Forum
Živijo Nedolgo nazaj sem ponovno dobila navdih za pisanje in ker mam občutek, da mi bo tokrat uspelo napisat zgodbo do konca, sem se odločla, da jo delim z vami. Gre za romanco z naslovom Nebesa v peklu in iskreno upam, da vam bo všeč. Prvi del bo objavljen jutri (21.2.) zvečer.

Preden grem na napovednik, pa želim razčistit še tri zelo pomembne zadeve:

1.) Zgodba je plod moje domišljije, prav tako junaki in dogodki v njej, vsaka navidezna podobnost s komurkoli ali čimerkoli je naključna.
2.) Kakršno koli kopiranje, prevajanje ali objavljanje zgodbe drugje je kaznivo dejanje, ne počnite nič od naštetega, pa bo vse ok.
3.) Objavljena bo prvotna verzija, ki bo pozneje pregledana in popravljena, zato me ni treba opozarjat na vsako napako, ki se bo pojavila. Nihče ni popoln.




Ona je odvisnica. Odvisna je od njegove pozornosti in njegove bližine. Odvisna je od njegove dlani, ki počiva v njeni, odvisna od igre njunih jezikov, od njegovih dotikov.
Ni zahtevna, on je njena edina želja. Njegovi prsti v njenih laseh, roke ovite okoli nje, ki jo vlečejo bližje in bližje.
Njeno srce začne divje razbijati vsakič, ko ga zagleda. Ob njem vse težave izginejo, dovolj je že pogled v njegove temne oči. Dan ji polepša misel, da ga bo kmalu videla in nič ne more pregnati nasmeha iz njenega obraza, ko je na poti do mesta, kjer se dobi z njim.

Čeprav je zanj premlada in je njuna zveza sporna, se ji ne more upreti. Obožuje toploto njenega telesa, ko se zbudi z njo tesno ob sebi, njen sladek nasmeh, zaradi katerega ji ne more ničesar odreči in njen vonj, ki vsakič znova omami njegove čute ter ga spremeni v sužnja. Zanjo je pripravljen narediti popolnoma vse, čeprav to pomeni prenašati neodobravanje, obsodbe in različne prepreke, ki jima jih na pot postavljajo vsi, ki ju obkrožajo.

Sta borca za ljubezen, pripravljena živeti v peklu za vsak sleherni trenutek, ki ga preživita drug ob drugem. Ti trenutki ju popeljejo daleč stran od tega sveta. Ko sta skupaj okolica izgine, obstajata le še onadva.

To so Nebesa v peklu.
20. februar 2018
~Animals √
~Animals √
Next!
20. februar 2018
Magic Natur
Magic Natur
Next
20. februar 2018
Next
20. februar 2018
DarkNight
DarkNight
Next
21. februar 2018
SvetePomaranče
SvetePomaranče
Next
21. februar 2018
Next Next
21. februar 2018
Next
21. februar 2018
Next Next
21. februar 2018
Next
21. februar 2018
Anabell_Black
Anabell_Black
Next še od mene vredu začetek
21. februar 2018
neext
21. februar 2018
Neext ful je dobro ❤❤❤
21. februar 2018
Hvala vsem za podporo! Kot sem obljubila, je danes tukaj čisto prvi del prvega poglavja Res, da pišem zase, vendar bi še vseeno prosila za nek feedback.

********************************************************************




1. Poglavje, 1. del

Igralnica je kraj, kjer se obračajo ogromni zneski. V trenutku lahko obogatiš, že v naslednjem pa vse izgubiš. Nekateri odidejo bogatejši, nekateri revnejši.
Estella Archer je že od malih nog poslušala svarila pred stavami, kockami, ruletami,kartami in alkoholom, v opozorilo pa je mati rada ponavljala zgodbo nesrečnega strica Berta. A to je le eden od mnogih primerov, je nato dodal oče in z bratom sta jima morala zagotoviti, da se nikoli ne bosta zatekla po finančno rešitev v igralnico.
A vse odkar je začela delati v restavraciji v bližini, je vedela, da bo to obljubo nekoč prelomila in je le še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. Radovednost ji ni dala miru, večkrat se je že napotila tja, stala pred utripajočim napisom, nato pa si vedno znova premislila in odšla domov. Tokrat ne.
Odločila se je, da ne bo več kot kaka prestrašena miš, zajela sapo in se odpravila mimo vratarjev. Spoštljivo jima je voščila dober večer, nato pa se srečna, ker je bila prva ovira premagana, napotila v igralnico. S strahospoštovanjem je nekaj dolgih minut opazovala ljudi, ki so zapravljali žetone, se smejali nesreči prijateljev in si čestitali ob zmagah. V zraku je bilo čutiti vznemirjenje in adrenalin, pomešana z vonjem po alkoholu in cigaretnem dimu.

Končno se je opogumila in se približala mizi za poker. Z dlanjo je zamišljeno podrsala po rjavem lesu.
»Predvidevam, da ste prvič tukaj?« Je vprašal moški glas za njo in ko se je obrnila proti njemu, je zagledala starca v dragih, vendar ponošenih oblačilih, ki so pričala o tem, da je njegovo bogastvo le navidezno.
V scenariju v njeni glavi ni bilo pogovora z gosti igralnice, pričakovala je, da se bo le sprehodila naokoli in odšla, ne da bi jo kdorkoli sploh opazil.
Pogoltnila je cmok, ki se ji je zaradi neželjene pozornosti nabral v grlu in se prisilila, da mu je pogledala v oči.
»Tako je.«
»In kaj tako lepa in mlada dama počne na kraju, kot je ta?«
»Prignala me je radovednost.« Njen glas ni bil glasnejši od šepeta in če ji ne bi posvečal pozornosti, bi ga zlahka preslišal. Upala je, da bo verjel odgovru in ko so se mu ustnice raztegnile v nasmeh, je olajšano izdihnila.
»Ste že kdaj metali kocke?«
»Ne.«
»Pridite, morda se vas drži začetniška sreča.« Ponudil ji je komolec. Oboravljajoče je nanj položila dlan in dovolila, da jo odpelje do ene izmed miz, ob kateri je bila zbrana nekoliko manjša množica.
»Gospodična bo metala.« Je oznanil in ljudje so jima v trenutku naredili prostor. Iz mize je pobral kocki, ji ju stisnil v dlan ter zarotniško pomežiknil.
»Sedem ali enajst, draga moja.«
Zaprla je oči in se osredotočila na težo kock v dlani, dovolila si je začutiti vznemirjenje ter se predala občutkom, za katere je bila prepričana, da jih ne bo nikoli več občutila. Nato je vrgla. Kocki sta se zakotalili po zeleni površini ter se naposled ustavili. Pet in šest.
»Prav sem imel! Res ji je uspelo!« Pohitel je po kocki ter ju kazal še ostalim, presrečen zaradi kupa žetonov, katerega lastnik je postal. Ljudje so mu čestitali in ga zasuli z vprašanji o tem, kdo je dama ob njem, on pa se jim je zahvaljeval in odgovarjal, da njegova muza.
»Pomagala mi jih boš nesti na blagajno in jih zamenjati za denar.« Je odločil, ko se je vznemirjenje nekoliko poleglo ter ji podal vrečko. Prikimala je, ga ponovno prijela pod roko ter mu sledila do menjalnice.
»Veš kako se dogovoriva, deklica. Vzel bom petsto evrov, ki sem jih vložil vate, ostalo pa je tvoje. Ko boš dobila denar, boš odšla domov in dokler ne boš polnoletna, ne boš nikoli več prestopila pragu igralnice.« Presenečeno ga je pogledala, tega nista ugotovila niti vratarja. Odprla je usta, da bi ga vprašala, kako je izvedel, a jo je ustavil z dvigom dlani.
»Resno mislim, Estella.«
Ob omembi svojega imena je naredila korak nazaj, moški pa se je nasmehnil.
»Nikar tako prestrašeno, draga moja. Izvoli.« Podal ji je zajetno kuverto, ki jo je tresočih rok sprejela in potisnila v torbico.
»Pojdi sedaj, mala.«
»Hvala. Adijo.«
Odpravila se je proti izhodu, a do tja ni prišla.
21. februar 2018
Next!!! zelo fajn
21. februar 2018
Magic Natur
Magic Natur
Next
21. februar 2018
Neextt
21. februar 2018
Next! resnicno zanimivo *-*
21. februar 2018
Next
21. februar 2018
Uvod je top, takoj me je pritegnil... Pišeš svetovno res se vidi da to obvladaš
Le zakaj ni prišla do izhoda?
1. Mogoče zato ker ga je zagledala
2. Zato ker se je odločila da bo še enkrat poskusila srečo v igri
3. Ker jo je nekdo ugrabil in izsiljeval za denar ki ga je priigrala
Next, odlično je
21. februar 2018
neeeeeeeeeeeext
21. februar 2018
Next
21. februar 2018
Next
22. februar 2018
Hvala za podporo! Naslednji del pride jutri popoldne.
22. februar 2018
Malo se je zavleklo, se opravičujem. Tu je naslednji del, tokrat malo krajši, saj naslednji del pride že jutri.



Takoj, ko je izginila izpred oči dobrega starca, sta ji pot zaprla velikana v črnem.
»Gospodična, šef vas želi videti.« Njeno srce je začelo biti hitreje, kaj če so izvedeli? Mladoletnim ni dovoljeno v igralnico, kaj šele, da bi igrali in zaslužili. Če je vedel starec, je lahko tudi kdorkoli drug. Premerila je pot do izhoda.
»Ne morete pobegniti in če ne boste šli z nama prostovoljno, vas bova odpeljala na silo. Sami se odločite.«
»Kdo pa je vaš šef?«
»Kmalu ga boste spoznali.«
Pogoltnila je slino ter jima sledila nazaj v igralnico. Tokrat se niso spustili po stopnicah do miz, temveč so zavili desno na temačen hodnik, ki so ga osvetljevale manjše luči, redko posejane po steni. Videlo se je le toliko, da si vedel, kje hodiš. Na koncu hodnika je bilo zavarovano stopnjišče, a ko so se dovolj približali, sta varnostnika brez besed stopila na stran. Polžasto stopnišče je bilo še za odtenek bolj temačno od hodnika, saj so ga namesto luči osvetljevale sveče.
Estella je izgubila občutek kraja in časa. Bilo je, kot bi se sprehajala po srednjeveškem gradu. Po stenah so visele slike angelov in demonov ter raznih spolnih aktov, a namesto da bi jo odbile, so le še povečale njeno zanimanje za skrivnostnega moškega, ki se skriva za vsem tem.
Vstavili so se pred lesenimi vrati na vrhu, eden izmed spremljevalcev je potrkal in kmalu se je pojavila vitka svetlolaska v poslovnih oblačilih.
»Pozni ste. Točno vesta, da gospod ne mara čakanja.« Ju je pokarala, nato pa so se njene oči zapičile v Estello.
»Pridite.«
V njej je vrelo na miljone vprašanj, a ji je v tišini sledila v avlo, osvetljeno z ogromnim lestencem iz sveč. Tudi ta prostor je bil, kot že prej stopnišče, opremljen s slikami. Ženska je opazila njeno zanimanje in jo namrščeno pogledala.
»Radovednost ni lepa čednost, lahko pa je tudi nevarna. Ignorirajte podobe na stenah.«
»Oprostite.« Je zamomljala v odgovor ter pospešila korak.
Ženska je odprla vrata, ki so vodila do še enega stopnjišča, na vrhu katerega je bil še en hodnik. Ustavila se je pred vrati na koncu in potrkala, preden jih je odprla.
»Gospod, prispela je.«
»Naj vstopi. Pusti naju sama, Raven.«
Pomignila ji je, naj stopi naprej, nato pa za njo zaprla vrata.
23. februar 2018
-> 1. poglavje, 2. del
23. februar 2018
DarkNight
DarkNight
Next
24. februar 2018
Next
tole je zakoooon
24. februar 2018
Next zanimivo
24. februar 2018
Torej, kot sem obljubila, danes je tu naslednji del. Še vedno smo pri prvem poglavju a kljub temu želim vedeti, kako se vam zdi.



1. Poglavje, 3. del

Ozrla se je okoli sebe in obnemela. Stala je sredi pisarne z razgledom na celotno igralnico, kot bi lebdela nad njo.
»Kaj takšna lepotica, kot ste vi, počne na tako zlem kraju, kot je ta?« Vprašanje jo je za nekaj trenutkov prikovalo na mesto, nato pa je s pogledom zaman poskušala poiskati vir glasu.
»Kdo ste?«
»Ne bi bilo primernejše vprašati „kje ste"?« Se je posmehnil glas, nato je igralnica pred njo izginila. Zamenjalo jo je nebo s puhastimi belimi oblački, ki so počasi drseli po modrini. Tedaj ga je zagledala na robu pisarne, kot bi prišel iz neba, ki se je pojavilo.
»Kako …« Vprašanja ni mogla dokončati, očarano je strmela v moškega pred sabo.
Njune oči so se srečale in lagala bi, če bi rekla, da se je ni dotaknila intenzivnost njegovega pogleda, da ni zamajala njenega sveta, da je niso spreleteli mravljinci in da se ji niso zmehčala kolena. Izgubila je glavo, on je bil središče vsega, preden je pretreseno odmaknila pogled.
»Kdo ste?«
»Lastnik tega pekla. Ali pa, v vašem primeru, bi bilo bolje reči raja.« Kri ji je šinila v lica, saj sedaj ni bilo nobenega dvoma več, videl je njeno zmago pri kockah ter zajeten kup denarja, ki se sedaj nahaja v svežnju v njeni torbici. Vse skupaj mu več kot očitno ni bilo všeč, drugače ne bi stala v njegovi pisarni.
»Kdo pa ste vi, gospodična?«
»Jaz …«
Njuna pogleda sta se ponovno srečala in že je bila brez besed, izgubljena v njegovih očeh. Tokrat je reakcijo prekinil on, ko je sedel na stol.
»Glede na to, kar sem videl, bi rekel, da prevarantka. Vas doma niso naučili, da ni lepo goljufati?«
»O čem govorite?«
»Ah, ne sprenevedajte se. Vem, da sodelujete z Robertom Lamarjem.« Ob omembi stričevega imena je prebledela. Starša sta rekla, da so ga umorili njegovi pajdaši pri pokru še preden sta se z bratom rodila.

Edward je pozorno opazoval izraz na njenem obrazu. Večletne izkušnje z različnimi tatovi in prevaranti so ga naučile, da jim laž lahkotno zdrsne z jezika, a njihov obraz, pa naj imajo čustva še tako pod nadzorom, vedno pokaže resnico. Vedno obstaja vsaj hipen trzljaj, ki jih izda in če ni pozoren, ga zlahka spregleda.
Spoznanje, da dekle pred sabo lahko bere kot odprto knjigo, je bilo prijetno presenečenje. Sodeč po njeni reakciji je bil sklep pravilen, a še vedno ga je mučilo vprašanje, zakaj bi se tako mlado in ljubko dekle spustilo tako nizko, da bi sodelovalo z enim najbol zloglasnih prevarantov.
A to ga ni smelo zanimati, njegova naloga je bila le poskrbeti, da za vedno odide iz njegove igralnice ter opomni Roberta na dogovor, ki sta ga sklenila že pred leti.
»Tako torej. V mojo igralnico ste prišli, da bi me oguljufali.«
»Ni res.« Besede so zvenele tako iskreno, da je ponovno pritegnila njegovo pozornost. Če govori resnico in ni vedela za prevaro, to, kar se je zgodilo v igralnici, ni imelo smisla in je zadevi moral priti do dna.
»Zakaj pa ste potem prebledeli ob omembi vašega pajdaša pri kockah?«
»Kaj?!«
Njeni možgani so še vedno premlevali dejstvo, da je stric Bert, ki naj bi bil že več let mrtev, v resnici živ. To bi seveda pojasnio njegovo poznavanje imena in starosti, a vprašanje, zakaj sta ga starša prikrivala pred njima z bratom, je še vedno ostajalo.
Estellina zgroženost ga je presenetila in še dodatno zapletla uganko. Če resnično ni vedela niti prevarantovega imena in so bili dogodki, ki jih je opazoval, le splet naključij, zakaj ji je potem pustil oditi? To ni bilo v Robertovem stilu in povsem v nasprotju z dogovorom, ki ga je več let dosledno spoštoval. Pojavljalo se je vse več vprašanj in potreboval je odgovore. Odločil se je, da bo pritisnil na dekle.
****
1. Mislite, da je resnično šlo za goljufijo?
2. Bo Estella povedala Edwardu, kar ga zanima?
3. Kaj se bo sedaj zgodilo med njima? Estello privlači... Kaj pa ona Edwardda?
24. februar 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg