Hejla!

Mogoče ste ugotovili, mogoče ne, tukaj gre za fantazijsko zgodbo, ki jo pišem skupaj s svojo kolegico/sestrico Romi (Romke L. Gray).

Navdih za samo pisanje je dobila Romi, ki si je insipiracijo dovolila iz knjig Padli angeli in Somrak (hvala ti, Edward ). Skupaj sva razvili to zgodbo, ki jo bova poskušali pisati redno, kar verjetno ne bo vedno mogoče.

Anyways. Skozi zgodbo spremljamo različna načina življenja demona in angela, ki ju usoda nenavadno združi. Živita namreč v Medzemlji - deželi med Zemljo in Nebesi. V njej živi mnogo bitij, med njimi tudi angeli in demoni. Njihova neposredna bližina je že dolga leta težava, saj se ne razumejo najbolje. A nihče niti ne sluti, da bo kmalu izbruhnila vojna in bodo mogli moči združiti prav vsi.

Za kakšen konkreten prolog/začetek nisva imeli motivacije, boste pa kmalu izvedeli kaj več. :')

17. julij 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
Pozdrav še iz moje strani
17. julij 2018
Aja, še nekaj, ker sem se popolnoma spozabila idejo za tako duhovito- čudovit naslov je dobila seveda naša krasna Romi (in meni je tako blazno všeč!)
17. julij 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
Lorika draga lahko bi vsaj enkrat držala jezik za zobmi . Mimigrede ti si se več kot očitno strinjala .
17. julij 2018
Če ti pa pravim, da je blazno dober naslov ponavljam, temu se reče dar ne morem verjeti, kako talentirano sestro imam, kaj si nor! ()
17. julij 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
Kot sem ti že prej omenila sem nora in če sva v sorodu si vrjetno tudi ti (kar se ti kar dobro pozna).
Zate, draga sestra je pa tudi vsaka stva dar.
17. julij 2018
neeeeeeeeeeeexttttttttttttttttt
17. julij 2018
Next
19. julij 2018
Next
20. julij 2018
Z Romi se opravičujeva za krajšo odsotnost ... Obe sva na morju do 31.ega, se pravi, v tem času nexti ne bodo mogoči ... Se pišemo v avgustu, dragi bralci in iskrena hvala, da ste pokukali še na to malce zamrlo temo! <3
28. julij 2018
Nobena vojna ni časovno daljša od razredne vojne. Pridružite se revoluciji, tovariši!
29. julij 2018
Hella! Tukaj je prvi del! Vem, da ni nič konkretnega, je pa začetek ^^ (Mimogrede, punca na sliki je Camila Mendes.)

***



Tema. Vse povsod okoli nje. Ni prava tema. Občasno jo prekinjajo pobliski svetlobe. A še vedno.
Ne ve od kod prihaja ta tema. Mračna in tiha obdaja njen zorni kot, kakor, da bi bil odet v njeno lastno preteklost. V njeno trpljenje.
K vragu s trpljenjem.
Odprla je oči. Zdaj jo vidimo in ona vidi svojo sobo. Slednja je majhna, vrata so v kotu, veliko prostora zaseda njena postelja, s katere na eni strani visi 'baldahin', katerega si je zaželela, ko je bila še majhna. Soba je nevtralna, ne bi prepoznali, če pripada fantu ali punci. Pisalna miza je urejena, knjige in zvezki zloženi po pravilih, knjižne police, na katerih so postavljene škatlice, so brez prahu. Vsa oprana oblačila so zložena in niso vidna, kajti pospravljena so v nizke omare.
Vidi se red in disciplina. Praznina. A kljub temu je punca polna viharja in čustev.
Počasi je pomežikala. Skozi okno je sijalo sonce in njegova svetloba jo je bodla v oči.
Te so modre barve. Ne gre določiti, če so svetle ali temne. Enostavno modre so. Tako modrino v očeh so včasih poznali pri njenem očetu. Ob misli nanj jo vedno zaboli srce. Tako kot mama je umrl v rokah angelov, ki so krvoločno pobijali demone pred nekaj desetletji. Punca je hotela maščevati starša, a so ji pot prekrižale njene tete, ki so jo vzgojile v pridno punčko, brez slabih misli.
Z roko je počasi šla skozi lase. Bili so razmršeni in pokrivali celoten vzglavnik. Njihova črna barva je motila pri podobi dekleta. Niso bili umazano črno-sive barve. Bili so črni. Čisto črni, tako črni, da si komaj opazil, kje je en las in kje drug, tako zelo so se namreč zlili v ravno, črno grivo. Nobeden ni izstopal. A kljub tej črni lepoti so bili njeni lasje na otip kakor izsušena trava. Niso bili mehki, niti takrat, ko si jih je oprala z najmilejšim šamponom. Vedno so bili taki, trdi, nepopustni, a hkrati suhi in krhki, kot da se bodo vsak čas prelomili.
Črnolaska je vstala in skušala zatreti misli o njenih laseh. Kaj kmalu jo je iz razmišljanja zdramil tudi prediren in jezen glas iz kuhinje. Teta Alba.
"Roxanna! Zajtrk!"
"Prihajam, teta!" je v odgovor zavpila punca in se odločila, da bo najbolje pohiteti.
Počenila je pred omaro in iz zadnjega predala izvlekla črne, oprijete kavbojke. En predal više je našla črno, kratko majico, še en predal više pa je pobrskala za sivimi nogavicami, dolgimi nekaj čez gleženj. Vsa oblačila je vrgla na posteljo in s sebe vrgla belo pižamo. Njeno telo je bilo vitko in visoko. Kaj kmalu je nase navlekla kavbojke in si jih zapela. Nato je na zgornji del telesa spravila še majico in med oblačenjem le-te se je iz pritličja spet zaslišal gromek glas tete Albe.
"Roxanna! Si sploh budna?!"
"Sem, teta, sem! Kmalu bom spodaj!" je zakričala nazaj in si po hitrem postopku začela oblačiti nogavice. Ker je želela še bolj pohiteti, je s skakanjem na eni nogi odskakljala do rdečih copatov, ki so nekako motili njeno opravo - vsa je bila namreč oblečena v temno. Takoj si je obula še drugo nogavico, nogo potisnila v copat in stekla iz sobe, da svojih tet ne bi razočarala.

***
10. avgust 2018
Tak idiot sem. Prebrala vse, ampak nisem dala nexta.
Res oprosti x)

Končno prvi del! Všeč mi je vsa ta skrivnostnost in da komaj izvemo kaj o glavni junakinji ... bralec si s tem enostavno želi več x) čim prej nadaljevanje!
13. avgust 2018
Next
Wiii obe moji tetki pišeta zgodbico ^^
13. avgust 2018
Rose-Marie Gray
Rose-Marie Gray
Heii. Z Lori se zahvaljujeva za komentarja - Lori so stopile solze v oči . Pa gremo naprej. ^-^

***
2. Josie



Veje so se nagibale nad malo glavo, polno urejenih, pšenično zlatih las. Beli cvetovi so v vetru peli nežno melodijo, ki je zvenela kakor šum nežnih valov, brenčanje čebel in premikanje oblakov hkrati. Veter se je igral z čisto ravnimi in gladkimi lasmi, nekateri so stali tako pokončno, da so izgledali kakor res suh šop pšenice.
Oboževali so jo. Vsi. Veter, ki se je igral z njo. Drevesa vse od korenin do listnih žil. Cvetovi, ki so ji prepevali. Zemlja in trava, ki so je naredili majhno, a zanesljivo potko. Sonce, ki ji je grelo kožo in jo vsake toliko časa pogladilo po njenem nosu in licih. Oblaki, ki so samo za njo spreminjali obliko iz snažno belo ptico, ki je letela nad njo in jo skrbno bodrila z pogledom, pa vse do najbolj zapletenih, a hkrati najlepših vzorcov. Vsi.
Kako, da ne. Kdo ne bi vzljubil njenih pametnih rjavih oči, ki so radovedno opazovale vse in vsakega, ki jim je prišel na pot. Kdo ne bi vzljubil njenih vedno rahlo rožnatih ličk in malce zavihanega noska. Njene vitke in elegantne postave, prav tako vitkih nog ter rok, katerih kretnje so bile milejše od plesa listja. In navsezadnje njenih lepo negovanih, pšenično zlatih, ravnih las, ki so se kadar jih je obsijalo sonce, svetili kot sonce samo.
Kdo ne bi vzljubil Josie.
Bombažno bela obleka, ki ji je segala do gležnjev, je ob vsakem koraku malo zašušljala. Rob pri levem rokavu, ki je segal malo čez komolce je bil rahlo natrgan, a se je vseeno videla njeva valovita oblika. Prav takšen je bil tudi rob desnega rokava le, da je bil ta v obliki malih lističev. Rob pri nogah je bil raven, izrez pa je kazal njeno lepo ključnico, ki je rahlo iztopala. Pri bokih je imela dva žepa, ki sta se na prvi pogled zdela mala, a vanju si lahko spravil tisoč stvari, pa se ne bosta napolnila. Obleka ji je bila kakor ulita. Kakor, da bi bila namenjena njej sami, a ni bila njena. Bila je od njene mame. Mame, ki je nikoli ni poznala. Začela je malo hopsati, da bi pregnala to misel.
Ni rada razmišljala o njej, a izgledalo je, da je bilo to danes neizogibljivo. Prav tako na očeta.
Prišla je do jase, sončne jase na kateri je stal vsemogočni hrast. Njegovo starost je bilo lahko približno določiti že na zunanji pogled. Veliko močno deblo - ki ga ne bi bilo mogoče objeti niti z desetimi možmi - polno globokih zarez in vdolbin. Lubije se je na nekaterih mestih že začelo luščiti, a to ni bilo nič v primerjavi z vdolbinami. Male in velike luknje se bile povsod po deblu hrasta, nekatere velike za prodnik, druge kakor vrata. Najbolj čudno pri vdolbinah pa je bilo to, da če si dal roko na eni strani v vdolbino, je na drugi strani prišla skozi drugo vdolbino, ne glede na širino debla. A kaj je zdaj tu čudnega, saj živi v Angelskem svetu.
Z hitrimi koraki je stopila pod velikansko krošnjo, naravnost do korenin, ki so rahlo štrlele iz zemlje. Iz levega žepa je potegnila leseno skrinjico. Pokrov skrinje je bil lepo izrezljan, na njem so se razločno videle postave angelov, ki so hodila iz ene strani na drugo, hodili so v parih. V rokah je vsak angel držal eno stvar. Oko. A ne mala, to so bila velikanska očesa, ki so srepo zrla v svojega nosilca. Na vseh ostalih delih skrinje so bila mala očesa, na tisoče in tisoče malih očes, ki so se na koncu združile v eno oko.
Ta skrinjica je Josie že dlje časa strašila, pa ne samo zaradi njene vsebine, ampak zaradi njene slike. Ni vedela kaj pomeni, ampak je čutila zlo, ki je izviralo iz nje, kakor, da bi očesa opazivala vsak njen gib.
Spreletel jo je srh in znojne kaplice so ji začele laziti po hrbtu. Hitro je položila skrinjo med drevesne korenine, se obrnila stran od drevesa in ponovila že stokrat ponovljene besede. Ko se je ponovno obrnila, je videla, da skrinje ni bilo več.
"Opravljeno, samo še ena." njen glas je bil mil, kakor, da bi pela ptica, a vseeno se je dalo v njem prepoznati rahel strah.

***
15. avgust 2018
neext
15. avgust 2018
Next
16. avgust 2018
neextt
16. avgust 2018
Harmherty Alyss
Harmherty Alyss
Zelo lepa začetka, kjer še nič ne izvemo - in kakor je rekla Pobegli puran - in si bralec preprosto želi več.
Next
17. avgust 2018
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg