Forum
u26679
u26679
evola, me z Dani.se smo se odločile, da napiševa zgodbico. js bom pisala v vlogi punce, ona pa v vlogi fanta, al pa obratn... komentirite, berte in uživite!
ps.: a sploh začneva?

?začneva?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

04. september 2010
u26679
u26679
Moje ime je Nastja in sem stara 15 let. S teto živim v srednje velikem mestu Porktown. Pred letom dni sta mi umrla starša in tega še zmeraj nisem prebolela. Vsako noč me mučijo nočne more in vsak dan hodim na pokopališče, da prižgem svečo zraven groba. V šoli nimam prijateljev, saj vsi pravijo da sem dolgočasna in brezvezna. Včasih sem bila odličnjakinja zdaj pa se komaj prebijem skozi šolsko leto. Moj edini prijatelj je moj kuža Joki. Tako ime je dobil, ker včasih joka, kar je malce nenavadno za psa. Kakorkoli, moje življenje je brezbarvno, nesrečno in dolgočasno...
04. september 2010
u26679
u26679



Nastja
04. september 2010
u26679
u26679



teta
04. september 2010
u26679
u26679



Joki
04. september 2010
u26679
u26679
Dani.se nadaljuj...
04. september 2010
u26679
u26679
04. september 2010
u26679
u26679
prosim...
04. september 2010
Oče je nejevolno treščil skodelico kave ob mojo.
»Dobro jutro!« sem veselo pozdravil.
»In kaj za vraga vidiš tako dobrega na tem grdem jutru???«
Ostal sem brez besed. Grdo juto? Pa saj zunaj sije sonce, jasno, brez oblačka je nebo nad nami.
»povej mi ti, kaj vidiš grdega na tem lepem jutru?!?!«
»Ne bom takole govoril z mano. Jaz sem tvoj oče in...« očetovo jutranjo pridigo je prekinila mama z besedami:
»Takole zgodaj zjutraj se že ne bomo kregali.«
»Jaz samo povem, kar mislim.« sem se začel vleči ven. Toda mami ni neumna. Vedela je,da bleferam. Prav tako, kot za očeta, ki je svoj pouzdigjen glas hotel po otročje opravičiti:
»Pa saj je Nejc začel!«
Sprva sem pogledal očeta in se spraševal ali se zafrkava. Nato sem pogledal mami, ki je enako presenečena pogledala mene. Potem smo vsi naenkrat prasnili v smeh. Običajno jutro neobičajne družine.
06. september 2010
u26679
u26679
slika od Nejca...
06. september 2010
u26679
u26679
dodej sliko od Nejca sm mislna
06. september 2010
u27744
u27744
hitr daj naprej!!!!!!!!!!!!
06. september 2010
u26679
u26679
Kakorkoli... danes sem nekako boljše volje... zakaj? Zato ker se s teto seliva! Preselili se bova v Mistown... teta pravi, da je to zelo lepo mesto in imajo zelo dobro šolo. Edina stvar, ki jo bom pogrešala je pokopališče, kjer ležita moja starša. Solza mi je pritekla po licu, vendar sem jo takoj obrisala in se na silo nasmehnila. »pa pojdimo.« sem se odločila in pograbila svoj kovček. Selitev je prišla tako hitro! Že kar danes... skočila sem v avto in se nasmehnila teti »ljubica, si prepričana da greva?« me je vprašala »da.« sem sproščeno odgovorila in čakala da odrineva. Teta je prižgala avto in odpeljala. Gledala sem kako hiša izginja za mano in spet mi je šlo na jok. »ne bom jokala.« sem si rekla v mislih. Čez nekaj ur sva prispeli v Mistown. Bilo je lepo in sončno mesto. Hiša je bila čudovita! Vse je bilo popolno dokler nisem zagledala...
06. september 2010
u22195
u22195
next pls!!!
09. september 2010
Odšel sem v šolo precej dobre voje, čeprav malo živčen, ker pišemo kontrolno nalogo. Nisem briljanten v šoli, pa tudi najslabši ne. Zlata sredina. V ušesih sem imel slušalke mp3-ja in z glavo prikimaval v ritmu glasbe. Bil sem še ne poti v šolo, ko sem videl neko punco, ki je čemerno gledala izpod čela na drugi strani ceste. Zaupil sem ji: »Hai« toda dekle ni odgovorilo. bila je lepa, vitka in rjavolasa. Toda nekam žalostna, ali prej jezna. Pospešila je korak takoj, ko je videla da jo opazujem in kmalu je bila daleč pred menoj.
Tako sem sam nadaljeval pot v šolo. Dohitel sem čemerno rjavolasko in skupaj sva stopla proti zebri. Za trenutek sem videl njene globoke rjave oči, ko je dekle steklo čez progo za peščce. Hotel sem ji zaupiti, da je se ji z veliko hitostjo približuje velik tovornjak. Toda ona je kar stekla. Ničesar se ni dalo storiti. Lahko bi se je doaknil z roko. Toda biloje prepozno. Prepozno za karkoli.
21. september 2010
u28523
u28523
Super pišta ube dve.

Napreeej no ^^
23. september 2010
next!

Kako zgleda Nejc?
23. september 2010
Tenks tejč!!!
23. september 2010
u26679
u26679
nekega fanta, ki je buljil vame. bilo mi je neprijetno zato sem se obrnila stran in začela hoditi naprej. nekaj je zavpil za mano, vendar ga nisem poslušala. začela sem teči, vendar je hodil za mano. ko me je dohitek sva skupaj odšla proti zebri. nisem slišala tovornjaka, ki je vozil proti meni, zato sem stekla skozi prehod za pešče. čudni fant me je zgrabil za roko in me potegnil k sebi. vendar bilo je prepozno... ničesar drugega se ne spomnim.... zajeli sta me tema in tišina...
24. september 2010
u26679
u26679
nadaljuj Dani.se...
24. september 2010
u26679
u26679
piševa skupi... trenutno v knjižnici
24. september 2010
u26679
u26679
haha
24. september 2010
u28523
u28523
naprej
25. september 2010
naprej!
25. september 2010
u21616
u21616
next!
25. september 2010
u28523
u28523
dej že napreeeej Danii(.se)
27. september 2010
u28523
u28523
al pa twilight... jo NAPREJ
27. september 2010
Po sterilniem hodniku sem korakal gor in dol. Bilo je tako nenaravno tiho. Le odmev mojih korakov je odmeval po prostoru.vsake toliko časa je mimo prišla kaka sestra, ki mi je namenila spodbuden pogled. Spraševal sem se kako vejo, da čakam, da jo končno rešijo? Pa saj tukaj vsi čakaj na to,da rešijo tvoje drage. Kaj drugega nimaš početi tu. Toda, kako sem tako živčen, ko pa niti ne poznam to dekle? Takrat so misli zaplavale do njenega obraza, zapihljale skozi njene lase, pobožale lice, se dotaknile njenih ustnic in pogledale globoko v njene oči. Zdrznil sem se. Kaj takšnega se mi še ni zgodilo. Pa saj jo komaj poznam, pa takole sanjarim o njej, sploh neprimerno, če se v sosednji sobi borijo za njeno življenje.
Takrat je zazvonil alarm. Globoko v ušesih je odmevalo, srce je razbijalo. Malo poprej prazen hodnik se je napolnil z zaskrbljenimi sestami. Pogledoval sem kam gredo. Toda hvala bogu, so s hitrimi koraki odkorakale mimo vrat za katerimi negibno leži črnooko dekle. Oddahnil sem si in se sesedel na svoj že topel stol.
Ko so se naslednjič odprla vrata mi je bilo vseeno. Naenkrat sem na rami začutil roko in se zdrznil sem ter poravnal. Zdravnik, ki me je podrezal se je usedel zraven mene ter se mi zazrl v oči. Počasi je začel.
»Kako si?«
»Prosim, ne ovinkajte. Raje povejte kako je z njo«
Videl sem, da se obira zato sem, kolikor sem mogel prepričlivo dodal: »Prenesel bom«
»Izgubila je veliko krvi..« Ja vem, sem bil zraven, sem si rekel v mislih.
»Ampak se bo izvlekla.«oči so mi zasijale. Samo to sem hotel vedeti.
»Vidim, da si olajšan, mladenič. Hvala, da si jo rešil« mledo sem se nasmehnil ter odvrnil: »Zakaj se zahvaljujete? Saj je nisem rešil zaradi vas..«
»Nihče drug se ti ne bo. Poleg tega pa cenim hrabrost, mladi mož. In da skočiš pred tovornjak ter za nekoga tvegaš življenje potrebuješ veliko poguma.« pogledal me je in v pogledu sem opazil občudovanje. Bilo mi je toplo pri srcu.
» Pomembno je le, da se je izvlekla.«
»Vem. In to po tvoji zaslugi.«
Vstal je in že hotel odditi ko je dodal : »Le..njene noge..«
»Vem« sem odvrnil.
Še zadnjič se mi je nasmehnil in odkorakal po dolgem belem hodniku reševat druga življenja.
11. oktober 2010
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg