Forum
Moje ime je Ema. Stara sem 14 let in hodim v 9. razred. In moja strast je gimnastika. Vedno kadar imam kaj prostega časa grem na trening ali pa prižgem glasbo in plešem. Moja BFF je Iza. Skupaj greva na sladoled, v šoping,... In obe hodiva na raziskovalni krožek. Imam pa tudi fanta... Jakoba. In bolje, da o njem sploh ne začnem pisati.
Ravno je zazvonil zvonec in za ta teden se je končau pouk. Z Izo sva planili iz razreda, ko sva na oglasni deski videli obvestilo: » Za člane raziskovalnega kroška smo letos organizirali raziskovanje na terenu. In sicer se raziskuje po svetu- z veliko zanimivosti in zabave.« Za nekaj sekund sem prenehala brati, saj sm takoj vedela da hočem iti. Vendar sem vseno nadaljevala: » Dpotuje se v New York, Pariz in v Argentino. Odhod je v ponedeljek, raziskovanje pa traja do konca počitnic.« Obe z Izo sva shkrati rekli: »Hudo!!«, nato pa sem jaz začela vsa navdušena govoriti: » Nujno morva it. To si predstavljam kot raziskovanje z BFF, zabavo in še več zabave«. »ja sam ne vem, kaj bodo na to rekl starši...sej veš nč naju nebi blo doma men so pa rekl, da bomo šli na morje skupej. Ampak bom probala prepričat...mam že načrt«. »Ok. Takoj k zveš me poklič«! »Ok, čau«- »bye«. Hitro sm odhitela domov in se sploh nism zavedala kako hitro sm hodila, dokler nisem na sebi videla čudnih ogledov. Malo sm umirila korak in čez nekaj minut prišla domov. » Mami, mmaammii«! »Ja? Kaj se dogaja? Kje gori?« »Ah, nikjer ne gori...razn v meni bo, če ne boš dovolila. Ok to se je slišal mal nesramno. Mislna sm nedobesedno«. »Ok, razumm. In?« » No, uglavnem, šola organizira raziskovalno akcijo in...« Tako sm ji razložila vse kar je pisalo na listu. In odgovor je bil: » Ne vem, mislila sem, da bomo čez počitnice kaj skupaj pa verjetno še veliko stane«. »Prosiimm, vse bom naredila, imela dobre ocene,... To si res želim«. »Ok naj bo«. » Hvala«!! Objela sem jo in stekla v sobo, kjer sem čakala na klic.
18. november 2014
Neeeeeeeeext!!!! komi čakam da pride nadaljevanje!!! ful dobr!!! en velik a debel NNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNNEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTT
18. november 2014
Ok, hvala za next MagicMe
18. november 2014
In čez nekaj sekund je zazvonilo. Pohitela sm z urašanjem. »In«? »Žou...ne dovolijo da... 'ostanem doma' (mišljeno v hecu). » Tooo!! Grem hitr pakerat. Adijo«. In pohitela sm proti omari in ugotovila, da mi manjka nekaj majic, saj mi jih je večina premejhnih. Vzela sm nekaj denarja in tekla v nakupovalni center-saj sm zamudila autobus. In ko sm prišla v mojo najljubšo trgovino sm tam videla... Jakoba. Tudi on je videl mene in me pozdravil. Z prijaznim izrazom na obrazu je stopil do mene. » O, nekaj ti moram povedat... Mislm, da bi mogla končt, ker se zadnje čase samo kregava..in še...ena druga mi je všeč. Žou mi je«. Edino kar sm lahko izjavila je bilo: »Kaj« in »naj bo«. Sploh ne vem zakaj sm to rekla in avtomatsko sm odšla v garderobo. Na poti sm pograbila še polno majic ne da bi sploh vedela kakšne so. V garderobi je iz mene prišlo samo: Aaaaaaaaa! Hotela sm raztrgati vse majice, ki sm jih nabrala, vendar sm se ve zadnjem trenutku streznila. Prodajalka je prišla pogledat kaj je narobe. V joku sm stekla iz garderobe in ji vrgla majice v naročje. Tokrat sm za spremembo ujela autobus. Med vožnjo sem imela čs, da sm se pomirila in si rekla: U redu bom, smejala se bom in na to pozabila. In to mi je res uspelo. Vikend je minil zelo hitro. Družila sm se z družino in pakirala. In ponedeljek je že tukaj. Ob 8 so se pred našo hišo pripeljali Izini stariši, ki so naju z Izo odpeljali na letališče. Prvo smo šli v New York. Vožnja je bila dolga, ampak zabavna. Ko smo prispeli je bila že noč, zato so nas v hotelu razdelili v sobe in nam dali 'urnik' naslednjega dne. Noč je minila zelo hitro. Zjutrej so nam najprej postregli zajtrk, nato pa so nam razdelili zemljevid mesta in nam povedali naše naloge. Z Izo sva ravno hodili po osameli ulici, ko se nama je zazdelo, da sva videli osebo vstopiti skozi zid. Ni nama bilo logično, zato sva šli pogledat. Na daleč je bilo videti kot slepa ulica, vendar v resnici ni bila. Bila je umetna stena za katero...je bil dolg tunel. Ker sva bili bolj radovedne sorte sva seveda šli pogledat.
18. november 2014
resno končaš tm, kjer je napeto??? neeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxtttt
18. november 2014
. Ko sva vstopili se je v tleh prižgala zelena lučka. Zdelo se je kot, da naju nekdo snema. Vendar sva vseno nadaljevali pot. Vmes se je zgodilo veliko čudnih stvari... Ves čas je pihal veter. Pod zemljo! In kar naenkrat se je od nevemkje nekdo prišel in spotaknil Izo, da je padla in udarila z glavo v steno. Hitro sm odhitela k njej: »Iz a si uredu?«, vendar se Iza ni odzvala. Zaskrbljena sm jo tresla in klicala, vendar ni odgovorila. Ko sem jo ravno hotela poskusiti oživljati se je zbudila in pri tem tako trznila, da se je še enkrat udarila. Tokrat ni padla skupej, ampak je nekaj sprožila. Vse se je začelo tresti, v tunelu se je prižgala luč in stena v katero je udarila Iza je izginila.
J: Kaj se je ravnokar zgodilo?
I: Nimam pojma ali pa še nism čisto dojela.
J: In a si u redu? Ker si me zlo ustrašla!
I: Ja in sori. Ampak zdej me zlo zanima kaj je na koncu tunela.
J: Mene tud, sam ne vem če je varno. Kaj če je tam kkšno mafijsko skrivališče...In naju zajamejo in...ne vem.
I: Lahko da, sam tega ne morva vedt dokler ne greva pogledat.
J: Ok, greva
18. november 2014
Za nadaljevanje rabim 2 nexta
18. november 2014
neeeeext
18. november 2014
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext+nova bralka!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
25. november 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxtttttttttt
25. november 2014
Tako sva še nekaj časa hodili po različnih poteh in odcepih. In na koncu me je že zaskrbelo, saj nisva najdli ničesar-niti izhoda: »misl, da sva se zgubili«. »Ja že nekej ur tavava po teh tunelih pa nč...edin kar sva videli je blo neki podgan«. Ravno ko je končala stavek se je iz daljave nekaj zasvetilo. Hitro sva stekli tja in videli neko osebo. Bil je fant. Približno najine starosti. Ko sva prišli tja naju je prijazno pozdravil. Seveda v angleščini. » Živijo«. »živjo«, sva odgovorili soglasno. Nadaljeval je pot midvi pa sva mu sledili. Kmalu smo prišli do dvigala, ki je peljan na površje. Zdaj se je tudi že videla sončna svetloba. In z Izo sva bili veseli, da sva se rešili tunela. Zdaj pa sem tudi bolje videla tega fanta. Ima svetle lase in modro-zelene oči. In takoj se mi je zdel simpatičen. In rekla bi, da je kakšno leto starejši. Nekaj časa smo stali v tišini, ko je spregovoril.« Kako ti je ime«? in to je uprašal mene, mene. Zdi se mi, da sm se izdala in veselo izjavila: »Ema. Pa tebi«? »Mattic. Zelo leo ime imaš«. In še bolj navdušeno sm rekla: »Hvala. Ti tudi«. In takrat sm tudi pogledala Izo, ki je z usti izoblikovala besedo: Oppa in mi pomežiknila. V odgovor sm ji 'zaničljivo' odkimala in obe sva se zahihitale, da naju je Mattic čudno pogledal. In končno smo prispeli v veliko dvorano polno ljudi. Mattic naju je odpeljal preko dvorane v višje nadstropje. Med tem je naenkrat nekaj zazvonilo. Zvok je bil podoben sireni in v nekaj sekundah so vsi ljudje izginili. In to je bilo precej srhljivo. Ampak, ko smo prispeli v drug prostor sm videla kam so vsi šli. Bili so v tem prostoru in bili so pr. Matticove starosti. Izgledali so kot študentje. In zanimalo me je kaj misli Iza: » Ali se mi samo zdi a so to res študentje«? » Zgledajo že tako, ampak nimajo ne šolskih torb, nosijo oprijeta oblačila, usnjene jakne in namesto da se menjajo po razredih hodijo v televadnice. Ne vem, mogoče pa je to kakšn internat«. »No uglavnem za zdej se mi še nesanja kdo so to, sam mam občutek da bova kmalu izvedeli«. In res ravno tisti trenutek smo stopili v nekakšno pisaarno. Tam je za mizo sedel gospod, ki naju je že očitno pričakoval: » Pozdravljeni, ime mi je John in sem ravnatelj akademije NY.e.academy. Verjetno za zdaj še ne razumeta kje sta, vendar bosta vse pravočasno izvedeli. No pa začnimo. To kar sta tukaj videli ni običajna šola. Je šola za raziskovalce in agente. Za vse, ki imajo željo po raziskovanju in so tudi nadarjeni, da bi pozneje lahko bili raziskovalci ali agenti. No samo minuto potem pa vama bom razkazal šolo«. Za spremembo je Iza lahko prva nekaj rekla: » No, to pa je presenečenje. Nism si mislila, da bom šla v neznan tunel, odprla steno in prišla na akademijo za raziskovalce«. »Ja, če bi to komu rekla bi verjetno misliu, da sva kje padli in se nama zdej meša«. » No, kje pa imaš svojega Mattica«? »Nimam pojma o čem govoriš«. »O, daj no vem da ti je všeč. Na kilometre se vidi. Ko te je ogovoru si postala tako vesela. In veš težko je blo spregledat tisto spogledovanje«. »Ok, no mogoč mi je mal simpatičen«. »Opa, hahaha«. » Hahaha kok smešn. A teb pa ni noben všeč«? » Za zdej ne. Ti povem, če kkšnga vidm«. Medtem pa je že prišel nazaj John in naju odpeljal na ogled: » To je glavni prostor in avla. Tukaj se dijaki lahko družijo in zabavajo«. Nato smo odšli v prostor v katerem je polno pisalnih miz okrogle oblike. Za vsako mizo so najmanj 3 računalniki, knjige, priročniki za raziskovanje, in še in še. » Uau! Ta šola zgleda tok zanimiva«. » Lej, vsak ma svojo pisalno mizo, več računalnikov«. »Ja fajn bi blo, če bi tko mel tud na naši šoli«. »Lahko predlagava«. »Ja kot da naju bodo poslušal al pa to res uresničl«. »Ja to je res haha«. In odšli smo v naslednji prostor. Oziroma več prostorov, ki so si sledili in se prepletali. To so bile telovadnice. Vsaka je bila drugačna. V eni so bili poligoni, v drugi so bile razne ovire za plezanje, v tretji so se bojevali, ena je bila podobna fitnesu in še in še. Ko smo šli skozi zadnjo telovadnico smo prišli na prosto. Bilo je ogromno dvorišče, vrt, steklena kupola in najbolje...labirint. In to ogromen. In pri tem je ravnatelj naprej razlagal: »No sedaj smo šli skozi telovadnice v katerih se dijaki fizično urijo. Premagujejo ovire, trenirajo reflekse, spretnosti, pridobivajo mišično maso in se ukvarjajo z gimnastiko«. Za sekundo sem čudno pogledala, saj ne vem kaj gimnastika koristi agentom. Ampak, ko je ravnatelj nadaljeval sm se spomnila. »Gimnastika je uporabna pri plezanju in borilnih veščinah. Razni prevali, salte in gimnastične spretnosti. No sedaj pa smo prišli na zunanji del akademije. Tukaj imamo kot vidita labirint, ki je zelo zapleten. Veliko učencev se je že izgubilo in smo jih morali reševati s helikopterjem. Zato pa imamo sedaj slušalke in če se kdo izgubi jih preprosto vodimo ven. O tem sem začela razmišljati, ko je Iza povedala točno to kar sem mislila: »Kaj če se slušalka pokvari«? In odgovoril ji je ravnatelj: » Ponje pošljemo nekaj ljudi, če pa jih ne najdemo pošljemo helihopter. Vendar se je že zgodilo, da enega učenca tudi s helikopterjem nismo našli in so ostali tam notri več tednov. Ampak pustimo to«. Čeprav so ga potem našli sem se počutila zelo neprijetno, saj mogoče te ne najdejo in za vedno ostaneš tam notri na koncu pa najdejo samo še tvoje kosti. Ob tej misli me je kar zmrazilo. Ampak sem pozabila na to, ko smo prišli v stekleno kupolo v kateri je glavni raziskovalni prostor. S polno računalniki, tehnologijo, ki je še nikoli nisem videla. Ure na dotik na katerih je vse kar na računalniku, vsi ukazi so glasovni, sheme, ki lebdijo v zraku in še in še. »Ok« sem začela: »Ne bi me motil, če bi mela doma tako tehnologijo«. »Ja js tud ne«. In ko sem ravno hotela nadaljevati me je prekinil ravnatelj. »Saj kmalu jo bosta tudi imeli, saj...vama razložim čez nekaj trenutkov«. In do nas se je pripeljala neka ploščad. Povedal nama je, da naj greva gor, saj bomo tako prišli do njegove pisarne. In ploščad se je dvignila...precej visoko. Verjetno nad 40m. In to je opazila tudi Iza: »Ojej, smo visok. Preveč za moje pojme in strahom pred višino. Že tako se bojim višin, zdej pa smo visok na plošči brez ograje«. »Mogoče bo laži, če se usedeš«. »Ja«. In v sekundi je bila že na tleh in rekla: »zdej si najbolj želim, da bi bila tukej vsaj ograja«. In kot, da bi jo nek stroj slišal se je začela postavljeti ograja. In čez nekaj sekund, je okrog nas stala stelena kletka in Iza je bila takoj bolj pomirjena in si je na glas oddahnila. In tudi jaz sem si, ko smo prispeli v pisarno...
29. november 2014
nnnnnnnneeeeexxxt
29. november 2014
o kok hudo harmony! Ej ti hitr pejt pisat next, kr nnnneeeeexxxxtttt
30. november 2014
Next
06. april 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg