Forum
ŽIVJO!!
Odločila sem se, da bom napisala zgodbico. Upam da vam bo ušeč in da boste bral.

a naj pišem naprej?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

13. februar 2012
Stojim na robu. Veter mi mrši moje moje črne skodrane lase in po licih mi polzijo solze. Hitro si jih obrišem saj vem, da moram biti močen. Nagnem se še malo naprej. Samo korak in za vedno bom svoboden.
13. februar 2012
Umrl bom, to je edina jasna misel v moji glavi, vse ostalo pa je popolna zmešnjava. Smrti se sploh ne bojim, ampak se je veselim. Vse moje težave bodo izhlapele in problemi bodo rešeni, jaz pa bom spet svoboden... Nesmehnem se in se pripravim na skok, poslušam avtomobile in vsakdanji mestni hrup. Jaz bom samo eden izmed mnogih, ki bodo umrli ta dan in kmalu se me ne bo nihče več spominjal. Želim se še zadjič nasmehniti, vendar vem, da nekaj ni vredu. Čutim, da nekdo stoji za mano in me opazuje. » Človek še umreti ne more v miru !« pomislim in se počasi obrnem.
26. marec 2012
če kdo bere al bi pa rd, da pišm naprej nej napiše next
27. marec 2012
u84980
u84980
amm next
27. marec 2012
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii hvala za mojo prvo bralko XD :P
***************************************************************************************************************
>>Živjo. Kako si?> Ime mi je Mike in to kar želiš narediti zares ni potrebno.> Pomisli na svoje starše. Pomisli na to kako zelo bosta žalostna, ko bosta izvedela, da je njun sin naredil samomor. To zares ni potrebno verjemi mi.>Tudi prav, kakor hočeš. Če si premisliš veš kje me najdeš.
29. marec 2012
u84980
u84980
next...a lahko mal dalše nexte pišeš?
29. marec 2012
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii hvala za mojo prvo bralko XD :P
>Živjo. Kako si?< Hmmmmmmm… zagotovo se mi samo zdi, da pred mano stoji človek , ki me sprašuje kako sem. Verjetno ne izgledam ravno najboljše, saj imam na sebi umazana zaporniška oblačila, moji lasje so skuštrani, na mojem obrazu pa je globoka brazgotina. O saj res! Pozabil sem povedati, da sem pred dvema dnevoma pobegnil iz zapora, da me išče polovica policistov v državi in da veljam za nevarnega morilca (če prav nisem nikogar ubil), vsi pa me poznajo pod imenom TG (The Guy). > Ime mi je Mike in to kar želiš narediti zares ni potrebno.< Kaj pa on ve o mojih težavah! Ali je on izgubil najboljšega prijatelja!? Ali je njemu umrla punca v prometni nesreči?! NE! Moja usta se stisnejo v tanko črto iz oči pa mi sije bes, ampak ostanem tiho. > Pomisli na svoje starše. Pomisli na to kako zelo bosta žalostna, ko bosta izvedela, da je njun sin naredil samomor. To zares ni potrebno verjemi mi.< Pri srcu me stisne. Starša sta edina, ki me imate še rada in me podpirata. Še vedno molčim. >Tudi prav, kakor hočeš. Če si premisliš veš kje me najdeš.< V roke mi potisne vizitko in gre, jaz pa se sesedem na rob stavbe. Noge mi bingljajo v praznino in nisem več prepričan, da želim skočiti.
29. marec 2012
ej sory comp mi je neki zašteku to je taprav next
29. marec 2012
u84980
u84980
next
29. marec 2012
u84980
u84980
aaa okei
29. marec 2012
iii next!!
29. marec 2012
hvala za nexte
tole pesm sm poslušala k sm pisala
29. marec 2012
Ljudje pod menoj se še vedno sprehajajo in nihče se ne meni zame. Opazujem avtomobile, ki se umikajo ne rob ceste, mimo njih pa divjajo policijska, gasilska in reševalna vozila. Ljudje se ustavljajo ter radovedno gledajo in ugibajo, kaj se je zgodilo, da so prišle vse policijske enote v mestu. Meni ni treba ugibati, saj že vem. Končno so izvedeli, kje se skriva nevaren in podivjan zapornik,ki je v zelo slabem psihičnem stanju. Ker lahko koga napade, se razstreli, vrže bombo ali še kaj drugega,so poleg policistov prišli tudi gasilci in reševalci. Mislim, da zelo pretiravajo, saj sem jaz od vsega tega samo v zelo slabem psihičnem stanju in niti slučajno nisem nevaren ali podivjan. Počasi zmajem z glavo in naredim prezirljiv obraz ''Ti policisti pa res znajo iz vsega narediti paniko.''pomislim in opazujem, kako specijalci in ostrostrelci kot mravlje zavzemajo svoja mesta, policisti pa se s pištolami v rokah skrivajo za svojimi avtomobili. Zdaj že vem kaj bo sledilo(eden od policistov bo kričal v mikrofon, da naj se predam in da mi nočejo nič hudega), zato se po betonski strehi bloka odpravim do stopnic. Ko hodim po stopnicah že slišim policista, ki kriči v mikrofon'' TG predaj se. Konec je. Mi smo tvoji prijatelji, nič ti ne bomo naredili…''samo zavijem z očmi in se odpravim v pritličje, odprem vrata bloka in zakorakam proti policistom. Vse orožje, ki ga imajo namerijo vame in mi govorijo, da je vse v redu, da naj ne naredim česa neumnega in bla,bla,bla… Res se mi jih ne da poslušati, zato odidem do prvega policijskega vozila, odprem vrata in se usedem na zadnji sedež, medtem pa me vsi gledajo, kot da se mi je popolnoma zmešalo. Ker se še nekaj časa nič ne zgodi počasi začnem izgubljati živce. Odprem vrata in vidim, da še vedno vsi strmijo vame''Noooooo??? Bi lahko šli še danes?''jih vprašam. Zelo sem tečen, zaspan in lačen, saj sem od pobega spal samo v kanti za smeti, jedel pa nisem nič. Vseeno mi je, kam me odpeljejo, samo, da je tam postelja in hrana. Končno speljemo. Divja vožnja in zvok siren me uspavata in počasi zaprem oči.
05. april 2012
''Hej!''v ramo dobim močen udarec, ki me takoj prebudi iz spanja. Zgleda, da smo že prispeli. Stopim na znano zaporniško dvorišče, kjer zdaj ni nikogar, saj vsi spijo. Noč je zelo mrzla in kmalu me začne zebsti, od dolge vožnje pa me bolijo vse kosti. Roke stegnem visoko v zrak in glasno zazeham. V naslednjem trenutku z glavo udarim ob asfalt in pred očmi se mi zamegli, na meni pa kleči nekdo, ki mi roke vklene v lisice. Na ušesu začutim toplo sapo in nekdo mi šepeta v uho''Si misli, da ne bomo videli, kako pošiljaš skrivne znake svojim pajdašem, ki so ti pomagali iz pobegniti zapora? Iz našega zapora?''zdaj se je šepet spremenil v glasno kričanje''Si mislil, da te ne bomo nikoli našli?! Si mislil, da smo tako neumni in nesposobni?''v trebuh dobim močno brco, da mi za trenutek zmanjka zraka.''Dvignita ga!dvignita tega zanikrnega ničvrednega človeka, da mu pokažem, kaj se zgodi, če se kdo zajebava z mano!''Pod pazduho začutim dve močni roki, ki me povlečeta na noge in me trdno držita. Šele zdaj zagledam svojega napadalca, ki je visok in zelo mišičast. Najprej si popoka vse prste na rokah, potem pa se njegove dlani stisnejo v pesti in kmalu dobim močen udarec v nos iz katerega se ulije kri''Ti-si-mi-u-ni-čil-ves-moj-u-gled''vpije in ob vsakem zlogu dobim udarec v trebuh. Končno stopi korak stran od mene, si me ogleduje z besom v očeh in se mi zaničljivo smehlja. Kljub udarcem se tudi jaz smehljam''Si mislil, da smo neumni? Ne, vendar zdaj vem da ste, saj mislite, da iz tako slabo varovanega zapora ne morem pobegniti sam in rabim pajdaše, pa še tepete me, čeprav se vam sploh nič nisem upiral''vesel sem, da tega ne rečem na glas, saj bi dobil samo še več udarcev, ker pa sem lepo pridno tiho, pa me bodo vrgli v mojo celico in me pustili spati. Moja teorija o spanju je šla po gobe, ko je napadalec videl moj nasmešek.''Smejal se mi boš v obraz?! Ta ogaben nasmešek ti bom za vedno izbrisal iz tvojega grdega frisa!''roko je spet stisnil v pest in me z vso silo boksnil v ustnice. Z jezikom sem počasi obliznil kri, ki mi je začela polzeti po bradi. Ne! Zdaj je pa preveč! Ta tip mi bo popolnoma uničil moj obraz! Pa kdo mu kaj hoče?! Kar tepe me za brezveze! Aja, saj res! Uničil sem mu ugled, zato je on meni uničil obraz! Od napora, da mu ne bi vrnil vseh udarcev se kar tresem in res upam, da ne bo še kaj izzival, ker drugače je bogi!''Ooooooo… Kje pa je zdaj tvoj gnili nasmešek? Ti je muca jezik popapala?HAHAHAHAHA! če samo še enkrat poskušaš pobegniti, te bom pretepel do smrti. Razumeš?''moji živci so ponavadi zelo trpežni,ampak tudi jaz včasih eksplodiram in te tip je prestopil vse meje!! Zaprl sem oči, in zbral vse moči, ki so mi po udarcih in treh dneh brez hrane še ostale. S komolcem sem v mednožje zadel prvega človeka, ki me je držal, drugemu pa sem s prsti pritisnil na občutljivo točko tilnika in oba sta se onesvestila. Ostal je samo še moj napadalec, ki je od šoka in strahu stal popolnoma primeru in me gledal z velikimi prestrašenimi očmi. V tistem trenutku sem pomislil, kako veliko srečo ima da sem po naravi miroljubna oseba. Če bi hotel bi ga lahko ubil samo z enim samim prijemom, saj je prišel čas za moje maščevanje. Z dvema udarcema sem mu zlomil nos in vrnil udarec na ustnice. Hotel je nekaj reči vendar se je preveč tresel in od njega ni prišel noben zvok, zato sem jaz rekel njemu nekaj podobnega kot on meni prej''Ti je muca jezik popapala? Če mi samo še enkrat poskušaš težiti, te bom pretepel do smrti: razumeš?'' rahlo je pokimal in stekel stran. Počasi sem se sprehodil do svoje celice, kjer sem se ves izmučen zvrnil v posteljo in zaspal kot ubit.
12. april 2012
tale next je pa mal dalši...
12. april 2012
next!!!
17. april 2012
iiiiiiiiiii hvala nika!!! še en next bi rabla, da pišem naprej...
17. april 2012
aja pa vrjetn ste že ugotovil, da ni nobenih slikc zravn zgodbice, to pa zato, da si lahko vsak sam predstavla kako kej zgleda, pa da mal domišlijo uporablate
18. april 2012
18. april 2012
Next!!!!!!!!!!!!!! Res dobr
24. april 2012
hvala tinca.the.car
10. maj 2012
Stojim v temi in drgetam od mraza. Hodim v neznano smer, vseeno kam, samo stran od te tišine in teme. Naenkrat postane še bolj ledeno mrzlo in zaslepi me močna svetloba. Povsod okoli mene so sneg, prepadi,mraz in ostri vrhovi gora. Med dihanjem se mi iz ust valijo oblački toplega zraka, prsti na rokah pa postajajo vse bolj modrikaste barve. Zraven mene se kar naenkrat pojavi moj najboljši prijatelj Nik, ki z občudovanjem opazuje zimsko,gorsko pokrajino. ''Še dva dni do vrha,''rečem. ''Ali res misliš, da nama bo uspelo tako hitro?''vpraša Nik. ''Seveda! Mora nama, ker drugače bova zmrznila tukaj.'' ''Jap. In veš kaj ti povem? Naslednjič greva plezat na kakšen klif ob morju, ali kaj takega,ker je tole zdajle čisto preveč mrzlo zame.'' Ob tem se nasmehnem, saj se zagotovo strinjam z njim. Skrbno pregledam vse vozle ter celo plezalno opremo in si iz čevljev otresem sneg. ''Ali greva naprej?''vprašam Nika. ''Itak! Morava se malo ogreti, pa še bližje vrhu bova.'' Ko si Nik zaveže vrv okoli pasu začnem plezati. Plezanje je edina stvar v življenju, ki me poleg boksa še lahko popolnoma sprosti. Medtem pozabim na čas in vse okoli sebe, ostaneva le stena in jaz. Korak za korakom previdno premagujem pot, dokler ne zagledam skalne police. Do nje je še kakšnih 10 metrov in komaj čakam, da jo doseževa, ker me roke in noge že zelo bolijo po dolgem vzponu. ''Še malo, pa si bova lahko odpočila!''zavpijem proti Niku. ''Zasluživa si, ker sva preplezala že vsaj kakšnih 500 metrov.''zavpije nazaj. Takrat začne pihati močan veter, ki mi v obraz odnese sneg. Spodrsne mi in celo moje telo preplavi adrenalin pomešan s strahom. Začutim moč gravitacije, ki me kot lutko vleče k tlom. V zadnjem hipu najdem oprijem, da se obdržim na strmi ledeni steni. Od olajšanja se začnem histerično smejati, naenkrat pa zaslišim čuden zvok, kot da bi se nekaj trgalo. Hitro pogledam vrv, ki se še v istem trenutku s tihim zvokom pretrga na dva dela. Pogledam proti Niku, ki se na srečo še drži na steni, njegov pogled pa me navdaja s strahom in nelagodnostjo. Zdaj nisva več privezana in če kateri od naju pade, se bo samo še raztreščil po skalah. Še pet metrov, še dva in končno polica. Potiho molim in prosim Boga, naj Niku uspe priti do sem. Če se mu kaj zgodi, bom izgubil najboljšega prijatelja in do konca življenja se bom krivil za njegovo smrt. Samo še meter in pol pa bo na polici. ''Daj,daj! uspelo ti bo! Samo še malo!'' ga spodbujam in iztegnem svojo roko proti njemu. ''Ne morem več'' reče tiho in vidi se mu, da je že zelo izmučen. ''Še čisto malo. Daj potrudi se no.''zdaj ga že skoraj rotim. Medtem, ko Nik premakne nogo in z roko išče prijem, mu spodrsne. Od tu naprej se vse odvija kot v počasnem posnetku. Njegove roke grabijo v prazno, njegov pogled pa mi govori:''Ne morem več. Ti si kriv ker si me prepričal, da grem s tabo. Konec je. Ne morem več.'' Njegove oči se razširijo in z grozo strmijo vame,usta se odprejo ampak iz njih ne pride ven več niti en zvok, njegovo telo pa se vse hitreje približuje skalam… ''NEEEEEEEEEEEEEEEEEEE!!!!!!!'' sedim na tleh ob postelji in hitro diham, moje telo se še vedno trese. Zagledam se v sive zaporniške stene, vendar pred sabo še vedno jasno vidim tiste zelene Nikove oči in njegov pogled, ki ga ne bom nikoli mogel pozabiti.
10. maj 2012
next!
10. maj 2012
no rabla bi usaj še 2 nexta da pišem naprej če bi se dal
14. maj 2012
a še kdo razn nike sploh bere?
16. maj 2012
a je tok zlooooooo bedn ??
06. junij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg