Forum
Pozdravljeni! To bo moja prva in upam da ne zadnja zgodba, objavljala jo bom kadar bom imela čas, saj nimam ravno dosti prostega časa. Upam, da se bo sčasoma nabralo vsaj nekaj bralcev, da bom objavljala še bolj navdušeno kot sedaj. Vzdržite se nestrpnih in nesramnih komentarjev, saj se da vse urediti na lep način. Pisala bom po navdihu, torej sploh ne vem kako se bo zgodba razvijala in končala. Če pa imate ideje, kako bi lahko nadaljevala zgodbo mi prosim pišite samo na ZASEBCA!
***
EPILOG:
Zbudila me je melodija, ki jo imam za zvonjenje, ko me nekdo kliče. Pogledala sem na uro in zaklela, češ, kdo me kliče ob treh zjutraj? "Ja?" sem se javila, brez da bi pogledala kdo kliče. "Hej, ali spiš?" sem zaslišala pijan glas svoje sestrične. "Jaham ovce," sem sarkastično odgovorila in se prevalila na drugo stran postelje. "Škoda, jaz pa sem mislila, da bi prišla k tebi, na eno kavo," se je zahihitala in očitno je bila tako pijana, da ni razumela sarkazma. Razjezila me je, saj me je klicala ob treh zjutraj in to zelo pijana, pa še predramila me je. Prekinila sem brez besed in se zvalila spet na sredino postelje. Skušala sem zaspati, a me je nekaj vleklo ven, na svež zrak poletja. Nase sem navlekla najbližje obleke in se izmuznila skozi vhodna vrata ven. Nihče me ni opazil, super. Zavila sem po stranski potki v parku in prišla do lepega potoka, ob katerem je bila postavljena klop za obiskovalce. Namestila sem se na njej, strmela v nebo in gledala zvezde. Želim si biti ena od njih, želim odpotovati tja gor, ko umrem. In umreti želim kmalu. Če za to ne bo poskrbela narava, bom pa jaz, kot da je to tak problem. Že dolgo razmišljam, da bi se ubila na svoj osemnajsti rojstni dan in to bom tudi storila, brez izgovorov. Naredila bom vse stvari na seznamu in nato podlegla večnemu počitku. Dramatična smrt, tako kot jaz sama.
26. januar 2014
1. DEL
"Victoria! Kaj pa počneš?" Dvignila sem glavo in se srečala z profesorjevimi modrimi očmi. "Hm, dremam?" sem odgovorila in se nasmehnila. Razred se je zahahljal. "Bi šla dremati v ravnateljevo pisarno?" "Ni ravno potrebe, ampak če imate tako željo, zakaj pa vam je ne bi izpolnila?" Razred se je zasmejal skupaj z mano. Rada izzivam tega učitelja, saj me ima vseeno rad, ker imam pri tem predmetu samo petke. In profesor mi je rekel, naj sedem in nadaljeval z uro. Preostanek ure smo se bolj zafrkavali, za kar sem kriva jaz, ker sem spravila profesorja v dobro voljo. V odmoru sem sedela sama na klopi za šolo, kjer skoraj nihče ni zahajal in sem imela blažen mir. Jedla sem malico in gledala svoj seznam stvari, ki jih moram narediti pred smrtjo. "Nisem prepričana, da mi bo uspelo," sem si zamrmrala. "Uspelo kaj?" Hitro sem se obrnila in se zagledala v obraz nekega fanta, ki ga še nikoli nisem videla. "Lahko prisedem?" Brez da bi počakal moj odgovor se je usedel zraven mene in namignil na moj seznam. "Kaj je to?" Odprtih ust sem strmela vanj in se spraševala, kdo za vraga je to in kaj za vraga počne tu. Tu sem vedno sama, to je moj kotiček, da se umaknem iz trušča srednje šole, da pobegnem vsem radovednim pogledom. No, pa saj je čeden, to moram priznati ... "Privat stvar, privat kotiček, privat oseba, jasno?" Sem odgovorila in mu pokazala najbolj prisiljen nasmešek. Vstala sem, zavila malico nazaj v folijo in si naprtala nahrbtnik na ramena. "Hej, počakaj!" Je zaklical za mano, a sem le hodila naprej. "Nov sem tukaj in res potrebujem osebo, ki bi mi lahko pomagala," je rekel in hodil vporedno z mano. "Ne maram ljudi, spokaj," sem siknila in odšla k učilnici. Na živce mi gre, ko me kakšna oseba moti, ko nočem da me kdo moti, ko nekdo sili vame, ko sem glavna tarča posmehovanja in če me kakšen fant moti, ko hočem biti sama. In tokrat me je motil ta fant. "Moje ime je Dimitrij, pa tvoje?" Podal mi je roko, ki je pa nisem sprejela. "Victorija, vsi me kličejo Vicky, kakrkoli, moj smisel govorjenja s tabo je, da ti povem, da ne maram ljudi, ne maram žurov, ne maram, da kdo sili vame in ne maram, da me kdo sploh ogovarja. Torej, pusti me na miru." Sem mu zabrusila in sedla na svoje mesto. Sedel je klop pred mano in še vedno presenečen nad mojim govorom je spoznaval moje, in zdaj njegove, sošolce.
26. januar 2014
Next
26. januar 2014
2.DEL/DIMITRIJ:
Ta punca pa je nekaj posebnega! Kako presenečeno je pogledala, ko sem se ji pridružil. No, pravzaprav sploh nisem pomotoma zašel tja, ampak sem jo iskal. In tudi šolo poznam kot svoj lasten žep, saj je moj stric ravnatelj in me je že dolgo prepričeval, naj se vpišem raje sem. Že na pogled mi je bila simpatična in drznil sem si jo ogovoriti. Nisem si pa predstavljal, da ima v sebi tako sovraštvo, tako neizrečeno jezo in toliko nezaupnosti. Le kaj jo je pripeljalo do tega? Je do vseh taka? V razredu, takoj ko sem sedel, so me obkolili novi sošolci. Večinoma so bile punce, a našel se je tudi en fant, ki se mi je predstavil kot Jim. Nekaj punc se je slinilo okoli naju, a me ni čisto nobena obnorela. Še vedno sem imel v mislih njo, njen obraz in njen svileno mehak glas. Victorija. Kako lepo ime, starinsko, a seksi hkrati. "Hej, si me slišal?" Je zacvililo eno dekle, ki je bilo naravnost grozno! Kot barbika, blont dolgi lasje in oblečena je bila v poletno obleko, povrhu pa še rožnate barve! "Kaj je?" sem zamomljal in na hitro ošinil s pogledom Victorijo. Gledala je proč in bila je videti zelo zamišljena. Tako zelo lepa je ravno v tem trenutku. Toda nisem prepričan, če je pripravljena imeti fanta, kaj šele da bi bil to jaz. Jasno mi je nakazala, kje je moje mesto in to mesto je stran od nje. Toda, ko je dekle do mene nedostopno, mi je samo še bolj všeč, saj vidim nekakšen izziv v njej, pa nočem zdaj zveneti preveč samozavestno. Pri Victoriji vidim drug izziv, izvedeti hočem kaj ima za bregom, zakaj je takšna in zakaj se izogiba ljudem. In hočem se ji približati, ji postati dober prijatelj, čez čas pa še nekaj več. "V petek je šolski ples in vabim te, da bi plesal z menoj?" je ponovila vprašanje in si začela zavijati šopke las na prstih. Kaj pa, če bi povabil Victorijo? "Premislil bom," sem potiho rekel in se ji nasmehnil. Prhnila je in se odmajala do svoje mize. "Stari, sem te prav slišal, da si rekel miss šole, da boš premislil? Tu velja preprosto pravilo. Kar reče Leah je zakon, razumeš? In preprosto ta punca ne sprejme zavrnitve." Zasmejal sem se njegovemu govoričenju. Vsaka šola ima neko miss in iskreno povedano, jebe se mi za to. Vem katera mi je všeč in ne bom odnehal.

●нєℓℓσυ● ; hvala za tvoj komentar, zelo cenim XOXOXOXO
27. januar 2014
3.DEL / VICTORIJA
"Hej, počakaj me!" je zakričal tisti fant, kako je že? Demetri, Dimitrij, tako ja! "Koga?" sem vprašala sarkastično in ujel je korak z mano. Nekaj časa sva hodila v tišini, ko me je zaustavil in me pogledal. Kaj se gre ta fant?! Zakaj me zalezuje že ves dan? "Kaj ko bi poskusila znova? Kaj praviš?" Nesramno sem ga pogledala in odrinila proč od sebe. "Že prej sem ti rekla, da me pusti na miru, kaj ti ni jasno?" Dobila sem solzne oči. Če bi me v resnici poznal bi me pustil že zdavnaj na miru. Če bi poznal mojo zgodbo, mojo notranjost bi me pustil na miru in zaničeval kot vsi drugi. Tudi v njegovih očeh bi bila prasica, budala, stvor. Ampak pustimo času čas, saj se bo hitro umaknil od mene, to že zdaj sama vem. "Opazoval sem te in videl sem, da nimaš prijateljev. Prosim, pusti mi, da sem tvoj prijatelj." "Oh, daj no! Ne pretvarjajmo se, prav? To si rekel zdaj, ko še ne veš, kaj kroži o meni naokoli, ko boš pa zvedel, pa me boš pustil na cedilu kot vsi drugi." Presenečeno me je pogledal in odprl usta, a še preden bi spregovoril sem ga spet prekinila: "hvala za ves tvoj čas posvečen meni, a zdi se mi, da te tam kliče Leah." Odšla sem mimo njega, vrgla lase nazaj in se nasmehnila. 'Kako me nihče ne pozna,' sem si rekla v mislih in zavila v šolsko stranišče. Osvežila sem si obraz, popravila frizuro in odšla k naslednji uri - sociologiji. Pri sociologiji sedim sama, v zadnji klopi in tako imam razgled na vso učilnico, na vsakega učenca in ponavadi vidim stvari, ki jih ne bi rada. "Edino prosto mesto je tam, pri Victoriji," sem zaslišala profesorjev glas in se zdrznila. Razred je zavzdihnil in vse oči so bile uprte vame in v Dimitrija, ki se je premikal k moji mizi. Tu sem vsa leta do zdaj sedela sama, vsi so vedeli, da sem tukaj in nihče se ni smel usesti k meni, ker sem rada sama. Aja, pa še vsi me sovražijo. "O, pozdravljena soseda," se je nasmehnila in se poknil zraven mene. Še vedno sem ga vsa začudena opazovala, ko je jemal zvezke iz torbe in po razredu se je začelo šušljati. "Oprosti, ker moram sedeti zraven tebe," nagajivo se mi je nasmehnil in v trebuhu sem začutila prijetno bolečino. Ali so to tisti metuljčki o katerih vsi govorijo? Pa saj nisem zaljubljena vanj, trapa! "Je že v redu, samo tiho bodi." sem mu rekla in se obrnila in gledala skozi okno.
DIMITRIJ:
Vse bolj mi je rasla k srcu, res je zelo zanimiva, iskrena, muhasta in nadvse naduta gospodična, tale Victorija. In to mi je pri njej ravno najbolj všeč. To, kako me vsakič odslovi, ko jo ogovorim, mi daje še večji zagon, da se ji približam. Radoveden sem, kaj je tako narobe z njo, da jo vsi odrivajo. Kaj je tako strašnega naredila, da je nihče še pogleda ne. Pri kosilu sem sedel z Leah in njeno druščino, saj so me povabili. Torej, tu je ta priložnost za poizvedovanje. "Zakaj pa se nihče ne druži z Victorijo?" sem se kar vmešal v pogovor in vsi so utihnili. "Vsak, ki se druži z njo umre," je rekla Leah in nekako sem se moral ugrizniti v jezik, da se ne bi zasmejal. "Ne smej se!" je vzkliknila in se mi približala. "Imela je mlajšega brata, Johana, ki je umrl pri treh letih, ko je bila Victorija stara trinajst. Naj bi umrl zaradi srčne kapi, ampak ni to malo čudno, no, ker je bil še tako mlad? In v prvem letniku si je našla punco, s katero sta postali res dobri prijateljici in takrat sta se obe družili tudi z nami - popularnimi. Toda, proti koncu šolskega leta smo izvedeli tragično novico, Anabell, punca, je padla po stopnicah in si zlomila tilnik. Hej, če pa to ni naključje?" Vsi so se zasmejali, samo jaz sem ostal resen. "Nekdo je začel širiti govorice, da ju je sama ubila, se je že znašla. In ne moreš se družiti z nekom, ki je nekoga ubil." je končala resno. To je torej to. To je ta velika skrivnost, ki odganja ljudi proč od Victorije. Toda mene ne bo! To kaže samo na to, da je Victorija močna oseba, ki je premagala dve smrti svojih bližnjih in se je vseeno pobrala z dna in začela znova. Pa čeprav brez prijateljev.
*
PROSIM, RES BI BILA VESELA ČE BI TO ZGODBO KDO PREBRAL, JO KOMENTIRAL IN MI SVETOVAL
RES BI PROSILA
XOXOXOXOXOXOXOXOXOXOXOXOXO
01. februar 2014
4.DEL / VICTORIJA
Pri kosilu spet nisem imela prostega sedeža, ker je bilo skoraj vse že zasedeno. S pladnjem polnem hrane sem hodila mimo miz, kjer sem slišala šepetanje o meni. "Oh, poglejte jo, ta je tista, ki je ubila svojega brata in prijateljico," sem zaslišala iz daljave in vsi so me samo še bolj zgroženo gledali. Hotela sem sesti k eni najbolj praznih miz, pa je neka punca na stol zraven postavila torbo. Pogledala me je in prhnila; "nisem še pripravljena umreti, spokaj." Moje oči so mi grozile, da me bodo izdale, da bodo pritekle solze in to pred vsemi temi ljudmi. Spustila sem pladenj na tla in pobegnila iz jedilnice. V notranjosti je vse kričalo, "nisem ju ubila, res nisem," sem hlipala, ko sem padla na stopnicah. In tam sem se odločila tudi ostati. "Nisem ju ubila," sem ponavljala znova in znova. Solze niso hotele prenehati, ko me je nekdo potegnil v objem. Dvignila sem pogled in se srečala z Dimitrijevimi očmi. Nisem imela moči, da bi se iztrgala iz objema, pa še prijal je. Od smrti obeh bližnjih ni bilo nikogar, ki bi me objel. Prvič po treh letih me je nekdo objel. "Nisem ju ubila, prisežem," sem rekla in si obrisala oči. Še bolj me je stisnil v objem, me pobožal po laseh in me poljubil na vrh glave. "Vem, da ju nisi ubila. Ne trpinči se, nisi ju ubila." Še bolj sem zasmrkala in preprosto nisem mogla nehati jokati. Čeprav me je bilo zelo sram, ker sem jokala pred fantom in to Dimitrijem. Očitno je prišel čas, da moram iztočiti vse solze, ki sem jih zadrževala tri leta v svoji notranjosti, nekje na dnu. "Hej, poglej me," je rekel milo. Dvignila sem pogled, se srečala z njegovimi modro-zelenimi očmi in se nasmehnila. "Oprosti za majico," sem zasmrkala. "Je že v redu. Bi preskočila kosilo in sedmo in osmo uro in šla špricati, kaj praviš?" Nasmehnil se je, mi popravil lase za uhelj in čakal na moj odgovor. Prikimala sem, saj sem se bala, da bi me glas spet izdal. "Poznam presneto dober lokal, kjer delajo osupljive smoothie." Povlekel me je do njegovega avta in me posedel na sovoznikov sedež. Speljal je tako hitro, da sem se držala za sedež. Nisem več jokala, le še malce sem smrkala.
02. februar 2014
WAW NO! NE VEM ZAKAJ MA ZGODBA TOK MAL BRALCEV K PA JE TKO ODLIČNA ! NEXT *_________________*
05. februar 2014
next+fulllllllllllll dobra zgodba
05. februar 2014
oh, hvala vama da sta komentirali, next dobite dons zvečer al pa jutr zjutr : D
08. februar 2014
ti si kr uzem cajt, to je res krasna zgodba < 3333333333333333333333333333333333
08. februar 2014
Neeext DDD to je svetovna zgodba! Hvala Jasmini ;D
Drugač pa mi je ful všeč kak se je Dimitriju na koncu kr predala, čeprav ni nameravala z njim imeti nič
11. februar 2014
hvala vam res, hvaaaaaaaaaaaaaalaaaaaaaaaa u nedeljo res nisem mela časa, dons pa tut nimam časa ker pišemo fiziko v četrtek pa še naučit se jo morm, pa je kar zahtevn no ampak, enkrat ta tedn dobite. Hvala ker berete:
- zendaya&bella
- I'm here : )
in Pιкαcнυ.Pαn∂α❊
11. februar 2014
5.DEL / VICTORIJA
"Kako si?" me je vprašal, ko sva že sedela v kavarni in srkala vsak svoj smoothie. Dvignila sem pogled k njemu in se zazrla vanj. Obraz je imel kot maneken, brez najmanjše napake, brez ogrcev, mozoljev, brazgotin, karkoli. Bil je tako angelsko lep, tako čudovit in srčkan, ko je bil zaskrbljen. In všeč mi je bilo, ker ga je skrbelo zame, da je bil tako skrben, tako prijazen in pozoren. In to, da je šel špricati z mano ... Ne glede na mojo preteklost je storil vse to zame. In takrat, ko sem ga tako gledala, sem ugotovila da sem se zaljubila vanj. Končno lahko rečem, da verjamem v ljubezen na prvo pogled. In zdaj sem v dreku! "V redu, hvala." sem tiho odgovorila. Čutila sem njegov pogled na sebi, zato sem zardela kot še nikoli. Vroče mi je, ko samo pomislim nanj, ne da bi ga pogledala. "Je res vse v redu? Nekam rdeča se mi zdiš," se je zahihital in me pogladil s prsti po moji dlani. Kar zmrazilo me je! "Ne smej se mi, velikokrat postanem rdeča, ko mi je nerodno." Prste je pustil na moji dlani in pričakoval, da ga čimprej pogledam. Pa ga nisem hotela. Nisem se mogla soočiti z njim, zdaj, ko vem da sem zaljubljena vanj. Ali pa mi je samo všeč. Kaj pa jaz vem o ljubezni. Naposled sem dvignila pogled k njemu in se zazrla spet v njegove prečudovite oči. "No, saj sem rdeča tudi, ko sem jezna." Zasmejal se je in me še naprej božal po dlani. Odkimal je, kot da bi vedel, da mi je všeč. Ali da sem zaljubljena vanj, kakorkoli že. "Pa si jezna name?" je začel drezat. "Nisem tega rekla." "Torej ti je nerodno ob meni?" "Tega tudi nisem rekla." Zmotila naju je natakarica, ki je prinesla račun. Kakor hitro je prišla, je tudi odšla, ko je videla, da naju je zmotila v intimnem trenutku. "Torej, kje sva ostala?" je vprašal. "Verjetno pri tem delu, da morava plačati in nato odditi vsak svojo pot." Hotela sem se rešiti rdečice, ki je bila prisotna ves najin čas pogovora. Začela sem vleči denarnico, ko me je zaustavila Dimitrijeva roka, ki se je oklenila mojega zapestja. "Pusti, jaz bom plačal, ker sem te tudi jaz pripeljal. Verjemi, da bova nekoč dokončala tisti pogovor in naredila tudi tisto kar bi moralo slediti." Tako je pustil pogovor odprt. Povlekel me je za sabo k šanku, plačal, nato pa sva odšla k avtu. Vso pot do mojega doma je bil tiho, le radio je igral in tako malce popustil napetost med nama. "Hvala za prevoz, se vidiva jutri." sem rekla in skočila iz avta, še preden bi lahko kaj rekel.
***
Zdaj ko so počitnice, bom večkrat nextala < 3
15. februar 2014
Neeext
Jej komaj čakam!
15. februar 2014
next
15. februar 2014
omg, kak sladko ohhhhhhhhh :$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$$
NEXT
15. februar 2014
res bi si želela kakšnega bralca več...
15. februar 2014
Joj, ljubica to pa sploh ni problem glej(: tut jas sem se ko sem pisala svoje zgodbe vedno bala kaj če ne bo nobenga bralca pa to, ampak glej, pišeš za svoj užitek in če to vidijo še drugi, pa je še tolko bolše maš pa tle zmer mene, js bom brala zmer haha
15. februar 2014
js tut
15. februar 2014
6.DEL / DIMITRIJ
Ta punca je tako posebna, tako zelo unikatna, da se je kar bojim. Tako svojevrstna, samostojna, lepa, prijazna, dobrosrčna, a po drugi strani tudi zadržana, nerodna, navihana. Sploh ne vem, kaj si naj mislim o njej. Tako mi je všeč, da sem čisto pozabil na svoj trening nogometa. Vso pot do doma sem mislil o njej, tako zelo, da sem prevozil rdečo luč in imel sem srečo, da ni bilo nobenega avta v bližini. Toda strah me je, kaj če ji jaz nisem všeč, kaj če me ne bi hotela? Vem, da igram pogumnega, samozavestnega in popularnega fanta, ampak ... Mogoče sem to, ampak, ko sem z njo, se stvari spremenijo. Prekleto, poznava se šele dober dan, pa že tako mislim o njej. 'O, bog, Dimitrij, umiri se,' sem si zabičal v mislih in prispel domov. Zanjo sem le še en fant, ki je čez nekaj časa še pogledal ne bo. Ampak jaz vem, da jo ne bom zapustil! Ker sem tudi jaz bil na njenem mestu in vem kako je, če te sovrstniki ponižujejo in širijo govorice o tebi. Pomagal bom Victoriji. Kakor bom znal in kakor bo želela. In pokazal ji bom, da niso vsi fantje prasci, za kar jih ima. Potrudil se bom in na pošten način osvojil njeno srce, njene misli in njo samo. Ker jo imam že zdaj rad, pa čeprav je sploh ne poznam tako dobro, kot bi si želel. Pokazal ji bom, da smo tudi fantje lahko dobri prijatelji, pa še romantični povrh.
***
Hvala vam za tako podporo, res!
VICTORIJA:
Prispela sem v svojo nočno moro. Domov. Nisem imela niti toliko zasebnosti, da bi se lahko na samem veselila, da sem bila z Dimitrijem, saj mi je mama takoj naložila delo, zraven pa še poudarila, da so klicali iz šole. "Kaj pa so rekli?" sem se naredila nedolžno in začela prati posodo. Sicer je v normalnih okoliščinah ne bi, toda sedaj, ko so dejansko klicali iz šole, sem se raje ugriznila v jezik. "Da sta zmanjkala z novim sošolcem za zadnjih par ur. In da se psihično nate spravljajo sošolci. Je to res?" Ugriznila sem se v ustnico in se obrnila k njej. Z pogledom je vrtala vame. Ni in ni odnehala, pa naj sem se še tako trudila z tišino. Naposled je prekinila že prav mučno tišino. "Jutri bom odšla v šolo in se pozanimala. Če je to zaradi preteklosti, jih bodo še slišali. Tako profesorji, kot učenci." Stresla sem z glavo in odkimala. "Tega ne smeš narediti! To bi bila samo še večja sramota!" "Potem pa mi ti povej," se je zadrla nazaj. "V šoli sem tarča posmeha in groze zaradi brata in moje prijateljice. Veš kaj se je zgodilo, veš kako mi je bilo, veš kako sem odreagirala. Ni me sram povedati, da sem zapadla v depresijo, ampak me je sram povedati, da so k depresiji pomagali tudi moji sošolci. Zato se ne vpletaj, ker zdaj sem normalna, zdrava. Še malo pa se jih bom itak znebila. Zato ne skrbi." Dokončala sem s pomivanjem posode, se stuširala, nato pa odšla za knjige. Nekaj moram vseeno narediti za šolo.
16. februar 2014
Pa hvala za vso moralno podporo, rada vas mam
16. februar 2014
AJA, PA POZABILA SEM DATI ZRAVEN NEXTA ŠE MOJ VPRAŠALNIK HIHI:
- Kako se vam zdi do sedaj?
- Nexti? Predolgi, prekratki?
- Kritike?
- naj začnem dodajati kakšne slikce, ki bi nekako opisale next?
PROSIM, DA ODGOVORITE, HVALA < 333333
16. februar 2014
- Kako se vam zdi do sedaj? Super jee
- Nexti? Predolgi, prekratki? Meni so čisto ok
- Kritike? Jih ni
- naj začnem dodajati kakšne slikce, ki bi nekako opisale next? Če želiš, meni je čisto vseeno ;D

NEXT!
16. februar 2014
- Joj, tok super je da nemorm verjet
- Čist kul so, mogoče malček prekratki
- Ni kritik ker je to tok kul napisan
- ja dajej jih ker bo sam še bolš predstavl zgodbo
16. februar 2014
next
16. februar 2014
7. DEL / DIMITRIJ



Ko sem naslednji dan stopil v šolo, me je takoj napadla Leah in njena druščina. Leah je začela nekaj govoriti in nisem je poslušal dokler nisem zaslišal v njenem govoričenju Victorijino ime. "Kam pa sta šla včeraj z Victorijo? Mislila sem, da je ne maraš." Skomignil sem z rameni in se je hotel rešiti, a me je zaustavila z naslednjimi besedami. "Nihče je ne mara." Obrnil sem se k njej in njenim račkam, ki ji sledijo vsepovsod in se komaj zadrževal, da je nisem nahrulil. "Jaz jo maram. Ni tako slaba kot vsi mislite," sem rekel in se obrnil, ter odšel proč. Nisem več slišal, kaj je rekla, saj sem imel vse čute samo za Victorijo, ki mi je prihajala naproti. "Dobro jutro, kako si?" sem jo vprašal, se ji nasmehnil in prijel njeno torbo. Hotel sem ji pokazati, da znam biti gentleman. "V redu, ti?" Pokimal sem in ji tako dal vedeti, da sem v redu. "Včeraj nekaj nisva končala." Pogledala me je in spet zardela. V tem trenutku se mi je zdela tako prikupna, da se mi je mešalo. Odkimala je, sedla za svojo mizo v razredu in mi nakazala, da se lahko vsedem zraven nje. "Te ne moti, ker nisi z Leah in tistim popularnimi?" me je vprašala in me hotela tako odvrniti od prejšne teme, kar se ji pa ni posrečilo. "Ne, ker si ti veliko boljša od njih. Rad te imam." Tako sem ji hotel povedati, da mi je všeč in da se bom trudil zanjo, kolikor bo pač potrebno. In ko je zardela, sem vedel, da sem tudi jaz všeč. Srce mi je zaigralo in nisem mogel biti bolj srečen kot v tem trenutku. Z kotičkom očesa sem opazil Leah, ki naju je opazovala. Zato sem se še bolj prešerno nasmehnil. Samo, da bi videla, da je Victorija dovolj zame. Kar tudi je. Med poukom sem s strani opazoval Victorijo, kako se je trudila lepo pisati v zvezke in kako je pozorno spremljala ves pouk. To se mi je zdelo tako piflarsko in lepo hkrati. Sedmo, in na srečo zadnjo uro, smo imeli šport, kar me je še dodatno razveselilo. Ves dan sem prebil z Victorijo in vsak trenutek sem jo bolje spoznaval. Preoblekli smo se v športna oblačila in v telovadnici počakali na profesorja. Ko pa je prišel, je takoj postal slabe volje, ker vsi učenci niso bili prisotni. "Kje je Leah?" je zakričal. Z Victorijo sva se zasmejala, saj jo bo nahrulil, ko bo prišla. In takrat se je prikazala, z skesanim in čisto narejenim obrazom. "Oprostite, ženske težave." se je opravičila in se takoj postavila v vrsto. To uro smo igrali odbojko in se ves čas smejali in zafrkavali, saj profesorja ni bilo, ker je imel delo v kabinetu. Z Victorijo sva odšla deset minut pred zvonenjem, ker se nama ni več dalo igrati. Preoblekla sva se vsak v svoji garderobi, nato pa se dobila pred vrati, ki vodijo v telovadnico. "Greva na sok?" me je vprašala. Pokimal sem. Ko sva hodila proti garderobnim omaricam, mi je majhen listek iz torbe padel na tla. Victorija me je prehitela in ga pobrala. Od kje se je pa ta listek vzel? Saj ga prvič vidim. Razprla ga je in prebrala vsebino, o kateri jaz nisem imel pojma. Opazil sem, da ima Victorija solzne oči, v naslednjem trenutku je spustila listek ponovno na tla in stekla proč. "Victorija!" sem zavpil in hotel steči za njo. Nato pa me je zaustavila Leah, ki se je naslanjala na podboj vrat. "Pusti jo, ni vredno." Pobral sem listek in se z grozo zazrl vanj. Srh me je spreletel po vsem telesu.

16. februar 2014
next
17. februar 2014
next pa ful dobr izpade s temi slikcami
17. februar 2014
joj js nimam nit več tok veselja pisat ker ni bralcev
18. februar 2014
ne takoj obupat lej jo no nisi ne prva in ne zadnja oseba, ki nima na začetku zgodbe bralcev. Ti kr nadaljuj
18. februar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg