Forum
u223100
u223100
pejt stran, ker so to moji osnutki!! če
kometniras, se, jasno znajdeš na bloku in nic me ne briga ce si moj prijatelj.
07. maj 2017
u223100
u223100
Tukaj je prvi Next. Upam, da vam bo všeč.
P.S. že zelo dolgo nisem pisala zgodbe, zato ne bo tako dobro.
P.P.S. pisala bom v tretji osebi, ker se mi zdi brezveze menjavatu Pov'se. Upam, da razumete, kaj sem hotela povedati.
****************************
CHAPTER ONE

"Sienna, si pripravljena?" jo je vprašal oče.
Sienna je pokimala in se poslavljala od svojih prijateljev. Ni ji bilo ravno najbolj po godu, da se bo morala priseliti, ampak ni imela volje očetu oporekati, saj jima je pred nekaj časa umrla ljubljena oseba.
"Sienna, čas teče.Oditi bova morala," je bil nestrpen oče George.
"Saj že grem."
Počasi se je ločila od prijateljev in se usedla v avto, ki ju bo odpeljal na neko podeželje po imenu Podeželje, na Irskem. Sama razloga za selitev ni vedela, saj ji George ni hotel povedati.
Vozila sta se po avtocesti do letališča, saj bi bila vožnja do Irske predolga, kakšnih devet ur, tega pa ne bi prenesla.
Semafor je pokazal rdečo luč, zato sta se morala ustaviti in čakati nekaj časa.
Končno sta se lahko odpeljala, ampak bila je kolona.
"Sranje."
"Ne govori tako."
"Ti pa bodi tiho, Sienna."
"Ja, seveda. Jaz sem kriva za to prekleto kolono."
Odkar je mama umrla, se s očetom nista preveč dobro razumela.

Ko kolone ni bilo več na vidiku, je George pohodil na gas in zelo hitro vozil do letališča, saj sta precej zamujala.

Avto sta pakirala, pobrala kovčke in tekla do recepcije, vprašala za smer, naložila prtljago in se napotila proti vhodu v letalo.

"Za las nama je uspelo," si je oddahnil George.
Sienna pa je zavila z očmi, saj je želela, da bi zamudila letalo.

Vožnja z letalom je trajala kar nekaj ur, ampak njima, še zlasti Georgu se je zdelo, da je bila vožnja kratka.
********
"Pa sva prispela," je veselo dejal George.
Sienna si je morala
priznati, da ji je bilo to gostišče zelo všeč.
"Veš, lastnica tega gostišča je bila..." George ni mogel nadaljevati, saj jo je Sienna prekinila: "Mama. Vem."
V srcu jo je malce zabolelo, saj je pogrešala mamo. Ljubljeno mamo, ki jo je rodila, zanjo skrbela, jo vzgajala.
Vstopila sta v notranjost gostišča in se razgledovala.
"Glej, kdo je tukaj," se je izza njunega hrbta pojavil dedek.
"Dedek!" je Sienna veselo vzliknila in se mu zapodila v objem.
Objemala sta se kar nekaj časa, nato je dedek pozdravil še Georgea.
"Torej, si pripravljen prevzeti to gostišče?" ga je dekel vprašal.
"Prevzeti gostišče? O čem govorite?" je bila začudena Sienna.
"Kasneje se pogovoriva. Zdaj pa, Martin, mi lahko malo razkažeš okolico, da se navadim?"
Odpravila sta se po gostišču.
"Hej! Si nova?" je Sienno vprašal neki fant, z rjavimi lasmi in sivimo očmi.
"Ja. Sem Sienna," mu je segla v roke.
"Sean," ji je odvrnil in ji tudi segel v roke.
"Sean, kje si? Oh, moj bog, noht se mi je zlomil. Pomagaj mi, Sean," je skoraj jokala neka rjavolaska.
"To je Diana. Ne zmeni se zanjo," jo je posvaril, nato pa se
je odpravil k njej.
To dekle pa je zagledano vase.
07. maj 2017
u223100
u223100
07. maj 2017
u223100
u223100
"Hej, kaj se dogaja z vsemi?" je Sienna vprašala Kendall, receptorko.
"Kot, da ne veš," ji je nesramno zabrusila.
"Res ne vem."
"Pa kaj še."
Sienna je zavzdihnila, nato pa se odpravila naprej.

"Očka, povej kaj se dogaja," je prosila Sienna, ko ga je srečala v gostilni.
"Nič se ne dogaja," je odsotno rekel George, nato pa odšel.
Kaj, ji res nihče noče povedati?
✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎
"Sen, si slišal, da bo Sienna prodala gostišče tvojemu očetu? Nisem si mislil, da si tak," je Blake žalostno dejal Seanu.
"Čakaj, nič nisem storil. Poleg tega pa ne vem, kaj počenja moj oče," je živčno pravil Sean.
"Ne verjamem."
Sean si je mislil, da je izgubil najboljšega prijatelja in morda tudi dekle.
"Sean, slišim, da bo Sienna prodala gostišče in, da si ti del očetovega načrta. Še dobro, da ga bo prodala. Gostišča nikoli nisem prenesla,"je vzvišeno rekla Diana.
"Čakaj, jaz nisem in ne bom del očetovega načrta, niti nisem vedel. Poleg tega, zakaj si še tukaj, če ne preneseš gostišča?" je Sean vprašal in dramatično odšel, Diana pa je tam stala z odprtimi usti.
✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎✎
Sienna se je sprehajala ob jezeru in premišljevala, kaj se dogaja, ko je naletela na Seana, ki se je prav tako sprehajal ob jezeru.
"Veš, kaj se dogaja?" je Sienna vprašala Seana.
"Šumlja se, da naj bi prodala gostišče mojemu očetu. Vendar jaz nisem nič imel s tem, temveč moj skopušni oče," ji je Sean žalostno odvrnil.
"Kaj? Prodala gostišče? Tega že nisem nameravala storiti. Kdo je to rekel?"
"Diana."
"Aha, tvoje dekle," je Sienna malce ljubosumno rekla.
"Ja. Ugotoviva, kaj se dogaja?"
Sienna je veselo pokimala in odpravila sta se h kabinetu, da bi prisluškovala očetovem sestanku.
"Pozdravljeni. Hvala, da ste prišli na ta sestanek. Kot veste, vam moram nekaj povedati. Torej..."
"A boste lahko pohiteli? Imam namreč veliko opravkov," je Georgea prekinil nesramen glas.
"Seveda. Gostišče nameravam prodati."
"Kaj? Zakaj?"
"Ker smo globoko v dolgovih."
Torej je bil to vzrok prodaje.
"Si slišal?"
"Ja, globoko v dolgovih ste," je Sean dejal Sienni.
"Ja. Vendar imam odlično idejo, da ne bomo več," je izdahnila in se nasmehnila.
"Potem pa kar na delo," se je nenadoma pojavil George.
"Očka! Prestrašil si me."
"Oprosti."
Odpravili so se v očetovo pisarno, da bi telefonirali.
"Mi razkriješ, kakšno idejo imaš?" je George vprašal Sienno.
"Boš že videl," je zvito rekla.

Kakšno idejo ima?
Všeč?
Mnenja, kritike?
Nexti?
22. maj 2017
u223100
u223100
Del 2.

"Moje sožalje gospodična."
"Moje sožalje? Hvala lepa. Toda ne more umreti. Preprosto ne more!" sem živčno kričala.
"Žal mi je, storila sem vse, kar je v moji moči. Povedali smo vam, da je imela malo možnosti za življenje," je rekla medicinska sestra oziroma rešilka.
"Niste storili dovolj."
Bog, ne zafrkavaj se z menoj. Ona ni umrla. Samo spi. Saj spi?
"Res mi je žal. Imela je zelo malo možnosti, glede na to, da jo je ustrelil v vitalne organe. Pomirite se, globoko dihajte. Kmalu bomo prispeli v bolnišnico. Tam boste poklicali nekoga, da vas odpelje domov," me je mirila reševalka.
Pokimala sem in naredila tisti, kar mi je naročila; se pomirila in globoko dihala. Medtem sem božala Ano po glavi. Nisem mogla verjeti, da je ni več med nami.
"Prispeli smo. Naj vam pomagam."
Odpravili smo se iz kombija in se namenili proti urgenci.
Reševalka me je predala dežurni sestri in ta me je pregledala, če je mogoče kaj narobe.
"Z vami je vse v redu. Lahko greste," mi je rekla.
"Čakajte. Kaj pa tisti, ki je u-u-umoril mojo hčerko? Kje je?" sem živčno vprašala sestro.
"Odpeljali so ga v mrtvašnico," mi je odgovorila. Pokimala sem, nato pa se odpravila do telefonske govorilnice.
Vtipkala sem policijsko številko. Namesto, da bi slišala sodelavčev glas, sem zaslišala neznan glas, ki je bil grob in je narekoval : "Ni še konec. Mrtva si."
Izpustila sem telefon iz rok in šokirano odšla iz bolnišnice.
"Ljubica, si v redu? Kako je Ana?" me je mož našel.
"Kaj pa misliš? Ana je umrla. Misliš, da sem v redu?" sem se mu jokaje vrgla v objem.
"Kaj? Ana je umrla? Ne, saj ne more biti res. Reci, da to ni res."
"Na žalost je res. Nisi si mogel predstavljati njenega obraza, medtem, ko je bila v rokah morilca," sem se zlomila.
"O moj bog. Ljubica, si ti v redu? Te niso poškodovali?"
"Briga me zame. Samo svojo Ano hočem nazaj," sem bila na robu živčnega zloma, vendar sem se prej pomirila. Vzrok je bil moj predragi. Brez njega bi pristala v psihiatrični bolnišnici.
"Kje pa je najin sin?"
"Anai je pri tvoji mami," mi je rekel Ian, moj mož.
"Pri moji mami? Saj nas vendarle ne mara," sem ga začudeno pogledala. Vsaj za hip sem pozabila na Ano, nato pa so mi v oči stopile solze.
"Ljubica, ne joči," mi je rekel, nato me je še enkrat objel, nato pa nadaljeval: "Ko so me poklicali, sem sprva mislil, da je le šala, nato sem spoznal, da ni šala. Ker je bil tisti trenutek Anai pri meni, mi ni preostalo drugega, kot, da jo predam v varstvo tvoji mami. Veš, mislim, da sem na njenem obrazu zagledal kanček veselja."
"Lepo. Kaj pa Ana? Nihče nam je ne more vrniti, niti Bog."
"Vem. Vendar življenje teče naprej. Tudi mene boli, sploh si ne predstavljaš, kako. Ampak bomo preboleli. Nekako," je žalostno dejal Ian.
"Prav imaš. Hej, zakaj pa ni bil Anai v vrtcu?"
"Poklicali so me, ker je tepel druge otroke."
"Verjetno je čutil, da se bo nekaj zgodilo. Če je, se ni motil. Ker je njegova sestra umrla," sem se spet zlomila, Ian pa me je potegnil v objem in odpravila sva se do avta, s katerim sva se odpeljala domov.
"Čakaj. Nekaj ti moram povedati," sem rekla Ianu.
"Kaj pa?"
"Ko sem hotela poklicati sodelavca, se je oglasil neki moški, ki je rekel, da sem mrtva."
"Ne skrbi. Saj si policajka," mi je Ian ponosno rekel.
"Prav imaš. Verjetno. Kaj pa Anin pogreb?"
"Ja. Ne vem, kako bom to prenesel."
"Tudi jaz ne vem."
"Ne skrbi, ljubica. Bova že prebolela.
"Pazi, avto!" sem kriknila.

Kaj se bo zgodilo?
Vam je všeč?
Mnenja, kritike?
Nexti?
22. maj 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg