Forum
u164127
u164127
Zgodba ni resnična... uživajte! 
__________________________________________________________
"Vem, ja... Sofia ne nakladaj, prosim te.... am... ne vem še. Ja, bom. V redu," rečem in prekinem. Klicala me je teta iz Londona. Preseliti se bom morala k njej, saj me moji starši nočejo več 'trpeti'. Pa mi je prav vseeno za njih! Tudi za mojo mlajšo zlobno sestrico Erico. Vsi po vrsti me sovražijo, pa ne vem zakaj. Morda zato ker so me posvojili?! Ah, sprijaznila sem se že, da moje živjenje ne bo nikdar boljše in lepše. Še teta me komaj da vzame, saj me tudi ona sovraži. Najrajši bi me poslali nazaj v sirotišnico. In najbrž bi bilo to celo boljše. Zleknem se na svojo posteljo, ki še komaj zdrži pritisk, saj je le še ena stara 'kripa', ki so mi jo 'podarili' moji 'starši'. Ozrem se po majhnem starem ogledalcu, ki je sameval na oguljeni pisalni mizi. Čez eno leto, ko bom polnoletna me bo tudi teta z veseljem vrgla iz njene barake. Znajti se bom morala sama. Tudi prav... Globoko vdihnem, zaprem oči, ter si pogladim veke. Morala bom dobiti študij in najeti stanovanje, da bom sploh preživela. Raje pustim skrbi..."Miley!" z gnusom v glasu zakriči mačeha in plane v sobo. "Spokaj stvari, ob 12.oo pride Sofia pote," zakriči in zaloputne vrata, da se luč na stropu zamaje. Znova zavdihnem, pripravim stari prašni kovček in notri zdevam oblačila, par čevljev in copate. Vzamem še nahrbtnik, vanj dam uro, prihranjen denar-služila sem ga pri sosedi, kot služinčad. Prihranila sem 374 Eurov. Pobrskam po predalu in tako najdem še telefon in ga vržem v nahrbtnik. "Urejeno," počistim z rokami, in se zopet zleknem na posteljo, da zaškripa."MILEY! SEM!" zaslišim kričanje Sofie, ki razbija po vratih sobe. Utrujena vstanem, vzamem kovček ter nahrbtnik, se obrnem na petah in odklenem vrata sobe. "KDO SE TI JE SPLOH DOVOLIL ZAKLEPATI?!" me nahruli in prisoli zaušnico. "Tega pri meni ne boš počela, če pa boš, lahko greš kar pod most," zakriči in me s svojo hrapavo mrzlo dlanjo zgrabi za roko, ter povleče v taksi. "Do letališča," zarenči Sofia in sede na sprednji sedež. "Tukaj sva!" me zbudi iz prijetnega dremeža. "DVIGNI RIT IN SE SPRAVI NA LETALO!" zavpije in me porine proti njem, sama pa caplja za mano. Po licu mi spolzijo drobne tople solze, ki kapnejo na vlažna umazana betonska tla.
Sedem na mehki sedež in se ozrem okoli sebe. Bila sem v drugem razredu, teta Sofia pa se je mastila s slaščicami v prvem. Značilno. Logično. Zakaj bi zame plačevala več? Iz žepa potegnem telefon in se spomnim na Williama, mojega edinega prijatelja, krajše Willa. Ob tem mi po licu zopet spolzi drobna solzica. Pogledam zadnje sporočilo, ki mi ga je poslal...
'ν ოօʝεო ʂɾƈմ ჩօš zმ νεძղօ օʂէმlმ. ղἶʂεო էἶ մʂրεl րօνεძმէἶ ղεƙმʝ, ƙმɾ ʂεო ძօlցօ ძɾžმl ν ʂεჩἶ. νεო, ძმ ʂրlօհ ղἶ րɾმνἶ էɾεղմէεƙ, მოրმƙ էօ ოօɾმო ʂրɾმνἶէἶ ἶz ʂεჩε. lʝմჩἶო էε, ოἶlεყ, lʝմჩἶო!' ob tem sporočilcu me je v srcu stisnilo, saj Willa ne morem več objeti, poduhati ali pa mu prijeti tople mehke roke. Ne... ničesar več...

Moj telefon:






Moja soba:





Jaz:






____________________________________________________________________________

Nadaljujem...?
08. marec 2014
Loh, ampak slika je fake.
Izvorna stran:
http://tineye.com/search/06511d9d94efeb4999839e5fcd50e1aea6a8a140?page=1
Objavljeno na:
http://goo.gl/L5sXZF
09. marec 2014
Oz. Kaj je sploh fora?
09. marec 2014
u164127
u164127
Ja vem da je slika fejk ampak to je sam izmišlena zgodba!
1next pa nadaljujem.
09. marec 2014
Super začetek!
neeeeeext
09. marec 2014
u164127
u164127
__________________________________________________________Nekaj časa še strmim v sporočilo, čez nekaj časa pa ga ugasnem in zadremam."TU SVA!" zakriči Sofia in me dregne s palico, da spustim krik. Ljudje se ozrejo proti meni in zdaj proti Sofii, ki pa še kar bulji vame. Poskusim se vesti dokaj normalno, čeprav se v meni nabira bes, jeza... S Sofio izstopiva iz letala, pravilneje povedano jaz in kasneje Sofia. Namreč izogiba se me, kot da bi bila nekakšen bacil, parazit, ali... karkoli pač že...Na nekem parkirišču je stal njen modri hrošč, kateremu se je že luščila barva. Sedli sva vanj in Sofia je pritisnila na plin. Hročš je spustil piskajoči zvok, ki je spominjal, da se ne bo premaknil. A po nekaj trenutkih je hitro speljal iz parkirišča in popeljali sva se do njene barake."IN... DOBRODOŠLA PRI MENI DOMA!" zavpije z neverjetno visokim glasom. Izstopiva iz hrošča in se obedve naenkrat ozreva po hiši, oziroma... saj sploh ni tako slaba... da bi ji pripadal vzdevek baraka...

Hiša:






"Lepo," po tiho pohvalim, da bi me teta morda le vzljubila. "LEPO?! PREKRASNO!" me popravi. Kar rečem je narobe, pa če se še tako trudim. Moje življenje je trud-da sploh preživim je velik dosežek. "Pridi," reče še z dokaj mirnim glasom in me povabi v hišo. "To je tvoja soba," stopi v sobo z modrimi stenami, ki pa moram priznati je veliko boljše, kot prejšnja. Hlad mi seže do kosti. "Tukaj je pa nekam...." začnem. "Mrzlo," nadaljuje Sofia in me porine v sobo. "Razpakiraj. Časa imaš pol ure, potem bo gospodinja skuhala kosilo in nato, greva po nakupih," reče in zaloputne vrata. Nevrjetno. Fantastično. Še nikoli nisem bila po nakupih, še nikoli nisem bila v tako lepi sobi, še nikoli... nisem tako uživala... no razen če ne štejemo družbe z Willom. Ne, seveda ne, on ne šteje. Iz kovčka začnem razpakirati stvari in jih zlagati v omaro. "Tukaj bo pa še lepo," si šepnem med zlaganjem...

Moja soba:






"Kosilo," stopi v sobo prijazna gospodinja in me pozdravi. "Oh, hvala," si nisem mogla kaj, da nisem pokazala navdušenja. Veselo sem odkorakala do kuhinje, kjer je bilo na mizi že vse pripravljeno. Predjed, glavna jed in pa sladica. "Hvala," se zopet zahvalim in sedem nasproti Sofie...

Kosilo:






(ignorirajten napis)
__________________________
Next?
09. marec 2014
nexxtttttt
10. marec 2014
Okok, keep goin'!
10. marec 2014
u164127
u164127
Evo, en dolg delček za vas!
_____________________________________________
Lačna pogledam na krožnik, na katerem je bila že predjed. "Dober tek," mi zaželi teta a noža in vilice ne premakne, le bulji vame. "Ti ji odvrneš, dober tek, madame Felisagodde," mi prišepne vsa nervozna gospodinja. "Takšna je navada, prej ne smeš začeti jesti," še doda nato pa se nasmehne teti Sofii. "Dober tek, madame Felisagodde," začudeno odvrnem teti naročeno. Na obraz se ji prikaže blag nasmeh, nato pa začne jesti. "Odslej nisi več Miley Kresse, ampak Miley Felisagodde," reče med kosilom. Košček hrane se mi zatakne v grlu... "Kaj?" vprašam, kot da ne bi slišala. "Kot si slišala. In ja...klicala te bom Ella," še doda. "Kaj?" ponovim. "ELLA, KLICALA TE BOM ELLA," glasneje ponovi. "Zdaj si postala Miley Ella Felisagodde," slavnostno odgovori. Nisem si mogla kaj, da ne bi zakričala. "AMPAK KRESSE JE MOJ ROJSTNI PRIIMEK! IN TO OD MOJIH PRAVIH STARŠEV!" skoraj zajokam in vstanem. "Nič več," zoži oči in vstane tudi ona. Roko stisne v pest. Gospodinja naju prestrašeno gleda in čez nekaj časa zaslišim šepet od nje. "Raje grem," zašepeta gospodinja in odhiti iz jedilnice. Sofia čez nekaj trenutkov sede in začne zopet jesti. Nato sedem še jaz n potrto gledam v poln krožnik. "Zdaj nisi več revna, ampak bogatašinja," pripomni Sofia. "Saj ne misliš resno," zašepetam s cmokom v grlu. "Popolnoma resno. Vpisala te bom na osnovno šolo Berta Grammussa. Saj boš obiskovala 8. razred, kajne?" vpraša in razreže kos mesa. "Mhm," pokimam. Ko pojeva, gospodinja pospravi posodo z mize, jaz pa odhitim v mojo novo sobo in sedem na modro mehko odejo. V meni se zbudi obutek topline, končno nekje zaželjene, čeprav v resnici nič od tega ni res. Ampak pač... občutek..."Ella, pridi, po nakupih greva," me potreplja Sofia, nekam veselo. Čisto drugačna je do mene. Še malce prej je bila nataknjena stara 'vešča', že zdaj, pa se do mene vede, kot moja prava mati. "Prav," pokimam in vstanem. "Res si moraš kupiti nekaj spodobnega za v ponedeljek, ko greš v šolo," pomigne na moje stare raztrgane cunje. Zopet pokimam in se odpravim za njo do Alfe Romeo, ki je čakala zunaj. Še malo prej stari hrošč, kateremu se je luščila barva, zdaj pa že novi model Alfe. Sedeva v avto in se odpeljeva do nakupovalnega centra.
Ko prispeva, Sofia avto parkira in izstopiva iz njega. "Uau," zašepetam in se razgledam okoli sebe. "Pridi," me povleče do najbljižje trgovine, menda njene najljubše. Izbere mi nekaj oblek, nato pa jih grem poskusiti. Moram priznati, da le nima slabega okusa, za svoja leta...
"Sva končali?" jo zadihano vprašam po 34 preizkušeni oblekici. "Hmmm, mislim, da," reče in skupaj odideva do blagajne, kjer plačava nato pa se odpraviva še do trgovine s čevlji, kjer kupiva:





Nato odideva še do manikure in pedikure, kjer mi uredijo nohte in naredijo make up:





Po približno uri sva končali. Odpraviva se do Alfe, sedeva vanjo in se odpeljeva domov."Oh, ste le nazaj," se nama nasmehne gospodinja in Sofii sezuje čevlje z petkami. "Hvala Diana," se zahvali Sofia in si obuje copate. "Še vam?" se ponudi Diana. "Ne, hvala. Zmorem sama," ji pomežiknem, se sezujem in se obujem v copate. "Kaj praviš? Bi šli zvečer na večerjo v kakšno restavracijo," me vpraša Sofia med gledanjem sebe v ogledalcu, ki ga ves čas nosi s seboj. "Zaradi mene," ji odvrnem in se nasmehnem, "Okej. Torej greva," se razveseli Sofia in začne brskati po omari za lepo oblekico. "Hmm... katero naj bi imela za zvečer?" se odloča. "Meni je vseeno. V vseh boš lepa," skomignem z rameni in se vržem na posteljo. "Oh, se vidi, da si živela pri moji sestri," zavije z očmi in nazadnje izbere dolgo rumeno obleko. "Nisem si sama kriva," rečem in jo pogledam. "No, pa saj maš po svoje prav," pokima...
Nato se spet začne ličiti. "Oh, saj boš kot lutka," pripomnim. Z zoženimi očmi me ubijalno pogleda, nato pa se zopet obrne k zrcalu. Zavijem z očmi in se oblečem v lepo obleko, katero sva danes kupili s Sofio:





"Ooo, lepotička," pohvali Sofia in pokima z glavo. "Vsi fantje se bodo obračali za tabo," se zasmeje. "Daj, nehaj, no!" zastokam in si namažem trepalnice. "Poleg tega, pa imam svojo ljubezen. V Sloveniji," rečem, takrat pa mi po licu spolzi solza. "Ah, saj ga boš že pozabila. Smem vprašati, kdo je?" vpraša in me začudeno pogleda. "William, krajše Will," rečem in si obrišem solzo. "Punca, zaradi takih, ti pa res ni treba jokati! Za nobenega fanta! No, razen če je bil izredno bogat in čeden," zašepeta in se zamišljeno obrne proti oknu. "Imaš kakšno izkušnjo?" se mi prebudi upanje. "Oh, punca. Ti tega še ne bi razumela," odkima in vzame robček. "Pa saj je vseeno! Poskušala bom," jo prosim. "No, prav. Naj ti bo Ella," reče. kako mi najeda živce kadar me pokliče Ella! Tako mi preprosto ni in NIKOLI ne bo ime! "Zakaj me kličeš Ella?! Tako mi ni in NIKOLI ne bo ime," ostro odvrnem. "Oh, moji hčerki je bilo ime Ella," reče, na njenem licu pa se zaiskri drobna solza. "Bilo? Ji ni več?" vprašam. "U-umrla je," zajoka. "Oh, žal mi je. Ne bi smela spraševati," se ji opravičim. "Tako je, ne bi smela," odvrne in si vzame nov robček, ter si obriše nos. "Res mi je žal," ponovim. "No, pa saj je v rdu. Nisi ti kriva. Oh, maskara se mi je razmazala," obupano reče Sofia ko se pogleda v zrcalo. "Ah, maskara gor ali dol," rečem in se tudi sama pogledam v zrcalo, kjer vidim bled obraz, modre oči, ki jih 'krasi' razmazana maskara. "Nič hudega, popravili bova," rečem in jo posedem na stol...
"Emmm.... In res mi je žal zaradi Elle..." izdavim in pogoltnem slino. "Nič hudega, je že mimo," skomigne z rameni in si s palcem obriše drobno solzo, ki ji je spolzela po licu. "Hmmm.... počasi bova morali iti," pogledam na ročno uro in ji pomignem. "Prav imaš," pokima vstane in si obleče plašč. "Počakaj me pri avtu," mi ukaže, jaz pa samo pokimam in se z visokimi petami odpravim do Alfe...





Sedem na sprednji sedež in se ozrem po polički v avtu. Na njej zagledam knjigo. Radovednost me prevzame. Ozrem se prek ramen, skozi okno, če me slučajno kdo gleda. Zrak čist. Hitro sunem knjigo in polistam po njej. Bil je dnevnik. Dnevnik Sofie. "To bo še zanimivo," šepnem sama sebi. "Že prihajam!" zaslišim klic Sofie, ki je s petkami hitela po marmornatih stopnicah v avto. Dnevnik hitro skrijem za hrbet. "Miley, kaj imaš za bregom?" zoži oči in se obrne proti meni, da lahko čutim njen mentolov zadah. "Emm... nič," zatisnem oči. "Le glej, da nič. Če ne povej zdajle in oproščeno ti bo.... kasneje pa te bo čakala kazen, če ne poveš," globoko vdihne in se prime za lice. No, naj ji bo. Izza hrbta vzamem dnevnik in ji ga potisnem v roke. Oči se ji zalesketajo. "To, torej... brskaš po moji preteklosti," pokima bolj sama sebi, kot meni. "Oprosti, vendar, redovednost me je premagala," s cmokom v grlu izdavim. "Zadnjič te je," reče in dnevnik pospravi na poličko, pod papir, da ne bi bil viden. Svojo torbico stisnem močno k sebi...




11. marec 2014
u164127
u164127
(Jake):





"Me veseli," mu rečem in zardim. "Torej, kaj bosta pili?" vpraša gospod in tleskne natakarju. "Rdeče vino," vljudno reče Sofia, nato pa se obrne proti meni. "Ona pa bo..." začne, a jo prekinem."Isto," se nasmehnem. Sofia me presenečeno pogleda in pokaže zadovoljstvo. "A tako torej... nečakinja ista, kot teta," se nasmehne gospod. "Mhm... to je pa moja Ella," priliznjeno reče Sofia. "Miley, khm... em... prideš malo na svež zrak... torej na teraso?" me dregne Jake.Začudeno ga pogledam, a ta izraz na obrazu, hitro izbrišem. "Seveda," na obraz se mi prikaže nasmeh... Nežno me prime za roko in me povleče ven..."No, tukaj bova imela mir pred starimi," se zasmeje. Nemo pokimam in se zazrem v zvezdnato nebo. "Emm... že od majhnega rad opazujem zvezde," se mi pridruži."Tudi jaz," pokimam. "In s čim se ukvarjaš?" mimogrede vpraša. O, moj bog! Kaj pa zdaj? Igram nogomet z Williamom, ampak to ni ravno spodobno... "Khem... no, rišem, plešem hip hop," izdavim. Plesati res, da znam super in tudi risanje mi gre odlično. Torej ne bi smelo biti težav..."Aaa... lepo... jaz pa igram rokomet... hmm... in moj stari me sili, da hodim k fotografskemu krožku," zavije z očmi. "Hja... taki so," skomignem z rameni. "Všeč mi je, da se ukvarjaš s športom," reče in se počasi stisne k meni. Glavo sklonim in po tiho zašepečem: "Tudi meni, da se ti.""Mislim, da sva si usojena," zašepeta in se z ustnicami dotakne mojega čela. "Mhm," se mu prepustim. Z ustnicami se počasi dotika zdaj čela, lica, nosu, vrata, nato pa ustnic. Prepustim se užitku... nekaj mi je pravilo, da je on pravi zame, nekaj pa, da naj ga pustim, da je William, tisti ta pravi...





Počasi me je prijel za boke in me dvignil, a s poljubljanjem ni nehal."Haha," sem se po tiho zasmejala in zaprla oči, ter se prepustila. "Našel sem svojo pravo," zašepeta in me poljubi na lice."Tudi jaz imam tako mnenje; da sem našla pravega," mu zašepetam na uho. "Ampak, kaj bo rekla Sofia?" kar naenkrat bleknem in odmaknem ustnice od njegovih. "Nič, vesela bo... že leta se prilizuje mojemu očetu, on pa njej.... pa še nikdar nista naredila koraka naprej," skomigne z rameni in me znova poljubi. "Kakor praviš," se potiho zahihitam in se oklenem njegovega vratu...
_________________________________________
Next?
11. marec 2014
nexxxttt
11. marec 2014
u167105
u167105
nexttt
17. marec 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg