Forum
To je moja zgodba. Ne trudim se biti neka super pisateljica, vem da nisem. To je zgodba zame, kot nekakšen dnevnik morda, da spravim iz sebe kar me mori in poskusim postati boljša oseba. Je tudi zgodba za bodočo mene, da bom lažje razumela svoja dejanja in vedenje, ko bom pogledala nazaj. Če pa dobim kakega bralca, ne bom imela nič proti.

V osnovni šoli me nihče ni maral. Imela sem eno prijateljico, ki me je vsakodnevno opravljala za mojim hrbtom. Kljub temu sem jo imela izjemno rada, še vedno jo imam. Lahko bi rekla, da je najin odnos temeljil na opravljanju drugih. Kaj drugega sploh nisva počele. Če opišem takratni vsakdan, bi šel nekako takole:
Zjutraj sem se zbudila veliko hitreje kot je bilo treba, zato da sem se še lahko učila. To sem delala zato, ker se popoldne nikoli nisem mogla pripraviti do učenja. Redko kdo je verjel, da se doma nič ne učim, saj sem bila skozi vso osnovno odlična. Tako sem bila vsak dan v šoli že ob pol sedmih in sem se uro in pol učila, ni bilo časa za druženje. Zala je vsak dan prišla v šolo tik pred zvonjenjem, zato se nisva morali kaj dosti pogovarjati. Pri pouku sem bila rada tiho, nisem želela klepetati kot je to počelo večina ostalih deklet. Ampak poslušala pa tudi nisem. Bila sem tista punca, ki gleda v nič, si domišlja zgodbice v glavi in čečka po listu, ki sem ga našla zjutraj na tleh. Da, listu. Skoraj nikoli nisem pisala v zvezek, s čimer sem si zadala ogromno dela za popoldne. Med petminutnimi odmori sem šla ponavadi na stranišče, zamenjala učilnico in si pripravila stvari za naslednjo uro. Čas je minil kot bi mignil, tako da nisem imela časa za nič drugega. Tako so stvari potekale cel dan, z občasnimi grdimi pogledi in zbadljivkami ter prepiri. Med odmorom ni bilo nič drugače. V dvajsetih minutah, ki so nam bile dane, sem počela prav to in vsakodnevno prepisovala nalogo, ki se mi je ni dalo narediti dan prej. Ko sej jedla malico, ki sem si jo edina na šoli nosila od doma, sem imela rada tišino. Z Zalo torej tudi tukaj nisva imeli časa za pogovor. Čas teče in teče, ko zazvoni za odmor za kosilo. Takrat smo ponavadi že končali s poukom, dvakrat na teden, pa nas je še čakala ena mučna ura brezupja. Če pogledam nazaj, se ne spomnim najbolje kaj sem takrat počela, čeprav ni niti eno leto nazaj. Vem pa, da se nisem zabavala s sošolkami, kaj šele s sošolci. S temi smo bili v vojni. Verjetno sem samo buljila v telefon. Edino kar se spomnim je, da smo imeli vsaki ponedeljek zadnjo uro športno, zato sklepam, da sem se dvajset minut pripravljala na fizično mučenje in zbadljivke učiteljice za športno. Ko je bilo pouka konec, sva z Zalo vedno ostali sami v garderobi, ne zato ker bi hoteli, ampak zaradi moje mučne počasnosti zaradi katere mi gre veliko preveč časa kot bi ga smelo iti. Nato sva se odpravili v mini trgovino in nato v knjižnico, kjer sva vsak dan preživeli vsaj eno uro. Napol leže na kavču sva nato vsaka delali svoje na telefonih in se delali norca z ljudi na socialnih omrežjih ter okoli naju. Ko sem prišla nato domov, sem prižgala TV, prevrtela nazaj na svojo serijo in pojedla kosilo ob gledanju televizije. Nato sem odšla v sobo in celo popoldne, približno od štirih do osmih zvečer preživela z igranjem igric, gledanjem videov in serij, občasno sem prebrala tudi kakšno knjigo. Bila sem super depresivna ampak sama v svoji sobi sem se počutila varno in veselo. Recimo. Bilo je obdobje, ko sem se odkar sem prišla domov in vse do pozno zvečer pogovarjala z ljudmi iz Anglije, Amerike, Nemčije, Francije in podobnih držav preko čudnih aplikacij. Imela sem tudi fanta, iz okolja Birminghama. Zvečer sem večerjo seveda pojedla pred televizorjem in bila nato še več ur na telefonu, preden sem odšla spat. Yaaay, kako super dan!
29. april 2017
Next!!!
30. april 2017
Zadnji dan osnovne šole je bil grozen. Bila je sreda, to se mi je vtisnilo globoko v spomin. Z Zalo sva se 2 dni prej grdo skregale zaredi neke bedarije. Po navadi sva se po prepiru naslednji dan takoj spet razumele, a ne tokrat. Jezna sem bila na njo saj sem se počutila, kot da je najino prijateljstvo enostransko. Čakala sem cel ponedeljek, cel torek in nato še celo sredo da pristopi k meni, a tega ni naredila. Vedno sem bila do sedaj jaz tista, ki sem prva pristopila k njej. A tokrat sem želela, da bi bilo obratno. Tako sem bila zadnji dan šole sama. Protestirala sem proti razredu in si nisem oblekla majice devetih razredov naše generacije. Namesto tega sem si oblekla svojo najljubšo črno in edino obleko, ki ni preveč elegantna ali preveč poletna in drago jekleno ogrlico z lovilcem sanj, ki sem jo dobila za konec šole od mame. Vendar nisem bila edina ki se je oblekla po svoje. Očitno polovica razreda ni vedela da bi morali biti danes "enotni", kot je temu rekla naša razredničarka. Prvi dve uri je v naš razred prišla ravnateljica, da nam je povedala svoj dolg govor o tem "prestopnem koraku v naših življenjih" in podelila spričevala. Vsakemu ki je odšel po spričevalo je namenila par besed. Vsi so tiho poslušali in ploskali ko je končala. Ko je poklicala moje ime, sem se začela rahlo tresti. Ne vem zakaj ampak bila sem zelo živčna. Namenila mi je te besede: "Tebe pa ne poznam tako dobro, tiha deklica... " Tukaj jo prekine tečna Staša, ki se je zadnjega pol leta zelo močno obrnila proti meni, ker ne zna biti tiho reče svojim 3 sledilkam: "Ja to si vi kr mislite ahha". Ravnateljica jo je seveda slišala in zato reče: "Ooo, to pa jaz ne vem kaj mate vi med sabo". Tako sem osramočena šla nazaj do svojega sedeža in Staši namenila ubijalki pogled. Prisežem lahko, da je skoraj padla s stola. Resnica je, da so se me skrivoma vsi bali.... ampak kdaj drugič o tem.
Med malico smo odšli pred celo šolo pet našo "generacijsko pesem". Ker smo kot deveti razredi končali 10 dni prej, smo morali to izvesti takrat, saj so imeli ostali razredi še pouk. Jaz sem seveda samo stala na strani in gledala v tla. Edina stvar, ki mi je vsaj malo polepšala dan je bila, ko je učiteljica zgodovine pohvalila mojo ogrlico. Moram priznati, da sem bila ponosna na njo. Nato nas je čakalo presenečenje: za katerega smo vsi vedeli kaj je bilo, odšli smo na sladoled 2 min od šole. In seveda je moralo prav danes deževati. Ne da se pritožujem, obožujem dež. Jaz ga seveda nisem želela, zato sem samo stala pod streho avtobusne in čakala da nam dovolijo oditi. Z Zalo nisva spregovorile niti besede že od najinega prepira v ponedeljek, samo čudno sva se gledali. Takoj ko nam je bilo dovoljeno oditi sem poklicala mamo da je prišla pome. Brez slovesa sem se usedla v avto in čez 3 min sem bila doma. Sama, v svoji sobi. Celo popoldne sem preživela v postelji in gledala filme. Občasno sem na snapchatu videla, kako se moji bivši sošolci še družijo cel dan in bila sem vesela da nisem z njimi.
Čisto zares, počutila sem se, kot da mi je z ram padlo neko veliko breme. Kot da sem bila svobodna.
01. maj 2017
Next!!
01. maj 2017
u223100
u223100
Next, zanimivo zgodbo imaš. V določenih stvareh sva si malce podobni.
01. maj 2017
Next ful fobro
01. maj 2017
Next!!!!! Ful dobro!
02. maj 2017
Zazdelo se mi je, da bi se morda malce opisala. Tako bom čez čas najlažje opazila kako zelo sem se spremenila...
Načeloma nimam kaj dosti za povedati, vendar vseeno.
Tukaj sem jaz zdaj, 3.5.2017:

Lahko bi se opisala kot čudno, nenavadno, drugačno... vsak bi uporabil drug izraz. Tako so me povečini vsaj klicali v osnovni šoli. Zdajle se me drži kar lastno ime, občasno pa me doleti kakšen lep vzdevek. Še vedno pa slišim, kako se mi nekateri ljudje za hrbtom smejijo in dajejo čudne poglede. Prav ne morem verjeti, da sem bila nekoč ena izmed njih. Zdaj sem veliko prijaznejša, vsaj v šoli, a kaj drugega se ni spremenilo. Kljub temu da je to le ena sprememba, je obrnila moje življenje na glavo. O tej spremembi pa kdaj drugič...
Težko sklepam prijateljstva, saj rabim malo svojega mira. Veliko ljudi tega ne razume, zato kaj kmalu niso več moji prijatelji. Zelo rada se družim in pogovarjam v živo, a ne preko socialnih omrežij. Razen če gre za spletno prijateljstvo ali pa so počitnice. Takrat uživam v tem. Ravnokar se mi dogaja, da se z eno izmed novih prijateljic oddaljujeva, saj se ne pogovarjava vsak dan po pouku, kot to počnejo ostale. Vsak dan znova me prizadene, ko mi ne želi povedati nečesa, a pove drugima dvema iz naše "skupinice". Vem da si vsak sam izbira prijatelje in da ne morem nikogar prisiliti v prijateljstvo, a vseeno boli.
Uff sem zašla s teme...
V šoli mi ne gre fantastično. Nimam več samih petk, kaj naj rečem, gimnazija je težka. Sem v majhni stiski, saj se v osnovni nisem rabila skoraj nič učiti in moje ocene so bile super. Zdaj pa me to grize, ne gre več tako. Dogaja se mi, da se začnem učiti en dan pred testom in se učim celo noč, zato je moja koncentracija naslednji dan izjemno slaba. Tako imam povečini štirice, dobila pa sem prvi cvek. To je bil padec za celih pet ocen in bilo je hudo.
S seboj imam vedno majhno torbico za čez ramo. To je bil moj prepoznavni znak v OŠ in veliko ljudi, vključno z učitelji, je izkoriščalo to za norčevanje. Meni se zdi čisto normalna stvar, saj če imam stvari v torbi, jih težje najdem, včasih se kaj polomi in vedno ko kaj rabim, morem dati torbo z ramen. S torbico je vse precej bolj enostavno.
Moj izgled je veliko ljudi že zaznamovalo s smrtjo. Nosim pretežno črna in temna oblačila, črna očala, vedno imam vsaj dva kosa nakita in se zelo, zelo bleda. Par mesecev nazaj se nisem skoraj nič smejala in vsakega gledala zelo grdo, kar je le pripomoglo k tej oznaki. Kar pa odstopa od tega so moji lasje. So zelo dolgi in večino časa blond. Včasih so tudi malce oranžni, rjavi ali zlati. Imam zeleno modre oči, z vzorcem mandale rože. Včasih bi rada kaj spremenila na sebi, a vglavnem sprejmem samo sebe tako kot sem.
Upam da naslednji korak nikogar, ki morda to bere ne prestraši ali odžene, saj verjamem da imam vsak vsaj eno čudno stvar, ki ga privlači.
Čudni fetiši:
-Osebni vonj, ne vonj parfumov in podobnih stvari. Sicer obožujem tudi te dišave in jih sama zbiram, a če ima nekdo močan osebni vonj je to moj fetiš. Privlačijo me fantje, ki imajo lep osebni vonj.
-Urejena, dolga in čista pasja dlaka. Všeč mi je tudi enaka dlaka ostalih živali, a pasja mi je najbolj všeč. Seveda mora izpolnjevati pogoje.
Kot zadnjo stvar, opišem svoj popoln večer:
Za večerjo spečem ameriške palačinke. Naredim jih posebej debele in lepo zapečene. Za dodatke si vzamem čokoladni in karamelni preliv ter narezane mandlje. Ko pojem se grem stuširat in se oblečem v svoj najljubši in najbolj udobni onesie. Med tuširanjem in večerjo sem imela v sobi odprto okno, zato je zdaj zrak svež in hladen. Da me ne zebe, se hitro zavijem v odejo. Nekaj časa berem in nato si pripravim vročo čokolado. Naredim najboljšo vročo čokolado in najboljše ameriške palačinke, a tudi tukaj se moje kuharske sposobnosti končajo. Nato zlezem nazaj v posteljo in gledam film. Morda si naredim tudi kokice če se mi zahoče. Cel večer imam tišino, saj sem sama, da lahko umirim svoje možgane. Starši in brat so po vsej verjetnosti na neki zabavi, ki so vsak drugi teden, saj poznamo veliko preveč ljudi. Preden grem spat še malo berem in se spominjam čudovitega večera, ki sem ga ravnokar doživela. Sem umirjena in odporna na vse skrbi sveta, pripravljena na karkoli prinese naslednji dan.

To sem jaz. Ugibam da če je kdorkoli to prebral, je kar kmalu ugotovil, da to ni običajen opis osebe. Ampak sej tudi jaz nisem preveč običajna.
03. maj 2017
Next...Ful dobro!
03. maj 2017
kak zanimivo
03. maj 2017
u223100
u223100
Next
04. maj 2017
Next )
05. maj 2017
Next
05. maj 2017
Next- verjemi, tole je zanimivo za prebrati... V nekaterih stvareh sama sebe najdem če iskreno povem ...
07. maj 2017
Next
12. maj 2017
u210820
u210820
ne xt
16. maj 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg