Forum
Harry Potter fanfiction
...
prolog:
Lisbeth Noel Sparks je bila zelo ponosna na to, da ni običajno človeško bitje. Njene nenavadne lastnosti bi lahko naštevali kar precej časa. Živela je v sirotišnici v Londonu in že 10 let čakala, da jo bo kdo posvojil. Imela ni nobenih prijateljev, a je to ni prav nič motilo. Najbolj nenavadno pa je bilo, da je znala spreminjati videz. Preprosto zaprla je oči in pomislila, kakšna bi bila rada in že se je spremenila. Tega ni znal razložiti nihče in tudi niso poskušali.
...
To zgodbico bom poskušala pisat bolj redno kot svoje ostale, ampak saj me poznate...
29. julij 2017
https://s14.favim.com/orig/160707/dream-girls-magic-tumblr-Favim.com-4497209.jpeg

Lisbeth se je držala zase in ni povzročala težav. Videli so jo samo med obedi – večino časa je preživela v sobi in brala. Njena soba je bila prav tako nenavadna kot ona sama.
Na knjižni polici so se gnetle knjige – učbeniki in šolske knjige ter vse o Harryju Potterju. Dekle je bilo obsedeno z njim. Imela je vse knjige od prve do osme, enciklopedijo čarobnih živali, atlase z označbami vseh dogodkov in stavb, od ministrstva in Bradavičarke do svetovnega prvenstva in Prečne ulice, ter celo Quidditch skozi tisočletja in izvod Povesti Barda Biritcha. Vsak kvadratni centimeter sten in celo stropa so prekrivali posterji, izrezki iz revij, intervjuji z igralci iz filmov, risbe, skice letečih metel, narisani zemljevidi bradavičarke in še in še. Nad pisalno mizo je bila gromozanska uokvirjena fotografija Lisbeth v Drznavraanovskem plašču in klobuku, ki ju je dobila od sirotišnice za deseti rojstni dan. Z lestenca so viseli raznobarvni papirčki, na vsakem od njih pa je bila zapisana čarobna beseda za urok in skicirana pot palice. Na nočni omarici je bila razstavljena Hermionina palica, na posteljnini z zlatimi zvizi pa sta ležali plišasta sova ter velika – in živa - oranžna mačka Inny.
Vendar prebivalka te sobe ni bila le oboževalka – bila je prepričana, da je tudi sama čarovnica. Ne le čarovnica, ampak tudi metamorfer. Kako bi sicer znala spremeniti videz? Odkar je brala o Fatale Tanga in Tedyju Wulfu, je bila prepričana, da je to odgovor na njeno nenavadnost. »Sicer pa,« je pomislila, »Je čez dva tedna moj enajsti rojstni dan, in ko bo prišlo pismo, bom zagotovo vedela.«
Prišel je njen enajsti rojstni dan, a pisma ni bilo. Niti en dan kasneje ali s tedensko zamudo. Lisbeth je bila prepričana, da gre za napako, a ko tudi septembra ni bilo nobene sove zanjo, je morala priznati poraz. Očitno le ni čarovnica.
Vsem se je strašansko smilila, ko so videli to živahno dekle tako potrto. Kuharica ji je celo prinesla puding v sobo, ko ni prišla na kosilo, a se ga ni niti pritaknila. Občutek je imela, da je njenega življenja konec. Ves čas je verjela, da je nekaj posebnega, zdaj pa je spoznala kruto resnico: taka je, kot vsi ostali.
Nihče je ni mogel potolažiti in niti čas ni zacelil ran - na svoj dvanajsti rojstni dan je bila še vedno enako turobno razpoložena. Vzgojiteljice je začenjalo resno skrbeti in razmišljale so, da bi jo poslale k psihologinji.
A to ni bilo potrebno, ker si je tipček po imenu Dominic, Lisbethin trinajstletni sosed, zadal za cilj, da dekle spravi v dobro voljo. In tako je nekega lepega novembrskega dne v Lisbethinem trinajstem letu po kosilu potrkal na vrata njene sobe. In ker ni rekla ne bev ne mev, je vstopil.
Dominic Jacob Grande je bil temnolas, zamišljen fant, ki je imel sobo poleg Lisbeth že skoraj deset let, pa razen občasnih pozdravov še nista spregovorila niti besedice. Zato je bila upravičeno presenečena, ko ga je zagledala med vrati. Čez nekaj trenutkov se je le spomnila, kaj so jih učili o oliki in zaprla usta.
»Hoj! Hm… Stopi noter.« Fant je zaprl vrata za sabo in sedel zraven nje na posteljo. »Dominic si, kajne? Jaz sem Lisbeth.« Podala mu je roko in stresel jo je. Njegove dlani so bile tople. Nasmehnil se je. Imel je enega tistih nasmehov, ki razsvetlijo ves prostor. »Vem, kako ti je ime. Vsi govorijo o tebi.«
»In zato si se odločil, da me prideš malo pogledat?« Zvenela je bolj napadalno, kot je nameravala, a Dominica to ni vrglo iz tira. »Ne. Prišel sem te razvedrit.« zavila je z očmi. To mu ne bo uspelo. »Lepo sobo imaš.«
»Haha. Zelo smešno.«
»Ne norčujem se. Res mi je všeč.«
»Večini ljudi se zdi, da sem utrgana.«
»Morda si res. Ali nismo vsi?«
»Uau. Globoko.«
»Specializiran sem za globoke misli, Lisbeth.«
»Krasno. Je to tvoj hobi?«
»Ja, to in branje.«
»Si prebral Harryja Potterja?«
»Seveda.«
»Verjameš v magijo?«
»Absolutno ne. Ampak to še ne pomeni, da ni resnična.« Lisbeth se je ob tem zamislila. Dominic ji je bi všeč. Ne všeč všeč, ampak bil je simpatičen. Všeč ji je bilo, da je specializiran za globoke misli. Všeč ji je bilo, da je na njen sarkazem odgovarjal s sarkazmom. Nekako so ji bile všeč tudi njegove oči, temne in prijazne in zastrte z dolgimi trepalnicami. Najbolj pa ji je bil všeč njegov nasmeh, ki je razsvetlil njeno sobo in ob katerem se je počutila, kot bi ji v glavi frfotalo. No, morda je bil kaj več kot le bežno simpatičen.
»To,« se je strinjala, »Je izjemno pametna misel. In globoka, seveda.« Že spet ta nasmeh. Že spet frfotanje. »Ampak povej, zakaj si tako žalostna? Saj je vendar samo knjiga.« Včasih niti najbolj pametni ljudje preprosto ne razumejo.
»Ne gre za to,« je začela, potem pa se ustavila. Pričakujoče jo je pogledal. »Ne gre za to, da se mi zdi Harry Potter tako blazno carski, ali da bi rada doživela pustolovščino ali uročila koga. Samoto je, da bi bila rada nekaj posebnega. Drugačna. Nočem biti običajna. Je to čudno? Okej, ja, to je čudno.«
»Pravzaprav je to nekaj čisto normalnega. Vsak si želi nekaj posebnega. Ampak zakaj ravno Harry Potter?«
»Metamorferji.« Ena beseda je povedala vse.
»Aha. Recimo, da štekam.« Gotovo ni štekal.
»Poglej, dejstvo je, da znam z mislimi spreminjati svoj videz. Edina razlaga, ki sem jo našla za to, je metamorfanje. In zato sem se je oklenila. Harry Potter se mi v resnici zdi blazno carski in bilo bi res kul, če bi znala čarati. To po mojem čuti vsak otrok, ko bere.«
»Jaz nisem.«
»Ti si čuden.«
»Definitivno. Ampak tega gotovo nisi ugotovila šele zdaj. Preveč si pametna.« Frfotanju v glavi se je pridružila vsa kri iz telesa.
»No, kakorkoli, odločila sem se pač, da sem metamorfer in čarovnica. In to sem verjela vse svoje življenje. Zares verjela. Predstavljaj si, da naenkrat ugotoviš, da je zemlja v resnici trikotna. Tako sem se počutila jaz.« Končala je razlago in se obrnila proti Dominicu. »No? Gotovo misliš, da se mi je sfecljalo.« Zarežal se je. »Priznam, zdi se mi precej neverjetno, da si bila tako trdno prepričana v nekaj, ampak po drugi strani te pa razumem.« Utripnil je s trepalnicami proti njej. Oh krasno, je pomislila Lisbeth. Frforanje. Srbenje za ušesi. Ta fant jo bo še ubil.

...
A štekate slikco? Frfotanje, haha
29. julij 2017
Pa oprostite, da je link za slikco, nekaj ni delalo...
29. julij 2017
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg