Forum
Kričala je, da si je Janez pred vrati mašil ušesa.
Zmerjala ga je in obkladala z vsemi mogočimi imeni.
“Prekleti prasec, zaradi tebe me bo pobralo.....me slišiš, gnida !”
Z odprtimi usti je lovila sapo in se zvijala med premočenimi rjuhami kot velika ranjena žival.
Napeti trebuh je štrlel v zrak in ji zastiral pogled na babico, ki se je motovilila po sobi.
S počasnimi koraki je drsela od štedilnika, kjer je počasi vrela voda, pa do postelje, kjer je sem ter tja z odločnimi gibi poravnala rjuhe, ki jih je Francka zbezala na dan.
“Baba sakramenska, deri se deri, če misliš, da ti bo zato kaj bolje,“ je mrmrala med stisnjenimi ustnicami.
Že tisočkrat je doživljala podobne trenutke. Vsakič se je zaklela, da je zadnjič. Tudi tokrat. Na živce so ji šle ženske, ki so zaradi porodnih težav izgubile svoje dostojanstvo.
Francka si je grizla ustnice in se krčevito oprijemala blazine, ki jo je tiščala v hrbet. Nekajkrat je že prosila babico, da bi ji jo odstranila, toda ta jo niti slišati ni hotela.
Peklenske muke so trajale že od prejšnjega večera. Bila je neumna, ker je sama hotela dvigniti čeber z vodo. Če ne bi bila tako trmasta, bi poklicala
Janeza. Pritekel bi in naredil namesto nje. Prepričana je bila.
Toda v zadnjih letih se je med njima nabralo toliko sovraštva, da ga niti videti ni želela. Kot oni dan ko je pod cesto kosila za živino. Prihajal je po poti in že od daleč je opazila, da je pil.
Baraba .
Nerodno je stopil k njej in jo poskušal objeti okrog pasu. Sunkovito ga je odrinila od sebe, da je po dolgem telebnil med pokošeno travo. Imelo jo je, da bi zamahnila s koso in mu jo zarila globoko v prsi. Iz oči so ji švigale strele in ga prebadale medtem ko se je počasi postavljal na vse štiri in si gredoč otresal bilke s površnika.
“Frančika, no, kaj te je spet pičilo? Saj veš, da bi vse naredil zate...”
“Marš v hišo in se spravi v štalo!” mu je zasikala čez ramo, ko je z vso ihto nakladala na voziček. Ponižno ji je prikimal, pobral klobuk in izginil med drevjem pred hišo.
Ura na steni je začela biti. Njeni udarci so zamolklo izzveneli med Franckinim hropenjem. Babica jo je prijela za kolena in jih razmaknila. Potem ji je z občutljivimi prsti podrsela po trebuhu in zadovoljno prikimala.
“Glavica bo vsak čas zunaj, “ je zadovoljno prikimala.
“Le potiskaj , ženska, ne bodi taka mevža !” je zaklicala čez čas in Francko premerila z jeznimi očmi.
Popadki so prihajali in se stapljali drug v drugega. Zdelo se ji je, da ji bo neznosna bolečina razrezala telo na tisoče delčkov.
”Prvič je bilo laže,” jo je prešinilo ,ko se ji je telo povzpelo v silovitem krču in potem za trenutek omahnilo nazaj.
“Še malo, pokora!” je izgubljala potrpljenje babica in poskušala zagrabiti za glavico.
Za bežen trenutek se ji je zdelo, da se je drobno telesce moralo nekje zagozditi, toda potem ji je otrok nenadoma zlahka zdrsnil v naročje.
Na široko je odprla oči in se zastrmela v krvavo gmoto, ki ji je obležala v dlaneh. Prsti so se nehote oklenili spolzke kože in roka, ki je samodejno segla po škarjah se je vidno tresla. Ni vedela, kako naj ga prime, da bi ga udarila po ritki.
Nerodno je poprijela za drobna stegna in stresla.
Sobo je preplavil močan jok, ki se je izvil iz otrokovih ust.
Francka se je naslonila na komolce in se blaženo nasmehnila.
“Hudič, pa mi je končno uspelo, “ jo je prešinilo.
“Deklica je,” je tiho spregovorila babica in dvignila pogled.
Francka je prikimala.
Tedaj šele je zagledala otroka, ki se je drl v babičinih rokah. Sprva ni niti dobro zaznala tistega, v kar je boljščala. Potem je s pogledom začela iskati roke in noge, toda ničesar ni našla.
Babica se je molče zazrla skozi okno in čakala, da bo spoznanje prišlo samo.
“Kaj pomeni ta stvor, ki ga držiš v roki?” se je utrgalo iz Franckinih prsi. Oklenila se je posteljne stranice, da so se členki na roki v hipu pobelili.
“ Je to prišlo iz mene?! “
“Je ?”
“Stran...nesi jo stran.......slišiš....nočem jo videti.......crkne naj........”
“Stran......”
Francka je kričala z gromkim utrganim glasom, da se je babica v hipu preplašeno umaknila iz kamre in z otrokom v naročju pobegnila v kuhinjo.
Nečloveško kričanje je preplavilo hišo in se zapletlo med veje dreves, ki so zakrivale okno.
Grabila se je za stegna in jih razpraskala do krvi. Lasnice so ji popustile in težka gmota kodrov se ji je usula po obrazu in prestrezala pršečo slino, ki ji je silila iz ust.
“Tega si nisem zaslužila! “ se je slišalo med kriki, ki so napolnjevali sobo, da si je babica v strahu mašila ušesa.
Toda čez čas se je zbrala, previdno je okopala dojenčka in ga zavila v rjuho. Otrok je zadovoljno stisnil ustnice in zaspal še preden ga je položila v predal k počitku.
S pogledom je ošinila Janeza, ki je kot okamenel slonel pri vratih in strmel v prazno. Klobuk, ki ga je držal v naročju je bil ves pomečkan in brezobličen kot njegov obraz.
“Če bi videl duha, ne bi izgledal huje,” je sočutno pomislila babica, ko je zaprla vrata za seboj. Stopila je k postelji in Francko plosknila po riti.
Niti čutila ni. Še naprej je kričala in med histeričnim jokom zmerjala Janeza ter ga krivila za spako, ki jo je rodila.
Babica jo je udarila še enkrat. Tokrat veliko močneje.
Francka je v trenutku utihnila. S krvavimi očmi se je zastrmela vanjo in ji pljunila v obraz.
“Zakaj je nisi ubila? Saj bi gledala stran, ko bi ji zavila vrat! Izgini mi izpred oči, omahljivka ! “
Babica jo je trdno prijela za roko in jo zvila, da je Francka tiho zaječala od bolečine.
“Boš že nehala ali ne ?! Ko si se gonila in mu nastavljala, nisi nikoli pomislila na posledice ?”
Francka je naredila šobo in si odstranila lase, ki so ji silili v usta.
“Dosti si upaš,” je zasikala in se obrnila na bok.
Potem je bila ves čas tiho, ko jo je babica spravljala v red. Niti besede ni črhnila, ko ji je z vajenimi gibi očistila posteljico in jo pokrila s svežo rjuho. Le prsi, ki so ji nestrpno plale, so dokazovale, da v njej še zmeraj vre.
Niti ozrla se ni, ko so se vrata previdno odprla in je vstopil Janez. S počasnimi koraki se je nameril k njej, zavedajoč se, da ji mora reči kakšno tolažilno besedo. Nerodno je spustil dlan na njene lase in jo pobožal.
“Bo že kako, Francka...” je zajecljal, preden ga je prebodla z enim od svojih
pogledov, polnim zaničevanja in prezira.
“Najina je, Bog jo je poslal .....”
“Crkni še ti ! “ so bile njene zadnje besede preden je utonila v spanec brez sna.
Iz kuhinje pa se je zaslišal droben jok, ki je postajal vedno močnejši in močnejši.
31. december 2010
To je seveda resnična zgodbaa...;D ki mi jo jee enkrat pripovedovala stara gospa..;D
31. december 2010
31. december 2010
u33179
u33179
haha xD
25. februar 2011
u33179
u33179
baba sakramenska
25. februar 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg