Forum
Zdravo! Tukaj je moja prva zgodba Nazaj v domovino. Prosim napišite komentarje po vsakem delu, ker mi to pomaga pri pisanju naslednjih. Ko bom po delu dobila sedem next, bom napisala nov del. Že v naprej se vam zahvaljujem za branje. Tukaj pa je še naslovnica, ki mi jo je naredila Aella, ki se ji iskreno zahvaljujem.
16. julij 2017
u226574
u226574
Next
16. julij 2017
No, vidim, da že dobivam bralce. Bom kar začela.
16. julij 2017
Jutri napišem.
16. julij 2017
Next
17. julij 2017
Neki mi je štekalo, sori.
17. julij 2017
"Ali ni lep razgled?" me je vprašal moj mož Abdul. Zazrla sem se skozi okno in se nasmehnila. Sedaj sem lahko samo razmišljala o pogovoru z mojo družino. Rekli so, da me bo moj mož zadržal v Iranu, kamor smo z letalom zdaj namenjeni. Naj vam povem nekaj o meni. Moje ime je Diana in stara sem šestindvajset let. Na moji desni sedi moja hčerka Mahtob Maya, ki se je ravnokar pognala k oknu, s slušalkami. Zelo rada posluša pesmi od Nicki Minaj. Na moji levi pa sedi moj mož Abdul Hadži. Star je petintrideset let in je iz Irana. To pojasni zakaj se peljemo tja. Njegov brat Ziar nas je povabil in mi smo pristali. Imela sem mešane občutke in vsaj 1000 vprašanj. "Nehaj poslušati ameriške pesmi, Mahtob." je malce jezno dejal Abdul. "Zakaj?" je žalostno odvrnila Maya (Vsak od naju jo kliče drugače. Jaz jo kličem Maya, ker sem hotela, da se ve, da je Američanka. Abdul, pa jo kliče Mahtob, kar pomeni mesečina.) "Ker Iranci nimajo radi Američanov, zato sva z mamo skrila tudi Ameriške potne liste." Abdul se je ozrl naokrog, da bi preveril, če ga je kdo slišal. "Kje je stranišče?" sem že vsa panična zaradi vsega vprašala. "Na koncu hodnika. Označeno je. Ne moreš zgrešiti." se mi je nasmehnil Abdul. "Hvala." sem čisto tiho odvrnila, pobožala Mayo po glavi in se ji nasmehnila. Vrnila mi je nasmeh, kar me je vsaj malo razveselilo. Nato sem se odpravila. Na poti sem videla veliko srečnih parov in zakoncev. Nekateri so imeli tudi otroke. Malo sem se zamislila, kmalu pa sem obstala kot prikovana. Ali smo mi res srečna družina? Ali smo le ljudje, ki se bodo kregali? Ali je Abdul res sposoben.... Ali bi res lahko.... "Gospa, ali je kaj narobe?" me je vprašal nežen ženski glas. Ko sem dvignila pogled sem ugotovila, da je stevardesa. "Ne, čisto nič ni narobe." sem tiho odvrnila in komaj spet začela hoditi. "Ja gospa, nekaj je narobe! Moja družina me prepričuje, da me bo moj mož zadržal v Iranu, z mojo hčerko vred! Največja težava: začenjam verjeti v to, da se lahko mora uresniči! Torej, ja! Nekaj je narobe! Imam probleme!" sem že skoraj rekla, ko sem že hodila, a po razmisleku sem ugotovila, da to ni najboljša izbira. Končno sem prišla do stranišča. "Hvala ti, večni Bog!" sem si mislila, ker sem res bila potrebna malo miru in tišine. Ko sem že skoraj odprla vrata, sem ugotovila, da so zaklenjena. "Samo tega mi je še manjkalo!" sem zavpila. Nato sem se hitro prijela za usta. Slišala sem pogovore in hihitanje:"Revica je čisto obupana. Otroci, ne glejte je. Revica. Boščica...." Skoraj sem planila v jok. Po minuti, ki se mi je zdela dolga kot ura so se vrata končno odprla. Ven je stopila ženska, zavita v nekakšne rute. "Abdul mi je govoril o tem! Ruti se reče.........čador. Ta ženska je gotovo iz Irana!" sem pomislila. Nato sem vstopila v stranišče, ki je malce smrdelo, a je bilo še vseeno urejeno.
17. julij 2017
To je bil prvi del.
17. julij 2017
Next
17. julij 2017
Next
17. julij 2017
u226574
u226574
Next
17. julij 2017
Next !!
17. julij 2017
Next
18. julij 2017
Povabite še prijatle pa prijatlce!!!!
18. julij 2017
Plis!!!!
18. julij 2017
Vem, da še ni sedem Next , ampak bom vseeno napisala drugi del.
18. julij 2017
yey
18. julij 2017
Malce sem se zamislila, nato pa sem planila v jok. "Ali je moja Maya res varna? Zakaj sem ji dala ameriško ime, če pa je moj mož iz države, kjer sovražijo Američane! Jo bom morala sedaj klicati Mahtob?" Vsa obupana sem po svoji torbici iskala ličila. Ko sem jih končno našla pa sem se malce napudrala, da bi prikrila rdečico na mojem obrazu. Kmalu zatem, pa sem zaslišala kapitanov glas:"Prosim, če se vsi usedete in se pripasate. Zdaj bomo pristali." Hitro sem vse spakirala v svojo torbico, odklenila vrata in se pognala proti Abdulu ter Mahtob. "Ali si v redu?" me je vprašal moj Abdul, ko sem se usedla na sedež. Roko mi je položil na mojo in se mi nasmehnil. Pripasala sem se, nato pa mu prikimala. Letalo se je streslo in se začelo strmo spuščati. Slišala sem otroke, ki so kričali, a so se takoj umirili, ker so bili starši ob njih. Med njimi je bila tudi Mahtob. Trdno je stisnila mojo roko ter svojega medvedka Cvetkota. Nasmehnila sem se, ko sem videla, da ga tolaži, čeprav je ona trepetala ob strmem padanju. "Mesto leži za hribi, zato se mora pilot strmo spustiti." je hotel Abdul pomiriti mene in Mahtob.
18. julij 2017
Vem, da sploh ni dolg, a bom kasneje dala še tretjega. MMG to je bil II. del.
18. julij 2017
nextamm
18. julij 2017
Next
18. julij 2017
Tnx.
18. julij 2017
u226574
u226574
Next
18. julij 2017
Next (: zanimivo pišeš
18. julij 2017
No, hvala!
18. julij 2017
Lorein M. Gray
Lorein M. Gray
Next
20. julij 2017
Next
20. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg