Forum
Hei!
Moja zgodba je povezana z 1D in bom pisala zgodbo o 1D!
Pravila:
-Se ne kregamo
-Se prijazno vedemo
-Imamo se fajn
-Nextamo!

To so pravila...

Rabim 2 nexta pa začnem oisat! Upam da vam bo všeč
27. april 2014
u157568
u157568
next
next
next
next
next
next
next
next
next
next
27. april 2014
Hvala še en next
28. april 2014
u157568
u157568
next
28. april 2014
Ok naj ti bom nextala!
28. april 2014
Next
28. april 2014
jUTR BO NEXT
28. april 2014
Dobro zgodba se začenja:
----------------------------------------------------------------------------
Jaz sem Laura in sem nora na 1D in R5. Ampak ta zgodba se vrti okrog 1D. Bila sem stara 15 let torej leta 2012 ko sem začela biti nora na 1D. Ker sem bila nora sem se preselila v London. Nisem jih srečala sem pa šla 5-krat na njihov koncert. Na moj 16 RD mi je mama naročila 1D da so mi prišli pet na RD. Bilo je fantastično. Prespali so pri meni.
3 neexte
29. april 2014
Next
29. april 2014
hVALA ŠE 2
29. april 2014
u157568
u157568
next
29. april 2014
še en
29. april 2014
Nnext
29. april 2014
Pustimo tole.
----------------------------------------
Chapter 1

~ Hannah
“Hej.„ je bilo vse, kar sem izustila ob pogledu na Blade. Bila sem zamorjena. Prav dolgočasna. Buljila sem v prazen nič. V navadno rjavo mizo, ki jih je bilo v Nando's nešteto. Se pravi ogromno. Prijateljica je sedla nasproti mene in si z roko podprla glavo.
“Dolgčas, kaj?„ sem dejala in spremenila svoj položaj.
“Ne.„ je bilo vse, kar je enako zamorjeno kot jaz, spravila iz ust. Nastala je tišina, ki je ponavadi ne želim prekiniti, zato je tudi zdaj nisem.
“Kaj bosta?„ je dejal svetlolas tip, ki se je kar naenkrat pojavil pred nama. Aha. Ga že poznam.
“Nič.„ je odvrnila Blade in pošteno sem jo pogledala.
“Ja, čakaj! Jaz bom… Samo pomfri.„ sem ga ustavila, ko je že hotel oditi in naročila nekaj za pojest.
“Potem pa še meni prinesi enako.„ si je prijateljica premislila in se mi nasmehnila. Končno! Vsaj nekaj… Pozitivnega. Fant je odšel in spet sva ostali sami za mizo ob oknu. Lepo. Kako prečudovito. Naravnost fantastično! Tega sem bila že navajena. Dolgčas. Povsod okoli mene.
“Kaj? Si prišla sem, da boš buljila vame?„ je jezno ali pa bolj začudeno dejala Blade. Hej, pomiri se! Dvignila sem obrv in zaprepadeno strmela vanjo.
“No?„ je spet rekla in tudi sama dvignila obrvi.
“Zmenili sva se, da prideva sem.„ sem zavzdihnila in se ozrla okoli sebe. Tip je že nosil pladenj s hrano in prišel do najine mize.
“Dober tek!„ je dejal, ko nama je pomfri položil pred nos in odšel.
“Kaj je Ann, no?„ je spet vprašala in iz škatlice potegnila en vroč krompirček. Precej zapečen. Nekaj časa je spet zrla vame, nato pa nekaj zinila.
“Nanj misliš, kajne? Z-„ je dejala, ko se mi je malce približala, a sem jo ustavila. Nisem ji pustila povedati do konca. Izreči Njegovega imena.
“Ne poskušaj.„ sem hotela zanikati in pogoltnila prežvečen krompirček, ki sem ga imela v ustih.
“Česa?„ se je naredila neumno in sama sem jo še bolj neumno pogledala.
“Ti dobro veš, česa.„ sem dejala in poudarila zadnjo besedo. Kot da ni vedela, kaj mislim. Skomignila je z rameni in zmečkala papir, v katerega je bil zavit pomfri. O ja, še predobro je vedela.
“Odhajam.„ je bilo vse, kar je spravila iz sebe. Tokrat sem jaz zmedeno skomignila z rameni in ji pomahala, ko je zapustila prostor.

● Flashback ●
“Hannah, kaj počneš? Za boga, da ne bi samo poskusila!„ sem zagledala pred sabo paničen obraz in spet začutila veter, ki je pišljal naokoli. Pogledala sem dol in pogoltnila. Spet sem se obrnila nazaj k Njemu, ki je prestrašeno strmel vame.
“Samo korak naredi pa bom skočila!„ sem mu zabičala in poskušala ostati mirno, kar pa ni bilo ravno lahko. Človeka, ki se odloči narediti to, nihče ne more ustaviti.
“Prosim, samo ne tega.„ je dejal in me pogledal.
“Zakaj? A da ne bi, praviš?„ Prestopila sem se na drugo nogo.
“Zakaj Zayn? Zakaj? Misliš, da je komu mar zame? Počutim se kot neviden človek. Tudi, če bi izvajala akrobacije, ne bi bila nikomur zanimiva!„ sem mu zabičala in pljunila čez ramo.
“Ampak… Tako se ti počutiš. Imamo te radi, kot prijateljico.„ je dejal in me skušal pomiriti.
“Ja, saj to je! Kot prijateljico, pa še to ne! Če bi me ljubil, bi bilo drugače. Če bi priznal vse. Ampak ne, če tako hočeš…„ sem dejala in bila pripravljena na skok. Imela sem mu še veliko za povedati, vendar bi se lahko le trudila zaman.
“To je to, Zayn. Živi srečno življenje! Upam, da se bova enkrat srečala tam zgoraj in začela znova.„ sem dejala in se res zamislila. Nihče me ne bo pogrešal. Starši me ne marajo, pravih prijateljev sploh nimam. Nimam druge izbire. In če tudi bi jo imela, bi bila slabša od izbrane. Malce sem se nagnila nazaj in se prepustila vetru. Še zadnjič sem videla Zaynov obraz, ki je obupano gledal za mano in nisem ga več videla. Zakaj? Zaprla sem oči. Nisem hotela ne videti, ne slišati nikogar. Nikogar več. Čakala sem, da bom končno pristala na tleh in obležala, dokler me ne bo povozil avto. Vendar se tudi to ni zgodilo. Padala sem iz ogromne stolpnice, natančneje sem skočila iz strehe in pristala. Na nečem mehkem. Nečem udobnem. Presenečeno sem odprla oči in mislila, da sanjam. Morda sem res umrla. Ali pa se mi je pravkar pripetilo nekaj čisto vmesnega. Nekaj nepomembnega. Zakaj nisem umrla? Počasi sem se dvignila in poleg zagledala neznance.

“Gospodična, ste v redu?„ sem zaslišala panično žensko, ki se je sklonila k meni. Dobro sem zaprla oči in še enkrat pogledala. Ne sanjam! Nisem umrla. Počasi sem vstala in se razgledala okoli sebe. Tukaj pa ja hodim skoraj vsak dan.
“Potrebujete pomoč?„ je kot iz reklame dejal nek starejši gospod in brez pomisleka sem odkimala. Tavala sem po ulicah, vse do doma in še vedno se nisem zavedala, da sem preživela. Bilo je kar nemogoče. Najraje bi se vrgla pod avto. Ja, tudi to mi je prišlo na misel.
● End of Flashback ●

Pravijo, da na to res ne smeš pozabiti. Sem Hannah Stevens in živim v Londonu. Stara sem osemnajst let. Končno. Mojo družino sestavljata dvanajstletni brat Jake in mami, s katero nisem v ravno najboljših odnosih. Oče nas je zapustil. Ločila sta se… In dve leti nazaj, smo se odselili stran od njega. Zdaj živi v Californiji. Sam. V ogromni hiši, ki pa po mojem mnenju že napol razpada. Tam pa sem pustila vse. Tudi Njega. Pravzaprav me je on zapustil. On me je pripravil do tega, da sem se hotela ubiti. On je kriv za vse. Ker me je ljubil, vendar mu je bila druga bolj všeč. Zaradi njega, sem zdaj tarča posmeha. In edina, ki jo imam, je Blade. Z Nikki sva bile najboljši prijateljici, dokler ni izdala moje skrivnosti in s tem postala najboljše dekle na šoli. Kaj pa drugega. Ona se mi posmehuje. Ne morem verjeti, da je človek zmožen kaj takega. Še Blade težko zaupam. Nikomur več ne morem zaupati. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Le še slabše.
29. april 2014
Kdo bo nov/a bralec/ka naj napišee:
FANT:
next+nov bralec
PUNCA:
next+nova bralka
29. april 2014
1 next če jih že ni nič
29. april 2014
Pol pa next zgodba je full dobra. ful dobr pišeš
29. april 2014
Ok:

Drage moje punce<3 Spet jst in tokrat z novim delom. Res woow*-* Čist sm vesela, ker vas tolk velik bere in res srčno upam, da vam je ušeč. Skratka... Zdej igre baje neki štekajo in se vam bo tole vse pokazal v vrsticah, kokr js razumm. Pač moj način pisanja je drgačn, kt ste vidl u prvem delu, ločujm pač pogovor v novo vrsto. Skratka to sploh ni pomembn zdej cx Upam, da vm je ušeč:$ Dejte se mal razpisat, da vidm kaj si mislte haha. Hvala<33Chapter 2

~ Zayn
“Louis, videl sem jo.„ sem potihoma rekel in zrl v prazno mesečino. Ozrl se je k meni in me prav začudeno pogledal.
“Kaj si videl?„ je resno vprašal in nestrpno čakal na moj odgovor. Ja, verjetno misli, da sem videl kaj zanimivega ali kaj?
“Njo.„ sem s težavo spravil iz sebe. Vsaj lažje kot njeno ime. Dregnil me je in se zasmejal.
“Pa saj se hecaš kajne? Mislim, da je prav nemogoče videti ljudi, ki so že umrli. Sploh pa Njo. Zayn, meša se ti.„ je pametoval in dovolj sem ga imel. Vstal sem in odšel naprej. Kdo ga bo pa čakal? Zakaj bi ga, če se norčuje. Čeprav ve, da meni to ni prav nič smešno.
“Okej, stari… Počakaj!„ je zavpil in pritekel za mano.
“Oprosti…„ je dejal in me pogledal.
“Kaj oprosti? Mislim, kaj se greš. Pravim, da sem jo videl. In pika.„ sem razjarjeno vpil nanj in ga odrinil stran od sebe. Hodil sem naprej in kar naenkrat sem na svojem hrbtu začutil nekaj mehkega. Obrnil sem se.
“Louis!„ sem jezno zavpil in ugotovil, da mi je mivko stresel za vrat. Sklonil sem se k tlom in pobral pest peska. Stekel sem za njim in na žalost je vedel, da sem počasnejši od njega. Sploh nisem imel možnosti. Spustil sem vse in pristal na tleh. Na srečo je bila pod mano mivka, ki je malo ublažila moj padec. Prijel sem se za glavo in obležal. Gledal sem Louisa, ki se je sam s sabo lovil v daljavi in izpadel je kakor en debil.
“Zayn…„ sem zaslišal glas in se začel obračati okoli sebe. Nikogar. Verjetno imam prisluhe. Hodil sem naprej.
“Zayn, pridi k meni…„ sem spet zaslišal enak glas kot prej in počasi vstal. Oči sem rahlo priprl in se približal morju. Na mokri mivki je ležala Ona. Pogoltnil sem. Saj ne, da bi me bilo strah. Sedel sem zraven nje in jo pobožal po laseh. Pravzaprav… Zmeden sem bil.
“Zayn?„ Obrnil sem se. Čakaj… Louis. Še pred nekaj minutami je bil tam. In Ona? Izginila je. Jezno sem se zavedel, da sem spet zamudil priložnost. Pa saj ne mislim, da je bilo res. Mogoče so bile vse to le sanje.
“Kaj je s tabo narobe? Stari, zbudi se že!„ je dejal in me potrepljal po rami, tako kot on to dobro zna. Nakremžil sem se ob njegovem dotiku in se mu izmaknil.
“Me lahko pustiš pri miru?„ sem ga lepo prosil in začel hoditi proti hiši, katero pa je bilo v temi vedno bolj težje najti. Odkimal je in me z roko obrnil. Namenil je pogled, češ, ali imaš probleme? Naravnost sem odkimal in šel v hišo. Utrujeno sem legel na kavč in si prižgal televizijo. X-Factor… Ja, najhuje. To je bilo na televiziji. Priprl sem oči, da se prepričam, če so vse le sanje. A nič se ni zgodilo. Nisem se zbudil. Nisem obsedel na svoji postelji in čutil potno čelo, katerega so povzročile nočne more. Nisem se butnil v steno, ko sem se dvignil iz postelje. Vse je bilo enako. Še vedno sem sedel tam na kavču, pred televizijo in nisem mogel verjeti, da se to res dogaja. Da sploh živim. Da se nisem ubil zaradi nje. Kar pa je bilo najhuje… Na televiziji je bil šov, na katerega sem si že od nekdaj želel iti, a vse zaman. Nimam posluha. Gotovo bi rekli, da ne znam peti in da sem navaden pankrt, ki je prišel le po zmago in bogato nagrado. Ne, ni res. Jaz nisem tak. Jaz nisem to. Ne prihajam po denar. Prihajam po slavo. No, kaj pa govorim… Sploh nikamor ne prihajam, ker nikamor ne grem. Zavzdihnil sem in spet na široko odprl oči. Pritisnil sem na drug gumb na daljincu in s tem preklopil na naslednji program. Spet nič posebnega. Pustil sem na glasbenem kanalu in se dolgočasil še naprej. Vstal sem in odšel do kuhinje. Odprl sem prvo omaro in ven je padel čips. Super, prav to sem iskal. Pograbil sem vrečko in jo odprl. Čez nekaj sekund sem že sedel z njo na kavču, grizljal v krompirček in buljil v televizijo. Res zanimivo. Pa ura je bila že skoraj deset zvečer. No, ponoči. Ampak mojih ta starih še kar ni bilo domov. Bili so namreč na neki zabavi. Obletnica srednje šole ali kakorkoli se že reče temu. Preklapljal sem med kanali, ker se mi ni zdelo nič pametnega, nato pa sem se odločil, da bom gledal reklame. Spraznila se je vrečka s čipsom in odnesel sem jo v koš. Natočil sem si sok v kozarec in ga nato pomil, ko sem se odžejal. Super. Vse gre preveč počasi mimo. Ne vem, kaj mi je bilo, a takrat sem prav hotel počakati starše, da pridejo domov. Nekako sem hotel, da vejo, da sem doma in da še nisem zaspal. Ampak odšel sem v kopalnico. Pobrskal sem po omarici poleg ogledala in ven izbrskal zobno ščetko. Skrbno sem si umil zobe in si razkuštral lase. No, vsaj nekaj mivke je padlo na tla. Nič posebnega. Tega sem bil že navajen. Odprl sem tuš kabino in stopil noter. Čez nekaj sekund, je voda že tekla po meni in prav prijalo mi je, da sem se stuširal. Bil sem čisto umazan, kar mi je že prav vsakdanje. Zaradi Louisa si umazan že v prvih desetih minutah druženja z njim. Poznam ga že od malega in dobro vem, kakšen je. Tako pa že nisem neumen. Iztegnil sem se in iz poličke vzel šampon. Stuširal sem se do konca in se zavil v brisačo. Lase sem si na hitro posušil s fenom, ker nisem prenašal mokrih na sebi in se oblekel v majico, ki je nadomestila mojo pižamo. Odšel sem iz kopalnice in za sabo ugasnil luč.
“Zayn! Dragec, še vedno si pokonci?„ mi je v objem planila mami, ki se je kar naenkrat prikazala na vhodnih vratih. Oči jih je zaklenil in takoj skočil v kopalnico, ker sem jaz že opravil svoje. Brez odgovora sem odšel po stopnicah gor, v svojo sobo. Tokrat res nisem bil razpoložen za pogovor. Če se je vse do tu vleklo, naj se vleče še naprej. Rad bi šel spat. Pa še pozno je bilo. Zaprl sem vrata in se počasi zakopal pod odejo. Zaprl sem oči in zaspal. Groza. Videl sem njo. Poljubljala me je po vsem telesu, da so se mi kocine postavile pokonci in me vzburjala. Nato pa me je zapustila. Odšla je. Zbudil sem se. Z vso silo sem butnil v stop, ki sem ga imel nad posteljo, ampak tega sem bil že navajen. Ves zadihan sem obsedel in si šel z roko skozi lase. Vrgel sem se nazaj na jogi in zaspal.
● Flashback ●
“Hannah, kaj počneš? Za boga, da ne bi samo poskusila!„ sem panično dejal in se praskal po glavi. Zarotirala se je okoli sebe in me spet pogledala.
“Samo korak naredi, pa bom skočila!„ je predrzno dejala in pljunila čez ramo.
“Prosim, samo tega ne!„ sem se zbal in se prestopil na drugo nogo. Imel sem moč. Lahko bi se pobral in jo ulovil, preden bi skočila, a je bilo prepozno. Vse zaman. Po besedah, ki mi jih je izrekla, sem se šele zavedal, kaj čutim do nje. In kakšen butec sem, ker ji tega nisem nikoli priznal. Ker me je bilo sram.
“Zbogom, Zayn…„ je zašepetala in zamižala. Nagnila se je nazaj in… Odšla. Okamenel sem in ves nemočen razmišljal, kaj naj naredim. Lepo bi si bilo vzeti življenje, da bi lahko živel naprej z njo, a me je minilo. Zakaj bi to naredil? Ne, jaz nisem tak. Zlomil sem se in v loku pokleknil na tla. Popravek. Zgrudil sem se, kot vreča krompirja. Udaril sem ob tla, oziroma streho stavbe in tolkel po tleh kot zmešan. Obležal sem in pome so prišli fantje, ki jih sploh nisem poznal. Pobrali so me in me odnesli, da bi se pomiril. Notri, seveda. Ne morem sploh opisati, kako je gledati, videti, kako se ljubljena oseba vrže iz strehe bloka. Sploh… Nemogoče je. Nemočen postaneš. Brez besed. Začutiš le še mokre solze, ki ti spolzijo po celotnem obrazu in vse skupaj, te spravi v slabo voljo.
● End of Flashback ●
29. april 2014
2 nexta morm vidit jutr do 14. ure
29. april 2014
u157568
u157568
next
30. april 2014
Next
30. april 2014
Ok:

Chapter 3

~ Hannah
Zapustil me je. Kako nemogoče se ti zdi vse, kar se zgodi v sanjah. Bila sta par in se ljubila. On pa te je zapustil. Čeprav je bilo v realnosti ravno obratno. Drugače. Kot da bi ugibal. Trdno spiš, sanjaš in nato te zbudi najbolj hrupna stvar na svetu, katere nihče ne mara. Vsaj jaz ne poznam nikogar. Vendar zato še ne morem reči, da nihče, ker pravzaprav ne poznam vseh ljudi na svetu. Lahko le ugibam. Z vso silo jo počiš, za razliko od nekaterih, ki se le lepo elegantno dvignejo in podrsajo po ekranu svojega telefona, da se ugasne. Budilka. Sama imam tisto, ki se navije in zato mi je v navadi, da jo počim. Tokrat pa sem se le dvignila pokonci in pustila, da zvoni v prazno. Počasi sem se dvignila in se pretegnila, da bi laže odprla oči. Prijela sem uro in jo izklopila, da je končno le nehala tuliti. Odprla sem omaro in ven izbrskala belo majico, srajco za povrh in navadne svetlo modre kavbojke. Čisto v mojem stilu. Hitro sem se oblekla in stekla v kopalnico. Umila sem si obraz in zobe, se počesala ter se malo za kanček naličila, torej ne veliko. Po stopnicah sem stopicala navzdol in se znašla v kuhinji, kjer je mami pekla palačinke.
“Jutro.„ sem spravila iz sebe in se odvrtela do mami. Jake je za mizo igral igrice na Nintendu ter se ni in ni premaknil iz stola. Palačinke, ki so bile že spečene, sem namazala z marmelado in nekaj tudi s čokolado ter jih postregla na mizo. Sama sem bila že zelo lačna. Skozi okno je posijalo sonce, kot da bi hotelo vdreti v hišo. In res je vdrlo notri. Pojedla sem in pograbila torbo, nato pa odšla na hodnik, kjer sem se obula in si nadela jakno. Zunaj je bilo kar toplo, saj je prihajalo poletje, a vseeno nikoli ne veš, kdaj bo deževalo. Vreme se spreminja. Odprla sem vrata in naredila malo prepiha, saj je mami imela odprto okno v kuhinji. Hitro sem stopila ven in zaprla za sabo. Torbo sem si poravnala, da se mi ne bi vlekla po tleh ali pa padla dol na tla. Hodila sem po pločniku, ker mami pravi, da me ne tam bo povozil avto. Ampak je vseeno tam parkiranih mnogo avtomobilov, zato se moram ves čas umikati na cesto. Ko sem prispela do križišča, me je tam ob semaforju že čakala Blade. Pomahala mi je in objeli sva se.
“Kako si?„ me je zaskrbljeno vprašala, ko je zagledala žalosten pogled na mojem obrazu. Takoj je vedela, da je nekaj narobe. Ne vem kako, vendar ji je vedno uspelo. Zavzdihnila sem in prečkala cesto, ker se je prižgala zelena luč za pešce.
“Ah, bolje. Ampak sem vsaj lahko presrečna, da je konec šolskega leta. Končno se bom znebila srednje šole…„ sem obupano dejala, ko me je dohitela in hodila naprej po poti do šole. Mirno sva hodili, kar sploh ni bilo značilno za naju. Vedno sva si imeli veliko za povedati. Ustavila sem se pred šolskimi vrati in pogledala vanjo. Nasmehnila se mi je in v znak, sem ji pokimala. Porinila je vrata, da so se odprla in že sva bili noter. Bila je velika gneča, kar ni bilo v navadi. Vsi so tekli po hodnikih in se pogovarjali med seboj. No, vsaj nihče me ni opazil. Poskušala sem se čim bolj izmakniti množici, ki me tokrat vsaj za enkrat ni zafrkavala. Odklenila sem omarico in noter vrgla svojo torbo ter pobrala nekaj zvezkov, za kratek pouk, ki smo ga imeli še kot zaključek. Zaprla sem jo in ključe spravila v žep. Blade se mi je približala, saj je videla, da prihaja Nikki in njene prijateljice.
“Glej no, glej. Spet se je prikazala ta zguba.„ se je pošalila, a vsi smo vedeli, da je mislila resno. Prikazali so se trije fantje, ki so bili tudi v njeni družbi, vsaj ponavadi in prišli do moje omarice. Bila je bela, prav tako tudi ostale, samo, da je bilo na moji polepljenih še kup slik, ki jih nisem nalepila sama.
“Vidiš, kaj smo našli?„ je dejal Roy in se zlobno nasmejal, ko mi je pred nos pomolil neko sliko. Spet nekaj neumnega. Saj sem vedela. Norčevali so se iz mene. Zaradi Nikki. Ona je kriva za vse. Zdaj zbira podatke o Njemu in lepi njegovi slike na mojo omarico. S sekundnim lepilom nalepi prav vse, zato lahko le sanjam o tem, da bi spravila vse dol. Misija nemogoče! Nova fotografija je stala nalepljena gor in na njej je bil On. Skupaj z neko blondinko, ki je nisem poznala. V poljubu. Sicer nisem mogla verjeti, da je to res, ampak solze so mi vseeno pritekle iz oči. Druščina se je zasmejala in Nikki je odprla svoj računalnik. Stopila je do mene in s prstom pokazala, naj gledam v ekran. Pritisnila je na gumb za predvajanje. Bil je On. S tisto blondinko se je poljubljal v videu in takrat sem se lahko prepričala, da je vse res. Ne, ni fotomontaža. Vse to je resnica. Zavzdihnila sem in stekla za vogal, da me ne bi vse skupaj še bolj potrlo. Obraz sem zakopala v svoje dlani in se zjokala do konca. Zaslišala sem korak in nekdo mi je sopel za vrat. Dvignila sem pogled in pred seboj zagledala ogledalo v ženskem stranišču. Super, še vedela nisem, kam grem. Za mano je stala Blade. Huh, odleglo mi je. Objela sem jo in ji od bolečine zmočila jopico, ki jo je imela oblečeno.
“Zakaj mi to počnejo?„ sem objokano vprašala in se poskušala umiriti. Obrisala sem si solze in odprla pipo, da bi si umila obraz. Za brez veze sem točila solze. Čemu? Zaradi neumnih ljudi?
“Saj bo vse v redu. Prisegla si, da boš pozabila nanj.„ mi je svetovala Blade in me potrepljala po hrbtu. Saj je imela prav. Pokimala sem in počasi sva odšli do razreda. Hodnik je bil prazen in vsaj tako sva lahko v miru hodili. Ustavili sva se pred vrati učilnice, saj sva vedeli, da zamujava, ker je že zvonilo.
“Stevens, Rogers! Spet zamujata!„ je jezno dejala profesorica takoj, ko sva vstopili v razred. Logično! Kot da tega še nisva vedeli. Zavzdihnili sva in odhiteli do svojih mest.
“Srečo imata, da je konec šolskega leta.„ je dejala in zaprla svoj blok, v katerem je imela kup strani popisanih. Vsi so se zasmejali, čeprav ne vem, kaj je bilo tako smešnega. Celo uro smo lahko vsi poslušali, kako je konec vsega in da se srednja šola končuje, mi pa se bomo vpisali na univerze. Priznam, da sama niti malo nisem prepričana v to. Nimam pojma, kaj bi počela. Končala sem vse potrebno in kaj sem sedaj? Kaj imam od tega? Samo človek sem, brez življenja. Pa četudi ga imam, je bedno.
“Stevens?„ sem zaslišala glas in roko, ki me je dregnila v ramo. Dvignila sem se pokonci, saj sem ugotovila, da sem malo zaspala na mizi. Vsi so se spet zakrohotali, kot da je to največji greh. Ah, ko učiteljica ne gleda, se ves razred zabava s sporočili in vsemi mogočimi rečmi. Tako da nisem izjema, ker sem za trenutek izgubila vse in se podala na pot k mislim. Zazrla sem se predse, kjer je stala ga. Mitchell. Le nasmehnila sem se ji, ta pa me je jezno pogledala in mi v roko potisnila spričevalo. Odšla je naprej po razredu in zvonilo je ravno, ko je zaključila in sedla na svoje mesto. Ampak zgodil se je čudež! Nihče ni vstal in stekel iz razreda. Vsi so gledali vame in očitno čakali, da bom prva vstala. Blade je skomignila z rameni in mi namenila pogled. Vstala je in odšla proti vratom. Še jaz sem storila podobno kot ona, le da sem se najbolj osramotila. Na stol so zlili nekaj lepila, da sem se prilepila na stol. Resno? Hujših ljudi sploh še nisem videla. Komaj sem zadrževala jezo in videla Blade, kako je komaj zadrževala smeh. Super! Poskušala sem ločiti sebe od stola in ko mi je končno uspelo, je bil ves razred že zunaj. Popravila sem si frizuro in pograbila svojo torbo. Še sama sem kot zadnja zapustila učilnico ter po zelo hitrem postopku odšla domov.
“Doma sem.„ Vstopila sem skozi vrata in mami je dvignila pogled. Jake je sedel za mizo in buljil v svoj krožnik pire krompirja. Začudeno sem ju pogledala in se odpravila v sobo. Torbo sem odložila na tla in ven potegnila zvezek, ki sem ga imela tisti dan s seboj v šoli. Spričevalo sem odnesla v kuhinjo in ga položila na pult. Mami je ustavila svoje delo za štedilnikom in dobro pregledala moje ocene. Zavzdihnila je in mi ga potisnila nazaj v roke, češ, da naj ga odnesem nazaj. Nisem tega storila. Pustila sem ga tam in sedla zraven bratca za kuhinjsko mizo. Tja je mami tudi prinesla kosilo, ki ga je skuhala in začeli smo jesti. No, priznam, da nisem bila ravno lačna. Po takem dnevu… Te vse mine. In tudi zanimalo me ni, zakaj sta oba tiho.
“Kako je bilo v šoli?„ je vprašala mami in odložila vilice na krožnik. Brez, da bi spregovorila, sem skomignila z rameni in še sama naredila enako kot ona. Vzela sem kozarec in spila nekaj soka. Žejna pa sem bila, ja. Sedla sem nazaj in jedla naprej.
“Jutri gresta.„ je spet spregovorila in mi zmešala vse misli, ki sem jih imela v glavi. Skoraj se mi je zataknilo v grlu.
“Prosim?„ sem komaj usmerila pogled vanjo in se poskušala pomiriti. Kam? Mislim, halo? Samo napove, da nekam greva in nobenih podatkov. Ničesar! Niti vprašala ni, če se strinjava. Sploh pa nisem vedela, kam.
“Oči je klical. In mislim, da je res že čas, kakor tudi on pravi, da ga spet vidita.„ je zavzdihnila in mi vzela sapo.
“Ampak…„ sem ugovarjala.
“Hannah, zresni se! Dve leti nista videla svojega očeta! Pa kaj misliš, da te bom prosila za dovoljenje, če lahko odideš?„ je začela vpiti name, a se je kmalu pomirila. To je bil le njen izpad. Vedno je taka, kadar ji ugovarjam. Pa saj me je ona tako vzgojila! Ampak sploh je nisem poslušala. Bila sem drugje. Iti v Kalifornijo, je zame nekaj nemogočega. Nekaj… Nenavadnega. Strašnega. In neizvedljivega. Čeprav bi lahko prisegla, da se ne bom vrnila več tja, nisem pričakovala, da se to res lahko zgodi.
“Ja.„ sem le neumno odgovorila in odložila pribor. Pogled mi je ostal na praznem krožniku z vilicami. Mami me je razburjeno opazovala, lahko bi rekla, da je bila na preži, Jake pa sploh ni spremljal vsega. Buljil je v svoj telefon in igral igrice. Verjetno mu je sama že vse povedala. Ah, on je lahko vesel, da bo videl svojega očeta. Meni pa se bo še zagabil, ker zahteva od mene najhujšo stvar na svetu. Ampak saj, če bi šla le za kakšen teden, to se mi zdi še več kot preveč, bi obstajala možnost, da ne bi srečala Zayna. Moj bog! Sem slučajno omenila njegovo ime? Oh, ko bi vsaj lahko segla po radirki in izbrisala to. Nočem ga niti izgovoriti. Preveč boleče je. Kaj vse mi je naredil. In kar je najhuje, da sploh ne ve zame. Niti kje sem. Ali pač. Sploh ne vem resnice. Toliko traparij in vseh čenčarij, da nikomur ne moreš verjeti. In sploh ne poznaš prave zgodbe.
“Aja, pozabila sem povedati… Za cele počitnice gresta.„ Je mogoče res rekla to? Je rekla za celo poletje? Se ji meša? Se mojim staršem meša? Sploh vejo, da imam probleme? In da bom imela še večje, če se bom vrnila tja? Posodo sem odnesla v korito in odšla v sobo. Za seboj sem lepo zaprla vrata in sedla na vrteč stol. Začela sem se obračati okoli in okoli. Noge sem privila k sebi, da sem lahko sedela kot kakšen polh. Spet On. On potuje po mojih mislih in me meša. Zaslišala sem trkanje po vratih.
“Ann, odpri!„ je nekdo prosil na drugi strani in odpravila sem se tja.

_____________________________________________________

No, nov nextk je tukej, upam da niste preveč dolgo čakale. Hihi. Res hvala vsem, ki berete<3 Rada vs mam punce*-* Probite se mal razpisat, če se vam da. Pa prosm ne odgovarjejte, če maste take odgovore: Nevm, uh ne bi vedla, to mi pa ti povej. -.-" Enjoy! c":

○ Kaj bo storila Hannah?
○ Kaj bi vi storile, če bi bile na njenem mestu?
○ Vključim še kakšen flashback pa ideje o njem?
○ Mnenje?

Neeeeext? c":
04. maj 2014
1.Nč ne bo mogela nardit da bi to spremenila sam vseeno bo mami do odhoda nagajala
2.Vrjetno mi nebi blo lahko,ampak bi vseeno šla,na počitnice k očetu
3.Ja,opiši malo kako je bilo ko je bila nazadnje pri očetu
4.Prfektno pišeš,čeprav so včasih nexti kratki
Nextttt
04. maj 2014
Zakaj so kartki? Super odgovarjaš. Še kdo za next do večera
05. maj 2014
Pač misla sem da si na začetku zgodbice objavla samo 6 stavkov,kar je malo kratko.Drugače pa si kasneje to napako popravila
07. maj 2014
u157568
u157568
next
07. maj 2014
OK HVALA ZA KOMENTAR
07. maj 2014
Evo punce. Še en nov del. Upam, da vam je všeč. Mislm, da bom dala vse od sebe in se potrudla, da bo še bolš. Hvala, ker berete<3 Supr bralke ste, res*-* Posvečeno: shitter.† in Tici 1D<3 Enjoy!

Chapter 4

~ Hannah
“Pohiti, Ann!„ je zaklicala mami iz spodnjega nadstropja in spregovorili sva lahko le še zadnjo besedo.
“Pogrešala te bom!„ sem dejala še zadnjič in se ji vrgla v objem. Blade. Ona je tista, ki ji torej lahko zaupam. Z roko je podrsala po mojem hrbtu in me s tem pomirila.
“Samo nekaj mi obljubi,„ je globoko zavzdihnila in svoje dlani položila na moja ramena. Pokimala sem.
“Pazi se ga…„ je prijazno dejala in zasmejala sem se. Prav, sem si mislila in ji pomežiknila. Stekli sva dol na dvorišče, kjer sta bila mami in brat že pripravljena na odhod. Pograbila sem le še svojo jakno, če bi bilo mrzlo, saj je bila ura zelo zgodna. Verjetno bi se marsikdo spraševal, kako to, da me je prijateljica obiskala ob 3h zjutraj. Zato, ker je najboljša. In takih je malo. Ko jih potrebuješ, so ob tebi. Še zadnjič sva se objeli in avto se je odpeljal. Vso pot sem mirno sedela na sprednjem sedežu poleg mami, ki je bila za volanom. V ušesih sem imela slušalke, pripete v telefon in poslušala glasbo. Nekajkrat sem pogledala skozi okno in ko je Jake vprašal, kdaj bomo prispeli, smo se za čudo kmalu za tem pojavili na letališču. Res mi ni jasno, zakaj mora mami z nama. Samo breme. Vsa zgubljena je tekla po hodniku velike hale in iskala čas našega leta. Nisem se trudila ponavljati za njo, zato sem ji namreč le sledila in premišljevala. Spet ga bom srečala. Ampak tokrat, se mu bom maščevala. Toliko solz sem potočila zaradi njega. On je kriv za vse, kar se dogaja okoli mene.
“Pridita, tukaj!„ je zaklicala mami in zavzdihnila sem. Poskušala sva ji slediti in prišli smo do letala. Sedla sem na svoj sedež in zaprla oči, ko me je zbudil stevardesin glas.
“Spoštovani potniki, prosim pripnite se z varnostnimi pasovi, vzleteli bomo!„ nas je opozorila kar po zvočniku in upoštevala sem njen ukaz. Nisem sedela ob oknu. Ja, vem. Povsod imajo vsi srečo in lahko sedijo pri oknu, vendar meni ni uspelo. Jake mi je zasedel prostor, pa sem mu ga pač odstopila. Naj sedi tam, če ima veselje. Tokrat sem res še zadnjič zaprla oči in začutila kako se dvigamo. Letalo je počasi letelo vse više in više in kmalu za tem smo bili že med oblaki. Takrat sem odprla oči, saj me je brat začel dregati. Namenila sem mu jezen pogled, saj me je nekako zbudil in manjšega spanca.
“Daj no! Samo eno sliko bom posnel!„ mi je začel težiti, da mu posodim telefon. Zavzdihnila sem in dvignila kabel od slušalke, da ne bi padel ven, medtem ko je on posnel tisto pomembno fotografijo. Naslonila sem se nazaj in nekako komaj čakala, da bomo prispeli. Zanimalo me je, kako bo, ko ga bom spet srečala. Kakšen odziv bo. Za očeta me pa sploh ne skrbi. Ne maram ga. Preveč je že naredil. Dovolj. Poskušala sem čas zavrteti nazaj in se spomniti vsega.

● Flashback ●
“Zayn, pridi sem!„ sem zaslišala glas za nama in fant se je obrnil. Zagledala sem en in edin obraz. Lillianne.
“Ti je bilo všeč v kinu?„ ga je napadla z objemi, ko se je njen pogled srečal z mojim. Vedela sem, da bo to storila. Samo zato, da bi bila jaz ljubosumna. Ah, saj ne, da nisem bila. Najraje bi jo vrgla skozi okno in jo pustila tam na tleh, da bi priletela jata ptic in se podelala nanjo. Potem bi stokala, da so se njene dragocenosti umazale. Oh, ubogo njeno predragoceno telo. Hinavsko me je pogledala in ga povlekla za sabo. Odšla sta. Priznam, da sem bila sama kar priljubljena na šoli. Za razliko od zdaj. Vsi na hodniku so me pozdravljali. Le nekateri so se družili še z Lillianne.
“Živjo.„ Spet sem slišala njegov glas in se poskusila obrniti, a nekaj mi je govorilo, da se ne smem. Da se ne bi smela srečati z njegovimi očmi in se dotakniti njegovega telesa.
“Kam pa greš?„ je takoj vprašal, ko sem naredila en sam korak. Tokrat sem se obrnila. Morala sem se.
“Zayn, jaz…„ sem začela iskati izgovore, a me je prekinil.
“Hannah, odločil sem se.„ je dejal in me objel. Nekaj mi je pravilo, da počnem narobe, ker se mu pustim. A prvič sem bila lahko v njegovem objemu. Oh, lahko bi šla vsaj drugam, sem si mislila in več kot očitno je opazil to. Prijel me je za roko in naju zvlekel ven iz šole. Končno. Vlekel me je za sabo, vse dokler nisva prišla do njegove hiše. Bila je ob obali. Prav tako kot moja. In nikogar ni bilo doma. Odklenil je vrata in vstopila sva. Začel me je napadati s poljubi, ki sem mu jih vedno znova vračala. Končno se je zresnil in izbral mene. Končno je spoznal, da Lillianne ni prava zanj. Le anoreksična barbika s tono ličil na sebi. Z roko je drsel po mojem telesu in me s tem vzburjal. Roke sem prestavila na njegova ramena in ga grabila za lase.
“Ti nisi normalen! Prosim, nehaj!„ sem mu zavpila v obraz, saj sem se zamislila, da me bo izkoristil, tako kot je druge. Vendar še vedno nisem vedela, kaj je tako privlačnega na njem. Zakaj sem hotela biti z njim.
“Počakaj, Ann!„ je zaklical in me grobo potegnil za roko nazaj k sebi.
“Ljubim te.„ je dejal in me vrgel na posteljo. Nasmehnil se mi je in zaprl vrata za sabo.
● End of flashback ●

“Ann, prispeli smo.„ je dejala mami in dvignila sem se pokonci. Skoraj vsi so že zapustili letalo, celo Jake. Zavzdihnila sem, saj sem vedela, da me čakajo težke in neumne počitnice, pa še bi se našlo besed. Kalifornija. Staro letališče, na katerem že dolgo časa nisem naredila koraka. Od odhoda. Odšli smo do parkirišča, kjer si je mami pri nekem gospodu izposodila avto, saj je morala kasneje še k neki prijateljici. Sedli smo noter in ves čas med potjo sem buljila ven. Oh, verjetno mi bo žal, da sem šla, a morala sem iti. Vsaka hiša, mimo katere smo se peljali, mi je bila poznana in ustavili smo se pred očetovo. Počasi sem vstala in zaprla vrata avtomobila. Mami je prinesla prtljago in oče se je pojavil na verandi. Sonce je sijalo in toplo je bilo veliko bolj, kot v Londonu.
“Jake! Kako dolgo te že nisem videl!„ je vzkliknil in brat mu je stekel v objem. Mami in jaz sva prišla bliže, a ko mi je nakazal roke, da me bo objel, enako kot je Jake-a, me je minilo. Le odšla sem mimo, on pa je zavzdihnil.
“Slabe volje je, saj veš… Moram jo pohvaliti, vsaj maturirala je!„ je dejala mami in besede so bile namenjene očetu. Kako prikupno. Glej, celo pohvalila me je. Odprla sem vrata hiše, saj sem bila tu že domača, le da se v dveh letih ni prav veliko spremenilo. Torbo sem odvrgla na posteljo v svoji stari sobi in odšla ven skozi drug vhod. Predvidevam, da sta brat in oči prišla kasneje noter, saj sta preživela nekaj ur na plaži. Mene pa ni bilo doma. Mami je odšla. Ni mi preostalo drugega, kot da se soočim z usodo. Počasi sem hodila proti mestu, v katerem je bil postavljen velik oder. Igrala je neka glasbena skupina, ki mi ni bila prav zanimiva. Prvo sem zavila v bližji lokal in tam naročila kavo za na pot. Ves čas sem imela občutek, da me nekdo opazuje. Ko sem se obrnila, ni bilo nikogar. Skomignila sem z rameni in vzela naročeno kavo. Zapustila sem stavbo in se sprehajala mimo nogometnega stadiona. Predvidevam, da so na tem malem igrišču imeli nek manjši turnir, ali kaj takega. Premikala sem se mimo in kar naenkrat me je nekaj zadelo. Vame je za čuda priletela nogometna žoga z igrišča in kava se je razlila po moji majici. Zavzdihnila sem in se otresla kapljic, ki so še stale na mojih rokah. Vsa publika je zazrla vame. Po žogo je pritekel On.
“Živjo Louis!„ sem pozdravila, ko sem prepoznala postavo. Svetlo rjavi lasje, rjave oči, ta nasmeh in vse. Vendar ni se mogel kosati z Zaynom. Joj, spet sem omenila njegovo ime. Zavzdihnila sem spet, ko sem mu pomagala pobrati in mu jo pomolila v roke.
“Hej.„ je dejal, kot da je srečal Smrt in se s prestrašenim pogledom vrnil na igrišče. Preden so igrali naprej, sem videla, kako je pristopil k nekemu tipu, ki sem ga lahko gledala le od hrbtne strani. Nekaj mu je prišepnil in žoga se je že kotalila naprej po igrišču. No, super. Mokra sem že v prvih petnajstih minutah tu? Odmajala sem se do stojnice in tam kupila novo belo majico, tisto pa sem vrgla v smeti, saj ni bila več uporabna. Na stranišče sem se šla preobleči in hodila naprej po mestu. Nekako sem zapolnila čas, ki sem ga imela. Gotovo me je kdo že iskal doma, vendar se nisem imela namena javiti. Bila sem presenečena. Še vedno. Vendar tega nisem pokazala. Nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem zagledala nekdanjega sošolca. Saj ne, da mi je bil všeč. Vendar, da že prvi dan srečaš znanca iz tamkajšnje šole, ki se nekam zelo čudno drži, ko te zagleda… To je noro.

___________________________________________________________________

Mal se razpište plis. :$ Vprašanja:
† Jo je Louis prepoznal?
† Kaj bo storil?
† Mnenje, ideje?

Neeeeeeeeext? c":
08. maj 2014
Pač shiter pa tici 1D sta so moje prjatlce
08. maj 2014
1.Ja
2.Povedal bo Zaynu in ostalim
Super je,next
10. maj 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg