Forum
u84374
u84374
Hello to everybody!

Ja spet jsst z eno novo zgodbico Ampak najprej še nekii...

1. Torej zgodbica ni z 1D! Pač zdi se mi, da jih je že tolk velik, da se ljudem preprosto ne da več brat ush in je zlo težko izločt dobre. Pa da ne bo kdo to uzeu kot žalitev! Nč nimam proti zgodbicam z 1D in sm jih tut sama nekej napisala. Sam mislm da večini bralcev že dolgčas postaja, ker je vsaka 3. zgodbica z One Direction.

2. Jst o tej zgodbici razmišlam že dobr tedn in sm se odločila da bo ljubezenska. Ampak ne taka u smislu: se spoznata u šoli, sta si ušeč, začneta hodt, jo on prevara, sta neki časa skregana, mu pol ona oprosti in je use dobr in kul. Skratka hotla sm napisat zgodbico o pravi ljubezni. Če pa hočte zvedt kakšni boste mogl pa brt :**

Hope u like it
**********************************************************************************************************************
"Vprašal te je in mi nisi povedala?!?!"
Se zaderem in se skoraj skotalim s pograda. Moje oči so široko odprte in usta zevajo kot velika jama. Čisto sem šokirana.
"Oprosti Ivy. Ni bilo časa."
Se zaspano oglasi od spodaj in slišim kako pograd škripa, ko se oseba pod mano obrača. Moja usta se hipoma zaprejo, oči pa poblisnejo od jeze.
"Ni bilo časa?!"
Rečem zajedljivo in se dvignem, toplo odejo pa porinem s sebe, tako da so zdaj vidne moje dolge noge.
"Ja ni bilo časa. Jutri bova razčistili do konca. Zdaj pa bodi že enkrat tiho in zaspi."
Enako zjedljivo reče Melissa in kar čutim njen jezni pogled, ki mi ga nameni čez spodnji strop pograda. Zavzdihnem in zavijem z očmi, nato pa spretno skočim s pograda in se napotim k drugemu koncu sobe.
"Kaj pa delaš?"
Me presenečeno vpraša in skozi temo vidim senco, ki se dvigne v sedeč položaj, kar potrdi tudi škripanje. Brez besed prižgem luč in Mely se hitro uleže in se pokrije z odjeo čez glavo.
"Ugasni luč Ivy!"
Zarobanti izpod nje, jaz pa se z zlobnim nasmehom napotim k njej in ji jo potegnem stran, tako da jezno zamežika vame.
"Ne, dokler mi ne poveš čisto vseh podrobnosti."
Rečem s spravljivim tonom in se ji prijazno nasmehnem.
"Pozabi. Danes ne boš izvedela ničesar."
Mi zabiča in se obrne na stran. Namrščim se in s svojega pograda potegnem blazino in ji jo vržem v glavo, da se zdrzne in se obrne k meni. Stojim na sredi sobe in s eji režim saj izgleda kot strašilo s slamo na glavi.
"Hej!"
Jezno zarobanti in mi jo vrže nazaj, da se opotečem. Moj izraz se spremeni v jeznega in z blazni, k ijo poberem s tal se zapodim k njej, a se uspešno brani s svojo. Sobo kmalu napolni smeh dveh najboljših prijateljic in na koncu pretepa končava na mehki preprogi, ki se baha na tleh ter gledava ena drugo. Ona svetlolaska, jaz temnolaska. Tako ralični pa hkrati kot dvojčici. Nenadoma se na hodniku zaslišijo koraki in kljuka na vratih se upogne. Prestrašeno se spogledava in se po turško usedeva na tepih ter komaj zadržujeva smeh. Zdaj jih bova pa slišali. V sobo nenadoma stopi postavna svetlolasa ženska, z lasmi takšnimi kot Melissa in z ravno takšnimi žadasto zelenimi očmi. Nosi svileno spalno srajco in ja kot ste verjetno že ugotovili: je Melissina mama.
Ponavadi bi na njenem obrazu igral nasmešek, ko bi naju prijazno okarala naj se že za vraga spraviva spat in naj nehava povzročati hrup. Toda danes je njen obraz pepelnato bel, vedno urejeni lasje pa čisto razkuštrani. Smeh me takoj mine in sodeč po obrazu tudi Melisso, ko plane k mami in jo prime za ramena, saj izgleda kot da se bo ravnokar onesvestila.
"Mama! Kaj ti je?"
Jo razburjeno vpraša, Ga. Bates pa svoje žadasto zelene oči prilepi name. Postane mi vroče in vse kocine na rokah s emi postavijo pokonci. Kaj se dogaja?
"Ivy..."
Spregovori in njen glas se trese. Čisto sem že prestrašena.
"Ja?"
Spregovorim in v grlu se mi nabere ogromen cmok.
"Tvoj oče....mrtev je..."

Se nadaljuje...
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Next?
Kako vam je všeč zgodbica?
Je začetek v redu?
Kaj bi popravili/dodali?
14. oktober 2012
u108899
u108899
next!!!
že kar voham odlično zgodbico
začetek je P-O-P-O-L-N.
14. oktober 2012
u84374
u84374
Hvala Eva En next zate :*
**********************************************************************************

Nenadoma ni ničesar več. Ostanem le jaz in besede Melissine mame. Mrtev je...ni ga več. Nekaj trenutkov tako sedim in otopelo strmim v puhasto preprogo, ki je v resnici ne vidim in premlevam besede ter se sploh ne zavedam njihovega pomena. Potem pa se prikrade še nekdo. Tista bolečina, ko po nekaj trenutkih končno spoznaš, kaj se je pravzaprav zgodilo.
"Ne..."
Zasopem, ko mi s svojo mogčno roko stisne želodec.
"Ne!"
Zavpijem še močneje, ko mi začne razjedati vse telo. Od glave pa do pet. Ne to ni mogoče! Ne more biti! Ne more biti...MRTEV!
"NEEEEEEE!"
Plane iz mene in iz oči pritečejo solze, ki me žgejo po obrazu in rokah, kamor padajo ko pridejo vse do konca moje brade, ki se trese v ritmu mojega ihtenja. Melissa plane k meni in me objame okoli ramen, a se ne zmenim zanjo. Zdaj sva le jaz in neskončno brezno bolečine, ki mi zahrbtno zabada nož v hrbet. Obenem pa se sprašujem: zakaj?! Zakaj se je moralo to zgoditi prav meni?! Kaj sem naredila?! Kaaaj?! Melissa me objema in mi prigovarja, da bi vse še v redu a ji ne verjamem. Kako naj bo vse v redu, če se mi nikoli več ne bo nasmejal? Me stisnil v svoj mogočen objem? Moj očka? Moj predragi očka!
Nenadoma pa se vrata zopet odprejo in malce objokano gospo Bates okoli ramen objame temnolas moški. Melissin oče. Ob tem še močneje zajokam on pa mi nameni sočuten pogled. Sram me je, ker tukaj sedim zlomljena in nezmožna vstati, oni pa opazujejo pa čeprav sočutno. Nenadoma se spomnim na mamo. Na osebo, ki jo še imam in čaka doma, da se oče vrne s potovanja. Moram ji stati ob strani, čeprav ne vem kako ji bom takole zlomljena in žalostna lahko pomagala. Toda moram poskusiti. Bolečina me še vendo zbada in pospešuje potok solz po mojem obrazu, ki se že spreminja v reko.
"Mama.."
Zahlipam in poskušam vstati, toda zavesa solz mi to zavzeto preprečuje in pridruži se ji še tista notranja bolečina. Spotikam se in padam ter ignoriram Melisso, ki mi skuša pomagati. Opotekaje se prerinem mimo njenih staršev in se trudim, da ne bi padla po stopnicah. To mi uspeva nekje do sredine, ko se zaradi solz spotaknem in se skotalim po preostanku.
"Ljubi bog, Ivy počakaj!"
Zaslišim prestrašen glas gospe Bates, ko vsi trije pridirjajo za mano.
"Ni časa! mama..moram jo videti!"
Zahlipam med pobiranjem. Ne zanima me če sem si kaj zlomila, tako lai tako pa bolečine nisem čutila. Čutila sem le tisto notranjo, ki me je neprestano pekla in povzročala bolečine spoznanja, da mojega očka ni več. Še zdaj nisem čisto dojela in v meni še gori upanje. Upanje da se bo nekako izmazal....

Se nadaljuje....
:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
Next?
Kako vam je všeč?
14. oktober 2012
u108899
u108899
Next!!!!!!!
Jst sem kar jokat začela ob tem delu tako živo si ga napisala
15. oktober 2012
u84374
u84374
hwalla Eva :** ♥♥ bi se ti mogoče dal oglaševt??? Aja pa še slike:

Ivy:




Melissa:


15. oktober 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg