Forum
Pozdravljen/a na moji temi!

Po dolgem času sem se odločila, da bom objavila zgodbico. Ideja NI MOJA, že pred nekaj meseci sem jo 'kupila' z neke teme z idejami, vendar se na žalost ne spomnim katere. Če katera od bralk slučajno opazi da je ta ideja z njene teme, naj mi sporoči, in sem bom tudi prilepila link.
To je zaenkrat to - uživajte v branju! ^^

●●●



●●●

1.
Rebecca's P.O.V

Sedimo za mizo v tišini. Ozračje je napeto. Samo čakamo, kdo bo prvi spregovoril. Na mizi so še ostanki od kosila in umazana plastiča posoda. V naročju pestujem Sam, medtem ko mi pogled šviga sem ter tja. 
»Robert, ne moremo več tako,« naposled spregovori mama. Trudi se govoriti z močnim glasom, a na koncu tako zapiska, da za hip  pomislim da se bo kar pred vsemi zlomila. Čez obraz ji šine senca utrujenosti. »Ne moremo več.«
Pogled preusmerim h očetu, ki sedi s sklonjeno glavo. V rokah mečka papirček, domnevam da račun za elektriko.
»Žal mi je,« reče. Dvigne pogled in se zazre mami v oči. Te so polne solz.
»Žal ti je... Seveda ti je žal, saj ti mora biti!« zavpije mama ter sunkoma vstane. Pri tem stol pade na tla, in Sam se prestrašeno stisne h meni. Pobožam jo po glavi.
»Ti si kriv! Ti si kriv za čisto vse! Odklopili so nam vodo, elektriko, in zdaj naj bi nam zasegli še hišo! In vse to samo zaradi tvojega prekletega pijančevanja!« nadaljuje, in z vsako besedo vpije še glasneje. Sam začne jokati. Objamem jo in grdo pogledam mamo.
»Zdaj je kar je, prav? Nič ne moremo spremeniti,« rečem, in skupaj z Sam v naročju zapustim jedilnico. Za mano odmeva prepiranje med staršema, a ga poskušam ignorirati. Odidem v sobo. No, če lahko tako rečemo garaži z raztegljivim kavčem. Notri zaudarja po plesni in razbito okno je prekrito z vrečo za smeti.
»Shh, pomiri se,« zašepetam ter Sam položim na kavč. Pokrijem jo z odejo ter prisedem h njej. »Vse bo še v vredu...«
Za trenutek se mi zdi, da s tem poskušam prepričati bolj sebe kot njo.
»Takoj bom nazaj, prav? Samo po ostale grem.« ji še rečem, nato pa jo poljubim na čelo in zapustim 'sobo'.
Vrnem se v jedilnico, kjer je zdaj vse tiho. Stavim da je oče po prepiru spet zbežal v bar, mama pa že pakira naše stvari.
»George, Marta, Chloe! Kje se skrivate?« tiho zakličem ter z očmi preiščem prostor. Za naslonjačom zagledam pramen vranje črnih las. Zahihitam se. Stavim da se George danes sploh ni počesal.
Tiho se splazim za naslonjač, nato pa zakličem:
»Buu!«
Dekletci tiho zacvilita, George pa kar poskoči. Vsi trije me grdo pogledajo. Zasmejim se. 
»Go, dobesedno posral si se v hlače,« mu rečem, ter ga s komolcem nežno sunem v rebra.
»Zdaj pa hitro spat, da mama ne izve kako pozno ste pokonci,« jim šepnem ter namignem na vrata. Vsakega posebej še poljubim na čelo preden odidejo v sobo.
Vržem se na naslanjač in obupano zavzdihnem.
Zakaj ravno jaz?

●●●

Vsi komentarji, mnenja in kritike so dobrodošli. c:
16. junij 2017
OMG,Next!
16. junij 2017
Synne Sinclare
Synne Sinclare
Neeext
Me veseli da si se spravla pisat. Bi s emogla ze prej
16. junij 2017
Next ful dobro
16. junij 2017
Hojla punce, tu je nov del. Se opravičujem za vse napake, a to sem pisala včeraj ob polnoči in čeprav sem zdaj besedilo trikrat preletela, je zagotovo ostala še kakšna napaka.
Enjoy! (;

●●●

2.
Rebecca's P.O.V

Zjutraj se zbudim poleg Sam. Prvo kar zagledam, so njeni zlatorumeni kodri, ki ji v pramenih padajo na obraz. Nasmehnem se. Sam je bila od vedno moja najljubša sestrica. Preprosto sva si tako podobni. Obe imava zlatorumene lase, samo da so njeni skodrani, moji pa ne. Obe imava oceansko modre oči in pegice, neenakomerno razstresene po nosu in licih. Ko se nasmehneva, se obema naredijo luknjice v licih. Če ne bi bila ona stara tri in jaz šestnajst, bi lahko bili dvojčici. Kot Marta in Chloe. Zarežim se. Onidve pa sta res kot rit in srajca. Po očetu sta podedovali žadasto zelene oči, po mami pa vranje črne lase. Imata prifrknjen nos in takoj ko se nasmehneta veš, da imata nekaj za bregom. Sta popolno Georgovo nasprotje. Nemirni, radovedni, in vedno kaj ušpičita. Za Georga pa sploh ne veš da obstaja, dokler ne pomoli nosu izza knjig. Za dvanajstletnika je izjemno tih.
Med seboj smo si vsi različni, a drug brez drugega enostavno ne zmoremo.
Zavzdihnem.
Me prav zanima kaj se bo zgodilo, ko bomo... Odšli. Bomo ostali skupaj kot družina in poskusili popraviti sranje, ki ga je oče zakuhal? Ali se bomo razpršili na vse strani in nikoli več slišali drug za drugega? Ob drugi možnosti me oblije kurja polt. Že res da očeta ne bi prav nič pogrešala, a za mamo in druge mi res ni vseeno.
Poskušam zaspati nazaj, a vedno ko sem že na pol v svetu sanj, me ponovno predrami hrup od zunaj. Naposled obupam in vstanem.
Iz ohlapnih hlač in majice ki mi služita za pidžamo se preoblečem v preprosto enobarvno trenirko - ta je že stara, nekoč je pripadala moji mami. Obrnem se proti oknu, enemu redkih ki ni razbit. Če dobro pogledam, v njem lahko vidim svoj odsev. V hiši nimamo ogledal. Ne spomnim se, da bi jih kdaj imeli. Ko si lase za silo spnem v čop, se odpravim v kopalnico. Pravzaprav je to soba z umivalnikom, straniščno školjo ter še z nekaj higienskimi pripomočki.
Vzamem svojo zobno ščetko, ter si brez paste zdrgnem zobe. Že ko si hočem umiti obraz se spomnim, da so nam pred dvemi tedni ukinili vodo - nismo imeli denarja za plačati račune. Nekaj dni za tem so nam ukinili še elektriko, zaradi istega razloga. Še dobro da je zdaj poletje, sicer bi najbrž zmrznili.
Praznih misli odidem v kuhinjo. Pričakovano tam zagledam očeta, ki se naslaja ob steklenici vodke. Z mastnimi lasmi in v umazani srajci res izgleda kot pravi pijanec. Zmajam z glavo. Rečem mu ne nič, saj bi v tem primeru zagotovo ponorel in do večera ne bi več pomolil nosu iz bara.
Preiščem vse omarice da bi našla kaj za jesti, a na koncu najdem samo vrečko rozin. Razočarano sedem za mizo in si rozino za rozino ponesem v usta. Z mislimi pa sem nekje povsem drugje. Nekje v prihodnosti. Spomnim se, ko smo v tretjem razredu morali narisati risbo "kje se vidim v prihodnosti". Sama sem se narisala kot državno prvakinjo v jahanju. Takrat šem bila namreč še mahnjena na konje. Vsako nedeljo sem hodila jahati z teto Tracy. To je bilo še pred tem, ko sta se z očetom sprla. Za tem je začel piti, in stvari so se še poslabšale ko je izgubil službo. In sedaj smo kjer smo.

●●●

Mnenja, teorije? Next?
18. junij 2017
Next
18. junij 2017
Next+nova bralka+dobro znaš opisovati
18. junij 2017
Hi!
Neka uporabnica je našla temo kjer sem dobila to idejo in mi poslala link:
http://www.igre123.com/forum/tema/in-lt-3-ideas-for-stories-in-lt-3/190702/
Hvala še enkrat (;
18. junij 2017
Next
+nova bralka
18. junij 2017
Next,Next,Next!
To je ful dobro!!!!!!!
18. junij 2017
Next
18. junij 2017
Heii! Pred vami je se mi zdi da malo krajši Next, ker sem ga pisala s telefona in nimam ravno občutka za dolžino. Danes zvečer oz jutri popoldan pričakujte en daljši Next!
Enjoy (;

●●●

3.
Rebbeca's P.O.V

Čez nekaj minut pride v jedilnico še mami, ki za seboj vleče veliko potovalko, na ramenih pa ji počiva na pogled težak nahrbtnik; rahlo me spominja na tistega, ki sem ga predlani priigrala na tomboli.
Ob pogledu na očeta zmaje z glavo, in lahko vidim senco žalosti, ki se ji zaiskri v očeh. Ravno odpre usta, da bi nekaj rekla, ko se oče dvigne in se opoteče do vrat. Za seboj pušča ogaben kiselkast vonj in obe z mamo se namrščiva, sama pa si s prsti zatisnem nos. In takrat na očetu opazim še nekaj, česar prej nisem. Ljubezenske ugrize. Zdi se, da mama opazi isto, saj skloni glavo in v očeh se ji zasvetlikajo solze. Roke stisnem v pesti. Vedno, ko že mislim, da očeta ne morem bolj sovražiti, mi on dokaže nasprotno. Če bi imela pogum, bi mu zdaj prisolila klofuto. A vem, da ni trezen, in niti v tem stanju mu nisem kos. Lahko bi me pretepel, kakor je več mesecev nazaj mamo. Zvečer, ko sem šla spat, sem iz glavne spalnice slišala zvoke udarjanja pasu, in mamimo kričanje v blazino. Morda jo je celo posilil, ne vem. A tisto noč nisem spala. Premetavala sem se po postelji in v strahu pričakovala očeta, ki bo vdrl v sobo in pretepel še mene. In ranil Sam. Ali Chloe, ali Marto ali Georga. Tresla sem se od strahu in še dolgo za tem so me preganjale nočne more, v katerih me je lovil oče z okrvavljenim nožem v roki. In vse sanje so se končale enako. Umrla sem.

Zmajam z glavo in se tako otresem slabih misli, ter se obrnem h mami. Ta stisnjena v kepo leži na zofi in tiho joka v dlani. Zasmili se mi. Ne vem, kaj naj storim. Naposled le odidem iz sobe.

●●●
22. junij 2017
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext Eli...pa zaka mi prej nisi povedala za to zgodbo!? a veš kak je dobr začetek pa to neeeeeeeeeeext nujno...hitr...drgač...am..
drgač...am ne vem....sam Next spiš ok
22. junij 2017
Synne Sinclare
Synne Sinclare
Neeext full zakonnn
22. junij 2017
Next
fulll je zakon
22. junij 2017
Zanimiv začetek
Next
22. junij 2017
Omg,Next!!!!!!!!!!!
22. junij 2017
Next +nova bralka+FUL DOBRO PIŠEŠ
22. junij 2017
Syzygy
Syzygy
Super zgodba c: Next
22. junij 2017
omg! waw, res je ful zanimiv zacetek. can't wait nanadaljevanje. Next!!!
23. junij 2017
Next ful dobr
25. junij 2017
Next
25. junij 2017
Next res super zgodba
26. junij 2017
Hvala za vse nexte! Bi katera posvečenega?
26. junij 2017
js bi posvečenga če lahko prosim.
26. junij 2017
Next+lahko bi posvečenga plissss,odličnaaaaaaa zgodba!!!
27. junij 2017
Allee Strong
Allee Strong
Next!
30. junij 2017
Next+nova bralka+zakaj nisi začela prej pisat, sicer si idejo dobila iz ene teme ampak moram reči da je izvrstno!!!! Next komaj čakam še nadaljne zaplete!!!! prebrala sem tisti opis na tisti temi torej moje teorije več ne morem povedati
10. julij 2017
Hvala, hvala, hvala za vse nexte! Ne sanja se vam koliko mi pomeni (:
Tale nextt posvečam LoveAnimals(;
Enjoy! <3

●●●

4.
Rebbeca's P.O.V
Ali poznaš občutek, ko veš, da se bo kmalu vse spremenilo, ti pa ne moreš storiti ničesar? Ker jaz se zdaj počutim točno tako.
Srce se mi lomi na tisoče koščkov, ko s kovčkom v roki zapuščam hišo, ki mi je preteklih šestnajst let služila kot dom. Kraj, kamor sem se lahko vedno znova vrnila in vedela, da sem na varnem. Da bo vse vredu, čeprav se v tistem trenutku nič ni zdelo tako. Zdaj tudi nič ni vredu. In globoko v sebi sem tudi prepričana, da nikoli več ne bo. Nimam doma. Nimam lastne postelje v katero bi se lahko zlegla po napornem dnevu. Nimam nič. Vse kar je, je zapakirano v ducat potovalk in nahrbtnikov, plastičnih vrečk in pletenih torb.
S cmokom v grlu in solzami v očeh se še zadnjič ozrem proti hiši, preden se vrata taksija zaprejo in se odpeljemo v neznano. 
Na sprednjih sedežih sedi oče, ki se pogovarja z šoferjem. Ta je debel in plešast, in že na daleč lahko zafoham cigarete. Ni mi všeč. V uteho mi je, da ga zdaj vidim prvič in zadnjič.
Za njima sedita George in mami, ki pestuje Sam. Žal mi je zanjo. Ker vem, da se življenja, ko je bilo še vse popolno, sploh ne bo spomninjala, ko bo odrasla. V glavi ji bodo ostale le meglice, ki jih bo slej ko prej uvrstila med sanje in živela naprej v prepričanju, da je vse kar se ji ne kadarkoli zgodilo slabo.
In čisto zadaj sedimo še jaz, Marta in Chloe. Ubožici tudi ne vesta za kaj se gre. Mislita, da je vse skupaj samo igra. Kot izlet. Niti sanja se jima ne, da bosta od zdaj naprej noči preživljali pod kakšnim mostom ali zavetju ozkih ulic.
In potem sem tu še jaz. Kako se počutim? Ne vem. Mislim, da sploh ne čutim več.
V tišini se vozimo še kakšne pol ure, in noben od mojih sorojencev ne opazi, da se vozimo v krogu. Že trikrat smo šli mimo nakupovalnega centra in v istem krožišču zapeljali skozi drugi izhod.
Oče bulji skozi okno in po rokah menca bankovec za dvajset dolarjev. Ne vem zakaj denar zapravljamo za taksi. Sanja se mi ne. A v očetovi glavi tako ali tako nekaj ne štima.
"Stop!" nenadoma zavpije oče in taksist presenečeno zapelje h robu ceste.
"Kaj pa je gospod? Vam je slabo?" sprašuje taksist očeta, medtem ko si ta odvezuje varnostni pas in iztopi iz avtomobila. Z zanimanjem ga opazujem, medtem ko si ogleduje most pred nami. Šokirano zajamem sapo. Oh, ne.
Verjetno je mama istih misli, saj na hitro zmoli molitev in se tresočih rok pokriža.
Čez nekaj minut se oče vrne in presenečenemu taksistu razloži, da smo na cilju in naj izračuna stroške prevoza.
Sama pograbim nahrbtnik, ki je celo pot ležal na tleh avtomobila in izstopim. Marta in Chloe mi sledita, ko stopim do prtljažnika in začenjam zlagat kovčke na pločnik. Čez nekaj sekund se mi pridruži še George in s skupnimi močmi spraviva vso prtljago iz avtomobila. Ko končava, se postaviva h mami in počakava, da oče plača taksistu.
"To bo 15,90 dolarjev," poda ceno taksist in nastavi roko.
Oče pokima in mu poda 15 dolarjev v bankovcih, nato pa živčno začne brskati po denarnici za drobižem. Mama zavzdihne, stopi do njega in mu pomaga zbrati še 90 centov.
Zmajem z glavo in stisnem Marto za roko, z drugo pa objamem Chloe okoli ramen. Nekaj metrov od nas stoji George, ki z kristalnim pogledom zre nekam v daljavo. Ne vem natančno kaj opazuje, saj tu ni nič za videti. No, razen razpadajočega mostu in umazane reke, ki teče pod njim.
Še preden se zavem taksi že spelje, mi pa se počasi podamo novemu življenju naproti.

●●●

Prosim vas da poveste svoje mnenje, kritike, če kaj ni vredu, ali je treba kaj spremeniti/izboljšati c:

Mnenja, teorije? Next?
12. julij 2017
Next super je.
hvala za posvecen Next
12. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg