Forum
u8930
u8930
eno zgodbo sem že začela pisali ampak se ni ravno obnesla opam da vam bo ta bolj všeč...

predstavljam vam svojo drugo zgodbo z naslovom:

Xydria
1. poglavje:

Hej, kdo pa sem?

Sonce je počasi zahajalo. Prijetna oranžasta svetloba žarkov me je božala po obrazu. Hodila sem po parku in še zadnjič v mojem življenju gledala kako sonce toni v hladno morje in dan prehaja v večer.

Sedela sem na plaži v našem kraju in povsem pri miru opazovala sončni zahod. Bil je tako lep. Zavedala sem se, da to sonce vidim zadnjič v življenju. Nisem pa morala vedeti, ali ga bom poglešala. Kdo bi vedel, kako bo tam, kamor odhajam…

Sem Preshelly (izgovori se kot Prešli). 14 let stara črnolaska, lahko bi rekli da sem skoraj popolna metalka. Prijatelji me kličejo Press. Hm, pa najprej malce o mojem izgledu… Imam črne lase, sicer dolge do ramen in stopničasto postrižene, a imam zelene podaljške na desni strani. Frizura je res odštekana. Oči imam živo zelene in se ujemajo z barvo mojih podlajškok. Obraz imam srčast, rožnate ustnice ter ošiljen lep nos. Oblačim se v Metal in Gothic stilu (raztrgana črna oblačila, kombinirana z zeleno, čevlji: bulerji, all stars…) Po obnašanju pa sem upornica.

Kakorkoli, v življenju vedno uživam vsak trenutek, kot bi bil zadnji in tokrat je bil res zadnji. Moja starša sta bogata ’raziskovalca’ ali kako temu pravijo. Oče je nekakšen astronavt in odkriva novosti v vesolju. Leto 2032 je že kar precej napredno in pred kratkim so odkrili nov planet, ki je nekakšna replika Zemlje. Obdan je z zrakom, zato tam lahko dihamo, na njem je pitna voda, različne rastline in živali, drugačne kot pri nas. Planeta pravzaprav ne poznam, vem pa nekaj majhnih stvari o njem. In včeraj so me seznanili z novico.

Selim se. Selim se na Xydrio – popolnoma meni neznan planet.

nadaljujem

nadaljujem/nextam???


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

25. oktober 2011
u57700
u57700
plis plis NEXT!
sporoč prek zs tut če zgodbe ne boš nadeljevala sproč prek zs!
27. oktober 2011
u36530
u36530
next
27. oktober 2011
next
27. oktober 2011
u8930
u8930
2. poglavje: Priprave

Ko sem prišla domov sem še enkrat pregledala, če sem pospravila vse. Omare so bile prazne, pravtako pisalna miza, postelja pa je samevala brez posteljnine. Skočila sem do kuhinje, kjer me je čakala mama. ”Pripravljena?” Je vprašala. Skomignila sem. ”Niti ne.” In bilo je res. Sploh si nisem želela oditi in pustiti mojih prijateljev samih. Vedela sem da me bodo pogrešali. skupaj smo bili eno… morda, pa se bom kdaj vrnila… Po drugi strani pa me je še preveč zanimalo, kaj se skriva za oblaki.

Nato je zazvonil mamin telefon. ”Oči te čaka v avtu, pohiti, jaz pa takoj pridem… Prosim?” In že se je javila na telefon. Zavila sem z očmi. Halo?! odpravljamo se na drug planet, ona pa je zaposlena s pogovori po telefonu! Ja, super. Nejevoljno sem stopila do avta in sedla na tretji sprednji sedež. Oče je govoril po slušalki… To me je spravilo v še slabšo voljo.

O Xydrii nisem vedela kaj dosti… Vedela sem, da tam ne živijo indijanska plemena, pa tudi noro napredni nezemljani ne. Tam so živeli civilizirani ljudje, prav takšni kot mi, z malo drugačno tehnilogijo, čeprav je bilo njihovo življenje precej podobno našemu. Nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Mama je sedla v avto. Oče je pognal motor.

Zunaj je bila že noč in ko se je avto dvignil od tal, se mi je naježila koža. Kot vedno. Avto ej zaplaval po zraku in usmeril proti našemu cilju. Leteči avtomobili so precej hitre naprave in ni nam vzelo dosti časa, ko sem že zagledala visoko stekleno stavbo, obsijano z modrimi lučmii. Tu je bil naš cilj. Za to stolpnico se pod zemljo skriva naša ladja do Xydrie.

Pred stavbo sta nas že čakali drugi dve družini. Na planet smo se odpravljale tri družine in od vseh sem bila prav jaz najmlajša. Pripeljali smo se tik pred stavbo ter stopili iz avta. V nekoga sem se zaletela…

In tako sem prvič videla fanta, ki mi je spremenil življenje.

3 nexti za nadaljevanje!
27. oktober 2011
u57700
u57700
next
27. oktober 2011
next
27. oktober 2011
u8930
u8930
še1
29. oktober 2011
u8930
u8930
sem se odločila da bom kar nextala.
29. oktober 2011
u8930
u8930
3. poglavje:

Prvo srečanje

Zaletela sem se v nekoga, malce višjega od mnee. Umaknila sem se ter pogledala kvišku. Zalgedala sem fanta, s kratkimi črnimi lasmi, ki so štrleli v pav vse smeri. A frizura mu je pristajala. Imel je mehko mogre oči, skoraj srebrne, obraz pa mu je zakrival nagajivi nasmešek. Sovražno sem ga pogledala. ”Kaj se nastavljaš, tepec!” Sem sovražno rekla rter se obrnila stran. Fant se je le zasmejal. ”Pa že.” Je skomignil. Odkorakala sem stran, a na sebi sem lahko čutila njegov porogljivi pogled.

Stopila sem skozi velika steklena drsna vrata in pri recepciji zagledala starša. Pogovarjala sta se z Ženbotom (tako praviimo robotom v ženskih telesih, prepoznavni pa so po rdečih znamenjih na čelu). Ko me je mama slučajno opazila se je opravičila in skočila k meni. ”Press, čez kakšno uro bo ladja vzletela.” Je govorila zelo tiho. ”Pojdi skozi ta vrata (ob tem je pokazala na kovinska vrata pred menoj) in nato zavij na levo. Tam boš videla varnostne ukrepe, o katerih sem ti govorila zadnjič…” Ja, tega pa še nisem pozabila. Ubogljivo sem prikimala. ”Tam skozi te bodo usmerili proti ladji. Naše stanovanje je številka 2,2/4 C, ključ ti bodo dali. Počakaj naju v sobi prav?” Spet sem pokimala ter se obrnila proti vratom.

To je torej to. Začetek mojega potovanja. Stopila sem skozi velika kovinska vrata in se obrnila na desno. Tam so bile varnostne naprave. Pred nekaj dnevi mi je mama govorila o njih. Morala sem oddati prsni odtis na ekran, majhna naprava mi je pregledala šarenice, morala sem vtipkati družinsko kodo ter oddati kapljico krvi. Ko me je računalnik potrdil (vse skupaj je trajalo le kakšno minuto) so se debela vrata odprla in stopila sem v dolg bel hodnik napolnjen z lučmi, ob strani pa so stali Ženboti in Možboti. Nasmehnila sem se. Usmerili so me po poti naravnost do ladje, na kateri bomo leteli. Neka temnolasa Ženbotka mi je povedala kako priti do sobe in mi dala ključ.

Sobo sem brez težav našla. V odprtino se potisnila ključ, a vrata se niso odprla. Še nekajkrat sem poskusila, a se vrata niso vdala. Tiho sem zaklela, potem pa za seboj zaslišala smeh.

Ko sem se obrnila sem zagledala par modro srebrnih oči, ki so se posmehljivo režale…


3 nexti za nadaljevanje!
29. oktober 2011
u54520
u54520
POSEKSAM VAS VSE TUKAJ!!!!!!!!!!!!!!!!!
29. oktober 2011
u8930
u8930
ne hvala in zgini z temi komentarji
30. oktober 2011
next, next, next. trije nexti
03. november 2011
če slučajno ne bo treh nextou al pa se boš odločila da ne boš pisala mi prosm pošl zgodbo ker je res dobra prosm.hvala
03. november 2011
u8930
u8930
bom kar nadeljevala
05. november 2011
next!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
05. november 2011
u8930
u8930
Nepripravljena

Za mano je stal fant, ki sem ga pred nekaj minutami videla pred stavbo. Zaprepadeno sem ga pogledala. Kako se je znašel tukaj? Se mi mar smeji? Zezno sem zapičila pogled vanj, kot bi ga želela razkosati.

”Na ključu je gumb. Ko ga vtakneš v ključavnico ga pritisni.” Mi je rekel posmehljivo. Zardela sem in pogledala v tla. No krasno! Pa sem osramočena… Pogledala sem ključ in tam res videla majhen srebrn gumbek…

”Saj vem to.” Sem nejebvoljno zagodrnjala, fant pa se je še bolj zarežal. ”Mislim, da je tole laž…” Zavila sem z očmi in se obrnila k vratom. Ključ sem potisnila v ključavnico in stisnila gumb. V vratih je škrcnilo in odprla so se.

Tam sem zagledala najlepšo sobo vseh časov. Pohištvo je bilo v beli in svetlo zeleni barvi, ponekod tudi črno. Bilo je drago in moderno, na sredini pa nas je že čakala prtljaga. Naenkrat je črnolasi fant stal ob meni in gledal po sobi.

”Lepo.” je rekel. ”Pri nas je namesto zelene indigo.” Je še dodal in pogledal okoli. ”Smem naprej?” Pogledal e je in se zasmejal. ”Mogoče še nisi opazil, ampak že stojiš notri.” Sem naveličano rekla in zaprla vrata. Fant se mi ni zdel škodljiv, zato nisem nameravala zganjati panike.

”Torej že veš kako je na Xydrii?” Je lahkotno rekel, kot da ga odgovor sploh en zanima, pri tem pa opazoval steklenega slončka na omari. Odkimala sem, čeprav sem vedela, da tega ni mogel videti. ”Ne, pravzaprav skoraj ničesar ne vem. Za planet sem vedela, pa nikoli nikoli nisem kazala interesa zanj. Včeraj sem izvedela za selitev.” Tokrat me je on pogledal začudeno. ”Nič ne veš o planetu?” Tp me je zbegalo. ”Pa bi morala?” sem vprašala.

”Kako je, če se seliš iz Francije v Španijo, ne da bi znal Španski jezik? Me je vprašal. Sedaj pa sem se počutila neumno.

Ne poznam navad, ne poznam kulture, ne poznam ljudi in ne poznam jezika.
07. november 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg