampak Marta je tako energična, da te še njen jezen pogled spravi na stol. Vsedla sem se na okensko polico in začela opazovati. Neverjetno, kako hitro se je mesto zbudilo. Plaža je polna ljudi, avtobusi so vozili po mestu in polno bogatašinj je hodilo po ulicah v svojih novih oblekah. Opazila sem selitveni tovornjak parkiran pri hiši nasproti moje. ''Marta, kdo se je vselil?'' sem vprašala. ''Mislim, da je nek deček tvoje starosti in njegova družina, vendar nisem prepričana. Zakaj ne greš pogledat.'' Sprejela sem predlog Marte. Skočila sem iz postelje in tekla v garderobo. Iz omare sem potegnila dve obleki. Eno belo in eno svetlo modro. Prikorakala sem z obema in vprašala Marto za mnenje. ''Vsekakor nobena od teh dveh. Preveč sta fini. Pridi za mano.'' je rekla. Odkorakali sva v mojo omaro. Marta je včasih bila stilska svetovalka, nato pa so jo odpustili, ker je enkrat zamudila na delo. In na skrivaj jo priporočam vsem, ki iščejo svetovalke. Marta je iz kota moje bele omare privlekla belo obleko potiskano z vzorci lubenice. Ni imela naramnic. ''Ta bo prava, '' je rekla. Zahvalila sem si, nato pa sem slišala krike svoje mame: ''Marta!!!!!!!!!! Takoj sem!'' Marta je odšla, jaz pa sem se preoblekla. Prav je imela, to je obleka in pol. Postavila sem se pred ogledalo. Pred njim je stala porcelanasta lutka. Jaz. Moj obraz je prekrival le pramen mojih kodrastih las, obleka se mi je razstezala do kolen.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Obraz so mi poudarjale dolge ampak zavite trepalnice, imam majhen nos in pod nosom stojijo rožnata polna usta. Lica mi krasijo sončne pege. Obula sem si petke z nizko petko. Poasi sem odkorakala po stopnicah. Pri vratih, ki vodijo na vrt, ki obkroža hišo, me je ustavila Marta. ''Popolna si. Pozdravi jih še v mojem imenu.'' Prikimala sem. Počasi sem odprla vrata in se odpravila po potki čez vrt. Veter je razmršil moje lase ampak še vedno so bili popolni. Odšla sem in pristala na pločniku pred njihovo hišo. Bila je manjša ampak popolna. Bršljan se je zarasel po vsej steni. To zato, ker dolgo ni bilo nikogar tam. Pozvonila sem pri vratih in odprl mi je nek lušten fant. ''Želiš?'' je vprašal in me pogledal. ''Sem Ksoana, soseda. Prišla sem vam zaželeti dobrodošlico. Rabite kakšno pomoč?'' Še enkrat me je pogledal od pet do glave. ''Zdravo Ksoana, sem Rok, me veseli. Če imaš kaj smisla z urejanjem in prestavljanjem pohištva vstopi.'' Vstopila sem in pred mano se je odprl velik prostor. V tej hiši še nisem bila. Pred mano je bilo veliko stopnišče. Dva stopnišča pravzaprav. En na levi in en na desni. Stopnišče je vidilo v naslednje nadstropje. Ampak ni bilo kar naslednje nadstropje. Od enega stopnišča do drugega je vodil nekakšen most. Spodaj med stopniščema ni bilo še nič. Vsobi na levi in na desni strani v pritljičju pa je bilo tono pohištva. ''Se smem razgledati?'' sem vprašala. ''Pridi,'' je zaklical čez cel prostor. Bil je pri stopnicah. Peljal me je gor. Na levi strani sta bili dve sobi z dvema kopalnicama. ''Moja in od brata,'' je rekel. Čez most me je pljal na drugo stran, kjer je bila zakonska spalnica z kopalnico in še pralnica in kino soba. Nato sva se vrnila dol. Dole pa so bile štiri sobe. Ena ki je bila polna pohištva, je bila kuhinja, druga dnevna soba, tretja naj bi bila namenjena fitnesu, četrta pa naj bi bila prazna, saj niso vedeli kaj postaviti tja. Pri četrti so bila prav tako vrata za v klet. Klet je bila neverjetno velika in prav tako je imela nekaj pohištva. Ko sem nepremično stala v kleti, me je Rok spet ogovoril: ''Nam boš pomagala postaviti pohištvo na pravo mesto?'' Prikimala sem. ''Najprej pa moraš spoznati ostale, se ti ne zdi?'' Prikimala sem. Rok je vse sklical v klet. Najprej je po stopnicah pritekel prav tako rjavolas in čeden fant, kot je Rok. ''Ksoana, to je moj brat Liam, Liam, to je naša soseda Ksoana.'' Liam je zažvižgal in dejal: ''Ksoana praviš. Kaj pa počne tu? Pa ne da boš rekel, da si že dobil punco, pa smo se komaj vselili?'' ''Ne ni moja punca. Prišla nam je zaželet dobrodošlico in ponudila je pomoč. Svetovala nam bo, kam postaviti pohištvo.''je rekel Rok. ''Saj ne rabimo pomoči Rok. Mar ni dovolj, da mama ves čas sestavlja pozicijo pohištva?'' se je spet oglasil Liam. Ugotovila sem, da nisem zaželena. Ko sta se brata prepirala sem se izmuznila ven. Njuna starša me niti nista opazila. Šla sem v svojo sobo in se zaprla noter. ''Kakšna trapa sem. Zakaj sem sploh vstopila. Brata sta se sprla zaradi mene.'' sem si govorila. Tedaj me je prešinilo. Rok in Liam, prijatelja od Miha, povrh vsega pa še brata. Pozabila sem, da naj bi Miha pripeljal prijatelje. Mislila sem, da bo Rok prišel in se opravičeval zaradi Liamovega obnašanja ampak ni bilo tako.
OB PETIH ZVEČER:
Ding dong. Ding dong. ''Gotovo je Barbara,'' sem si rekla. ''Marta, odpri že ta bedasta vrata!!!!!!!!'' je kričala moja mama iz svoje sobe. Ćez nekaj trenutkov se je zaslišalo trkanje na mojih lesenih vratih. ''Ksoana, obisk.'' je rekla Marta.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Odprla sem vrata in rekla Marti naj ostane, nato pa sem objela Barbaro. Videla je nisem že cel teden. Skakali sva od navdrušenja. Pozabljala semdejstvo na to, da se bom morala družiti z dvema bratoma. Marto in Barbaro sem posedla na kavč. ''Poslušajta! Danes je zabava. Marta, bi nama prosim svetovala glede izgleda? '' Marta je prikimala. V svojo omaro sem tekla po obleko, ki mi jo je kupila Barbara. Marti so se zaiskrile oči in hitro je stekla v mojo omaro in mi prinesla srebrno torbico. Nato je stekla še enkrat in prinesla kup oranžnih in srebrih zapestnic ter verižico z zvezdo. Postavila sem vse to na mizo, nato pa je še Barbara pokazala svojo obleko. ''Nimam torbice ne zapestnic, zato bš ti Kso danes blestela,'' je rekla malo žalostno. Ampak jaz vem kako nasmejati človeka. ''Pa ja nisi mislila, da dobra stara Ksoana nima dodatnih torbic.'' Barbara je imela svetlo modro obleko z temno modrim pasom z potiskom zvezd na njem. Marta je že odvihrala in prinesla komplet stvari še za Barbaro. Zahvalili sva se ji in na žalost se je morala Marta vrniti na svoje delovno mesto kot služabnica. Barbara in jaz sva odšli v mojo kopalnico in se začeli urejati. K urejanju spada tudi sproščujoča kopel in lakiranje nohtov. Ura je kar tekla in midve sva izgledali kot princeski. Bilo je deset do sedme. Marta je ravnokar odšla, saj naju je prišla pogledat, kako sva se pripravili. Pohiteli sva ven in odšli kar peš. Priznait moram, da je težko hoditi v petah ampak se da. Saj sta bili le dve ulici hoje. Prišli sva do disca. Tam je že čakal Miha. Bil je naslonjen na zid. Oblečene je imel kavbojke in srajico, pri kateri je imel odpeta zgornja dva gumba. Lase je imel razmršene. Ampak ni za dolgo stal in se nastavljal mesečini. Opazil naju je in prišel je blizu. ''Waw, neverjetni sta.'' Gledal naju je in mislila sem, da me pozira z očmi. Zahvalili sva se mu in že v naslednjem trenutku je zaklical: ''Rok, Liam, pridita sem. Punci sta prišli!!!!!!!!.'' Izza vogala se je videla senca. Za senco sta prikoralaka Rok in Liam, brata. Rok je imel razmršene lase in njegovo opravo so sestavljale kavbojke in srajica. Liam je imel prav tako razmršene lase ampak namesto srajice je imel črno hoodie majico. Ko sta me zagledala sta oba za trenutek dobila začuden pogled. Ampak nismo se ogovorili, saj nas je Miha, ki je največji zabavljač, zvlekel v disco. Nismo šli plesat, saj to ni naša rutina. Bogataši gremo vedno najprej v VIP balkon nad discom, kjer je malo tišje. Posedli smo se. Moja nesreča je doprinesla to, da sem morala sedeti zraven Liama. Miha je začel: ''Ksoana, Barbara, to sta ...'' Preden je dokončal sem ga prekinila: ''Rok in Liam, brata.'' Barbara in Miha sta me začudeno pogledala. ''Ju poznaš?'' mi je zašepetala Barbara. ''Dolga zgodba,'' sem ji odvrnila še tišje. Nato pa sem začutila, da mi v torbici vibrira telefon. Imela sem eno novo sporočilo. Od Roka. ''Kako to, da ima mojo telefonsko?'' sem se vprašala.

Ksoana! Sorry zaradi tistega prepira z Liamom. Včasih se čudno obnapa vendar je fajn poba. -R
Odgovorila sem mu:
Zakaj mi nisi povedal, da si ti tisti Rok, z
katerim naj bi se družili?
Neverjetno hitro sem dobila odgovor od Roka:
Kako naj bi vedel, da si ti ena izmed dveh punc, ki naj bi jih predstavil Miha?
Hotela sem mu odgovoriti ampak je Liam zaječal: ''Rok, kaj zavraga se greš. A se ne moraš pogovarjati v živo?'' Takrat sem se spomnila, da Liam sedi zraven mene. Ampak preden je kdo imel priložnost reči karkoli, je Liam nadeljeval: ''Dovolj imam, grem. '' Hotela sem ustati ampak sem začutila roko na svojem ramenu. Bila je Barbarina. ''Se ti zdi to dobra ideja?'' je dejala. Pet minut sem poslišala, kako glasba šumlja in kako se prijatelji nekaj pogovarjajo ampak ni mi bilo do pogovora. ''Danes mi ni do zabave,'' sem rekla in ustala, nato pa še dodala: ''Ne hodite za menoj. Zabavajte se. To je moja želja za moj god.'' Takrat sem videla, kako se je Miha zamislil. Verjetno je krivo dejstvo na to, da je pozabil na moj god. Stekla sem po stopnicah iz VIP območja. Taxy me je počasi peljal skozi te temačne ulice. Eno ulico proč od doma pa sem videla fanta, ki sta ga napadla dva človeka. Taxsistu sem plačala vožnjo in izstopila. ''Hej, kaj pa se greste tu!!!!'' sem zaklicala. Zaradi smeri luči nisem videla obrazov. En od dveh, ki sta napadala tistega fanta je žažvižgal in dejal: ''Kaj pa imamo tu!!! Bogatašinja ne umešavaj se, mar ne bi mogla biti ti že v postelji?'' Preden sem mu rekla pa se je oglasil tisti fant. ''Pustita jo pri miru,'' je rekel z zadihanim glasom. Postavil se je predme. Ni dolgo stal na nogah. Storilca sta ga udarila v trebuh in en ga je porezal z nožom. ''Ti greš z nama,'' je rekel en. Ampak jaz sem zvita. Zaradi samoobrambe imam v torbici lipstick solzilec. To je solzilec zakamufliran v šminko. Rekla sem: ''Prav ampak samo malo. Se lahko pogledam v ogledalo? Hočem biti lepa ob ugrabitivi.'' ''Če je res treba, '' je rekel en. Pogledala sem se, nato pa sem se začela pretvarjati, da imam paničen izpad. ''One, moja šminka, vsa je razmazana. Kako naj grem po teh ulicah takšna. Si jo lahko popravim?'' Spet sta privolila, ampak nista vedela kaj ju čaka. Svoje ogledalo sem dala v torbo in povlekla ven svoj solzilec. Ampak to ni kar takšen. Dejansko si lahko z njim namažeš usta. Rekla sem: ''Pridita bližje in povejta če sem vredu, prav?'' Prišla sta bljižje in jaz sem ju pošpricala v oči.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Nato pa sem ju udarila v trebuh in za piko na i sem sezula svojo peto in ju začela udarjati po glavi. Kmalu sta oba padla v nezavest. Ko sem si nazaj obula peto sem se spomnila, da imam ranjenca. ''Pridi,'' sem mu rekla. Naslonila sem ga na svojo ramo. Izgubil je veliko krvi, zato je bil omotičen. Ampak ko sem ga dobro namestila na voje rame, sem se zazrla v njegov obraz. Poznala sem ga, kljub modricam, ki jih je imel. Liam. Bil je ta preperljivec. Toliko je bil omotičen, da ni vedel, da sem ga peljala v svojo hišo. Odprla sem vrata. Vsi so že spali, samo Marta je bila po koncu. Vedno jo je skrbelo zame. Ko je videla, da imam nekoga na ramenih in da je ranjen mi je naročila, naj ga odpeljem v sobo. Kmalu je prispela z vojaško prvo pomočjo. Ja, ona je bila medicinska sestra v vojski. Čez kakšnih deset minut je bil pokrpan. Niti zvoka ni iztisnil iz sebe. Čez 3 ure si je malo opomogel ampak še vedno ni mogel stati sam. Takrat sva bila sama v sobi. Krvavo posteljnino je Marta odnesla, njegovo hoodie majico je oprala in zakrpala. Ampak nisva mu je oblekli nazaj, saj se je premikal. ''Ksoana, kaj ti delaš v moji sobi?'' je rekel Liam. ''Pravzaprav si v moji sobi.'' Ozrl se je okrog. Nato se mu je verjetno spomin vrnil. ''Oh, oprosti za prepir. Hvala, ker si me rešila.'' Pokimala sem. Nato se je usedel. Bil je na mojem kavču. ''Lahko grem domov?'' me je vprašal. ''Če želiš te odpljem tja. Poškodovan si in ne moraš kar tako hoditi okoli.'' Prikimal je in si oblekel svojo majico. Ampak ko je že hotel vstati je v sobo prikorakala Marta. ''Marta? Kaj ti delaš pokonci?'' Jezno je pogledala v oba. ''To bi morala vprašati vaju. Žal mi je Liam ampak prenočil boš tu, saj čene tvegaš, da ti počijo šivi.'' Prikimal je. Moral se bo sprijazniti, da bo spal na kavču. Ampak ravno ko sem zaspala sem začutla premike po sobi. ''Kam pa kam,'' sem rekla. Odgovoril je: '' Ne morem spati na kavču, raje imam posteljo.'' Predlagala sem mu, da spi v moji postelji pa bom jaz na kavču. In tako je bilo. Zaspala sem. Zjutraj, ko sem se zbudila, pa nisem bila na kavču. Bila sem v svoji postelji. Zraven mene, na drugi strani, pa je spal Liam. Skočila sem iz postelje. Oblečena sem bila v pižamo, ki sem jo oblekla, ko je Liam počival po ''operaciji.'' Vsedla sem se na okno in gledala ven. Videla sem, kako Rok zaskrbljeno leta okoli hiše. Nisem mu sporočila, da je Liam tu. Na okenski polici je na srečo bil moj telefon. Imela sem novo sporočilo izpred 20 minut.
Ksoana! Si kaj videla Liama, sinoči ga ni bilo domov.-R
Hitro sem mu odgovorila:
Pojdi v hišo in se spočij. Liam spi. Prespral je
pri meni. Ti povem kasneje.Ne hodi sem.
Nočem da prebudiš kogarkoli.
Odložila sem telefon in gledala Roka. Prebral je sporočilo, več kot očitno je bilo. Odšel je v hišo. Gledala sem, kako so se prvi avtomobili gatili na parkiriščih in kako se je plaža polnila. Niti slišala nisem Liama ustati. ''Kaj pa gledaš?'' je rekel in me še prestrašil. ''Ummm, mesto.'' Zasmejal se je. ''Rok je imel prav, res si fajn punca.'' ''Boš zajtrk?'' sem vprašala. ''Žal ne, moram domov.'' Oblekel si je hoodie majico in poskusil ustati. Noge so se mu malo tresle. ''Pomagala ti bom ti ubožec.'' sem mu rekla in se zasmejala nato pa še dodala: ''Najprej pa se moram spodobno obleči.'' Odhitela sem v omaro in si oblekla rdečo kanatiro in bele kratke hlače. Obula sem si sandale. Tudi Liamu sem se pomagala obuti. Naslonila sem ga name in počasi in potiho sva odšla do vhodnih vrat. Odprla sva vrata. Komaj sva prišla do njihovih vrat. Pot se je kar vlekla. Pozvonila sem in vrata je odprla ženska, blond las, njegova mama. ''Hej mama,'' je rekel Liam in hkrati še zaječal, saj ga je močno bolel tako trebuh kot roka. ''Ljubček, kakšen pa si, kaj se ti je zgodilo?'' je bila vsa v skrbeh. Začel je govoriti vso zgodbo od pobega iz disca do moje hiše. Ni pa povedal kako sem se znašla v enaki postelji, saj je ravno to zanimalo mene. ''Ksoana, ti si rešiteljica, pridi naprej.'' Rekla sem: ''Mislim, da mora Liam počivati, ga lahko peljem v njegovo sobo, nato pa bom zapustila vaš dom.'' Ampak Liam se je moral utakniti v pogovor. ''Ksoana ima smisel za urejanje. Naj ostane. Včeraj je želela pomagati.'' Mama je rekla, naj ostanem in kako naj se uprem. Peljala sem Liama gor. Prek stopnic sva prišla do dveh vrat. Ena gre v Rokovo in ena v Liamovo sobo. Liam je pokazal, katera soba je njegova. Polegla sem ga na posteljo in ga pokrila. Rekla sem mu: ''Še kakšen teden se ne naprezaj preveč, saj boš čene tvegal, da ti šivi počijo in lahko izkrvaviš. Obljubiš?'' Prikimal je in rekel: ''Obljubim.'' Pri vratih je stal Rok z solznimi očmi. Ne vem, kaj si je predstavljal ampak ko sem se obrnila je odšel v svojo sobo in zaloputnil z vrati. Zaprla sem vrata Liamove sobe in se odpravila dol. Dnevno sobo so kar uredili. Liamovim staršem sem povedala, da se ne sme naprezati preveč in nato sem jima pomagala preurediti pohištvo. Ob popoldnevu sem odšla. Ugotovila sem, da imam pogled na Rokovo sobo skozi svoje okno. Sedela sem na svoji okenski polici in gledala ravno tja. Videla sem, kako jezno tolce v boksarsko vrečo. Okoli ene ure popoldan sem se odločila, da grem na plažo. Pot na plažo pa poteka zraven njihove hiše. Preoblekla sem se in pograbila svoje stvati. Odšla sem ven. Ko sem prečkala glavno cesto sem zavila levo na makadamsko pot, ki je vodila do morja. Z prijateljicami smo našle nek kotiček, ki je vedno prazen. Po plaži, ki ima nekje v morju zaščitno mrežo, se sprehodiš kakih 100m in prideš do skalovja.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Čez skalovje je treba sicer splezati ampak se za njim odpre prečudoviti prostor. Okoli in okoli je obdan z skalovjem, ima pesek, kar je kar razlika od preostale plaže, ki je kamnita. Morje je ni daleč ampak je veliko prostora. Z prijateljicami smo se šle nekaj mesecev pred tem potapljat in smo videle, da je tudi tam postavljena zaščitna mreža. No, namestila sem se in se namazala z sončno kremo. Kmalu potem mi je sonce prekrila senca. ''Ksoana, kako lepo te je videti.'' Poznala em ta glas. Bila je Kora. Skupaj z Barbaro smo odkrile ta kotiček. ''Ksoana, zakaj mi nisi odpisala?'' je rekla. ''Ammm, no ...'' Hitro sem se mogla domisliti nekega izgovora. ''Mislim, da moraš to nalogo narediti sama.'' sem nato povedala po resnici. ''Ok, bi lahko vsaj komentirala slike in povedala mnenje?'' je vprašala. Z tem pa sem se strinjala. Prikimala sem. ''Hvala, ti jih bom pozneje poslala na Mess.'' Mess je okrajšano Messenger. Preko njega se pogovarjamo veliko. Ko sva se sončili sem zaslišala glasove. ''Liam, veš kaj ti je rekla. Ne smeš se naprezati!!!!'' je kričal Rok. Nisem pa si mislila, da bo Liam pridivjal do našega kotička, takoj za njim pa Rok. ''Liam??Rok???'' sem zaječala, nato pa se je oglasila še Kora: ''Liam?Rok? Kdo? Ju poznaš?'' Nisem ji odgovorila. ''Kaj pa vidva tu? Liam, ti bi moral počivati.'' Zazrla sem se v njegovo rame. Prikimal je in oddivjal nazaj. Ampak preden jeRok splezal do konca sem zaklicala: ''Rok!!!! Počakaj!!!'' Ni se ustavil, zato sem Kori rekla, naj malo popazi na moje stvari. Bolj sem bila navajena na skalovje, zato sem hitreje preplezala čez. Rok je bil oddaljen 5m. Tekla sem in nekako sem ga dohitela in ga ustavila. ''Kaj ti je Rok?'' Ni me niti pogledal. Gledal je nekam v daljavo. ''Ok, če mora biti tako pa grem, ''sem še dodala. Ko sem odhajala sem se ozrla nazaj, Rok je brcnil kamen in odhitel. Nevem, zakaj tako ampak žal mi je bilo zanj. Upala sem, da bi bila lahko prijatelja ampak očitno ne. ''Kaj je bilo? Kdo sta ta dva?'' je vprašala Kora, ko sem priplezala nazaj. Povedala sem ji vso zgodbo. ''Sedaj pa vem, kaj je.'' Začudila sem se nad njenim komentarjem na vse. ''Tisti luškan, ki je pridivjal drugi ..'' Prekinila sem jo: ''Rok.'' Nato pa je nadaljevala: ''No, on ja. No ta Rok je ljubosumen na njegovega brata, kako je že ...'' Spet sem jo prekinila: ''Liam.'' In ona je morala nadaljevati: ''Nehaj me prekinjati. Všeč si mu, vendar očitno je ljubosumen na Liama, ker si mu pomagala. Pa tudi Liam vidi nekaj v tebi, glede na to, da te je ubogal in odšel počivat.'' Taktat mi je misli prekrižalo vse naenkrat. Dva brata sprta zaradi mene. Ne, ne mora biti tako. Vzela sem svoje stvari in začela plezati. ''Kam pa greš?'' je zaklicala Kora. ''Jaz, moram nekaj narediti. Pošlji mi slike, z veseljem jih bo pogledala. '' Odgitela sem ter tekla in tekla. Končno sem prišla do ceste. Ampak nisem šla domov. Odšla sem v trgovino z oblekami, saj mi je pozornost odvrnia rožnata obleka z bleščečim se pasom. Kupila sem dve, eno zase in eno za Barbaro. Nato sem šele stekla v svojo hišo. Preoblekla sem se v rožnato obleko in odhitela do Rokove hiše. Verjetno me je opazil skozi okno. Pozvonila sem, odprla pa mi je njuna mama. ''Prišla sem pogledat Liama,'' sem rekla. ''Vstopi,'' mi je rekla. Stekla sem gor v njegovo sobo. ''Kaj ti je bilo? Ne bi smel kar tako hoditi okoli, še najmanj pa plezati čez skalovje.'' Zaprla sem vrata in ga pogledala. ''Ne poznaš me, ne moram biti na mestu. Moram početi nekaj.'' Ozrla sem se po njegovi sobi. Bila je nenavadno pospravljena. ''Pa ja nisi?'' Pospravil je sobo. ''Ko boš prenehal tvegati svoje življenje, me lahko pokličeš, ampak sedaj, sedaj ne moram biti zraven nekoga, ki očitno hoče umreti.'' Na list na pisalni mizi sem napisala svojo telefonsko in odhitela. Nikogar nisem želela videti. Tekla sem v park. Čez park pa v gozd. Tam sem se igrala kot mala punčka. Neka jasa od parka oddaljena kakih 100m, je imela potoček, ob katerem so se zbirale srnice. Bile so mi kot prijateljice. Sezula sem svoje sandale in se usedla na skalo, ki je bila zraven potoka. Svoje noge pa sem pomočila v mrzlo in osvežujočo vodo. Okoli mene se je priplazila srnica. Okoli ušesa je imela črno liso z belimi pikicami. To je bila Sally. Tako sem jo poimenovala. Ko sem jo takrat videla je bila odrasla, ko pa sem jo prvič videla je bila mladiček. ''Waw, končno sem te ujel, '' je rekel Rok. ''Hitra si za punco.'' Zavila sem z očmi in se obrnila. ''Kaj pa ti tu? Pojdi proč, ali pa grem jaz.'' Ni se premaknil, zato sem vzela svoje stvari in odvihrala čez potoček. Stekla sem v gozd, sledila pa mi je samo Sally. Tekla sem med drevesa in se ozrla nazaj. Rok se je usedel na skalo in gledal v vodo. Ubrala sem drugo pot in se vrnila domov. Čakala me je Marta, ki jo je zele skrbelo zame. Pojasnila sem ji, kje sem bila, nato pa sem odšla v sobo. Odprla sem računalnik in že sem imela sporočilo od Kore.
Kso! Čez celo poletje sem fotografirala. Manjka samo še tri tedne do šole. Prosim, povej kako se ti zdijo te slike.
Prenesla sem datoteke. In odprla čisto vse.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Kora tako kot jaz hodi na fotografski krožek in prepozna potencial.
Kora, te slike so neverjetne. WAW.
In nisem dobila odgovora. Še vedno me je skrbelo za Roka in Liama. Še posebej zato, ker sem enega pustila v gozdu, drugega pa nadrla v njegovi sobi. Ampak ne želim, da sta v prepirih. In to se bo zgodilo le, če me ne bo v njunih življenjih. In kot da bi slišal moj pogovor, se na mojem telefonu oglasi zvok. Sporočilo.

Ksoana! Upam da si mi dala pravo telefonsko. Moraš razumeti, jaz moram nekaj delati.

Še bolj me je razjezil. Mora nekaj delati. To je njegov izgovor. Saj lahko piše, tipka po telefonu, celo pleše. Če mora nekaj delati naj počne male stvari, ne pa skakanje prek skal, pospravljanje in preureditev sobe. Odločila sem se, da pokličem Barbaro, navsezadnje sem ji kupila obleko v zahvalo za darilo za moj god. Vtipkam njeno telefonsko številko.

''Barbara pri telefonu.''
''Hej B, bi prišla na obisk?''
''Lahko. Plaža?''
''Plaža in presenečenje.''
''Prav, pričakuj me v 15 minutah pri tebi.''
''Ok. Čaw''
''Čaw''
In tako se je končal najin hiter pogovor. Moja torba je bila že pripravljena od prej. Nisem mogla verjeti, da je bila ura šele pol štirih. Njeno obleko sem dala v darilno vrečko. V garderobi sem se preoblekla v črne kopalke z potiskom vrtnic. Čez sem oblekla rumeno obleko z oranžkastimi črtami, na glavo pa sem si dala očala. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem OK. Nato pa sem se vsedla na okensko polico in opazovala mesto. Polno avtomobilov, veliko ljudi in Rok, ki dela nekaj nenavadnega. Pogledala sem bolj pozorno. Le kaj počne? Videla sem ga, kako sedi na postelji, v rokah ima kitaro in poje, hkrati pa še nekaj zapisuje. Mar sklada pesem? Preden sem ugotovila, je v sobo priskakljala Barbara, ki je sprva sploh nisem opazila. ''Si pripravljena?'' je vpašala. Skočila sem iz okenske police in ji dala vrečko. ''Oh, hvala Kso. Prečudovita je, '' je rekla, ko si je ogledala obleko. Pospravila jo je v torbo za plažo. Odšli sva. Prosila sem jo, da greva mimo Rokove hiše zelo hitro in to sva tudi naredili. Odšli sva v naš skriti kraj. Tokrat se nisem samo sončila temveč sem odšla tudi plavat. Z svojo potapljaško masko sem opazovala korale in ribe. Bilo je prelepo, dokler je trajalo. Zvečer sem se vrnila domov.
20. avgust 2017
u214799
u214799
ČEZ 2 DNI
Uh, bilo je jutro. Roka in Liama še nisem slišala. Ta dva dni sem samo opazovala njihovo hišo zjutraj in zvečer. Mogoče pa bi mogla preveriti Liama? V sobo je vstopila Marta. ''Kako je z Liamom? Če ga boš kaj videla mu povej, da sedaj lahko dela kar želi, saj ne obstaja tveganja. Pa naj se oglasi tu, da bom preverila njegovo rame.'' Odvrnila sem: ''Danes grem preveriti. Bi šla z mano, da lahko ubijeva 2 muhi na 1 mah?'' Prikimala je. ''No, potem pa kar za mano,'' sem odvrnila. Bila je 10 ura. Moja rutina se je spremenila. Ne ustajam zgodaj in ne opazujem odkar sem spoznala Roka in Liama. Odšli sva ven. Tokrat ni odprla mama, temveč Rok. Spustil naju je naprej in odšli sva naravnost do Liamove sobe. Niti ozirala se nisem drugam. ''Liam? Lahko?'' sem vprašala. Prikimal je. Vstopili sva. ''Marta je prišla pogledat tvojo ramo.'' Marta mi je rekla, da bo bolje zame, da ne vidim, saj lahko omedlim. In dobro me pozna. Če vidim kaj gnusnega, padem okoli. Odšla sem in zaprla vrata za sabo. Naslonila sem se na leseno steno pred Liamovo sobo. ''Imaš moment?'' je vprašal Rok, ki se je naslonil na vrata njegove sobe. ''Ne, nimam časa za prepire. In če nimaš nič proti moram odditi.'' Pogledal me je in rekel: ''Tudi prav. To je za tebe.'' Podal mi je kos papirja. Nisem ga odprla, samo v žep sem ga dala. Nato se je prikazala Marta. ''Liam želi govoriti. Tu te počakam.'' Odšla sem noter. Liam je sedel na postelji. Rekla sem: ''Sedaj lahko plezaš in skačeš. Sedaj moram iti.''Niti me ni skušal ustaviti. Vedela sem samo, da rabim neko noro zabavo, da me pomiri, saj mi je bilo dosti, da moram hoditi v hišo dveh bratov. In kot naročeno je ravno danes nor party v discu. Tokrat ne bom v VIP delu sedela 10 minut in odhitela. Povabila bom Barbaro in Koro in noro se bomo zabavale. Odšla sem domov, za mano pa je seveda šla tudi Marta.
Hej B! Bi šla danes z mano na party. Pa bom povabila še Koro?

Hej Kora, danes zvečer, nor žur, si zraven?

Najprej sem dobila sporočilo od B.
Sorry Kso! Danes ne, moram se pripraviti za šolo.
Nato pa še od Kore.
Saj veš da moram fotografirati ne? Ne morem Sorry.

Takega odziva nisem pričakovala. Sploh ne od Barbare. Njej ni bilo nikoli mar za šolo, sploh pa je bila šola čez dva tedna. ''Očitno nič zabav zame.'' Sedela sem pri oknu, pojedla sem kosilo in cel dan nisem šla iz hiše. Zvečer, pozno zvečer pa sem se spomnila Roka. Iz žepa sem potegnila kos papirja.
Ksoana!
Prvič sem te uzrl, ko si nam prišla zaželet dobrodošlico. Še sem te videl. Praktično si bila vsak dan na svoji okenski polici in opazovala svet okoli sebe. Vsak dan sem te opazoval, čisto vsak do sedaj.
Hvaležen sem ti, da si pomagala bratu. Ti si zaslužna za to, da sedaj sedi živ v svoji sobi. Ampak ko sem te videl z njim, se je nekaj v meni zlomilo. Ne moram kar stati in gledati, kako hodiš v mojo hišo in me niti ne pozdraviš, temveč greš v Liamovo sobo, nato pa oddideš brez pozdrava.
V moje dobro te prosim, da se ne približuješ moji hiši takrat, ko te lahko vidim. Vem, da te skrbi za Liama, ampak se mi trga srce, ko te gledam z njim.
-R
Vse je bilo jasno. Rokovo obnašanje, prepiri. Čisto vse sem seštela in dobila vsoto. Ampak upoštevala bom njegovo mnenje. Ne bom se bližala njegovi hiši. Nisem bila več v skrbeh za Liama, saj je zdrav. Če me bosta rabila, bosta že prišla. Jaz z njima ne želim imeti nič več.
20. avgust 2017
u214799
u214799
PREDZADNJI DAN POČITNIC
Zjutraj sem vstala. Moja rutina je izginila. Nisem mogla gledati skozi okno, če pa sem videla vsakič Rokovo ter Liamovo hišo in če sem imela srečo še njega. Kora mi je ves dan pošiljala slike, ki jih je poslikala kar dobro. Čeprav je včasih zlobna, ima potencial za kar nekaj stvari. Počasi sem že pogrešala druženje z Liamom. Pa tudi Roka. Nič se nista oglasila skoraj dva tedna. Očitno sem bila samo punca, ki je enemu rešila življenje. Odločila sem se izkoristiti dan. Pojedla sem rogljiček in popila kakav, ki ga je pripravila Marta, nato pa sem odšla na plažo. Vedno, ko sem odšla, sem tekla mimo njune hiše. Na našem posebnem prostoru na plaži sem bila sama. Vsaj nekaj časa. Bilo mi je zelo lepo, opazoval sem valove in galebe ter se sončila. Pozabila sem dejstvo, da je bil pojutrišnjem prvi dan devetega razreda. Ampak vse dobre trenutke se da pokvariti. Kakor da bi padel iz belega dne je na vrhu skalovja sedel Liam, ki me verjetno sploh ni opazil. Gledal je nekam v morje, nekam daleč, daleč v daljavo. Bil je zazrt tako močno, da sem mislila, da je kip. ''Liam? Imam privide? Kaj delaš tu?'' sem vprašala. Ampak ni se ganil. Kot da me nebi slišal. Ogledala sem si ga še bolj. Jasno da me ni slišal, imel je slušalke. Očitno je poslušal glasbo zelo naglas. Ni slišal niti, da ga kliče neka druga oseba. To, da ga kliče sem slišala. Čez nekaj trenutkov je na vrhu skalovja stalo dekle, suhe in vidke postave. Imelo je oranžno-rjave lase. Izgledala je kot kakšen model iz televizije. Pocuknila ga je za kapuco. Poslušala sem kaj se pogovarjata. Ampak nisem slišala dosti, saj je govorila zelo potiho. Nato pa mi je slučajno začel zvoniti telefon. Opazila sta me. V tistem trenutku sploh nisem vedela kaj počnem tam. Mislila sem zbežati ampak v kakršnem koli primeru pobega je čez skalovje, kjer sta edina pot. ''Liam, kdo je ta punca?'' ga je vprašalo tisto dekle. ''Ummm, to je soseda. Nisem je videl.'' Takrat sem bila odločena. Lahko grem plavat in se ju rešim. Ampak imela sem boljšo zamisel. Vzela sem svojo masko za potapljanje in stekla v vodo. Tako ne bom slišala kaj se pogovarjata. Ampak ni bilo vse po načrtu. Ko sem bila kakih 10 metrov od obale, je začel pihati veter in valovi so se nenavadno hitro dvigali. Pogledala sem proti skalovju. Tiste punce ni bilo več, vendar Liam je še vedno čakal tam. Hotela sem nazaj na obalo ampak vse mi je ušlo iz nadzora. Valj me je potegnil vase. Videla sem samo še vodo, ko se dviga nad mano in kako tonem pod valjem. Ampak ne zadolgo. Nekam sem udarila. Ne nekam ampak ob nekaj. Skalovje. Prineslo me je naravnost do skalovja. Tam sem ostala. Čutila sem samo, kako me je nekaj potegnilo na obalo. Ko sem se zavedla kje sem, kaj se je zgodilo, t.j ko sem priša k sebi, je nad mano čepel Liam. Bila sem na plaži. Natančneje na svoji brisači. ''Jaz, jaz moram iti. Hvala.'' Sem zagodrnjala in pobrala svoje stvari. Tekla sem do svojega doma. Nisem prenesla pogleda nanj. Ko sem vstopila skozi vhodna vrata, se je Marta, ki je ravno pometala tla, zazrla vame. ''Kso? Kaj si počela?'' je vprašala in nato še dodala: ''Pojdi v svojo sobo, ti prinesem led.'' Nisem vedela, kaj govori, dokler dejansko nisem prišla do sobe. Pogledala sem se v ogledalo. Na glavi sem imela veliko, res veliko buško, ki je krvavela, na hrbtu pa sem imela bolečo modrico. Prihitela je Marta. ''Srečo imaš, da še lahko hodiš in da si sploh tukaj, veš?'' Dala mi je led, ki sem ga držala na glavi, ona pa mi je šla priprvit kopel. Čez nekaj minut mi je rekla: ''Kopel je malo hladnejša, ampak v takem ozračju ti bo prijala. Okopaj se, nato pa si daj led tudi na hrbet.'' Ubogala sem jo. Vzela sem še svoj vodoodporni telefon, saj če že moram čepeti v hladni kadi, naj vsaj igra glasba. Ko sem se v svojih kopalkah usedla v kad, se je že zaslišal zvok SMS-ja na mojem mobitelu. Ne boste verjeli od koga. Od tistega, ki je rekel naj se ne približujem hiši. Od tistega, ki vsak dan čepi na svojem oknu in se smili sam sebi. Od Roka.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Liam je prišel domov. Si OK?
Odpisala pa sem mu:
Bistvo tega, da me ne želiš gledati z njim, niti slišati pogovora o njem je to, da me ne kontaktiraš, veš?
Takoj sem dobila odgovor. Očitno Rok res ni imel dela, ki bi ga lahko opravljal.
Samo preverjam če si vredu? Je kaj narobe s tem?

Se ti zdi, da je kaj narobe z mano, ko pa sem pritekla domov čisto sama.
Ni odgovora. Očitno je dobil delo, meni pa je bilo dovolj kopeli. Preoblekla sem se v kratke hlače in srajico ter se vsedla na okensko polico. Ker nisem imela kaj početi, sem začela peti. Nisem vedela kaj pojem ne zakaj ampak besedilo sem si izmišljala sproti.
Ko bi vedela kaj,
Kaj naj storim,
Ko bi vedela zakaj,
Zakaj tako trpim.
Kaj storila sem,
Da to doživljam zdaj ...
Nisem mogla nadaljevati, saj sem slišala trkanje na svoja vrata. Odprla sem jih in pred njimi je stal Liam. Pred nosom sem mu zaloputnila vrata. Ni mi bilo do pogovora. Namestila sem si led na glavo. Liam je kmalu odšel. Stopila sem iz postelje in odšla naravnost pred ogledalo. Na čelu sem imela eno veliko modrico, moj hrbet pa je bolel. In to ravno dva dni pred šolo. Mislim, kaj bom rekla učiteljici, sošolkam ... Tedaj se mi je posvetilo. Miha. Morala sem ga vprašati.
Ej Miha, kater razred sta Rok in Liam?
Kso? Dolgo časa se nisva slišala. No, glede na to, da sta se rodila isto leto, ampak na različen datum, sta novinca, ki čakata na vstop v 9 razred, tako kot ti, samo da ti nisi novinka.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Telefon mi je skoraj padel iz rok. Oba dva sta rojena na isto leto. OMG, in bila sta v mojem razredu. Sedaj sploh ne vidim potrebe, da bi odšla v šolo. Dan se je bližal k koncu. Nebo so razsvetlile prčudovite zvezde. Luna je sijala kot še nikoli. Nameravala sem odditi spat. Ampak ni mi uspelo, saj je nekdo metal kamenje v mojo okno. Odprla sem ga in v mesečini zagledala Liama. ''Hej Kso? Prideš dol?'' Zakričala sem nazaj: ''Mi lahko daš mir? Eni poskušamo spati.'' Jezna sem bila in zaprla okno ampak on je še naprej metal kamenje. Problekla sem se v kratko majico in kratke hlače, ter odšla dol. Kaj drugega pa mi je še preostalo. ''Kaj rabiš?'' sem jezno vprašala. ''Pridi. Nekaj ti bom pokazal. Imaš fotoaparat?'' Odkimala sem. Rekel mi je, naj ga grem iskat. In naredila sem tako. In nato sem utrujeno stopala za njim do plaže. Peljal me je do skalovja. Do skalovja, na katerem sem skoraj umrla. Premikala sem se počasi, saj me je še vedno vse bolelo od nesreče. Pomagal mi je splezati na vrh skalovja. Ampak v trenutku, ko je zapihal hladen, vlažen morski veter, me je zmrazilo. Nisem vedela, da bo tako hladno. Ampak Liam je to opazil. Slekel je svojo usnjeno jakno in me ogrnil z njo. Pod jakno je imel oblečeno še eno jopo. Očitno je vedel, da se bom premalo oblekla. ''Poglej Kso! Poglej kako lepo je tu. To sem ti hotel pokazati že nekaj časa nazaj.'' Pogledala sem v daljavo. Res je bilo lepo. Posnela sem nekaj fotografij. Liamova roka se je kar naenkrat znašla na mojem ramenu. Odmaknila sem jo. ''Jaz, jaz grem. Spat moram.'' sem rekla v zadregi. Res nisem želela biti vpletena v dvostransko ljubezen. In najhuje je šele prišlo. Na plaži je negibno stal Rok. Videl naju je. Tekla sem mimo njega in mu zašepetala: ''Oprosti, vem da ti je hudo.'' Ampak ko sem bila že 15 metrov proč od Roka, so se mi noge uprle. Nisem več mogla stati. Vse okoli mene se je vrtelo. Pristala sem na tleh. Bila sem čisto negibna. Zbila nezavestna kar celo noč. Zjutraj sem se zbudila v sobi od Liama. Ni ga bilo tam. Tudi Roka ne. Hitro sem se obula. Nisem mogla ostati. Pograbila sem svoj fotoaparat in potiho odcapljala po stopnicah. Ampak ko sem bila skoraj spodaj sem slišala prepir. Spet sta se prepirala. ''Bi lahko prosim nehala? sem prosila. In ker sta samo strmela vame, sem odšla. Tega nisem mogla več. Šola je bila že jutri. Cel dan sem bila v oskrbi. Marta me je negovala kot da bi bils njena hči. Življenje sem imela res obrnjeno na glavo.
PRVI DAN ŠOLE:
Ppppp, tttr tttr, je delala budilka. Čas da ustanem. Bil je prvi september. Prvi dan v zasebni šoli. Prvi dan ko bom videla ogromno bogatih sošolcev in sošolk. Stekla sem v omaro. Imela sem že pripravljeno uniformo. Odnesla sem jo do svoje postelje in jo kos za kosom položila nanjo. Hitro se slekla pižamo. Nadela sem si belo srajico, svetlo modro kravato ter črno krilo. Pogledala sem se v bljižnje ogledalo. Uniforma se mi je krasno prilegala. Izgledala sem kot porcelanasta lutka. Moj srčast obraz z dokaj dolgimi tepalnicami, ki so krasile velike oči, sinj modre barve. Lase, ki so kar valovali od navdušenja, da bom spet videla prijateljice, sem spela v figo, pramen las pa sem pustila, da plapola po mojem obrazu. Izgledala sem kot lutka. K temu je prispevala tudi moja porcelanasta koža. Edino, kar je dobro v šoli je to, da si lahko sami izbiramo obutev. Jaz vedno obujem petke. Z njimi se počutim, kot da bi bila na oblakih, kot da bi bila v nekam zavetju. Bile so mi kot najboljše prijateljice.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Sprehodila sem se do limuzine, ki me je čakala pred hišo. Prevozla je nekaj ulic ter se ustavila pred vhodom na LMNTRIX šolo. Nevem, zakaj so jo poimenovali tako. Najboljše je bilo to, da sta me pred vhodom čakali Kora in Barbara. Prvo, kar sem slišala od njiju je zahvala od Kore. V preteklih dneh sem ji pomagala sestaviti in spraviti skupaj njene slike. Odlično jih je poslikala. ''Nekaj vama moram povedati. No, dva nova bosta v našem klasu.''sem začela. Prekinila me je Barbara: ''Veva da bosta Rok in Liam v našem razredu. Ampak to nista edina dva. Imeli bomo še enega novinca po imenu Niko. Nisi vedela?'' Preden sem karkoli rekla, je ravnatelj začel z svojim vsakoletnim govorom:
''Pozdravljeni vsi učenci in učenke te prečudovite šole. Za nekatere bo to zadnje leto, za nekatere pa prvo. Veliko let že obratujemo in to je zaznamovalo marsikoga. Vsem vam, tukaj zbranim želim veliko uspehov, malo padcev, veliko sreče in drugega v tem prelepem šolskem letu. Najprej pa vam bom predstavil tri nove učence, ki bodo vstopili v 9 razred. Prva dva sta brata, Rok in Liam.''
Kakor hitro je izgovoril njuno ime sta se že prikazala na odru, ki je bil postavljen pred šolo. Nato pa je ravnatelj nadaljeval:
''Tretji pa je Niko. Upam da jih boste toplo sprejeli.''
Ne moraš si predstavljati, kak fant je Niko. Ima blond lase, oblečene je imel črne kavbojke in črno kratko majico. Okoli vratu je imel vrvico, na kateri je bila trzalica za kitaro. Na glavi pa je imel sončna očala. Začutila sem metuljčke v trebuhu. ''Kako je lep.'' so mi govorile misli. Nisem pa si mislila, da bom to izrekla na glas. Vsi o se zastrmeli vame, jaz pa sem si nekaj izmislila. ''Mislim, kako je lepo, da imamo novince.'' Izmazala sem se, Niko pa se je samo nasmehnil. Ravnatel je nadaljeval z govorom:
''Najprej naj na oder pridejo devetošolci, čisto vsi. Zanje bo to zadnje leto. Naslednje leto se bodo preselili v sosednjo zgradbo, če se bodo. Odvisno kaj izberejo. Naj pohvalim prav posebna dekleta, ki so na koncu lanskega šolskega leta posnele neverjetne fotografije, ki so sedaj razstavljene v šolski galeriji. To so Ksoana Whick, Barbara Moderfol in Kora Whitek.'' Morale smo stopiti naprej. Vsi so nam zaploskali. ''In vodja te skupine je???'' Barbara in Kora sta pršepnili ravnatelju. Nisem vedela kaj. ''Ksoana Whick. Ksoana, hvala, da ste z vašo skupino sodelovale in fotografirale. Tebe Ksoana čaka pomembna čast. Tem trem novincem boš razkazala šolo. Sedaj pa govor Ksoana, govor.'' Vsi učenci so en čez drugega klicali: ''Govor! Govor! Govor!'' In pograbila sem mikrofon. Kaj drugega bi pa lahko. Začela sem: ''En lep pozdrav vsem. Pred nami je novo šolsko leto. Nove dogodivščine in nov razred. Jaz se v imenu naše skupine za fotografiranje zahvaljujem. In letos bomotudi fotografirale. Če rabite kakršenkoli nasvet se obrnite na nas. Če bomo le lahko vam bomo pomagale. Glede časti, ki ste mi jo namenili. Z veseljem razkažem novincem šolo ampak ... '' Ravnateljev obraz se je namrščil. Nadaljevala sem ampak sem morala spremeniti svoje uvodne besede, saj bi me imeli kot samovšečno dekle, če bi povedala, da ne želim sprejeti te časti. ''Ampak najprej moram pozdraviti vse vas. Dobrodošli v še enem razburljivem šolskem letu.'' Nato je naš razred tekel v šolo. Najstarejše vedno spustijo prej. Imela sem točno pol ure, da novim razkažem šolo.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Toliko časa bo ravnatelj razpravljal zunaj. Peljala sem jih po hodniku. Povedala sem jim za vse učilnice. Hodnik se je kmalu razdvojil. Povedala sem jim, da v eno smer greš v umetnostni del in drugi del so stranišča ter knjižnjica. Šli smo na levo. Najprej so vrata za galerijo, nato vrata za glasbo in še ter še. Pokazala sem jim ve preostanek šole. Trajalo je le petnajst minut. Peljala sem jih k ostalim, sama pa sem si morala nujno pogledati razstavo v galeriji. Imela sem petnajst minut preden vstopijo ostali. Najprej je bilo na steni kup mojih fotografij. Cela dolga stena je bila oblepljena in polna mojih fotografij. Kakšno čast sem imela. Na drugi steni pa so bile fotografije Kore in Barbare. ''Res lepo,'' je rekel nekdo za mano. Bil je Niko. ''Hvala,'' sem mu odgovorila. ''Jaz bi se moral zahvaliti tebi za tak hiter ogled šole.'' Zardela sem v obraz. ''Kaj se ti je zgodilo?'' je vprašal kar naenkrat. Nisem vedela o čem govori dokler se ni popravil. ''Kaj se je zgodilo? Tvoj obraz? Modrice?'' Takrat mi je bilo jasno, o čem govori. ''Ummm, no nesreča na plaži. Valj me je udaril ob skalovje.'' Začudil se je. ''In še si tu? Si pa borka. Morala bi počivati.'' Zasmejala sem se. ''Ne moram zamuditi šole.'' On se je tudi nasmehnil. ''Prikupna mala piflarka si.'' Postala sem rdeča v obraz. ''Kako pa da si ti tu? Nisem te videla tukaj.'' Nič ni odgovoril. Ozrla sem se na uro. Samo še pet minut. Zvlekla sem ga za sabo do naše učilnice. Valu ljudi, ki bi prišel skozi vrata, se ne da upirati, zato sem tekla in tekla, da me nebi ravno ta valj pogoltnil. Ko je na hodniku ostala tišina sem ugotovila, da je Niko izginil. Kar naenkrat pa sem po radiu zaslišala zvok ravnatelja: ''Prosim, da se deveti razred zglasi v dvorani. Hvala.'' Vsi so se nametali pred vrata. Tekli smo po hodniku. Celo Rok in Liam. Prišli smo in se posedli. Na oder sta kar naenkrat prišla Niko in še nek moški. ''Pozdravljeni! Radi bi vas obvestili, da imate na šoli zvezdo. To je Niko. Niko je okrajšava za Nicolas. Sošolka se je zadrla: ''Nicolas Bortfurk? Slavna zvezda petja? Je to on?'' Ravnatelj je prikimal. Nato pa je nadaljeval: ''Letos ni prišel samo šolati se. Prišel je, da bi našel pevko, ki zna tudi pisati pesmi. Seveda je lahko tudi pevec.'' Vsi so ploskali. Ravnatelj pa nam je dodelil prost dan. Nisem šla iz šole, saj nam niso dovolili. Odšla sem v knjižnjico. Knjižnjičarka je bila zelo prijazna. Ime ji je bilo Sabrina. Bili sva prijateljici. Neko sem pela v knjižnjici, saj sem tako preganjala dolgčas. Knjižnjičarka pravi, da imam dober posluh. ''Hej Ksoana! Kako so šle počitnice. O moj bog. Kakšna pa si? Kaj se je zgodilo? Si vredu?'' Gledala me je vsa prestrašena. Razožila sem ji, da me je valj pogoltnil in takorečeno izpljunil na skale. Pokazala sem ji selo modrico na hrbtu. Imela sem jo čez cel hrbet. ''Imaš kakšno novo pesem?'' me je vprašala. Prikimala sem in še dodala: ''Samo začetek.'' Začela sem peti besedilo:
Zakaj, zakaj ravno jaz,
Zakaj jaz tukaj trpim,
Kaj sem storila, zakaj mižim.
In nisem pela naprej, saj sem slišala trkanje na vratih knjižnjice. Bil je Niko. ''Slišal sem neverjeten glas. Kdo je pel?'' Knjižnjičarka se je popraskala po glavi. ''No, ummm, bila je...'' Prekinila sem jo: ''Bila je neka pevka na YouTubu'' Hotel jo je videti ampak sva z knjižnjičarko zaigrali res neverjetno predstavo. ''Joj, zbrisala sem. Zbrisala sem vso zgodovino. Ne vem, kdo je pelka, žal.'' Prikimal je in odšel. Z knižnjičarko sva se začeli hihitati. Knjižnjičarka mi je rekla da lepo pojem. ''Hvala, ampak si že videla razstavo? V galeriji?'' Odkimala je. ''Pridi, zapri knjižnjico in pridi pogledati. Prosim.'' Prikimala je. Razkazala sem ji vse fotografije. Nato pa je pri vratih stal Rok. Knjižnjičarka je morala iti na delo. ''Ksoana? Povej mi. Ti je všeč Liam?'' Bila sem zmedena. Nisem vedela, kaj bi odgovorila. Všeč sta mi bila oba brata, hkrati pa še Niko. Še dobro, da je zvonilo in sem pobegnila v valj ljudi. Nisem mu odgovorila. Pot me je zanesla v dvorano. Vsedla sem se v kot in razmišljala o svojem življenju.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Vem da to ni nadaljevanje ampak nadaljevanje moram še napisati.
20. avgust 2017
*TumblrGirl*
*TumblrGirl*
Next
20. avgust 2017
u214799
u214799
Tnx
20. avgust 2017
*TumblrGirl*
*TumblrGirl*
np
20. avgust 2017
u214799
u214799
Glavo sem imela naslonjeno na steno. Nisem se ganila. Zame je bilo vse preveč. Nisem mogla ločiti med temi tremi novinci. Mislim Nicolas je popularna zvezda, zato ne bi bil z mano. Izbirati med Rokom in Liamom je pekel. Nisem vedela, kaj naj. Samo sedela sem tam. Moj kot je bil temen in se me ni videlo. Videla sem, kako je v dvorano vstopil še nekdo in se vsedel v drug kot. V rokah je imel kitaro. Moje najljubše glasbilo. Začel je peti.
When I get up,
I lay about me,
I can't tell them,
I don't know who I supposted to be.
Pel je še naprej, vendar sem rekla: ''Lepa pesem. Si jo sam napisal?'' Slišala sem, kako je zavzdihnil. Tudi njegov kot je bil temen. Nisva videla en drugega. Nisem vedela kdo je. ''Se ti zdi? Je res tako dobra?'' je rekel. Prikimala sem ampak sem se spomnila, da me očitno ne vidi. ''Ja, resno. Zelo je dobra.'' Slišila sem, kako se je nasmehnil. Ni se ganil. Je pa rekel: ''Znaš peti?'' Zavzdihnila sem. ''Ja, znam. Vsaj tako pravijo.'' Spet se je zasmejal. ''Pa ne bi pela? Pridi sem, bova pela skupaj?'' Sedaj sem jaz zavzdihnila. ''Ne, ne smem dopustiti, da me vidiš.'' Nekaj časa je bila tišina, nato pa je rekel: ''Prav, potem poj od tam, jaz pa obljubim, da se ne ganem od tu.'' Potrdila sem. Začela sem peti isto pesem, ki jo je pel prej. Ko sem končala je zaploskal. Videla sem kako je vstal. Začel se je pomikati proti meni. Kapuco sem si poveznila čez glavo in odhitela ven. Na srečo me ni videl in rešil me je valj učencev,ki so menjali učilnice. Nisem mogla tvegati. Šla sem v knjižnjico. Bilo je samo še eno uro do naslednjega govora ravnatelja. Pomagala sem knjižnjičarki, ko je stopil v knjižnjico on. Niko. Pogovarjal se je z knjižnjičarko ko sem pospravljala knjige. ''Veste bil sem v dvorani in pel sem z nekim dekletom. Res lepo poje.'' Ozrla sem se nazaj. Knjižnjičarka se je ozrla vame. ''Rabiš kaj?Kakšno knjigo?'' ga je vprašala knjižnjičarka. Hotel je nekakšno knjigo z naslovom Glasbena nota. Vedela sem kje jo najti, saj sem jo enkrat prej že brala. Prinesla sem jo do pulta in rekla: ''To želiš?'' Prikimal je in si izposodil knjigo. Ko je odšel me je knjižnjičarka pogledala. ''Ti si pela mar ne?'' Zasmejala sem se in ona je nadaljevala: ''Zakaj mu ne poveš?'' Zavzdihnila sem. ''Ima me za prikupno piflarko.'' Obe sva se začeli smejati. Bil je čas, ko se morajo vsi dvetkarji zbrati v dvorani. Ravnatelj je začel:
''Pozdravljeni še enkrat! Zbral sem vas, ker bomo imeli to zadnjo uro avdicije za pesem, ki jo bo nekdo odvas pel z Nicolasom. Kdo želi nastopiti?'' Veliko jih je dvignilo roke. ''Vsi boste imeli priložnost.'' Dvidnila sem roko. ''Ksoana? Želiš?'' Začela sem govoriti: ''Lahko fotografiram avdicijo? Mislim to bi bila lahko zaključna razstava z naslovom DEVETKARJI.'' Ravnatelj se je nasmehnil in nadaljeval: ''Seveda, saj boste itak vsi gledali. In če ne boš nastopila, lahko. Sedaj pa bo okoli krožil list papirja. Če se želie prijaviti napišite gor svoje ime. Ko je prišel list do mene je bilo napisanih že 15 imen. Podala sem ga naprej in odšla po fotoaparat. Avdicije so se začele. Vsi so peli lepo. Po koncu je ravnatelj rekel, da bodo jutri znane končne odločitve. Svoj fotoaparat sem pospravila in odšla v knjižnjico. Knjižnjičarki sem povedala za avdicijo. ''Zakaj pa nisi pela?'' me je vprašala. Povesila sem obraz. ''Mama ne bi želela da sem neka pevka. Ona želi, da bom vspešna podjetnica.'' Knjižnjičarka je nekaj vtipkala v računalnik in nato rekla naj začnem peti. Zapela sem pesem, ki sva jo pela z Nikotom. Tisto ki sva jo pela v dvorani. Niti sanjalo se mi ni, kaj knjižnjičarka dela, dokler ni po koncu povedala. Posnela me je. Napisala ne ime posnetka. Ime je bilo: Skrivnostno dekle poje. Naredila si je lažni e-poštni naslov in ga poslala ravnatelju. ''Sedaj te bo slišal peti kot skrivnostno punco. '' Zasmejala sem se. Ko je bil čas za odhod sem seveda se poslovila. Ko sem prispela domov nisem šla v hišo ampak sem šla na plažo. Na skalovje. Svojo torbo sem odložila na skalo in sem počepnila. Začela sem peti. Pela sem in pela. Nisem se ustavila dokler ni minila ena ura. Do večera sem samo premišljevala, kaj se bo zgodilo z tistim posnetkom. Malo me je bilo strah ampak ne veliko.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Zaspala sem. Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj. Marta mi je prinesla zajtrk. Malo sem se pogovarjala z njo in ji povedala vse o prvem šolskem dnevu. Čas je hitro minil in morala sem v šolo. Prvo uro je bila razredna. Zbrali smo se v dvorani skupaj z ravnateljem. Dobila sem čuden občutek v trebuhu, kot da bo povedal nekaj zelo pomembnega zame. ''Pozdravljeni! To bi morala biti razredna ura z vašo razredničarko ampak ker so bile včeraj avdicije morate izvdeti. Iz skrivnostnega e-poštnega naslova sem dobil posnetek. Posnetek nekega skrivnega dekleta ki poje. Posnetek ki je zelo dober. Pokazal sem ga Nikotu. Več naj vam on pove.'' Govorili so o meni. Srce mi je razbijalo. Niko je ustal in stopil pred mikrofon. Še bolj mi je bilo strah. Čutila sem, kako mi kapljica hladnega pota teče čez moj hrbet. Niko je z svojim božanskim glasom rekel: ''Včeraj sem pred avdicijami sedel v dvorani in pel sam z sabo, dokler nisem ugotovil da nisem sam. V kotu je čepelo dekle. Dekle ki je zapelo z mano. Čez nekaj časa pa mi ravnatelj predvaja posnetek moje nove pesmi, ki jo poje dekle, z katero sem pel v dvorani. Če se ne razkrije do konca šolskega dneva, bomo izbrali drugega zmagovalca.'' Ravnatelj nam je dal prosto, kar je zelo čudno za njega. In tako sem odšla v knjižnjico, kjer sem bila sama, saj je imela knjižnjičarka sestanek. Šla sem za knjižnje police, kjer je bila miza. Tam smo imeli tudi stol. Usedla sem se in potegnila iz svoje črne šolske torbe svoj nahrbtnik. Začela sem pisati svojo pesem.
Zdaj več tega se ne grem,
kariera kliče me naglas,
zvezek zdaj zaprem,
in pojem na ves glas.

Samo to vam še povem,
Pesmi pet sploh ni težko,
najpomembnejše pri tem
je s srcem biti tam.

Pojem to pesem zdaj,
Pojem to,
Pravim vam,
Da peti ni težko,
Če se trudim in čutim svoj glas.
Pela sem in pela. Ko je zvonilo za odmor sem na zvočniku zaslišala sebe, kako pojem. Posnetek, ki ga je knjižnjičarka poslala.
20. avgust 2017
nexxt
20. avgust 2017
u214799
u214799
Po pesmi so spet ozznanili, da se to dekle išče. Odšla sem v galerijo. Hotela sem videti svojo razstavo. Ampak ni je bilo. Moja stena je bila prazna, stena od Kore in Barbare pa ne. Svet se mi je sesul na glavo. Moje edino delo ki sem ga še imela poled petja je fotografija. Ni bilo mojih fotografij. Bila sem potrta. Tekla sem v knjižnjico, kjer je že bila knjižnjičarka. ''Kaj se je zgodilo?'' me je vprašala zaskrbljena. ''Moje, moje fotografije, no, ni jih.'' Knjižnjičarka se je začudila. ''Kako ni? Pa saj so na razstavi ne?'' Odkimala sem. Knjižnjičarka je dobila čuden izraz na obrazu. Stopila je do mene in mi rekla: ''Ne skrbi, knjižnjičarka Sabrina vse uredi.'' Nasmehnila sem se. Odšla je. V knjižnjico sta stopila Rok in Liam. Nista me videla. Rok je rekel: ''Oprostite, saj sva v knjižnjici kajne?'' Zagodrnjala sem: ''Mar ne vidita knjig?'' Prikazala sem se izza police. ''Rabita kaj?'' Bila sta začudena. Liam je nadaljeval: ''No ja, prišla sva po knjigo Dnevnik iz bunkerja. Bi si lahko sposodila vsak enega?'' Prikimala sem in poiskala njuni knjigi. Izposodila sem jima dva izvoda in rekla: ''Izvolita, vrnita v roku 3 tednov. Hvala. Adijo.'' Ko sta odhajala je Liam ves čas gledal nazaj. Rok ga je pa samo vlekel za sabo. Sabrina (t.j. knjižnjičarka) se je vrnila vsa nasmejana. ''Dobra novica Ksoana! Tvoje slike so v posebni galeriji. Premaknili so jih v drugo galerijo. Saj veš na tistem hodniku čisto zadnja vrata. Pravijo, da ti jo bodo dodelili za letos. Tam bodo razstavljene samo tvoje fotografije. In sama boš urejala prostor. No ne prostor ampak kako bodo slike razvršene. Pridi. '' Nasmejala sem se in odpeljala me je do moje galerije. Bil je prostor, malo manjši kot običanje osnovnošolske učilnice. Notri je bila neka velika steklena miza, ki se je raztezala vzdolž celotne stene na levi. Stene so bile modre barve. Imela sem celo večje okno. Moje fotografije so bile na stekleni mizi. ''Saj veš, sama lahko narediš postavitev,'' je rekla Sabrina. Kar začela sem. Sabrina mi je sprva pomagala ampak je kmalu morala odditi na delo. Na desni steni sem imela tudi manjšo oglasno desko. Neko vrv sem napeljala vzdolž ene stene. Začela sem obešati slike. Nekaj sem jih obesila z ščipalkami na vrv, nekaj pa sem jih kar nalepila na steno. Dodelili so mi celo nekaj namiznih okvirjev, zato sem nekaj fotografij kar uokvirila. Bilo je magično. Ves prostor je imel neko energijo. Med delom sem pela. Upala sem da me nihče ne sliši. Ko je bil prostor predekoriran sem ga fotografirala iz raznih kotov.
20. avgust 2017
u214799
u214799
Ves svoj čas sem uložila v to sobo. Niti vedela nisem kako hitro čas beži. Vrnila sem se v knjižnjico. Knjižnjičarka me je presenetila z darilno vrečko v roki. ''Šla boš na avdicijo si slišala?'' Pogledala sem noter. Make-up stvari, črne pajkice do kolen, črna kratka majica, jeanc brezokavnik brez rokavov in klobuk, črne barve. ''Kaj???'' sem vprašala začudeno. Pslušaj. To sem ti kupila, ker mi pomagaš tu in ker si moja prijateljica. Obleci se v to, naredi si figo iz svojih las in jih skrij pod ta klobuk, ven pusti samo pramen, za okras in naredi si kak hud make up. Prosim?'' Zahihitala sem in sem odšla v stranišče. Naredila sem kot je rekla in sploh se nisem prepoznala. Knjižnjičarka me je fotografirala z mojim fotoaparatom, da bom lahko imela spomin. Pri njej sem pustila svojo torbo in odšla. Prispela sem ravno ob pravem času. Vsi so že sedeli in me čakali. Niso opazili, da med publiko manjka Ksoana, jaz. Ustavila sem se na koncu hodnika, pograbila mikrofon in začela peti pesem, mojo pesem. Nato sem stopila v dvorano. Vsi so mi ploskali. Po končani pesmi me je Niko vprašal, kako mi je ime. Morala sem zakrinkati svoj glas. Z pevskim glasom sem rekla, da sem Skrivna punca. Zasmejal se je. Ravnatelj mi je dal pesmi, ki naj bi se jih naučila. Posneli naj bi cel album in nekaj videospotov. Ampak rekel je nekaj nepričakovanega: ''Ksoana bo pomagala pri snemanju. '' Zalila me je bledica. Ne morem biti v istem prostoru kot dve osebi. Zaječala sem in stekla proti stranišču. Preoblekla sem se v svoja oblačila in druga skrila v svojo torbo. Hitro sem si pobrisala make-up in stekla v knjižnjico. ''Sabrina! Kako naj bom v istem prostoru kot dve osebi? Morala bom snemati to skrivnostno dekle, in narediti videospot. Kako, povej mi.'' Sabrina je dobila zelo zmeden obraz. ''Ali bo tam Ksoana ali pa tisto dekle. Morala boš izbrati. Edina rešitev, da bo tam skrivno dekle je, da se raskriješ.'' Potudnila sem se vase. ''Očitno bo skrivno dekle razočaralo.'' Šla sem v svojo galerijo, ko se je na vratih ustavil Niko. Vprašala sem ga, kako gre kaj petje. Odgovoril je: ''Nevem če bo kaj. Tisto dekle je kar popihalo, ko je slišalo, da bomo posneli album. Ti bi morala snemati veš?'' Delala sem se, da nič ne vem. ''Waw, velika čast. Ampak misliš, da bo snemanje, glede na to, da je popihala?'' Nasmejal se je in se vsedel v kot desne stene. ''Nevem, res nevem. Si pa dobro uredila ta prostor.'' Nasmehnila sem se in začela delati. Po šoli sem šla domov in poslušala radio. Nenavadno je bilo, da so govorili o Nikotu. Še bolj pa me je presenetilo, ko je tisti gospod, ki je govoril rekel: Nicolas, slavni pevec ki sestavlja ljubezenski duet z Mijo se je napotil na šolanje z željo, da bi našel pevko.'' Takrat so mi solze stopile v oči. Kako sem bila lahko tako neumna. Jasno, da ima tak fant kot on že punco. Kako sem lahko mislila, da sem mu všeč. Odšla sem domov in začela peti v svoji sobi. Nisem pa opazila, da imam odprto okno. ''Ksoana? Ti poješ?'' sem zaslišala Rokov glas iz ceste. Zapahnila sem okno in se potudnila v svoj mali svet. Mislim, da bo Rok seštel 2 in 2 in bo prišel do zmnožka da sem jaz tisto dekle, ki je danes pelo. Kar tresti sem se začela že ob misli na to, da bi me razkrinkal. Šla sem na svoj računalnik. Iz fotoaparata sem kopirala slike. Poslala sem jih ravnatelju z mislijo, da mi jih bo razvil in da jih bo plastificiral. Upala sem, da bodo tudi te pristale na razstavi. Dobila sem e-poštno sporočilo 20 minut kasneje. Bilo je od ravnatelja.

Za: ksoanawhick@gmail.com
Zadeva: Fotografije

Ksoana!
Z veseljem vam razmnožimo vse te fotografije. Naredili bomo tudi nekaj okvirjev, da boste lahko uokvirjene postavili na stekleno mizo v galeriji. Mislili smo, da bi lahko uporabila tudi star projektor, ki je na stropu. Samo USB rabiš z slikami in jih predvaja. In ker imap eno utičnico vam lahko priskrbimo radio. Kaj pravite?
Lep pozdrav
Ravnatelj LMNTRIXA
Bila sem neverjetno srečna. Niti opazila nisem projektorja na stropu. Mogoče bi lahko projecirala kakšne slike na steno in lahko bi predvajala avtorske pesmi. Odpisala sem mu.
Za: ravnatelj.lmntrix@gmail.com
Zadeva: Fotografije

Gospod ravnatelj!
Hvala vam, ker mi pomagate spraviti galerijo v red. In z veseljem bom uporabila projektor in če bi lahko dobila radio bi bilo še boljše. Tako bi res poudarili namen galerije. Hvala.
Lep dan vam želim
Ksoana Whick.
20. avgust 2017
In naslednji dan, ko sem stopila v šolo sem se počutila boljše, pa četudi je nad mano ždel črn oblak ki ni izginil. Misel na to, da Rok lahko ve mojo skrivno indetiteto, me je kar zmrazila. Kako lahko nisem opazila odprtega okna. Kako da sem pela naglas. Tega pač ne počnem. Stopila sem v šolo in vsi so bili mirni in so delali opravila. Črn oblak se je zmanjšal. Odhitela sem do matematične učilnice, kjer smo imeli prvo uro. Učiteljica matematike je zelo prijazna in težko je misliti na to, da bo moja učiteljica zadnje leto. Ponavljali smo snov prejšnjega leta. Med uro je prišla tudi okrožnica, ki nam je dodelila prosto uro namesto športne. V mislih sem si že delala načrte. Moje sanjarenje je prekinil zvonec. Konec prve ure. Valju ljudi sem sledila do razspotja. Nato pa sem se prerinila do svoje galerije. Ni bila še naredi zato še ni bila odprta za ostale. Notri so me čakale fotografije in radio. Tokrat sem opazila projektor in opazila sem, da so mi ugradili tudi nekakšen zaslon, na katerega naj bi projektor svetil. Priklopila sem radio. Iskala sem signal z anteno in glasba je prevzela prostor. Pogledala sem slike. Slike plaže, obzorja, slike avdicij, še celo to skrivno dekle, vse so mi razvili. Skrivno dekle sem dala v okvir in postavila na stekleno mizo. Na steno za njo pa sem z vrvico in ščipalkami pritrdila ostale slike avdicij. Slike morja sem dala tudi v okvir ampak proč od slike skrivnostne punce. ''Waw, dobro si naredila,'' je rekel ravnatelj za mojim hrbtom. ''Kako to, da imaš sliko skrivnostne pince, jo poznaš?'' Odkimala sem in rekla: ''Ne. Slučajno je prišla mimo pa sem jo vprašala za fotografijo. Zdela se mi je zanimiva.'' Kmalu je odšel. Pred njegovim odhodom sem ga prosila, če lahko uporabim računalnico. Stekla sem tja in odprla svojo e-pošto. Nanjo sem si večer prej poslala nekatere fotografije. Naložila sem jih na USB ključek, ki sem ga dobila na mizi v svoji galeriji. Dali so mi ga prav za projektor. Problem je nastal, ko sem morala priti do projektorja. Hišnik mi je pomagal. Prinesel mi je lestve. Celo projektor mi je pripravil. Kmalu so se tudi na tisti beli tabli pokazale fotografije, ki so se menjale na nekaj sekund. Dal mi je tudi daljinec, z katerim sem lahko hitro premikala ali pa celo ustavila premikanje. Odprla sem vrata in odstranila trak na katerem je pisalo V DELU. V trenutku se je notri pojavilo nekaj sošolk. Med njimi sta bili tudi Barbara in Kora. Pohvalili so me. In iz torbe sem pograbila prazno spominsko knjigo in nek kemični svinčnik. Postavila sem jo na stekleno mizo, kjer je bil še prostor in vsi so se podpisovali in pisali vtise. Odločila sem se, da jo bom vzela kakšno uro po pouku, ko bom zaprla razstavo in se odpravila domov. Morala sem k naslednji uri. Ura slovenskega jezika. Jaz sem sedela v sredini, za mano pa je sedel Niko, Levo od njega pa Rok. Desno od Nikota pa je sedel Liam. To me je zelo živciralo. Molila sem ,da bi kmalu zazvonil zvonec. Po napornih 45 minutah je bil čas za malico. Imeli smo eno uro, da smo pojedli. Odšla sem v jedilnico. Stregli so hot doge, rogljičke, sendviče ...
24. avgust 2017
Pograbila sem rogljiek in čokoladno mleko in se razgledala po jedilnici. Kar kap me je zadela. Vse je bilo polno. Prazna je bila samo ena miza. Odhitela sem tja, saj nisem želela, da kdo zasede. Začela sem jesti, ko nasproti mene prisede Niko. ''Hej Ksoana!'' Pogledala sem ga in jedla naprej. On je tudi nadaljeval z govorom. ''Nekaj sem te mislil vprašati.'' Spet sem ga pogledala in teko sem pogoltnila tisti kos rogljička. Bilo me je strah tistega, kar sem mislila da bo izrekel. Ampak preden je povedal kaj, je zazvonilo. Čas za naslednjo uro. Na začetku ure, ko smo se posedli na svoja mesta, se je oglasil zvočnik. Spet so nas sklicali v jedilnico. In kot ponavadi je bil tam ravnatelj. Ko smo končali klepetati, se je oglasil: ''Pozdravljeni devetošolci! Lepo vas je spet videti. Verjetno se sprašujete, zakaj ste danes tu, in ne pri pouku.'' Prikimali smo. Ponekod se je celo slišalo rahlo klepetanje, kot bi miška cvilila. ''No, avdicije so šle dobro. Ampak skrivnostna punca se ni pokazala, zato moramo izbrati drugega. '' Ampak ko sem si že oddahnila je na oder stopil Niko. ''Ravnatelj. Saj lahko še počakamo. Še malo. Prosim. Ta punca je res neverjetna. '' Čutila sem, kako me na obrazu napada rdečica. Hotela sem kar zakričati: ''To sem jaz!!!!!'' ampak nisem. Skrbelo me je, saj se mi je zdelo, da sem vse bljižje temu, da me razkrijejo. Ravnatelj je zavzdihnil. ''Dobro Nicolas. Tej punci damo zadnjo priložnost. Naj se pokaže tu jutri, prvo šolsko uro, ko bomo spet vsi tu zbrani.'' Zaploskali smo. Obstajal je le problem. Kako naj bi bila na 2 mestih hkrati. Kako naj bi bila Ksoana in Skrivnostno dekle. Ampak skozi glavo mi je prešinila ideja. Po pouku , ko sem zaprla galerijo, sem na hodniku srečala Barbaro. Rekla mi je: ''Se veseliš, da boš izvedela, kdo je ta skrivnostna punca?'' Delala sem se žalostno, saj sem morala narediti krinko. Barbara me je pogledala in rekla: ''Kaj je?'' Svoj vedno vesel glas sem spremenila v žalostnega.
26. avgust 2017
. ''No, jaz imam jutri zjutraj zobarja in no, ne bom morala priti v šolo. '' Skomignila je z rameni in šla naprej. Moj načrt je uspel. Ona me bo krila. Vsem bo rekla da imam zobarja, če bodo vprašali. Ampak ni bilo še konec. Fotografije bom vseeno mogla narediti. Tekla sem domov. Pograbila sem denarnico in poklicala limuzino. Morala sem do centra, da kupim opravo. Odšla sem v NewYorker, kjer sem kupila črne kavbojke. Tam sem tudi kupila nekakšno belo kratko majico z zarezami na ramenih. Kupila sem tudi črno jakno ter kapo. Vse sem imela pod nadzorom. Celo čevlje sem si kupila. Limuzina me je peljala domov. Ko me je pripeljala do moje hiše sem videla, kako Rok strmi vame. Svoje stvari sem nesla v hišo, nato pa stekla na plažo. Ni bilo hladno. Pravzaprav je bilo ravno prav. Vsedla se se na vrh skalovja. Opazovala sem morje. Valovi, ki so se dvigali, so pljuskali ob skale, ladje so se upirale vetru. Vse sem fotografirala. Naredila sem nekaj zelo dobrih. ''Ksoana? Kaj delaš tu?'' sem zaslišala za hrbtom. Obrnila sem se in tam sta bila spet Liam in tista punca od zadnjič. Nato sem se obrnila proti morju in zamomljala: ''Zdaj je ta prostor že za parčkaje, hhh.'' Nič nisem slišala, dokler mi ni prekipelo in sem ustala in jezno zapustila moj skrivni kotiček. Ko sem korakala po plaži, sem zaslišala Liamov glas, ki me kliče. ''Ksoana, čakaj!!!!'' Hodila sem še bolj hitro. Hitri koraki so se spremenili v tek. Tekla sem do svoje sobe in se zaprla vanjo. Naslonila sem se na vrata. Še bolj sem bila prizadeta kot prej. Kako je lahko uporabil moj skrit kotiček za gnezdece? Upala sem, da samo sanjam. Ampak to ni bilo niti blizu temu. Ampak nekaj me je vseeno veselilo. To, da lahko pojem pred vsemi. ''Marta, lahko prideš sem?'' sem zaklicala. Marta je prihitela v sobo. ''Rabiš kaj? Se je kaj zgodilo?'' Začela sem govoriti. ''Se spomniš, ko sem ti govorila o moji stilski preobrazbi v skrivno dekle. No, jutri grem spet tja. Prvo šolsko uro. Vsem bom rekla, da imam ortodonta, zato me ne bodo posumili. Kaj praviš?'' Nasmehnila se je in dejala: ''Ksoana, čestitam. Tvoje sanje. Ampak kaj boš pa oblekla?'' Stopila sem iz postelje in prinesla vrečke z oblačili, ki sem jih kupila. Marta je vse pregledala in se mi je nasmehnila. ''Te moti, če grem pred večerjo na sprehod?'' sem jo vprašala. Odkimala je. Preoblekla sem se in odšla ven. Hodila sem po ulicah in prišla do kraja, kjer sem takrat rešila Liama. Nisem dolgo ostala, zato sem šla nazaj. Iz ceste sem zavila na plažo. Hodila sem po njej. Nisem šla do našega prostora. Ostala sem kar na prostoru, ki se mi je zdel lep. Bilo je malo ljudi, saj se je temnilo. Sedela sem in gledala morje. Valovi so se umirjali, sonce se je poačasi potapljalo nekam za morje. Na nebu so se kmalu pojavile zvezde. Zvezde in luna. Nekaj časa sem gledala vanjo in se spominjala vseh trenutkov z bratoma in Nikotom. Sponila sem se celo poškodbe, zaradi katere imam še vedno modrice po hrbtu. Bilo je čarobno, dokler se mi ni oglasil telefon. Klicala me je Marta. Pogledala sem uro. Bila je osma zvečer. Oglasila sem se.
''Ksoana? Si vredu? Zamudila si večerjo.
''Dobro sem, samo zagledala sem se v morje in pozabila na čas. Takoj pridem.''
''Prav, ti bom kar pripravila. Želiš v sobo ali v kuhinjo?''
''Če lahko v sobo bi bilo super.''
''Prav. Se vidiva.''
Vstala sem in začela teči. Zanimalo me je, kaj je za večerjo. Ko sem skoraj pritekla do makadamske potke za izhod do plaže, me je nekdo prijel za roko in me ustavil. Povlekel me je do sebe. Videla sem obraz. Bil je Liam. Ampak kaj je počel tam. Kaj se je šel. Ali me ne mora pustiti pri miru? ''Ksoana, dolgujem ti razlago. Lahko poslušaš?'' Obrnila sem glavo. Nekako se mi je uspelo izvleči roko in teči naprej. Morala sem na večerjo. Kako je sploh vedel kje sem? Stekla sem v hišo do svoje sobe. Tam me je že čakala Marta z večerjo. Zahvalila sem se ji. Že nekaj trenutkov potem sem slišala klic mame: ''Marta!!!!!!!! Rabim ingverjev napitek. Prinesi ga takoj!!!!!!!'' Moja mama je znala samo upiti in ni se niti zmenila za moje probleme. Takšna pač je. Pogledala sem po krožnikih. Medaljončki, pomfri, juha in moj najljubši napitek iz jagod, malin in borovnic. Pojedla sem vse. Nato pa sem vzela svojo beležko in začela pisati. Morala sem imeti neko pesem. Nekaj novega, kar bi predstavila na avdiciji. Napisala sem:
Ljudje govorijo in pravijo,
Da hudobna nisem.
Ampak temu ni tako.
Udarce vračam in vračam,
Vračam jih.
Z precej veliko mero.
Pravijo, ljudje pravijo.

Prečrtala sem, saj se mi ni zdela ravno dobro napisana. Poskusila sem še enkrat.
In your breath,
i feel your words,
they are so, so strong,
that I am afraid,
what, what if I losse you.
But my words are superfluous,
don't ask me why, don't ask me that,
because, you are, you are, in love with someone else.
When I see you,
when I feel you,
I feel that I am in love,
I am in love with you.
Upala sem da je ta dobra pesem. Počasi me je premagal sen. Sanjala sem, da pojem na odru. Množica je kričala moje ime ampak naenkrat je glasba utihnila in na odru se je prikazala moja mama, ki mi je govorila, naj takoj oddidem iz odra. Zbudila sem se vsa prepotena. Bilo je jutro. Zelo zgodaj. Šla sem se preobleč. Izgledala sem kot pop zvezda, ki se pripravlja na koncert. V sobo je vstopila Marta. Njen obraz je kar kričal besedo WAW. Fotografirala sem se. Bilo je zelo zgodaj, zato sem imela čas, da pridem do šole in pripravim kamero, ki me bo snemala na odru. Limuzino sem naročila tik pred vrata, tako, da me Rok ne bo videl. Od hišnega vhoda do limuzine sem tekla z nahrbtnikom na hrbtu in še torbico v roki. V nahrbtinku sem imela odstranjevalec make-upa in seveda tudi make-up. Notri sem imela še šolske stvari in oblačila, da se bom lahko preoblekla. V torbici sem imela kamero in vse potrebno za njo. Limuzina me je zelo hitro pripeljala do šole. Najprej sem odprla svojo galerijo, nato pa sem tekla v dvorano. Svojo kamero sem postavila na desno stran odra, tako, da me bo snemala. Svoj nahrbtnik sem dala v kot zraven kamere, tako, da se ga ni videlo. Kmalu je zazvonilo za prvo šolsko uro in jaz sem se vsedla na neko kocko. V dvorani so bile take velike kocke kakor da bi bili stoli in tam so ponavadaj sedeli napovedovalci. Preden sem se vsedla sem pripravila kamero do tega, da je začela snemati. Snemala je celoten oder. Bila sem nervozna. Vsi so se začeli zgrinjati v dvorano. Niso še opazili kamere, v primeru da bi jo sem imela izgovor zanjo. Niso me opazili. Ravnatelj je prispel v jedilnico. Preden je karkoli rekel, sem jaz z svojim lažnim naglasom rekla: ''Tukaj sem.'' Vstala sem in vsi so se ozrli name. Ravnatelj je najprej pogledal po jedilnici in rekel: ''Kje je Ksoana Whick?'' Vsi so se ozirali okoli sebe, dokler se ni oglasila Barbara. ''Ima ortodonta.'' Ravnatelj je zavzdihnil. ''Kdo bo pa snemal?'' Tedaj sem se oglasila jaz. Rekla sem: ''Neko dekle, rjavolaso, je tam pripravilo kamero in je rekla, da bo ta kamera snemala za njeno galerijo. Omenila je, da ima ortodonta.'' Vsi so pogldali v kamero, nato pa še vame. ''Dobro, videti je, da je Ksoana poskrbela za vse. Kako lepo, da ima šola tako skrbno učenko.'' USB, na katerega sem naložila neko melodijo, ki sem jo našla na internetu, sem priključila v radio. Ravnatelj je med tem govoril. Pograbila sem mikrofon in prižgala glasbo. Začela sem peti svojo avtorsko pesem. Hodila sem po odru, približevala in oddaljevala sem se kameri. Imela sem občutek da lebdim.
27. avgust 2017
. Ampak sanj je bilo kmalu konec. Ko sem odpela, sem pograbila nahrbtnik in pobegnila. Tekla sem do stranišča brez občutka, da mi kdo sledi. Preoblekla sem se, in vse zmetala v šolsko torbo. Postala sem Ksoana. S svojo šolsko torbo sem tekla po hodniku, in se pretvarjala, da sem ravno prišla in da nočem zamuditi te skrivnostne punce. Pritekla sem v jedilnico in zaklicala: ''Sem prepozna???'' Vsi so prikimali. Šla sem do kamere in jo snela. Postavila sem jo v torbo, prav tako tudi stojalo. ''Slike in tudi video bodo na voljo kmalu v moji galeriji.'' Sem rekla. Nato smo odšli k drugi uri. Bila je slovenščina. Spet sem morala trpeti trojico, ki je sedela okoli mene. Ko je zazvonilo, je bil čas za malico. Ampak nisem odšla, saj nisem elela srečati nikogar od teh treh. Odšla sem v knjižnjico. Sploh nisem bila lačna. Knjižnjičarki sem predvajala posnetek na kameri in pohvalila me je. Vprašala me je tudi, kaj mislim narediti. ''Nevem, res nevem, kaj naj naredim sedaj. Ne morem peti in snemati hkrati. '' Nehala sem govoriti, saj je v prostor prišel Niko. ''Lahko prosim vrnem to knjigo?'' Prikimala sem. Ko je odhajal in zapiral vrata, sem nadaljevala. ''Koliko časa se moram še skrivati in peti. Kakšen izgovor naj imam naslednjič?'' Šla sem k tretji uri. Ura matematike. Tam smo se učili vse mogoče formule in šlo mi je odlično. Jaz blestim v matematiki. Med 2. odmorom pa se je po zvočniku zaslišalo: ''Ksoana, takoj v ravnateljevo pisarno.'' Začudila sem se in začela hoditi proti njej. Potrkala sem, vrat pa ni odprl nihče. Bila sem prestrašena. Odprla sem vrata, notri pa sem slišala zvok. Mene, kako se pogovarjam z knjiničarko. Pogovor o skrivnostni punci. Vstopila sem. Ni bilo razsvetljeno kot včasih, prižgana je bila samo luč na ravnateljevi mizi. Ampak ravnatelja ni bilo v sobi. Imela sem občutek da sem sama. Stopila sem do računalnika in ugasnila posnetek, ter ga izbrisala. Nato me je nekdo prijel za ramo. ''Zakaj nisem prej pomislil, da si ti ta punca. Edina si bila, ki si manjkala. '' Obrnila sem se, za mano pa je stal Niko. ''Ummm, o čem pa govoriš?'' Naredila sem tudi pozo na obrazu, ki je govorila enako. Niko se je zasmejal in začel hoditi okoli po temi. '' Si pa res kjut mala piflarka. Ne znaš lagati veš?'' Hotela sem skriti svojo jezo. Ostala sem mirna. Še naprej sem lagala: ''Motiš se, jaz nisem ta, za katero me imaš.'' Zasmejal se je. ''A res? Kaj sem pa potem slišal? '' Še vedno sem bila mirna in stala sem kot kip. ''Nevem kaj si slišal, vendar jaz nisem ta. '' Spet se je zasmejal. Tisti nasmeh mi je počasi postajal všeč. ''Potem pa zapoj. Zapoj nekaj. '' To je edino, kar ne morem zakamoflirati. Nisem zmožna tega narediti. ''Zakaj bi pela, če ne znam?'' Stopil je bliže. ''Vsak zna peti? Te je strah?'' Odkimala sem ampak sem hotel spremeniti temo. ''Zakaj so luči zaprte?'' Zasmejal se je. ''Si res mislila, da lahko spremeniš temo?'' Sprehodil se je po sobi. ''Daj povej resnico že. Nimava veliko časa.'' Vsedla sem se na bljižni stol in bila tiho. ''Saj veš, da ne greva nikamor, dokler ne poveš resnice?'' Vstala sem in se odpravila proti vratom. Ampak on mi je z roko zapečatil izhod. ''Kje je ravnatelj?''sem vprašala, ker sem ugotovila, da ga ni v prostoru. ''Povedal sem mu kaj sem odkril in odstopil je pisarno, da se pogovorim s tabo.'' Pogledala sem v tla. Ampak on me je prijel za brado in mi glav usmeril tako, da sem ga gledala v oči. ''Mi lahko poveš sedaj, da nimam prav? Povej mi to in me hkrati glej v oči.'' Tega nisem mogla. Potisnila sem ga proč in zbežala. Odšla sem do učilnice za naslednjo uro. Pouk se je ravno začel. Opravičila sem se za zamudo in se vsedla zraven Barbare. ''Kje si bila?'' me je vprašala. Morala sem lagati. ''Na stranišče sem si šla popraviti make-up. '' Učitelj se je oglasil. ''Vidve, ne klepetajta.'' V razred je vstopil Niko. Bil je razočaran. Ni se opravičil za zamudo. V tišini je sedel v klop. Ni se ganil. Učitelj mu tudi ni nič rekel. Ko je zazvonilo sem skoraj tekla po dolgem hodniku. Še zadnja ura, potem pa fraj. Ampak nisem šla k pouku. Niko se mi je smilil. Ustavila sem se na sredi hodnika in čakala valj. Nikota sem zgrabila in ga peljala do moje galerije. Zaprla sem vrata in zagrnila zavese na vratih. (tega nisem omenila. Vgradila sem zavese) ''Oprosti.'' Pogledal me je. ''Za kaj oprosti?'' Pogledala sem ga. Eno obrv sem dvignila gor. On me je pogledal in rekel: ''Si OK?'' Zavzihnila sem. ''Zakaj sva tu?'' me je vprašal in se ozrl naokrog. Začela sem peti. Pa ne katerekoli pesmi. Pela sem njegovo pesem. Opazovala sem njegove poteze. Enkrat se je smejal, drugič je bil resen. Ko sem pela nadaljevanje je pel z mano. Ampak ni trajalo dolgo. Pesmi je bilo konec. Približal se je. Prijel me je za lica in me poljubil. Med poljubom sem imela zaprte oči. Ampak kmalu sem jih odprla. ''Zakaj pa to?'' sem vprašala. ''Za tebe in tvojo pesem.'' Pogledala sem v tla. ''Hecam se no Ksoana.'' Vsedla sem se in se naslonila ob zid. ''Kaj pa tvoja punca, kako ji je že ime Mija?'' Pokleknil je na tla in me gledal. ''Slišala si kajne?''
27. avgust 2017
Sedela sem primeru. Nič nisem mogla reči. Čutila sem solze, vendar niso hotele ven iz očesa. ''Hej Kso, me ne boš poslušala?'' Pogledala sem ga. ''Poslušam. Vsaj mislim da poslušam. '' Usedel se je, saj so ga očitno bolela kolena od klečanja. ''Preden ti karkoli povem, mi moraš ti nekaj povedati. Zakaj si se skrivala?'' Zavzdihnila sem. '' To je moja stvar. Itak ne bom več pela. '' Še bolj je strmel vame kot prej. ''Tega ne smeš. Rabim tvoje petje.'' Skomignila sem z rameni. ''K pouku zamujava.'' Zasmejal se je. ''Saj veš, da ti ne bo treba prinesti opravičila ne?'' Pogledala sem ga. On pa je kar govoril. ''Ja jaz ti bom opravičil uro.'' Zasmejala sem se. ''Vidiš da te lahko spravim v smeh. '' Ampak potem sem se spomnila na Mijo, punco, ki so jo omenjali po radiju, punco Nikota. ''Kaj je sedaj z Mijo?'' Pogledal je v tla. ''Ona ni to, kar misliš da je.'' Zasmejala sem se. Kakšen hinavec. Ampak smešen hinavec. Kako lahko reče da ni njegova punca. ''Kdo pa potem je?'' Nasmejal se je. ''Resno? Ona je samo pevka. '' Pogledala sem ga z obrazom ki govori, ali misliš, da sem neumna. ''Ksoana, poslušaj me, če ti to kaj pomeni, ona je dekle, ki si je želela slave. Zato pa je pela z mano. '' Zvonilo je. ''Glej da mi poravičiš izostanek,'' sem mu rekla, ter se nasmehnila. Na vratih galerije se je zaslišalo trkanje. Odgrnila sem zavese in odprla vrata. Zunaj je stal ravnatelj. Za njim pa množica ljudi. ''Kaj za vraga počneš. Odprto bi morala imeti.''je zaječal ravnatelj. ''Jaz, ummm, prenavljala sem malo, Niko pa mi je pomagal. '' Prikimal je, sploh nevem zakaj. Nato pa se je prostor napolnil z ljudmi. Še eno uro sem morala biti v šoli. Hodnik je bil prazen. Vsi so bili zunaj ali pa v galerijah in knjižnici. Sedela sem na klopi na razspotju, ko je mimo prineslo Nikota. ''Nisi mi povedala, zakaj ne boš pela.'' Zavzdihnila sem. ''Moja mama. Želi da sem uspešna podjetnica, ne pa pop zvezda. Če bi ugotovila, da pojem, bi me vrgla iz hiše. '' Bila sem žalostna, ko sem mu to povedala. Ampak nisem mogla sedeti zraven njega. Nekaj me je vleklo proč. Nekakšna sila, ki se ji nisem mogla upreti. Nisem mogla biti kjer je bil on. Šla sem proti svoji galeriji in tam čakala. Ko je bilo konec 6 ure, sem se zaprla noter. Pograbila sem spominsko knjigo. Odprla sem jo in začela listati. Bilo je veliko lepih komentarjev glede galerije. Nekateri so bili celo zabavni. Veliko se jih je tudi podpisalo. Večina jih je bila navdušenih. Niso pa vedeli, kdo dejansko sem. Slišala sem, kako je avtobus odpeljal učence. Bil je čas, da zapustim šolo. Krilo, v katerem je moja galerija je bilo povsem zatemnjeno. Nikogar ni bilo. Samo jaz in tema. Vsaj tako sem mislila. Z svojo torbico in šolsko torbo sem hodila po hodiku, ko me je nekdo zgrabil za roko, me potegnil k sebi in me poljubil. Tega nisem pričakovala. Sploh nisem vedela kdo je bil. Ko se mi je končno uspelo rešiti, sem prižgala luč na hodniku. Pred mano je stal Liam. ''Ne, ne ni mogoče.'' sem rekla in korakala ritensko. Obrnila sem se in hodila hitro kot se le da. Pred šolo sem stopila v prvi taxi, ki je prišel mimo. Odpeljala sem se naravnost proti mojemu domu. Nisem bila več pri sebi. Na en dan sem dobila dva poljuba od dveh različnih si fantov. Taxy je pripeljal pred mojo hišo ampak sem ga prosila,naj zapelje zadaj, saj smo imeli tam vhod za osebje. Skočila sem iz avtomobila in tekla, kakor so me nesle noge. Ustavila sem se šele v svoji sobi. Hodila sem gor in dol po sobi, se ustavila in spet hodila. Čez nekaj časa sem dobila SMS na telefon.
Ksoana? Zakaj hodiš po sobi gor in dol? -R
Rok je gledal skozi svoje okno. Zagrnila sem si zavese. Sobo je prekrila mračna tema. Vse stvari so v temi izgledale kot pošasti. Prebila sem se do stikala za luč. Razsvetlila sem sobo. Nenadoma sem opazila nekaj novega v sobi. Rože. Bile so postavljene na pisalni mizi. Kako ds tistega nisem opazila prej. Preveč sem bila rastresena. Stopila sem bližje in iz rož povlekla pismo.
Skrivnostno dekle!
Ksoana!
Kdorkoli že si v sebi, si mi všeč. Zakaj preprosto ne pobegneš. Kaj potem, če tvoja mama ne mara petja. Ne reci mi, da se kaj pogovarjaš z njo, saj so vse bogate mame take. Vprašaj jo. Vesel bi bil, če bi pela z mano. In prej ali slej, boš morala vsem pokazati, kdo si. Verjemi, da bi lahko ti naredila album in postala zvezda. Poješ zelo dobro, še bolje kot Mija. Poslušaj. Poglobi se vase in potem reci: Moje sanje niso petje. Ne bo ti uspelo tega izeči, saj tvoje sanje so peti ne? Zakaj bi bila podjetnica, če pa si lahko pevka.

Premisli in mi sporoči tvojo odločitev. Prosim.
28. avgust 2017
Nisem vedela kaj naj. Niko je imel prav. To sem vedela. In mislila sem, da bi morala narediti kar pravi. Šla sem po stopnicah do dnevne sobe, kjer je bila mami. ''Mama, lahko sekundo?'' Pogledala me je. ''Se je kaj zgodilo? Si dobila kazen?'' Odkimala sem. ''Kaj bi bilo, če bi jaz postala pevka?'' sem vprašala. Zazrla se je vame. Imela je raznorazne poteze na obrazu. '' Ksoana, saj ti ne znaš peti. '' Zasmejala sem se. ''Bi rada slišala?'' sem vprašala napadujoče. ''No, pa naj ti bo. Ampak naj bo hitro.'' Začela sem peti refren moje najljubše pesmi.
28. avgust 2017
29. avgust 2017
In morali bi videti obraz na maminem obrazu. Smejala se je, bila resna, celo začudena. ''Ksoana, lepo poješ ampak si premlada. Žal mi je,ne moraš peti več.'' Solze so mi stopile v oči. Šla sem v sobo in se pomirila. Sedela sem na postelji. ''Ksoana?'' se je oglasil nekdo pri vratih. Obrisala sem si solze in poskočila iz postelje. ''Niko, kaj ti delaš tu? Kako si prišel noter?'' Zasmejal se je. ''Vem kje živiš veš. '' Z nogo sem brcala v tla. ''In?''sem vprašala, saj si nisem mogla predstavljati, kako je prišel notri. ''Kaj in? Nisi vesela da sem tu?'' Dvignila sem obrvi. ''Zakaj si sploh tu?'' Niko se je vsedel na kavč. ''Se ti ne zdi, da mora nekdo tvojo mamo prepričati, da boš pela?'' Odkimala sem in dodala: ''Sem poskusila. Ne trudi se.'' Glavo je dvignil in pogledal v strop. ''Ammm, kaj delaš še vedno tu?'' sem vprašala. Ozrl se je po sobi. ''Tvoja soba je neverjetna. Prišel sem na obisk veš.'' Pogledala sem proti postelji. Nato pa proti kopalnici in omari. ''Kaj pa gledaš?'' me je vprašal začudeno. Zahihitala sem se. ''Ničesar. Samo zakaj si že tu?'' Tudi on se je zahihital. Svetloba se je kar odsevala od njegovih snežno belih zob. ''Kaj me odganjaš ali kaj?'' je rekel. Pogledala sem proč. Čutila sem njegovo jezo. Kar jezil se je, čeprav nisem vedela zakaj. Odvihral je po stopncah skozi glavna vhodna vrata. Nisem si mogla pomagati, nekaj me je vleklo k njemu. Nekaj močnega. Stekla sem za njim. Ko sem bila nekaj korakov oddaljena sem zaklicala: ''Niko čakaj!!!'' Ustavil se je, vendar se ni obrnil. Brcal je nek majhen kamenček, ki je bil na pločniku. ''Zakaj bi čakal? Saj me podiš.'' Je zajecljal jezno. Vedela sem kaj moram narediti. Samo pogum sem morala zbrati. Vsa močna sem samozavestno stopila proti njemu in ga poljubila. ''Boš sedaj manj jezen?'' Nasmehnil se je. Ampak niti slutila nisem tistega, kar je sledilo. Na drugi strani ceste je stal Liam, čisto okamenel. Zrl je v naju. Ampak ni stal dolgo tam. Rok ga je zvlekel v hišo. V sebi sem nosila občutek krivde. Nisem vedela, ali ravnam prav ali ne. Ampak Nikotu je zazvonil alarm na njegovi apple uri. ''Sorry, moram it. Se slišva Kso.'' Odšel je. Ostala sem sama. Tam sredi ulice. Nisem želela domov. Le en kraj je bil poleg plaže. Mistična jasa z potočkom in Sally, srnico, o kateri sem že govorila. Tista srnica, ki je imela pikasto črno liso okoli ušesa. Stekla sem skozi park kakor hitro so me nesle noge. Prišla sem do jase. Tam so se igrale srnice. Med njimi je bila tudi Sally, ki mi je kot nekakšna živalska sestra. Rada jo imam še zdaj in takrat mi je zelo pomagala. Pomirjajoč učinek daje. Kot da bi imela neko magijo. ''Vedel sem da boš tu,'' je rekel človek za mano. ''Rok!!!!!!!!!!'' Niti kančka miru mi ni dal. Zagodrnjala sem: ''Kaj delaš tu?'' Stopil je bljižje in se usedel zraven mene. Začel je govoriti: ''Slišal sem, kaj je Liam naredil danes v šoli. Pa Niko na pločniku. Hudo ti je mar ne?'' Pogledala sem v tla. ''Glavo gor Ksoana! Se bo že kako rešilo vse to. Daj času čas. Še vedno smo prijatelji mar ne?''
29. avgust 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg