Forum
To je zgodba o nekom, ki,...
Saj boste tekom zgodbe izvedel. Upam, da jo boste nextal in da vam bo všeč.
BAY BAY MWA
09. november 2012
DRAGI DNEVNIK… sreda, 15.2.2010
Danes je bil v šoli zelo beden dan-kot zmeraj. Zjutraj sem se s svojim starim golfom pripeljala v šolo. Seveda ne bi mogla spregledati vseh lepih novih avtomobilov, ki so mojega čisto prezrli. Hitro sem zlezla ven in se poskušala izogibati vsem posmehljivim pogledom, še posebej pogleda Aleksa, ki me nikoli ne pogleda preveč grozljivo, a vseeno ga je sram MENE. To se je začelo predenim letom, ko sem prišla na šolo. Najprej sem se hotela z vsemi spoprijateljiti, a ni šlo. Navajena sem bila, da sem imela vsaj enega prijatelja na moji prejšnji šoli. A se preprosto nisem mogla vključiti. Prvi dan je bilo še vse v redu, tudi če se z mano nihče ni hotel pogovarjati. Mislila sem, da je to zato, ker so sramežljivi, a izkazalo se je ravno nasprotno. Sploh niso sramežljivi, polni so samozavesti, a kaj ko so vsi tako lepi ter imajo tako lepo oblikovano postavo, da jaz, ki sem malo bolj okrogla ter ne tako lepa. Zato ne pašem zraven. Zato se jih izogibam, kolikor je lahko. Samo Aleksa si ne morem izbiti iz glave. Ne morem pozabiti njegovih lepih očkov, njegovih polnih ustnic, ki bi jih rada pritisnila ob svoje ter njegovega lepega iskrenega nasmeha, ki ga vedno pokloni svoji lepi punci. A vseeno skušam razumeti, da seveda nikoli ne bova skupaj. Poleg tega je še ena razlika med mano in drugimi. Vsi so premožni, vsi nosijo lepe obleke vseh priznanih znamk. Če pa pogledam svoje običajne obleke za v šolo pa vidim navadne kavbojke, črtasto majico ter pulover, ki ga komaj zvlečem čez glavo. Ravno zato se tako razlikujemo. Danes imam na urniku prvo uro slovenščino. Sedim sama, kot pri skoraj vseh predmetih, razen pri geografiji sedim z nekim postavnim fantom, ki je sicer odpadnik na tej šoli, a se vseeno ne zmeni zame. Pri slovenščini mi gre dobro. Tudi pri drugih predmetih mi gre odlično, razen pri telovadbi, ki jo naravnost sovražim. Vsem gre seveda odlično, a pri meni metanje žoge in plezanje po drogu ter prevali okoli palice nima smisla. Zato sem tudi v enem tednu postala razredna čudakinja, v enem mesecu pa že šolski izmeček. Zato pomoč iščem pri svoji sestri, ki je 5 let starejša od mene. Razlika med mano in njo je očitna. Ona je pametna, lepa, suha in postavna, jaz pa samo pametna, drugače pa čisto nasprotje tega. Tudi, če me ne razume, me tolaži in poskuša čim bolj razumeti. Seveda sem ji zelo hvaležna. Naslednja ura zgodovina. Vsem se zdi dolgočasna, meni pa je všeč. Ker po osnovni šoli nisem vedela, kaj bi počela v življenju sem šla na gimnazijo. A zdaj mislim, da me zanima nekaj, kar je povezano z zgodovino ali geografijo. Ampak seveda ne poznam nobenega od takih šol ali služb. Poleg tega sploh nočem spet v novo šolo, ker bom spet veljala kot čudakinja. Staršem seveda nisem nič povedala, ker nočem, da bi jima mogla pripovedovati vse podrobnosti. A onadva nista taka, da bi zagnala vik in krik, ampak bi mi samo povedala, naj grem naprej s pokončno glav, kar pa meni nič ne pomeni. Ker seveda lahko je reči, težko pa to tudi izpeljati. A vseeno skušam pri skupnih večerjah ohranjati srečen obraz in poskušam, kar se da zanimivo pripovedovati o šoli. Sestra me seveda prepričuje, naj jima povem, a nočem. Poleg tega sem zadnjih nekaj tednov opazila eno spremembo med mano in mojimi sošolci. Oni poslušajo glasbo, ki je glasna ter, ki je od kakšnih priznanih DJ-jev, ampak jaz poslušam Jasona Mraza, ki ima po mojem zelo dobre pesmi, še posebej I won't give up, ki bi jo lahko poslušala vedno, pa se je nebi naveličala. Nekega dne pa sem še vseeno slišala, da je ena od tistih priznanih frkelj na šoli rekla svoji prijateljici, kako ji je Jason Mraz všeč. A to je bilo preden sem neki sošolki, ki se mi je zdela kar v redu povedala, da mi je všeč Jason Mraz. Naslednji dan sem slišala, da je Jason Mraz eden od glasbenikov, ki si delijo najnižje mesto na njihovi lestvici najbolj priznanih glasbenikov. Nato sem na avtobusu izvedela, da je to zaradi mene, ker ga jaz poslušam. To me ni tako potrlo, ker se to meni zdi zelo otročje. Resno. Pomislite, to je tako, kot v prvem razredu, ko se vse vrti samo okoli igrač. Veliko bolj me je potrlo, ko sem slišala, da se je med francoščino po razredu šušljalo, kako sem jaz grda in debela. Poleg tega se nekega dne med kosilom videla suhe marelice, ki jih imam zelo rada. Čez čas sem slišala, da sem se jaz takrat zelo najedla, ker sem jedla suhe marelice, kot da že tri dni nisem jedla. Seveda to ni bilo res. Jedla sem jih, kot jih jem vsakokrat, in kot so jih jedli drugi. Neki dan, ko sem prišla domov, sta me starša začela spraševati, zakaj nobene od mojih prijateljic nikoli ne povabim domov, oz. zakaj se nikoli tudi po šoli ne družimo. Takrat sem se znašla v predoru brez izhoda. Sestra me je samo z očmi motrila, naj jima povem, in že to je bilo dovolj, da sem jima povedala. Najprej sta me spraševala, zakaj jima nisem povedala. Nato pa sta samo rekla(črkujem): »Pojdi naprej s pokončno glavo in se skušaj vključiti in se ne zmeni za opazke.« In sem poskusila. Naslednji dan sem z vsemi spregovorila vsaj eno besedo, oni pa so me pogledali tako, kot da bi bilo z mano nekaj hudo narobe. Zato sem v glavnem odmoru šla na stranišče ter po tiho jokala. Čez čas sta prišli dve dekleti, ki sta moji sošolki. Govorili sta o tem, da ne razumeta, zakaj nikomur nisem všeč. Kljub objokanem obrazu sem se odklenila in pristopila k njima. Povedala sem jima, da sem vse slišala in jima rekla, da mi ni vseeno o tem, kaj sta govorili. Ko sem že ravno dobila upanje, da sem dobila prijateljici, sta rekli, da bi bili radi moji prijateljici, a nočeta, ker če ne bi bili še onidve tarči vseh opazk. Spet me je slilo na jok, a sem se premagala in rekla, da razumem ter hitro zapustila stranišče. Med poukom sem se poskušala zbrati, a vseeno sem v glavi premlevala besede: »radi bi bili tvoji prijateljici, ampak nočeva postati tarča vseh šolskih opazk. Naslednji dan pa sem doživela preobrat. Tri sošolke, ki so me prej vedno dražile, so hotele postati moje prijateljice. Čez en teden so bile vse zamere pozabljene. Postale smo najboljše prijateljice. Če en mesec smo si že izmenjavale svoje skrivnosti. Nekajkrat sem pri njih prespala, dvakrat pa so one prespale pri meni. Starša sta bila vesela, a sestri nekaj ni bilo všeč. Meni pa se je zdelo vse v redu. Ko sem jim povedala za svojo najglobljo skrivnost, se je zgodila grozota. Kot vsak dan smo se še tisti dan ob koncu pouka objele in poslovile. Naslednji dan v šoli pa so me vsi zafrkavali, vsi so poznali mojo skrivnost. Počutila sem se osramočeno. Izvedela sem, da one sploh niso hotele biti moje prijateljice, ampak so samo hotele, da jim povem mojo najtemačnejšo skrivnost. Nato so jo vsem povedale. Psihično sem bila čisto na tleh. Nihče mi ni več mogel pomagati. Čez mesec dni, ko mi v šoli sploh ni več šlo, in sem nehala jesti ter shujšala za pet kilogramov so me starši prvič peljali k psihiatru. Na srečo je bila ženska. O vsem sva se pogovarjali in zaupala sem ji vse. Nad mojo reakcijo so bili vsi zelo zadovoljni. Spet sem se vrnila nazaj na sistem učenja ter pisanja domačih nalog. Spet sem jedla normalno. A psihiatrinja mi je predpisala posebno dieto, s katero sem počasi, vztrajno in brez bolezni shujšala za deset kilogramov(samo pet več, ker sem tako ali tako že prej shujšala pet kilogramov). Nad rezultatom sem bila navdušena. Opazk ni bilo več, saj je ravnateljica učencem povedala, naj me ne zmerjajo, saj je slišala vse od staršev in psihiatrinje. Dve sošolki sta se mi pridružili in smo postale najboljše prijateljice. To sta bili tisti dve, ki sem ju srečala na stranišču. To sem mi zdaj, ko potegnem črto skozi moje življenje zdi zelo daleč.
To je moja zgodba. Nikjer ni bila prej napisana. Ta zgodba je moja.
09. november 2012
to je to.

dajte mi prosim eno temo, o čem naj pišem, ker sama nevem več.
hvala rada vas mam.
09. november 2012
DRAGI DNEVNIK,… četrtek, 25.4.2011
Danes je moj rojstni dan. Stara bom 13. Samo, da bom praznovala v soboto in nedeljo. Imamo veliko hišo, zato bom praznovala s svojimi najožjimi prijateljicami in prijatelji, ki jih je 20. Če pa bi povabila vse moje prijatelje, bi jih bilo okoli 50. Toliko jih je, ker sem na šoli zelo priljubljena in sem vsem zelo všeč. Spadam v tisti sloj oz. skupinico, ki je bogata ter imamo vsi kar dobre ocene. To mi je všeč, ker seveda ne bi bila v tisti skupinici bolj revnih in 'neumnih'. Živim v veliki hiši, s svojimi starši in bratom, ki je 3 leta starejši od mene. Je seveda zelo lep in ga vsi obožujejo. Seveda imamo lepoto v družini. Tudi moji starši so zelo lepi in pametni. V šoli se zelo dobro razumem tudi s fanti. Imam fanta Nejca, ki je 1 leto starejši od mene. Je zelo lep in pameten. Tudi moje 3 najboljše prijateljice imajo fante. Z Nejcem se zelo dobro razumeva, in se še nisva skregala. Hodiva že en mesec in pol. Za najino enomesečno obletnico sva šla v kino gledat , nato pa še k njemu domov, ker njihovih staršev ni bilo doma. Takrat sem pri njem prespala, zaspala sva šele ob 6. zjutraj. Komaj čakam, da ga spet vidim, saj brez njega ne bi preživela. A, ko pridem v šolo, vidim da je okrog njega naša cela skupina. Vsi so bili videti zelo žalostni. Medtem, ko sem že skoraj prispela do njih, sem slišala Nejca: «Ne vem, kako naj ji to povem. Zelo bo razočarana.« Ko sem prišla do njih, sem bila edino jaz vesela, ko sem jih videla. Nejc mi je rekel: »Daša, pridi. Nekaj ti moram povedati.« Jaz sem samo prikimala in odšla za njim. Nato se je šele začelo: »Daša, starša sta mi včeraj povedala, da se bomo preselili na Goričko. Jaz samo obmolknem in rečem: »Iz Kranja, na Goričko?« Samo prikimal je, jaz pa samo bruhnem v jok: »Ne, Nejc, kaj jih ne moreš prisiliti, da ostanete? Ne vem, kako naj živim brez tebe. Nejc, prosim ne delaj mi tega.« On me je samo objel in pritisnil moje ustnice ob svoje. A s tem nisem bila zadovoljna. Res nisem mogla verjeti. Čez mesec dni sva se še zadnjič objela, preden je odšel. Cel mesec sem prejokala, ker nisem mogla verjeti. Ko je odšel, se mi je podrl svet. Postala sem žalostna, nisem se premaknila ne naprej ne nazaj. Obstala sem v času. Nehala sem se učiti in med poukom nisem bila zbrana. Krog prijateljev se je zmeraj manjšal. Prijatelji so mi govorili, naj grem naprej in ga poskušam pozabiti, a nisem mogla. Čez nekaj mesecev, ko je Nejc vse to izvedel, je prišel na obisk. Ravno, ko sem se pobrala in ga že skoraj pozabila, se je pojavil pred vrati. Najprej nisem mogla verjeti svojim očem. Razprl je roke, da bi ga objela, a nisem mogla. Rekla sem mu, da ko sem ga ravno že skoraj pozabila je prišel nazaj. Zato sem samo po nekaj dnevih spet planila v jok. Bilo mi je grozno. Čez 1 teden je šel nazaj, saj ni mogle toliko časa manjkati v šoli. Spet sem se od njega morala posloviti. Tega pa nisem prenesla. V kopalnici sem že nekaj časa nazaj opazila uspavalne tablete. Pojedla sem jih nekaj, nisem štela. Ko sem se spet zbudila, sem bila v bolnišnici. Starša sta bila vesela, da sem se zbudila, nato pa sta začela govoriti o tem, zakaj sem to naredila. Ko sem se zbudila nisem bila tako slabotna, ko pa sem nekaj časa govorila s starši, mi je postalo slabo, srčni utrip se mi je upočasnil in spet sem zaspala. A tokrat se nisem zbudila.
Taka pa je moja zgodba, ki je samo moja.
14. november 2012
prosim, kšn nasvet
prosiiim
k bi res rada, da bi to steklo
14. november 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg