Forum
Ne bom spraševala če bo kdo bral ali ne. Hočem samo da veste da je to moj lajf. Brez olepševanj in pretiravanja.
Ime mi je Melanie, prijatelji me kličejo Mel, Ančka, Melko, Meli...
Zadnji 2 leti sem bila edinka. Zdaj več nisem. Živim nekje v Sloveniji. Stara sem 16 let, rodila sem se v Nemčiji, 19. novembra 1997.
Nekaj podobnega sem jaz:




11. april 2014
Začela bom kar s preteklostjo ki me zasleduje kot senca in muči bolj kot da bi bila v vakumu. kot omenjeno nisem bila vedno edinka. imela sem brata in sestro.



***
sestra mi je bila dvojčica brat pa je bil 2 leti starejši. Moje otroštvo ni trajalo dolgo. Predšolsko življenje sem preživela v Nemčiji. Tam se je tudi končalo moje otroštvo, pri četrtem letu. Spomnim se da sva imeli s sestro vodene koze in je mami mogla zaradi tega ostati doma. Brat Mihael je šel že v šolo ki je bila po ulici navzdol, ati pa je hodil v službo. S sestro Dolores sva se igrali princesk z maminimi velikimi petami ki še jih je takrat nosila. hodili sma po sobi, mami pa naju je nadirala naj ne hodima ker boma uničli tla. seveda je nisma poslušali. Nankrat je padla po sobi kar tako sredi smeha. še dobre volj sem rekla "opa si padla hihihi... dvigni se pa se grema dalje igrat princesa Dolores" a ni niti trznila. postalo me je strah. "Lola dvigni se" sem rekla. spet nič. Vedno bolj me je postajalo strah. ko pa se še 3. ni odzvala sem stopila do nje in zagledala prizor ki je za vedno zazanamoval moje življenje.

*** slike niso resnične le za priperjavo
11. april 2014
bila je pokrita s krvjo oz. za moje takratne pojme, z barvo. z rdečo barvo. dala sem si je nekaj na prst in stekla dol k mami. "mami, lola je padla pa se polila z rdečo barvo pa zaspala pa se noče več vstat" mami je prebledela popolnoma. čez nekaj sekund je stekla v sobo in zakričala"prinesi mi telefon" od strahu sem reagirala takoj in ji odnesla telefon. se postavila malo vstran in vsa prestrašena gledala. na to sem slišala da se odkepajo vrata zato sem stekla dol gledat kdo je prišel le da ne bi rabila gledat več tistega prizora. bil je brat. "hej mala ki je mami?" je rekel popolnoma vesel. "v sobici joka ker je lola polita z barvo in se ne zbudi" sem mu rekla. "ne hecaj me... kje je" me je pogledal bolj resno. vedno sma imela dobro razmerje "gori je pa se ne hecam!" sem rekla se vsedla in zvila v klobčič. šel je gor in čez čas prišel nazaj dol. vsedel se je zraven mene in me z roko objel. tudi on je jokal. nato je nekdo pozvonil. takoj sem skočla v zrak zaradi moje radovednosti in odrla vrata. pred menoj sta stala dva velika strica popolnoma resna in obečena v rdrečo "kje je mamica" me je vprašal 1. popolnoma otrpla sem pokazala z roko proti stopnicam popolnoma prestrašena. vstopila sta in šla kamor sem jima pokazala. mihi je med tem stopil do mene. vrata sem obdržala odprta in počakala da so prišli nazaj dol. nesla sta lolo mamica pa je vsa zajokana šla za njimi in rekla "bodita pridna jas bom poklicala atija da pride ok" oba sma pokimala nato naju je poljubila na čelo in odšla s stricema. to je edini spomin moje dvojčice.
18. maj 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg