Forum
Torej, dolgem odmoru se vračam na forum iger123. Včasih mi je pisanje zgodbic kar šlo zato sem se odločila, da ni greh poskusiti tudi tokrat. Zgodba je malo bolj zrela, malo bolj podobna tistemu kar rada berem na netu, tako da upam, da še koga navdušim, ampak odločite se sami.

***

Povzetek:
Srednja šola Meiden High ima svoje lastne zvezdnike, zvezde šolskega nogometa, ki se jih je prijelo tudi ime "The Bad Boy Club". Mason, Ethan, Isaac, Chase in Finn so najbolj zaželjen ulov najstniških deklet, a še nobeni ni uspelo pritegniti njihove pozornosti za več kot uro ali dve - in še to le v spalnici ali šolski shrambi.
Vse kar si želi Sophia je normalno življenje, stran od države, ki jo ne vidi kot nič drugega kot hči njihovega diktatorskega predsednika. Le kako ji torej uspe, da je že prvi dan osrednja tema srednješolskih govoric in nova tarča zloglasnega Masona? Nenamerno se tako znejde v vrtincu najstniških zavidanj, fantov z bleščeče modrimi očmi in strtih src.



Vse kar sem hotela, vse kar sem kadarkoli hotela je bilo normalno življenje. Normalno življenje najstnice, ki hodi po hodnikih natrpane srednje šole in se spogleduje s fanti, ki jih ne pozna. Želela sem si hihitajočih pogovorov z najboljšo prijateljico, strto srce, ker se fant ni pojavil na zmenku in grozen prvi poljub, ki mi bo ostal v spominu do konca življenja, čeprav ga bom želela pozabiti.
A vedno so mi govorili, da naj pazim kaj si želim, ker morda se uresniči.
In tako sem jaz, Sophia Lucinda Crown, hči diktatorskega predsednika majhne države na jugu Evrope, stala pred vhodom prave pravcate ameriške srednje šole v vsem njenem blišču. Ko so v državi odjeknili upori, ki so zahtevali odstranitev mojega očeta, me je ta poslal na drugi konec sveta z novo identiteto in majhno vojsko osebnih stražarjev.
Z novimi imenom Samantha Brown, cenenimi oblačili in minimalnim nanosom ličil, sem k sebi tesno stiskala torbo napolnjeno zvezki in si z vsemi močmi prizadevala, da bi moj zajtrk ostal v želodcu. Globoko sem zajela sabo in skozi vrata stopila s samozavestnim korakom. Nekoč sem večerjala z največjimi voditelji sveta, nekaj srednješolcev bom že lahko obvladala.
Takoj ko sem stopila skozi vrata je vame butnilo glasno govorjenje punc, ki so se naslanjale na svoje omarice, smeh samovšečnih fantov, ki so hodili po hodniku in vonj neobrzdanega najstniškega trpljenja. Krasno!
“Si nova tukaj?” me je vprašala rdečelaska, ki se je naenkrat pojavila poleg mene. Njeni lasje v čudovitih bronastih odtenkih so padali čez njene rame in odbijali svetlobo, kar ji je dajalo nekakšen žar. Njene oči so bile tople rjave barve, njen bel nasmeh pa bi lahko zasenčil dobro število zvezdnic.
“Se opazi?”
“Ja, v tebi je še zmeraj nekaj tistega naivnega upanja,” mi je odvrnila s prezirljivim nasmehom na ustnicah. “Jaz sem Hazel.”
“Samantha,” sem odgovorila nekoliko togo. “Lahko me kličeš Sam.”
“No, Sam, če boš med kosilom še zmerja tako izgubljena kot trenutno, se nam lahko pridružiš pri mizi,” mi je pomežiknila, nato pa se z lahkotnim korakom odpravila naprej.
Zmedeno sem gledala za njo in vse kar mi je padlo na pamet je, da sklepanje prijateljstev sploh ni tako težko.
Čez nekaj minut sem stala v hladni pisarni svetovalnega delavca, ki mi je v roke tlačil moj urnik in mi podajal osnovne informacije o šoli, ki sem jih prebrala že na šolski spletni strani. Njegov pristop je neoseben, drdra informacije in njegov pogled je usmerjen nekam za mano, kot da je z mislimi popolnoma drugje. Zalotim se, da kimam njegovim besedam, čeprav nisem prepričana, da sploh še sledim pogovoru, a njegov odsoten nasmeh, ko zaključi stavek mi pove, da mu pravzaprav ni mar.
Hitro sem pobrala svoje stvari in se z urnikom v roki napotila po hodniku. Zmedeno sem gledala na zemljevid z razporedom učilnic, ki mi ga je pred odhodom pod nos potisnil svetovalni delavec in se spraševala kateri genij si je spomnil, da je učilnica številka 45 zraven učilnice številka 127.
Zatopljena v preučevanje nesmiselnega zemljevida sem se zaletela v gmoto mišic in padla po tleh. Iz rok so mi zleteli listi in zvezki, a najhujša je bila nenadna tišina na šolskem hodniku.
“Idiot,” sem rekla po tiho in začela pobirati svoje stvari.
“Se ne boš opravičila?” me je vprašal globok, rahlo hrapav glas in nehote sem dvignila glavo.
Pred mano je stal visok, postaven fant, z razmršenimi lasmi peščene barve. Izpod lepo usločenih obrvi so gledala prodorne modre oči v katerih se je lesketal pridih nevarnosti. Njegovo telo je bilo lepo grajeno in ni me čudilo, da se nisem uspela obdržati na nogah ob najinem kontaktu. Zagotovo je večkrat spodnašal tla dekletom pod nogami - dobesedno in v prenesenem pomenu.
Na njegovih ozkih bokih so visele črne hlače, ki jih je dopolnil z lepo prilagajočo modro jeans srajco z zavihanimi rokavi, kar je omogočalo razkazovanje njegovih rahlo zagorelih rok.
“Ne,” sem preprosto odgovorila in se opomnila, da ga ne smem tako odkrito opazovati, saj se je na njegovem obrazu že narisal samovšečen, vzvišen nasmešek.
“Ne?” je vprašal nejevoljno, njegov glas pa je zvenel podobno renčanju.
“Ne,” sem poudarila še enkrat, pobrala zvezke in se postavila na noge. “Če bi se moral kdo opravičiti si to ti, a sodeč po tvoji pojavi tvoje možganske celice še niso na stopnji triletnika zato tega res ne morem zahtevati od tebe.”
Po hodniku se zasliši nekaj osuplih vzdihov in vznemirjenega šepetanja. Ne meneč za to, se neznancu prijazno nasmehnem nato pa se prerinem mimo njega in se po hodniku odpravim z zadovoljnim nasmeškom na obrazu.
21. julij 2017
Ure do kosila so minevale hitro, kar sem pripisovala predvsem temu, da je bilo toliko novih stvari, novih obrazov in novih občutkov, ki sem jih doživljala, da nisem imela časa, da bi se dolgočasila. Večkrat sem ujela poglede ljudi in slišala nemirno šepetanje, ki je omenjalo jutranji incident, a sem preprosto skomignila z rameni in se odločila, da ni pomembno.
Konec koncev nisem bila prva oseba, ki se je zaletela v nekoga na hodniku.
Zvonec, ki je odmeval po učilnici in zvok stolov, ki so jih sošolci odrivali od miz me je opomnil, da je ure konec. Na hitro sem pregledala svoje zapiske in zavzdihnila ob dejstvu, da mi matematika nikoli ni bila zares jasna. Ne vem čigava ideja je bil, da me vpiše na višji nivo, a definitivno ni bila moja in vedela sem, da se bom namučila za solidno oceno.
S torbo polno zvezkov sem zapustila (m)učilnico in se podala v smer kamor je odhajala večina dijakov, saj je bil čas za kosilo. Od rdečelaske Hazel še nisem imela privilegija spoznati koga drugega. Vsi so držali nekakšno nevidno distanco kakor, da sem okužena z nalezljivim virusom, ki bo povzročil apokalipso. Spraševala sem se ali je bilo to povezano z nadutim modrookim lepotcem.
Upočasnila sem korak, saj sem tako imela čas, da sem si šolo ogledala podrobneje. Glavni barvi šole sta bili modra in rumena, ki sta prevladovali tako na športnih uniformah navijačic kot na hodnikih in omaricah. Hodniki šole so bili široki, z visokimi stropi, ki so dajali nekakšen vtis svobode, s podolgovatimi okni tik pod stropom, ki so sončni svetlobi dovoljevali dostop v notranjost stavbe. Stavba je bila lepa, moderna, a ne arhitekturno pomembna. Spletna stran šole je še posebej opevala nov fitnes, telovadnico in igrišče za ameriški nogomet, a ničesar od tega si še nisem podrobneje ogledala. In dvomila sem, da si tudi bom.
Nisem sovražila športa, nasprotno, uživala sem v njem, a telovadba skupaj s hormonsko nabitimi najstniki mi res ni dišala. Na mojem urniku sicer ni bilo napisane obvezne ure telovadbe vendar me je svetovalni delavec opomnil, da se od vsakega dijaka pričakuje sodelovanje v enem športnem in enem znanstvenem ali umetniškem krožku.
Šolska jedilnica je grozno spominjala na tisto, ki sem se je spominjala iz High School Musical - a, le da je bila ta v modro-rumenem slogu. Šolske kuharice so mi na krožnik naložile neprepoznavno gmoto, ki ni imela vonja, kar me je rahlo skrbelo, a hkrati sem se tolažila, da je to pač povprečno življenje ameriškega najstnika.
“Hej, Sam, tukaj!” mi je zaklical glas, ki sem ga kmalu povezala z Hazel, saj mi je navdušeno mahala iz sredine jedilnice.
Zavila sem z očmi, saj je punca očitno rada imela pozornost, a sem se vseeno napotila proti njej. Z globokim vzdihom se se usedla za mizo, brez da bi posvečala kakšno pozornost ljudem, ki so sedeli zraven Hazel. Bila sem brez energije in resnično se mi ni dalo ukvarjati s socializacijo, zato sem z s priborom brskala po gmoti na mojem pladnju in se odločala ali sem dovolj lačna, da spravim to stvar vase.
“Na tvojem mestu ne bi pojedel tega,” mi je rekla oseba z mehkim glasom in ko sem dvignila pogled sem se zastrmela v par prijaznih rjavih oči. “Mimogrede, moje ime je Chase.”
Ob pogledu na zagorelega in mišičastega lastnika glasu sem se začela spraševati ali šola sprejema le fante, ki so podobni filmskim zvezdnikom. Chase je izžareval karizmo in s svojim deškim polovičnim nasmehom zagotovo lomil srca deklet okoli sebe. Njegovi lasje so bili temno rjave barve, skoraj črni, in so bili z gelom postavljeni v pozicijo, ki je bila presneto podobna frizuri Zayna Malika.
“Sam,” sem se mu predstavila na hitro in Chase mi je nalahno pokimal. “Zakaj ne?”
“No, rad bi se samo izognil smradu, ki bo prihajal iz šolskega stranišča, če to poješ, ampak če s tem nimaš problema, izvoli,” mi je odgovoril z resnim obrazom in pomignil proti mojemu pladnju.
Zgroženo sem potisnila pladenj od sebe, Hazel pa se je zahahlja zraven mene, ko je Chase pograbil moj pladenj in si gmoto stlačil v usta z zadovoljnim nasmeškom.
“Ne poslušaj, Chasa,” mi je rekla zaupno. “Umoril bi lastnega brata, da bi se lahko polastil njegovega obroka.”
“Hej!” je užaljeno zamomljal Chase s polnimi usti. “Nikoli ne bi umoril tebe, raje bi te zamotil s čim drugim.”
Chase je nagajivo pomežiknil Hazel, ki je zardela ob njegovi izjavi, nato pa mu lahkotno odvrnila: “Mislim, da bi raje umrla, kot da pride do slednjega.”
Moj pogled je švigal med njima, ko sta si kljubovalno strmela v oči in med njima je prasketala napetost. Zanimalo me je, če je med njima več kot le prijateljstvo.
“Kaj pa ona dela tukaj?” nas je vse tri zmotil globok glas, ki sem ga danes zaslišala.
Zopet se zastrmim v modre oči, ki so me zjutraj postavile v središče pozornosti in prav vse na njemu mi je dajalo vedeti, da si želi, da izginem.
21. julij 2017
zelo zanimivo *-*
neeext
21. julij 2017
Njegove oči so se sprehodile po meni in počutila sem se izpostavljeno. Odmaknil je pogled in se namrščil, nato pa svoj pladenj s hrano vrgel pred Chasa, se obrnil na petah in preprosto odšel.
“Kaj je bilo to?” je zmedeno vprašala Hazel, medtem ko si je Chase že tlačil v usta tretje kosilo tistega dne.
“Očitno še ni prebolel tega, da sem se zaletela vanj,” sem zamomljala in vzela žitno ploščico, ki mi jo je ponudila.
Brez opozorila je Hazel naenkrat planila v smeh.
“Ti si se zaletela vanj?” me je vprašala med smehom.
“Ja, zakaj?” sem jo vprašala.
Nisem razumela kaj je bilo v tem smešnega. Več kot očitno me je lepotec z modrimi očmi preziral in nisem mogla trditi, da sem sama čutila drugače. Čeprav v romanih punca vedno konča s fantom, ki ga je na začetku prezirala, sem imela dovolj izkušenj, da sem vedela, da se v resničnem svetu to ne dogaja. Ali ti je nekdo všeč in se z njim nerodno spogleduješ ter namiguješ na stvari, ki niso primerne ali pa ti preprosto ni všeč. To je bila resničnost.
In modrooki blondinec s svojim vzvišenim obnašanjem mi ni bil niti malo všeč.
“Že cel dan je nataknjen. Ne mora preboleti dejstva, da obstaja punca, ki si mu upa povedati kar si misli. Predvsem, ko njene misli niso to kar pričakuje iz ust žensk. To da je neustavljivo privlačen, to že gre, ne pa da je idiot.”
“Če je pa res,” sem zamomljala in Hazel se je poznavalsko nasmehnila ob mojem tonu glasu.
“Všeč si mi, punca. Še dobri prijateljici bova.”
Nekaj minut kasneje je zvonec prekinil Hazel, ki mi je želela povedati še nekaj, jaz sem z veseljem uporabila izgovor, da se mi mudi planila pokonci, da sem ušla napetosti, ki se je nabirala med njo in Chasom. Nič ni huje od tega, da si zraven dveh oseb, ki neusmiljeno zbadata drug drugega zraven pa namigujeta na posteljne aktivnosti. Kljub temu, da sem z njima preživela le nekaj minut sem izvedela, da sta prijatelja iz otroštva in da med njima ni nič več kot le prijateljstvo. Vsaj tako sta trdila sama.
Ne vem kako mi je uspelo, a po nekaj ovinkih in prehojenih stopnicah nisem več vedela kje sem. Pouk se je že začel in molila sem, da nimam enega izmed profesorjev, ki je strah in trepet šole. Zagotovo bi me vzel na piko, če bi že prvi dan zamujala.
“Izgubljena?”
Hitro sem se obrnila na petah, rahlo prestrašena. Moj strah je takoj nadomestil rahel obup in ramena so se mi povesila.
“Če priznam, da sem res, ali boš mojo glavo stlačil v straniščno školjko?”
Modrooki je dvignil eno obrv, nato pa radovedno vprašal: “Koliko klišejskih ameriških filmov si pogledala, draga moja?”
“Očitno preveč. A ti se zelo podaš stereotipu ameriškega najstnika opisanega v filmih?”
“In kakšen stereotip je to?” me je poznavalsko vprašal, na obrazu pa se mu je prvič zarisal nasmeh.
“No, saj veš. Stereotip postavnega in bogatega fanta, ki v srednji šoli doživi svoj vrhunec in hodi po vseh drugih, ker pač lahko, nato pa konča kot voznik taksija s trebuhom in plešo.”
“Aha, saj res. Pozabil sem že na to kakšna usoda me čaka,” je rekel navihano in za trenutek sem celo pomislila, da sem ga napačno presodila. “Hvala bogu torej, da že imam ponudbe za štipendijo na Stanfordu, Ohiu, Notre Damu in še mnogo drugih.”
“Idiot,” sem rekla, se obrnila in nadaljevala svojo pot po neznanem hodniku.
“Hmmm, začenjam se spraševati, če misliš, da mi je tako ime,” je rekel in ujel korak z mano. “Ker moram te razočarati ampak moje ime Mason.”
25. julij 2017
ta Next mi je ful všeč, še posebi zarad tega na koncu - klišeji itd.
neeext *_____*
25. julij 2017
u226279
u226279
Nextt
Super pišeš ^^
25. julij 2017
wooow tole je res dobro napisano
komaj čakam Next!
06. avgust 2017
u225419
u225419
Nova bralka
neeext zanimivo *___*
06. avgust 2017
Hvala za vse pozitivne komentarje, res mi veliko pomenijo

***

“Torej, kaj imaš na urniku?” je živahno vprašal Mason.
“Hmmm,” sem se zamislila in se zagledala v kos papirja, ki sem ga stiskala v rokah. “Umetnostno zgodovino.”
“Pozabi.”
“Pozabim naj na kaj?” sem ga vprašala rahlo zmedena.
“Na to, da boš prišla na to uro. Že tako zamujaš več kot petnajst minut, pa še v napačnem nadstropju si,” mi je poznavalsko odvrnil, na njegovem obrazu pa se je zopet prikazal tisti vzvišeni, samovšečni nasmeh.
“Kaj torej predlagaš?” sem ga vprašala in privzdignila eno obrv. Takoj ko je vprašanje zapustilo moja usta, sem vedela, da sem naredila napako. Z enim samim vprašanjem sem mu dala svobodo, da odloča o poteku dogodkov in s tem sama sebi nastavila past.
“Pridi,” je rekel in mi pomignil proti stopnicam.
Brez ugovarjanja sem mu sledila po stopnicah navzdol in kmalu ugotovila, da me pelje do kletnih prostorov. V glavi so se mi začeli vrteti prizori vseh tistih grozljivk, ki sem jih pogledala in v mojih mislih se je narisala podoba Masona v vlogi serijskega morilca. Stresla sem z glavo in neprijetne podobe pregnala iz misli.
V kleti me je peljal po zavitih hodnikih, nato pa se ustavil pred vrati na katerih je pisalo PREHOD PREPOVEDAN, a Mason se na to ni oziral. Pritisnil je na kljuko, da bi jih odprl in ko se pod njegovim pritiskom niso vdala, je iz zadnjega žepa hlač preprosto izvlekel ključ in jih odklenil.
“Mason? Kaj za vraga se-”
“Pst!” me je prekinil in si položil prst na usta.
Smuknil je skozi vrata in mi pomignil naj mu sledim. Hitro sva hodila po temačnih hodnikih, v zraku pa se je čutila vlaga. Vsake toliko časa je tišino in najino dihanje prekinil ropot ventilatorja dokler nisva prispela do zeleno obarvanih železnih vrat z rdečim napisom EXIT.
Mason je zopet brez besed odprl vrata, a tokrat me je spustil ven pred njim.
Nisem vedela, kje sva, ali sva sploh še na šolskem posestvu, saj se je okoli naju bohotil gozd v katerem je vladala spokojna tišina z občasnih žvrgolenjem ptic. Avtomatično sem globoko vdihnila ter zaprla oči. Nikjer se nisem počutila tako dobro kot tukaj, stran od ljudi, stran od vrveža, sama s svojimi mislimi.
No, ne čisto sama, sem se spomnila, ko so se za mano zaloputnila železna vrata zaradi česar sem se rahlo zdrznila.
“Nisva še na cilju,” mi je rekel Mason in mi zopet namenil svoj bleščeči nasmešek.
A nekaj v njegovih očeh mi je dajalo občutek, da je njegova maska padla, da je tukaj, stran od vseh, prav tako kot jaz, bolj sproščen. Še njegov nasmešek, ne glede na to kako vzvišen, je deloval topleje, bolj pristno.
Z glavo je rahlo pomignil proti ozki, shojeni poti, ki se je vila med drevesi in brez vprašanja sem mu sledila. Pot se je rahlo dvigala, ravno toliko, da je hoja pospešila moj srčni utrip, a ne toliko, da bi bila zadihana. Po približno petnajstih minutah hoje se je pred nama odprla jasa z visoko travo in cvetjem ter staro obrabljeno klopco na koncu, kjer se je odprl razgled na šolo.
Mason se je usedel na klop in z roko nakazal, naj se usedem na mesto poleg njega. Z rahlim oklevanjem sem prisedla, a tako ali tako je bilo prepozno za to, da bi mu začela ugovarjati. Iz sebe je spustil glasen izdih, njegove oči pa so se prikovale ne šolo pod nama.
“Včasih pridem sem, ko je vsega preveč. Zdelo se mi je, da bi ti koristilo, če bi ti danes odstopil tole mesto.”
“Hvala, čeprav se sprašujem kaj hočeš v zameno.”
Masonu se je v očeh prižgala iskrica in pripravila sem se na perverzen komentar, a je preprosto rekel: “Bomo še videli.”
07. avgust 2017
u225419
u225419
Neeext
07. avgust 2017
Super pišeš *-*
Neeext
07. avgust 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg