Forum
Hej!
Zdi se mi, da naslov dovolj jasno pove o čem bi/bo govorila zgodba. Ne morem obljubiti rednih nextov, saj me šola zelo zaposli, res pa je, da je odvisno kako bom motivirana. Več bralcev, več motivacije, večji občutek dolžnosti, da moram nextat. Ne prosjačim za bralce, ampak to je preprosto dejstvo. Upam, da boste v zgodbi uživali, primerna je za vse, ki vam je všeč napeta, zanimiva in ljubezenska tematika.
Mnenja so dobrodošla, oglaševanje DOVOLIM, a le če boste zgodbo brali. Z veseljem si bom prebrala kakšno vašo zgodbo, povezavo mi pošljite pod zasebna sporočila.
Uživajte v branju! ;D
02. marec 2014
"Nehaj Ash," je zamrmral Kyle in zamahnil z roko proti meni, medtem ko je z drugo pisal po svojem skrbno urejenem zvezku. Še pravi čas sem se umaknila tej bratski klofuti in se nasmehnila. "Tak piflar si," sem ga spodbodla. Popravil si je očala, ki so mu zlezla skoraj na konec nosu in me pogledal. "Piflarji postanemo uspešni direktorji, šefi velikih firm. Taki kot ti.." namenoma je naredil premor, da me je lahko počasi premeril s pogledom od glave do peta in nazaj. "Taki kot ti, pa končate v McDonaldsu. Če imate srečo, seveda." Široko se je nasmehnil in pogled spet prilimal na zvezek.
Kyle





Taki kot jaz, kaj? Odličnjakinja sem. Sicer ne super odličnjakinja, ki je pri vsakem testu najboljša, ampak prepričana sem, da ne bom končala v McDonaldsu. "Kakšen doooolgčas," sem zastokala in se pobrala iz Kylove sobe. Zavila sem levo in skoraj zletela po spiralnih stopnicah. Sovražim novo hišo. No, hiša je mil izraz za tole... vilo. Da, vila bo bolj primerno. Še vedno se ne znajdem v njej, čeprav tu bivamo že skoraj en mesec. Ne vem zakaj potrebujemo to orjaško stavbo, ali kje je očka dobil denar zanjo. Sovražim jo, čeprav moram priznati, daje lepa. Narejena je v starinskem, a razkošnem stilu. Na prvi pogled je videti kot dvorec, kjer bivajo kralji, princese in podobno. V pritličju imamo celo dva oklepa. Prisežem, da se ne šalim. Vila je v preteklosti verjetno pripadala kakšnemu plemiču, kar je edino kar mi je všeč na njej. Ta skrivnostnost, pravljičnost. Sedla sem na ograjo stopnic in zdrsnila vse do avle. Očka bi znorel, če bi me videl. Avla je velik prostor, obogaten z ogromnim lestencem, ki visi točno na sredini in je poln kristalčkov od katerih se odbija svetloba. Tla so brezmadežno bela, v njih lahko vidim svoj odsev. Verjetno je bila to plesna dvorana. Zvrtela sem se v ritmu valčka in se nasmejala sama sebi. Smeh je začel odmevati po celi avli. Ravno, ko sem pomislila, da potrebujem prijatelje, se je iz kuhinje zaslišala neka Vivaldijeva skladba. Kako ji je že naslov..? Ah, seveda, Pomlad. Ampak zakaj je zvonila, sem pomislila. Očkov telefon, sem se spomnila in stekla v kuhinjo. Spet ga je pozabil doma. Ko sem zagrabila njegov slab izgovor za telefon, ki ima tipke in je star vsaj deset let, sem videla, da je na ekrančku izpisano ime Joe. Oglasila sem se: "Prosim?" Na drugi strani je bila za trenutek tišina. "Kdo je pri telefonu?" je vprašal moški glas, ob katerem me je zmrazilo po vsem telesu. "Ashley. Očeta ni doma, mu lahko kaj sporočim?" "Ashley." je ponovil glas. "Ti si Jackova hčerka? Ti si hči Jacka Swifta?" Kaj za..? "Ja, to sem jaz," sem ponovila kar se da lahkotno. "Nisem vedel, da ima otroke.. Lepo, lepo," je zadovoljno rekel. "Povej mu, da sem klical," je dodal in prekinil. "Kaj je bilo to?" sem se naglas vprašala.
Ashley




02. marec 2014
Naaprej.
Končno še nekdo, ki ima napete kriminalne zgodbice. Super je, upam, da bo kasneje super napeto.
*Moja zgodbica je tut na nek način napeta, če želiš lahko prebereš ampak nikogar ne silim.
02. marec 2014
u142722
u142722
nextt
02. marec 2014
u165577
u165577
next pa super je
sam neki me zanima ka je o 1D?
02. marec 2014
ni, ampak upam da jo boš vseeno brala :3
02. marec 2014
u165577
u165577
bom ja
02. marec 2014
next!!!
02. marec 2014
Namrščeno sem gledala Kyla, ki se je basal s pečenko, ki sem jo jaz tako skrbno pripravila, da bi lahko vsi trije uživali v obroku. In kaj počne on? Med jedjo bere nek trapasti matematični priročnik. Bedak. Z jezo sem zarezala v svoj kos mesa in divje zapičila vilico vanj. Namenoma sem poudarjeno žvečila, da bi me kdo opazil. Ampak me ni. Kyle je bil zaposlen s piflanjem, očka pa je zamišljeno brskal po krožniku. Kot vsak večer. Težko je živeti kot edina ženska v hiši, zato sem včasih pogrešala mamo. "Očka, klical te je nek Joe," sem se spomnila. Nisem pričakovala take reakcije. Z vilico je sunil v rob krožnika, da se je ta prekucnil proti njemu in se je vsa vsebina stresla po njegovih hlačah. "Oh, presneto. Ashley, ljubica mi prineseš krpo?" je panično vprašal. Vstala sem in se odpravila k lijaku. Zgrabila sem viledo in mu jo podala. Hvaležno jo je sprejel in si začel brisati madež na hlačah. Pogled je usmeril v tla, kjer je bila raztresena hrana. "Pusti, bom jaz pospravil," se je oglasil Kyle in vstal. Očka je pokimal, nato pa je pogledal mene. "Kaj je hotel?" je vprašal. "Nič. Rekel je, naj ti povem, da je klical. In precej presenečen je bil, ko sem mu povedala, da sem tvoja hčerka." Nekaj časa me je gledal, nato pa se je nasmehnil. "Aha. V redu. Jaz.. V delavno sobo moram. Nekaj za službo moram dokončat." S Kylom sva se spogledala, ko je izginil po stopnicah. "Zlagal se je," se je zamislil Kyle. "Vem," sem pokimala in začela pospravljati mizo. Nato je med nama vladala tišina. Edini zvok, sva ga slišala je bilo šklepetanje posode, ki sem jo zlagala v pomivalni stroj. "Ash.." je naenkrat začel Kyle. "Kdo je Joe?" "Kaj pa vem," sem skomignila. "Ampak niti malo mi ni bil všeč. Tako hladen glas je imel," sem dodala. Kyle je ostal tiho nato pa se je vzravnal in priprl oči. "Kaj?" sem vprašal, on pa je zamahnil z roko, češ naj bom tiho. "Pridi," je šepnil, me zgrabil za roko in v naslednjem trenutku že vlekel po stopnicah. "Kyle.." "Pst!" Ustavila sva se pred očkovo delovno sobo. Kyle je prislonil uho k vratom, jaz pa sem sledila njegovemu zgledu. Slišala sem očka, ki je govoril po telefonu. "Več časa rabim. Vem.. Ja. Bom. Joe, jaz.." nekaj je počilo. Kot bi očka boksnil v omaro. "Prekleto Joe, s tem mi ne moreš groziti. Plačal ti bom. Veš da bom." Zavzdihnil je. "Prav. Ja." zaslišala sem kako je prekinil in še enkrat globoko vdihnil. "Pridi," je zamrmral Kyle in skupaj sva se odpravila po hodniku in zavil v mojo sobo. "Kaj je bilo to?" sem ogorčeno vprašala, ko je Kyle zaprl vrata. "Pojma nimam. A zvenelo je, kot da je očka v denarnih težavah in mu zaradi tega nekdo grozi." Ko sem ga zgroženo pogledala je hitro dodal: "A ne skrbi. Prepričan sem, da bo vse uredil. In take grožnje moraš jemati z rezervo. Saj veš kaj pravijo: Pes, ki veliko laja malo grize. Dokler je je tale Joe zaposlen z grožnjami, ne bo storil ničesar. Prepričan sem." "V redu, tole je bilo dovolj za en dan," sem zavzdihnila, ko sem predelala vse informacije, ki mi jih je ravnokar podal. "Če bo treba, se boš pogovoril z njim. Tebe bo poslušal, najpametnejši si v družini. Ampak, kot si rekel. Stvar bo uredil sam." Kyle se je nasmehnil mi skuštral lase in zapustil sobo. Verjetno je šel spet brat kakšno knjigo. Ah ja, takšna je moja družina.
02. marec 2014
next
02. marec 2014
"Pa ne no," sem zastokala, ko me je Kyle že tretjič premagal v partiji šaha. Popravil si je očala in se nasmehnil. "Še eno?" "Ne," sem odsekala in vstala. Legla sem na njegovo posteljo in se zastrmela v pust bel strop. "Sovražim to hišo," sem zamrmrala. Kyle je skrbno pospravljal šahovske figurice in ni rekel nobene. "Kyle.." sem tiho rekla. "Želiš?" je lahkotno vprašal. "Misliš, daje očka uredil tisto z denarjem?" Od dneva, ko sva prisluškovala pri vratih je minilo dva tedna. Sicer me ni pretirano skrbelo, a očka se je začel obnašati drugače. Ves čas je bil na trnih, s Kylom sva bila prepuščena sama sebi. To so bile zagotovo najslabše poletne počitnice kar sem jih kdaj doživela. "Ja, prepričan sem da je vse dobro," je pokimal, potegnil stol k omari, stopil nanj in spravil šahovnico na najvišjo polico. "Kasneje se greva lahko kartat," se je nasmehnil sam sebi. "Ali pa ti razložim kotne funkcije, ki ti delajo preglavice. Potrebovala jih boš že na začetku leta. Ampak verjetno ti ni do učenja," se je zamislil. "Lahko greva po mestu, vzel si bom nekaj časa zate. Mislim, da je nekje tu blizu bazen. Pa tudi kino in nekaj restavracij. To mesto ni tako slabo kot misliš da je." "Kyle, nehaj," sem ga prekinila. Začutila sem, da so se mi v očeh začele nabirati solze, ki sem jih hitro pogoltnila. Ne bom jokala, ne pred Kylom. Ta se je obrnil k meni in me zaskrbljeno pogledal. "S čim naj neham?" "Vse odkar.. Vse odkar je umrla mama se ukvarjaš z mano." Ničesar ni rekel. "Nikoli prej se nisi in očka tudi ne. Njega nikoli ni bilo doma, vedno je imel delo. In ti si bil ves čas za knjigami, da te bodo sprejeli na Harvard in boš imel štipendijo. Misliš da ne vem zakaj si prišel nazaj? Nisem neumna. Vse si dobil Kyle, lahko bi bil presneti odvetnik, lahko bi bil karkoli. In potem si se vrnil domov rekoč, da se bolj vidiš v lokalni univerzi, v katero lahko pride vsak bedak. Skoraj dvajset let si star, pa živiš doma z očetom in ubogo sestrico, ki je izgubila mamo. Nisem taka. Lahko poskrbim zase, nisem več majhna punčka." Premolknila sem, saj sem vedela, da bom, če bom nadaljevala bruhnila v jok. "Ni bilo tako, Ash. Vrnil sem se, ker te nisem hotel pustiti z očkom, ker sem vedel, da se bo spet zakopal v delo. In ne pozabi, da ni bila samo tvoja mama. Tudi jaz jo pogrešam. In.." premolknil je, ko se mu je glas zlomil. "In počutim se krivega. Jaz sem vozil Ashley. Jaz. Če bi reagiral drugače bi morda bila živa." Ustnice je stisnil skupaj, ko se je trudil, da nebi zajokal. Tudi on je bil trmast, to imamo očitno v družini. "Ni bila tvoja krivda. Tisti drugi voznik je bil pijan, ničesar nisi mogel storiti," sem tiho rekla. Še nikoli mi ni povedal, da se počuti krivega. "Vem, Ashley, vem!" je povzdignil glas. Kyla redko kaj spravi iz tira. "A ne misli, da je občutek krivde kaj manjši, da je lažje. Ker ni! In.." spet je premolknil. "Lažje mi je, ko sem s tabo. Počutim, se povezanega z njo, ker vem, da sta si bili zelo blizu. In videti si tako kot ona. Njene oči imaš," je nežno rekel. Vstala sem in ga objela. Vse bo še dobro.
_____________________________________________________________________________
tole je bil nekakšen uvod v zgodbo, zdaj se bo pa začela prava akcija.
02. marec 2014
n
02. marec 2014
e
02. marec 2014
u142722
u142722
next
02. marec 2014
x
02. marec 2014
t
02. marec 2014
____Kyle____________________________________________________________
"No pa poglejmo," sem si rekel in odprl očetov prenosni računalnik. Sredi noči sem se priplazil v njegovo sobo in ga sunil. Nekaj skriva, to vem. Hm.. Slike. Ne.. Vse je videti v najlepšem redu. Globlje bom moral pobrskati. V zadnjem trenutku sem si popravil očala, ki bi mi skoraj zletela z nosu. Sovražim jih, a brez njih sem slep kot netopir. Kaj pa je tole? Zavarovana datoteka. Ha, misli da ne morem udreti vanjo? Moti se. Besno sem tipkal po tipkovnici in izpisoval zapletene kode. Bolje zanj, da tole ni povezano z denarjem. Po le nekaj minutah truda mi je uspelo prodreti v to tajno mapo. Le kaj se skriva v njej? Namrščeno sem čakal, da se naloži. Odsotno sem poslušal nemirno dihanje v Ashleyini sobi. Verjetno jo spet tlači mora. Morda bi moral pogledati.. Presenečeno sem vdihnil, ko sem zagledal sliko, ki se je prikazala na ekranu. Kaj za..? Bankovec je. Tisočak. Pobrskal sem po programu. Pri srcu me je stisnilo, ko sem ugotovil kaj je. Ponareja denar. Svoj dolg je verjetno poravnal s ponarejenim denarjem. Prekleto očka, kaj si mislil?

_____Ewan_______________________________________________________
Ne razumem srečnih družin. Sedel sem za mizo v nekem zakotnem bifeju, ko sem opazoval majhnega fanta in njegovo mamo, ki sta se crkljala nekaj metrov stran od mene. A onadva me nista zanimala. Moja tarča je bil oče. Kako je lahko tako mirno stal, kako je lahko z ljubeznijo opazoval svojo družino, če je vedel, da je kradel šefu ene največjih organizacij. Vedel je, da bo nadenj poslal lovca na glave, a je kljub temu veselo naročal sladoled za sinčka. Bedak. Če bi bil pameten, bi uporabil ukradeni denar in se preselil v drugo državo, nekam daleč, kjer jih nebi mogel najti. Tako bi prihranil veliko nevšečnosti sebi in njemu. Potem jaz nebi sedel tule s pištolo za pasom in čakal na prikladen trenutek za strel. Seveda ne tu, v javnosti. Ko bodo šli domov, in bo žena poskušala uspavati sina, kar bo točno ob štirih, bom vstopil v hišo, ki bo kot vedno malomarno odprta, zgrabil tega bedaka, ki se sploh ne trudi, da bi zaščitil družino, ga spravil ven in ga predal Keithu. Ta bo poskrbel, da bo šel na oni svet. Meni ni bilo treba ubijati. Vsaj to. "S čim vam lahko postrežem?" je tok mojih misli prekinila svetlolasa natakarica in zapeljivo zamežikala. Premeril sem jo s pogledom, ona pa se mi je nasmehnila. Kotiček ust mi je trznil, ko sem se trudil, da se nebi namrdnil. Osvajala me je. "Vodo," sem zamrmral in se obrnil stran. Zadnje kar potrebujem je razvajena mamina punčka, ki bi se prilepila name. Posedli so se na klopco in čakali, da bo mali polizal sladoled. Kdaj sem si jaz nazadnje privoščil sladoled? Natakarica je pripetljala k moji mizi s svojimi vrtoglavo visokimi petami in predme položila kozarec vode. Nato mi je sedla nasproti in se opravičujoče nasmehnila: "Saj te ne moti, kaj?" Skomignil sem z rameni in nagnil kozarec. Pogled sem usmeril v srečno družinico, ki bo kaj kmalu izgubila člana. "Kako ti je ime?" je vprašala s piskajočim glasom. "Ewan," sem zamaknjeno odvrnil. Še nekaj minut, pa bodo odšli.. "Jaz sem Misty. Živiš tu naokoli?" Nagnila se je bliže k meni, da je podarila svoj balkon. Pogled mi je zdrsnil na njeno bujno oprsje, ki bo vsak čas ušlo iz obtisnjene majice z v-izrezom, nato pa sem pogledal njo. Nagnil sem se nazaj in jo bolje preučil. Na sebi je imela nekaj ton ličila, še posebej je izstopala živo rdeča šminka, ki se je ujemala s salonarji, njeni blond lasje pa so bili razmršeni. Beseda, ki bi se utrnila vsakomur je bila seksi. Ampak jaz nisem vsakdo, sem pomislil. S pogledom sem hitro ošinil družino. Dobro minuto še imam. Obrnil sem se k njej. "Glej, Misty, zdajle bi lahko igral tvojo igro, te začel osvajati in te popeljal v svoje stanovanje, kjer bi preživela nedvomno zabavno noč, ki si jih, sklepam, imela že mnogo. A to razen zabavne noči ne tebi ne meni nebi pomenilo prav ničesar. Medtem, ko tako obupano iščeš zabavo in ljubezen pa pozabljaš na posledice. Če boš nadaljevala po tej poti, boš končala sama v kakšnem klubu kjer boš lahko moške osvajala za denar." Zgroženo me je gledala, ko sem vstal, iz žepa izvlekel denarnico in prednjo položil dvajsetaka. "Obdrži napitnino." Družina je odhajala. V varni razdalji sem se odpravil za njimi. Še malo, pa bo zanj vsega konec. In nato je zazvonil moj bedasti telefon. Kaj je spet, sem si mislil, ko sem ošvrknil klicatelja. Joe. Moram se oglasiti. Čemerno sem pritisnil tipko sprejmi in se oglasil, medtem ko sem še vedno sledil družini. "Ja?" "Novo nalogo imam zate," sem zaslišal iz slušalke in se jezno ustavil. "Kaj?! Pa saj veš, da še vedno sledim Wilsonu, nekaj minut mi daj in.." "Ne. Zanj boo poskrbeli drugi." Globoko sem vdihnil in nato počasi izdihnil. Tako ostanem hladen, poskrbim, da ne čutim. Življenje me je naučilo, da je bolje, če ne kažeš preveč čustev. "Prav. Kaj imaš v mislih, Joe?" sem vprašal in poskrbel, da sem njegovo ime izgovoril kar se da zaničljivo. "Ashley Swift. Njo imam v mislih. Pripeljal mi jo boš." "Ugrabil torej," sem zamrmral, a se je delal, da me ne sliši. "Vse podatke ti bom poslal." "Raje jih slišim osebno. Povej mi kaj veš o njej. Kaj ti je ta ženska storila?" "Prej dekle kot ženska. Sedemnajst let ima. In ona mi ni ničesar storila. Njenemu očetu sem posodil tristo tisoč." Trdneje sem prijel telefon. "Če ti to dekle ni kradlo, zakaj bi ugrabil njo?" "Zato," je rekel z ledenim glasom, "ker si je njen stari upal povrniti s ponarejenim denarjem. Plačal bo zato. In prasec bo veliko bolj trpel, če se bom spravil na njegovo hčer." Vse v meni je vpilo ne!, a nisem mu mogel ugovarjati. Spet sem globoko vdihnil. Samo še en posel bo, še ena misija. "Ewan," sem zaslišal iz slušalke. "Ja?" sem zamrmral. "Če boš dobro opravil, bo to tvoja zadnja naloga." "Prosim?" "Prav si me slišal. A ne bo lahko. Ne bomo je le ugrabili in ubili, to bo prelahko. Zadržali jo bomo, da bomo iz nje izvlekli informacije in ti boš odgovoren zanjo. Tvoj.. trening ti bo spet prišel prav." "Joe, ne. Ne bom." "Če nalogo zavrneš, se lahko prav tako posloviš, a ne samo od službe, temveč tudi od.." "Prav. Ostale podatke mi pošlji," sem zaškripal z zobmi. "In upam, da se boš cvrl v peklu." Nato sem prekinil. Skoraj v istem trenutku je telefon zazvončkljal. Besno sem odprl slike. Na prvi je bila čedna rjavolaska s srčkanim nasmehom. To je verjetno Ashley. Pogled sem usmeril v njene velike rjave oči. Čokoladne barve so, sem pomislil in premaknil na naslednjo sliko. Fant, ki je videti moje starosti. Podoben je Ashley, a njegove oči so sive in skrite za očali. To je njen starejši brat, Kyle. In še Jack Swift, njen oče. Kyle mu je bolj podoben, pomislim. Tudi on ima sive oči. Jack, zaribal si. Pogledam še sporočilo. "V petek ob petih je pravi čas. Oče je v službi, brat pa ima priprave na nek izpit. Sama bo doma." Zavzdihnil sem in si še enkrat pogledal njeno sliko. Le kaj ji bo ta prasec naredil? Kaj vse ji bom moral narediti jaz?
Ewan




02. marec 2014
u165577
u165577
Neext hitr
02. marec 2014
u142722
u142722
NEXT
02. marec 2014
neext
in če lohka svoje mnenje povem:
Mi je zelo všeč vid se, da v to vložiš čas in da ni nekaj na hitro narejeno. podatke odkrivaš postopoma in imaš oroginalno vsebino. super je res ;D
02. marec 2014
neeext.
Super je resno. Taakoj naprej
03. marec 2014
omg hwala :3
_______Ashley__________________________________________
"Be-dno," sem zlogovala Kylu, ki je blebetal o zakonih fizike. "Šola se začne čez teden in pol. Moraš biti pripravljena, saj si konec leta si zamudila veliko snovi." Konec leta, ko je umrla mama. To dejstvo je obviselo v zraku. "Nadoknaditi morava preden ti začnejo padati ocene," je prekinil neprijetno tišino in polistal po mojem zvezku. Ustavil se je in proti meni obrnil mesto, kjer sem čez celo stran narisala Bon Jovija. "Resno Ash?" je vprašal in se naglas zasmejal. "Če je pa slasten," sem skomignila in mu zvezek izpulila iz rok. "Dovolj fizike za danes," sem ga proseče pogledala. "Prav, zdaj se pa poberi iz moje sobe," se je nasmehnil. Prav počasi sem se odmajala skozi vrata. Ne vem kaj sovražim bolj: Učne ure pri Kylu, ali sama tavati po hiši. Spet sem zdrsnila po ograji v avlo, a tokrat sem jo mahnila čez vhodna vrata. Petek je, zakaj bi samevala doma? Odpravila sem se v park, ki je oddaljen le nekaj ulic. Kyle še opazil ne bo, da me ni, sem zadovoljno pomislila. Gotovo se spet uči. Jutri ima pomemben izpit, ki ga je konec leta zamudil. Oh, saj res, danes ima priprave. Spet bom sama. Že preden sem park zagledala, sem slišala vesele vzklike otrok. Kmalu sem zagledala obrise igral in ljudi, ki so uživali v tem sončnem dnevu. Otroci so se lovili, mame so se skrbno ozirale za njimi, očetje so klepetali ob pivu. Edino klop je zasedel nek starec, ki je krmil golobe. Vsi so bili videti tako srečni. Nasmehnila sem se in se jim približala. Sedla sem ob drevo, ki je stalo na sredini. Veter je lahno zapihal. Zaprla sem oči in se prepustila nežnim sončnim žarkom, ki so me ščegetali po obrazu. Občutek je bil neverjeten, topel in prijeten. Globoko sem vdihnila in odprla oči. Takrat sem ga uzrla. Očitno niso bili vsi tako srečni kot je bilo sprva videti. Na moji levi sta bili postavljeni dve gugalnici. Na en je sedel temnolas fant in zamaknjeno gledal nekam v daljavo. V obraz ga nisem dobro videla, saj je imel čez glavo poveznjeno kapuco. Z nogami je počasi podrsaval po pesku. Ne vem kako, a nekako sem vedela, da je nesrečen. Slišala sem ga globoko vdihniti. Njegova ramena so se ob tem rahlo dvignila in nato spet spustila. Minilo je nekaj minut. Nisem umaknila pogleda iz njega, nekaj mi je to preprečevalo. In nato se je ozrl nazaj, naravnost k meni. Najina pogleda sta se srečala. Imel prodorno modre oči in precej bled obraz. Za trenutek se mi je zazdelo, da me je prepoznal, a to ni bilo mogoče, saj sem ga videla prvič. Vstal je iz gugalnice in s hitrimi, tihimi koraki zapustil park. Obšel me je čuden občutek.
03. marec 2014
next!!
04. marec 2014
___Ewan__________________________________________________________
Kako hudiča je šla v park ravno takrat ko sem bil tam jaz? Kakšno naključje. Sovražim naključja. Stekel sem prek ceste in si s tem prislužil nekaj nejevoljnih pogledov voznikov in hupanje. Rahlo vznemirjen sem zavil v neko slepo ulico. Naslonil sem se na steno in se zbral. Dobro, videla me je. To ne igra nobene vloge, načrt je še vedno isti. In poleg tega me ni mogla prepoznati. Tako je, vseeno je, popolnoma vseeno. Zaslišal sem pridušeno hlipanje. Nagonsko sem se vzravnal in se ozrl okoli sebe. Vrata, ki so bila v zatemnjenem koncu so se škripajoče odprla. Ven je prišla, no skoraj padla deklica, takoj za njo pa majhen fantek. Opotekla sta se in kmalu sem videl zakaj. Nek moški ju je potisnil. Fant je jokal, dekle ga je mirilo. Kljub temi sem opazil modrice po njunih rokah. Moški je deklico grobo prijel za ramo in jo skoraj vlekel po ulici, vse bolj proti meni. To je bil eden redkih trenutkov, ko sem občutil da imam srce, ki mi je začelo hitro biti. Stisnil sem pesti in moškemu zaprl pot. "Umakni se!" je zarenčal. Okoli njega se je vil vonj po alkoholu. Spustil sem pogled na prestrašena otroka, ki ju je imel ob sebi. "Čigava sta?" sem tiho vprašal, vsa notranjost pa se mi je tresla od jeze. Moški je ujel moj pogled in se premaknil korak nazaj. "M-moja. Moja sta!" mi je skorajda prestrašeno zatrdil. "Kje imata mamo?" sem nadaljeval. "Doma," je dahnil in pogoltnil slino. Namenil sem mu najgrši pogled kar sem ga premogel. "Enkrat, samo enkrat ju še udari, pa te bom počil." Da bi potrdil te besede, sem privihal pulover, da je videl mojo pištolo. Pulover sem spustil nazaj. "Zdaj pa pojdi domov k ženi, povej ji da ti je žal in si najdi pomoč," sem navrgel čez ramo, ko sem se obrnil, da bi odšel. Ujel sem nasmeh deklice.
Kapuco, ki mi je zdrsnila, sem si poveznil nazaj na glavo, medtem ko sem hodil po pločniku. Joe bi bil besen, če ni izvedel za tole, sem zadovoljno pomislil. Orožja nebi smel kazati komurkoli in nebi me smelo brigati življenje ljudi, ki njega niso zanimali. Ampak ne odobravam nasilja nad otroki, sovražim ljudi, ki izkoristijo fizično moč, da izsilijo nadvlado. Morda se je moški zamislil nad sabo, morda sem opravil dobro delo. A to ne pomeni, da sem svetnik. Prej hudič. Eno dobro dejanje ne odtehta vseh slabih. Na svetu veliko zla in jaz sem del le-tega. Ashley, zdaj si na vrsti ti.

_____Ashley___________________________________________________
"Kyle!" sem zaklicala, ko sem vstopila v hišo. Nisem dobila odgovora. S pogledom sem ošinila ogromno stensko uro, ki je pomirjajoče tiktakala v avli. Skoraj pet je že, precej dolgo sem se mudila zunaj. Upam, da Kyla ni skrbelo. Očka je še v službi, tako sem spet sama. Potrebujem prijatelje, sem spet pomislila in se s težavo zvlekla po stopnicah. Lenobno sem podrsavala po tleh in zavila v svojo sobo. Legla sem na posteljo in se zazrla v steno, ki so jo povsem prekrivali posterji, za katere je Kyle trdil, da so za otroke, on pa jih je že prerasel. Nasmehnila sem se, nato pa je zazvonilo. Kaj? Kdo bi lahko bil, sem pomislila in skočila na noge. Sivo jopico, ki sem jo nosila sem ovila tesneje k sebi, saj me je nenadoma zazeblo. Morda je Kyle naročil pico, ali pa je na obisk prišel kakšen družinski prijatelj. Ampak slednje je bilo rahlo neverjetno, saj je očka po mamini smrti prekinil stik skoraj z vsemi. Stekla sem po stopnicah in odprla vrata. Tam ni bilo nikogar. Morda se kakšen mulc zafrkava. Rahlo nejevoljno sem zaprla ogromna duri. Obrnila sem se nazaj proti stopnišču. Le s kotičkom čutov sem zaznala nenaden gib, ki ga je izvedla postava za mano. Še preden sem se lahko obrnila, sem zaslišala "klik" tik ob mojem ušesu. "K glavi imaš prislonjeno pištolo," mi je povedal moški glas za mano. "Če se boš premaknila, bom sprožil."
06. marec 2014
u142722
u142722
nexttttt
07. marec 2014
Naaprej Suuper je
07. marec 2014
next!!
08. marec 2014
nexxxxt
08. marec 2014
____Ashley_________________________________________________
Telo mi je za trenutek preplavila otopelost. Srce mi je podivjalo, misli so mi švigale po glavi kot strele. "Zdaj pa se počasi premakniva proti vratom," je razločno povedal. Nisem se mogla pripraviti do tega, da bi naredila korak. Obstala sem tam, nekaj korakov stran on vhoda v hišo. Rahlo me je potisnil. Kolena so mi klecnila, opotekla sem se naprej in padla bi, če me nebi ujel. In takrat sem začutila adrenalin, ki se mi je sproščal po žilah. Pištolo je imel še vedno prislonjeno k mojemu ušesu, zato sem naredila največjo neumnost v življenju. Poskušala sem mu jo izbiti. Mojega nenadnega uporništva ni pričakoval, zato mu je roka omahnila ob telesu. Poskušala sem se obrniti, hotela sem videti kdo si upa priti na moj dom in mi groziti, a si je že opomogel od presenečenja. Pištolo si je spretno spravil za pas, mene pa je, ko sem pogled usmerila v njegov obraz, prijel z eno roko okoli pasu, z drugo pa mi je glavo potisnil navzdol. Ni me bolelo, a kljub mojemu upiranju, brcanju in kriljenju z rokami se nisem mogla premakniti niti za ped. Vse kar sem videla so bile njegove superge. Črne allstarke, je pomislil tisti del mojih možganov, ki rad nakupuje in se zanima za čevlje. Ampak to ni bil čas zato. "Izpusti me," sem jezno rekla in se še vedno poskušala izviti prijemu. Ničesar ni rekel. Tiho je čakal, dokler se nisem utrudila in sem skoraj obvisela v njegovih rokah. "Prosim, izpusti me," sem ponovila in čutila solze, ki so mi stopila v oči. Ne, ne ne bom jokala. Zbrala sem zadnje atome moči. Spet sem se začela upirati. Zavzdihnil je in zopet počakal, da sem se utrudila. "Zdaj te bom izpustil. Ničesar ne poskušaj in se ne premikaj, ali pa se ne bo dobro končalo," me je hladno obvestil. Počasi in oklevajoče me je izpustil. Kot mi je naročil, nisem dvignila pogleda. Utrujeno sem počepnila in pogled tiščala v tla. Bilo je konec, nisem več imela moči, da bi s upirala. "Tole si nadeni." Podal mi je sončna očala. Zakaj za vraga sončna očala? Potisnila sem si jih na oči in takoj sem vedela zakaj. Ničesar nisem videla. Tako se morajo počutiti slepi, sem pomislila. Prijel me je okoli ramen in me potegnil gor. Sledila sem njegovemu vodenju in vstala. "Ven bova šla," mi je povedal. "Pištolo imam za pasom, ne bom je uporabil, če ne boš zganjala neumnosti." Njegov glas se je ob tem zmehčal. Tudi prijem je bil manj tog, mehkejši. Kot bi obžaloval. Tiho sva prestopila prag naših vrat. Prijel me je pod roko in me previdno vodil po stopnicah. Začela sem se tresti. Zdaj je bilo konec. Kaj mi bo storil? Sram me je priznati, da me je bilo strah, a v podzavesti sem vedela, da se nisem bala njega. Okrepil je prijem, a ne grobo. Zdelo, se je, kot da hoče umiriti tresavico, ki se me je polotila. Nato sva se za trenutek ustavila. Slišala sem odpiranje avtomobilskih vrat. Posedel me je v vozilo in mi roko privezal za držalo, ki je v vsakem avtu desno zgoraj. Če bi naju kdo opazil, bi bilo preprosti videti, kot da se držim iz strahu pred vožnjo. Zaloputnil je z vrati in sedel na voznikovo stran. Nato je vžgal avto in odpeljal iz našega dovoza.
Glavo sem naslonila na desno ramo in tako obstala. Levico sem imela prosto. Z njo bi si lahko snela očala, ali pa bi tvegala in ga poskusila udariti. Ampak to bi bilo neumno, ne vem kje se peljeva. Nebi ogrozila le najinih življenj, temveč tudi življenja drugih v prometu. Očala bi si lahko snela, a si jih nisem. Ni imelo smisla. Pravzaprav ga nisem več hotela videti. Roka me je začenjala boleti. Nemirno sem se premaknila na sedeži v kolikor se je pač dalo udoben položaj. Čutila sem njegov pogled na sebi. "Kaj mi boš naredil?" sem vprašala in se trudila, da se mi v glasu nebi zaznal strah. Nekaj sekund je bil tiho. Zdelo se je, da razmišlja, če bi mi odgovoril. "Ničesar," mi je naenkrat odvrnil. "Razen, če mi bodo tako ukazali," je tišje dodal. Torej dela za nekoga. Nekdo mu je naročil, naj me ugrabi. "Ničesar nisem naredila. Nikomur. Tega si ne zaslužim," sem ostro rekla, a se mi je glas zlomil. "Vem," je nežno odvrnil. Nato sva bila tiho.
09. marec 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg