Forum
u76361
u76361
1. POGLAVJE
Green je komaj čakal na ta dan. To je bila prva sobota v juliju. Njegova družina Ainstain naj bi za dva tedna odpotovala v Južno Ameriko. Green je pripravil svoje stvari: poletne obleke, podvodno masko in dihalko, plavuti, napihljivo žogo, svoja nova sončna očala, sončno kremo in še preostale stvari. Nero, Greenov pes pa bo ostal doma. Priskrbeli mu bodo pasjo varuško.
»Gremo!« je zavpila gospa Ainstain. »Ja, že grem, samo še tisto knjigo moram najti …« Ko so se končno odpeljali, so morali še v trgovino po vse potrebne stvari. Elli, Greenova mlajša sestrica, je hotela, da ji kupijo piškote, jabolčni sok in Kinder jajček. Seveda je dobila, kar je hotela. Greenu pa so kupili le sendvič za na pot. »Joj, komaj čakam, da pridemo. Očka, mami, kdaj bomo tam?« »Green, na letališču bomo šele čez približno tri ure.«
Ko so končno prišli na letališče, so najeli svoje letalo. Kovčke in nahrbtnike so pospravili v majhen prtljažnik in poklicali svojega najetega pilota. Vzleteli so. Med vzletom so imeli kar precej težav in kmalu so ugotovili, da pilot ni najbolje izurjen za pilotiranje. Green se je nasmehnil. »Mami, koliko časa pa se bomo peljali z letalom?« »Verjetno cel dan. Saj bomo leteli čez cel Atlantik. To je kot velika luža morja, Elli.« »Molja!« se je zahihitala Elli. »Tako je, morja. Bravo Elli!« se je zasmejala še gospa Ainstain. Gospod Ainstain je spal na svojem sedežu. Leteli so nad oblaki in Green je opazoval kite v morju, ki so bili veliki kot njegova roka. Leteli so skoraj 1500 m nad morjem.
Naenkrat Green zasliši glasen pisk. Potem ropotanje v motorju letala. Green je napel ušesa. Nato se je iz kabine letala zaslišal krik: »Padamo!!!« Vsi so začeli kričati. Nekaj časa pozneje, ko so še kar padali, zagleda Green majhen otoček sredi morja. »Otok! Mama poglej otok! Ne bomo padli v morje! Gospod pilot, otoook!!!« so besede kar hitele iz Greenovih ust. »Pristajamo!« se je zaslišalo iz kabine. Vsi so si zelo oddahnili. Letalo se je začelo spuščati proti otoku z vso svojo hitrostjo. Vsi so začeli vreščati. Pristanek je bil silno neprijeten. Letalo je treščilo ob tla. Elli je jokala in klicala mamo. Mama jo je pograbila in stekla ven. Green in oče sta bila že zunaj. Oče je bil močno poškodovan: imel je ranjeno roko in njegova glava je močno krvavela. A še vedno so čakali pilota.
2. POGLAVJE
Videli so kako počasi stopa iz letala. » Saj veste, pilot gre vedno zadnji ven, pa če se zgodi karkoli!« »Oh, gospod pilot mislili smo, da smo vas izgubili!« Pilot je zamahnil z roko: »Lahko me kličete Emir.« »O, oprostite, Emir.« Nato so vsi potihnili. »Kje sploh smo?« je s prestrašenim glasom vprašal Green. »Hmm, naj pomislim… Meni se zdi, da tega otoka še niso odkrili. Vsaj v zemljevidu ga ni.« je začela mama iskati po zemljevidu. »Ja, ta otok je neznan.«
»Mami, lacna sem!« je Elli mamo pocukala za rokav. »Mami, tudi jaz sem lačen!« »Ja, seveda ljubčka moja. V nahrbtniku imamo sendviče in sokove.« Emir je žalostno zavzdihnil: »Kakor jaz vem, tod okoli ne peljejo nobene ladje. Obtičali smo!« Green je iz žepa potegnil telefon: »Pokličimo rešilce!... O, ne, ni signala! Kaj bomo naredili sedaj?« Green je začel jokati. Ko ga je Elli zagledala kako joče, je zajokala še ona. Čeprav ni točno vedela zakaj. Mama ju je začela miriti. Ko pa je pogledala po otoku je na koncu obupala tudi sama.
Segla je v nahrbtnik in ven izvlekla sendviče. Sedaj Greenu ni bilo več do hrane. Spil je malo vode z okusom in odšel do najbližje palme. Z vso močjo je začel brcati vanjo. »Green, saj ni drevo krivo, da smo obtičali. Pomiri se,« ga je začela miriti mama. Green jo je žalostno pogledal. Nato je stekel do letala.
Zavihal je rokave in začel jemati kovčke in nahrbtnike iz prtljažnika. Kmalu zatem mu je mama priskočila na pomoč. Imeli so zelo veliko prtljage. Med njimi je bila tudi prva pomoč. Mama je vzela povoje in povila vse moževe rane: » Sam, ali te še kje boli?« Mož se ji je nasmehnil in odkimal. Med tem pa je Green jemal stvari iz kovčkov. Svojo Spider-man ležalko je postavil na pol peščena in pol poraščena tla, nanjo položil vzglavnik, ki ga je vzel s seboj (vedel je, da ga bo potreboval), si na glavo poveznil čepico in legel na ležalko. Zamežikal je v sonce in pogledal mamo: »Tu bom spal jaz, mami, vi pa lahko spite tam, pri tisti palmi.« Pokazal je na najbližjo palmo in pogledal še ostale.
»Jaz sem za!« Je pokimal Emir. Stekel je do letalske kabine in ven prinesel majhen vzglavnik, na katerem je sedel med pilotiranjem. Naslonil ga je na deblo palme in se ulegel nanj. Elli si je naredila posteljo iz napihljive blazine, rjuhe in zložene brisače, ki naj bi bila vzglavnik. Iz kovčka je vzela svojo najljubšo igračo - belega tigra Sibija. Ulegla se je na svojo novo posteljo, objela Sibija in zaprla oči. Mama jo je pobožala po glavi in jo poljubila na lice. »Mami, ali bomo zdaj tu ziveli?« Je skoraj zajokala Elli. »Ne ljubica, sem smo prišli na počitnice.« Se je domislila mama, saj ni hotela vznemirjati svoje hčerke. Green je že spal. Tudi njega je pobožala po glavi in se zazrla v njegov tatu. Bil je moder delfin z znamenjem: R. I. M. Niti sanjalo se ji ni, kaj bi to pomenilo.
Gospod Ainstain je že pripravljal posteljo. Iz več brisač je postlal po tleh s kupi oblek pa naredil vzglavnike. »Kje bi spala ljubica? Na desni ali na levi strani?« Gospa Ainstain se je nasmehnila: »Meni je vseeno, le, da boš ti zadovoljen.«
Začelo se je nočiti. Gospod Ainstain je izdelal tudi nočne omarice iz lesenih zabojev za jabolka. Green je na svojo nočno omarico postavil sliko Nerota, baterijsko svetilko, gameboy, sončna očala in telefon. Z baterijsko svetilko je posvetil v gozd: »Jutri bom raziskal otok!« Je odločno rekel. Ulegel se je na ležišče, a kmalu spet vstal. Moral je na stranišče. Vsi so že spali. Postalo ga je strah. Stekel je do najbližjega grma in opravil.
Nato je nekaj slišal. Nekdo je hodil proti njemu. Stisnil je ustnice skupaj in drgetal od strahu. Hotel je zakričati, a niti besede ni spravil iz sebe. Dihal je globoko in glasno. Hotel je steči, pa si ni upal, saj je mislil, da bo tisti, ki hodi proti njemu, stekel za njim.
»Gleen, si to ti?« Green je posvetil v Ellin obraz: »Oh, Elli ti si!« »Gleen!« Elli je stekla v njegov objem. »Kaj delaš tu, Elli? Zakaj ne spiš?« Pobožal jo je po glavi. »Nisem mogla spati. Zejna sem, Gleen!« »No prav, pripravil ti bom sok. Ampak potem pa hitro v posteljo. Prav?« Pokimala je: »Plav.« Stekla sta do prtljage. V hladilni torbi je poiskal sadni sirup in vodo. V plastični kozarček je nalil sirup in ga razredčil z vodo. Sok je dal Elli. Popila ga je le tretjino, saj je bil presladek. Preostalo je popil Green.
Ko se je obrnil je Elli že spala. Sibi je ležal na travi. Pobral ga je in ga položil v Elline roke. Na njeni nočni omarici so ležali zvezek za risanje, svinčnik, plastičen telefon in dve elastiki za lase. Green je vzel zvezek in svinčnik si posvetil s svetilko in narisal otok obkrožen z morskimi psi. Nato je na široko zazehal, zaprl oči in se odpravil spat.
3. POGLAVJE
Jutro je bilo sončno in toplo. Emir je vstal prvi. Pripravljal je zajtrk. Na zanetenem ognju je pekel jajca, ki jih je našel v veliki hladilni torbi družine Ainstain. Zadišalo je po pečenih jajcih. Kmalu zatem je vstal tudi Green. Zagledal je Emirja, kako je´ jajca na oko. Pogledal je v hladilno torbo in zagledal zelo veliko hrane: » Še dobro, da smo vzeli toliko hrane!« Vzel je hlebec belega kruha, iz kovčka s posodo, priborom in ostalimi kuhinjskimi pripomočki vzel nož za rezanje kruha in si odrezal kos kruha. Odrezan kos kruha je pridržal nad ognjem, tako da se je zapekel. Nato je zagrizel v lepo zapečen kruhek in se obliznil.
V hladilni torbi je poiskal še maslo in med. Namazal si ju je na kruhek in ga pojedel. A še vedno je bil lačen. Emir ga je ves čas gledal: » Zdaj bomo morali pojesti veliko manj, saj moramo varčevati s hrano.« Green je pokimal.
Ko so se vsi zbudili in pojedli svoj 'obilni' zajtrk, je Elli naenkrat glasno zajokala. Vsi so se ozrli k njeni postelji. »Kdo je nalisal to lisbico v moj zvezek?!« Green je pogledal in videl svojo risbo, ki jo je narisal včeraj zvečer. »Jaz sem jo narisal, oprosti.« Elli ga je čudno pogledala: » Zakaj si nalisal otoček z molskimi psi?« Green je skomignil z rameni: » Ne vem, dolgčas mi je bilo.« Vsi so se začeli smejati, celo Elli. Prinesla mu je zvezek: » Lepi so.« In pobožala enega izmed morskih psov. »Hvala, Elli, tudi ti lepo rišeš.« Elli je plosknila z rokama. Nato se je Green spomnil, da se je včeraj zaobljubil, da bo danes raziskal otok.
Stekel je do postelje, pograbil svoj nahrbtnik, vanj nametal plastenko napolnjeno z vodo, sendvič od včeraj, rezervne nogavice (če bi stopil v lužo), blokec in svinčnik, telefon, čepico in sončna očala. Poljubil je mamo na lice, objel je očeta in Elli in pomežiknil Emirju. Nato je stekel v gozd palm. Hodil je in hodil, opazoval je drevesne žabe, ki so plezale in skakale po drevesih, pisane metulje, ki so letali okoli njega, opice so se oglašale, nekaj jih je celo fotografiral s telefonom. Nato je prišel do velike jame. »Joj, zakaj nisem vzel žepne svetilke?!« se je jezil. S telefonom je posvetil v jamo. Bila je temna, polna kapnikov in jamskih živalic. Stopil je vanjo in se razgledoval. Ko je prehodil skoraj pol poti (vsaj tako se mu je zdelo) je zavohal ogenj. Sledil je vonju in kmalu zagledal goreči ogenj, okoli njega pa nekaj obranih kosti zelo velike živali. Green se je zelo ustrašil. »Je kdo tukaj?!« je prestrašeno vprašal. Zaslišal je renčanje. Green je izbuljil oči in kakor hitro je mogel, stekel proti izhodu.
Zadihano se je oprijel stene jame in pogledal za seboj. S telefonom je posvetil v notranjo stran jame in zagledal veliko senco, ki se mu je vedno bolj bližala. Green je spet začel teči okoli palm in s pogledom iskal mamo ali očeta. Končno jih je zagledal. Mama mu je mahala in hkrati čudno pogledala: »Zakaj tečeš, Greeny, je kaj narobe?!« »Mami, pomagaj!!« Naenkrat Elli poskoči in pokaže proti velikemu psu, ki je tekel za Greenem. Green se obrne in zagleda psa. Ustavi se. Tudi pes se ustavi, sede v travo in se popraska za uhljem. »Kako sem se te ustrašil, mislil sem, da si kakšna zver. Ampak kaj ti sploh delaš tu, kuža.« Pes je zalajal v odgovor. »Verjetno ga je kdo, ki je bil na tem otoku, pozabil. Ali pa je njegov gospodar tu umrl.« je premišljevala mama. »Ampak, mami, ko sem si ogledoval jamo, sem zagledal zaneten ogenj, okoli njega pa par velikih, že obranih kosti.« je hitel govoriti Green. »Pes ne bi znal zanetiti ognja, kajne. In če bi njegov gospodar tu umrl, na primer pred petimi dnevi, pes brez njega sploh ne bi preživel.« »Kaj res, ogenj si videl? Kako čudno.« je presenečeno zmajala z glavo.
Zažvižgala je. Pes je dvignil glavo. Še enkrat je zažvižgala. Pes je pritekel k njej. Počasi je iztegnila roko, da bi ga pobožala. Zagledala je napis na njegovi ovratnici. »Green, kužku je ime Rott.« Rott je zalajal. Mama je rekla še enkrat: »Rott!« in Rott je spet zalajal. »Ta pes je res veliko naučen. »Sedi! Taco! Prinesi!« vse kar je mama ukazala, to je Rott naredil. Oče je prišel do mesta dogajanja. »Kaj se tu dogaja? Od kod se je vzel ta pes?!« Green mu je vse razložil. »Joj, Green počakaj me, da do konca pojem, potem pa bova šla skupaj raziskat tisto jamo, velja?« »Okej.« je nestrpno zavzdihnil Green.
4. POGLAVJE
Z očetom sta si pripravila nahrbtnike in se odpravila na pot. Green mu je pokazal drevesne žabe in opice, ki so ju budno opazovale na palmah. Ko jih je oče videl, je stekel nazaj in kmalu spet pritekel nazaj z velikim fotoaparatom v roki. Začel je fotografirati, ampak zaradi glasnega zvoka fotoaparata, so živali kmalu pobegnile. Oče je zadovoljno gledal fotografirane slike in se prijazno nasmihal. Green je nestrpno zavzdihnil: »Očka, daj pridi. Jama naju čaka!« Oče ga je pogledal: »Oh, Green, ne bodi neučakan! Pred nama je še skoraj cel dan. Saj veš, da moram fotografirati vsako žival, ki jo vidim. Tak je moj poklic.« »Vem, ampak živali lahko fotografiraš kdaj drugič. Tu živijo. Saj ne bodo nikamor pobegnile!« O če se je popraskal po glavi: »Mogoče imaš prav. Pojdiva!«
Ko sta prišla do jame, sta počasi stopila vanjo in se razgledovala. Ko je oče zagledal jamskega pajka, se mu je počasi približal in pritisnil na sprožilec fotoaparata. Ker je pajek sedel na steni jame, ki je bila še osvetljena s soncem, se ga je videlo tudi na fotografiji. Oče je glasno zavriskal, ko je nedaleč stran zagledal še netopirja z mladičem. Hitro ga je fotografiral. Netopir pa se je ustrašil glasnega zvoka fotoaparata, zato je vzletel in spuščal čudne zvoke. Mladič pa je le nemirno obsedel na stropu jame in ju gledal. Ker je bilo tudi tu še osvetljeno s soncem, se je netopirja z mladičem na fotografiji razločno videlo.
Oče je spravil fotoaparat v nahrbtnik in z Greenom sta se podala v temačno jamo. Iz nahrbtnika je vzel zelo veliko baterijsko svetilko in posvetil v steno jame. Ker je bila tako velika, je osvetlila skoraj celo jamo. Green ga je prijel za roko in ga povlekel proti mestu, kjer je prej videl ogenj. »Oči, mene je strah.« Oče ga je pogledal z nasmehom na ustih: »Sine, nikar se ne boj. Saj sem jaz ob tebi!« Na mestu, kjer naj bi bil ogenj je bilo le še črno zažgan les. Še vedno je smrdelo po ognju. »Res je. Nekdo je bil tukaj!« Velike obrane kosti so ležale na tleh. Oče je pobral največjo in jo povohal. Smrdela je po gnilem mesu. Zaradi smradu se je spačil in kost vrgel na tla. Ker je bila kost votla, je zadonela po skalnatih tleh. Zaslišala sta tiho človeško momljanje. Spogledala sta se: »Oči? Kaj je bilo to?!« Green je od strahu skoraj zajokal. Hotel je že steči stran pa se ni mogel niti premakniti. »Pojdiva raje! Oči! Zdaj me je pa res strah!« »Green! Človek je tukaj! Človek! Pes je njegov.« Človek je še vedno tiho momljal. Toda še vedno ga nista mogla videti. Hodila sta naprej. Naenkrat pa je Greenu spodrsnilo na mokri skali. Glasno je zatulil. Človek je prenehal momljati: »Rott?« Green je pogledal očeta: »Prav imaš, pes je njegov. Ali se mu pokaževa?« Zaslišala sta hojo. Kar naenkrat pa sta zagledala manjšega bradatega moškega, ki je z gorečo baklo strmel vanju. »Kdo ste? Kaj pa počnete tukaj?« je pazljivo vprašal Green. »A?« je še vedno buljil vanju. Green je zavzdihnil: »Vprašal sem vas kdo ste in kaj počnete tukaj.« »Gerald.« Oče je stopil bližje: »Zakaj pa ste tukaj? Aja, vaš pes je na varnem.« Gerald ga je prijel za ramo: »Jaz, moja žena, otrok in pes smo pluli po morju, saj sem na loteriji zadel veliko denarja. Sončili smo se na naši jahti in se prepustili valovom. Naenkrat se je pojavila nevihta in hotel sem nas z jahto odpeljati domov. Ampak smo bili predaleč kopnega in zaradi nevihte se ni veliko videlo. Zato smo šli v kabino jahte in tam zaspali. Jahto pa je premetavalo. Naenkrat se je prevrnila in z družino smo padli v morje. Žena je iskala otroka in se jokala. Naenkrat jo je zalil velik val.« Gerald je začel tiho jokati.
Oče ga je prijel za ramo: »Razumem vas,« je skoraj polglasno rekel »saj je še meni hudo po tej zgodbi, čeprav vaše žene še poznal nisem.« Gerald ga je pogledal: »Hotel sem jo poiskati, ampak je tudi mene zalil val, le, da je bil manjši. Mislil sem, da sem izgubil vse, kar naenkrat pa pred seboj zagledam Rotta. Hitro sem se ga oprijel in začel je močno brcati. Ker sem videl, da sem pretežek, sem začel brcati tudi sam. Čeprav sem bil že na koncu moči. Na vsem lepem pa pred seboj zagledam otok. Tudi nevihta se je umirila. S pogledom sem iskal ženo. Nikjer je ni bilo. S psom sva na koncu le priplavala do otoka. Zaradi utrujenosti sem se vrgel na pesek in zaspal. Zbudil me je pasji lajež. Ko sem odprl oči je bila že mila tema. A vseeno se je še malo videlo. Rott je lajal, ker je zelo daleč stran zagledal delfina, ki je skakal iz vode. Nasmehnil sem se in ga pobožal, a v tistem trenutku sem se spomnil na ženo in otroka in začel jokati.«
Green je žalostno zavzdihnil: »Kako žalostna zgodba.« »In kako dolgo ste že na tem otoku?« je zanimalo očeta. Gerald je zamahnil z roko: »Saj sploh ne vem kateri datum je danes, vem le kateri je bil takrat, ko se je zgodila nesreča. Bilo je 13. 6. 2012, kateri datum pa je danes?« Green je zaprl oči: »Če smo bili včeraj 8. 7. 2012, potem smo danes 9. 7. 2012.« Gerald je štel prste in na koncu debelo pogledal: »Potem sem tu že 26 dni!«
Naenkrat pa so zaslišali pasji lajež. »Rott!« je zaklical Gerald. Slišali so tudi mamo in Elli: »Mami, kje je Gleen?« »Ljubica, saj ga iščeva. Rott ga bo zagotovo našel.« »Mami, tukaj sem! Hitro, pridi sem! Veliko ti imam za povedati!« je zaklical Green. Mama je dvignila pogled: »Oh Grenny, kje pa si?!« »Zelo blizu sta že!« je zaklical še oče. Čez nekaj časa sta se prikazali z majhno baterijsko svetilko. Naenkrat je mama obstala: »Kdo pa je to?« Green je pogledal Geralda: »To je Gerald. Tudi on je zašel na ta otok. Rott je njegov.« Ko je Rott slišal svoje ime, je na ves glas zalajal. Gerald je pokleknil in tlesknil s prsti, da je Rott pritekel k njemu. Pobožal ga je pod vratom in se nasmehnil.
03. april 2012
u76361
u76361
A BI KDO RAD DA PIŠEM NAPREJ?????
03. april 2012
u76361
u76361
SORY KER JE TOLK VELIK NAPISAN AMPAK SE SPLAČA PREBRAT.
03. april 2012
u73551
u73551
next ful dobr; pa nej ti povem da velik folka ni prjavlenih pa nemore nextat taku da en velik NEXT
03. april 2012
u76361
u76361
OK hwala
03. april 2012
u64670
u64670
next...ja oki je da velik pišeš toda bolje je na začetku srednje dolge pa da jih redno 2 krat na dan recimo
03. april 2012
u76361
u76361
ja sej zato pa dons ne bom več nextala
03. april 2012
next
16. april 2012
dej že neeeeeeeexti
22. junij 2012
u97443
u97443
NEXT!
01. julij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg