Forum
oki, verjetno me nekateri že poznate iz moje zgodbe rjavo-zelene oči. in kot sem že tam rekla, da bom verjetno začela pisati novo zgodbo. in no res sem dobila nov navdih. upam, da vam bo všeč in da jo boste prav tako radi brali, kot prvo. tokrat je ta zgodba bolj znanstveno fantastična in verjetno malo bolj nora. no, da kar začnem.
Leta 3111 so Zemljo napadla bitja iz daljnih galaksij. Uničile so svoj planet, zato so iskale novega. Zaradi velike energije elektrike in visoke temperature so izbrale Zemljo. Nad njo so poslale mogočne bojevnike, uničevalce, bojne ladje… uničevali so vse kar je bilo pred njimi. S pomočjo Jamesa Curie, ki je odkril njihovo šibkost v glavni ladji, je človeštvu uspelo premagati te zveri in jih odgnati stran. Nihče ni vedel kam so odšli in nikomur ni bilo mar zanje, saj so jim pustili le ruševine in smrt. Nikogar ni več skrbelo za njih. Oh, kako bi jih moralo. Vsi so mislili, da so se jih znebili za vedno, da so zmagali vojno. Kako so se motili. Bitke je bilo konec, ampak vojna se je šele bližala.
Pisalo se je leto 3141. Minilo je 30 let od kar so Nezemljani napadli Zemljo. Vse je bilo mirno. Ljudje so živeli svoje življenje in nihče se ni zavedal nevarnosti, ki je prihajala. Razen nekoga, ki je že delal na rešitvi. Na rešitvi človeštva.




ali ste pripravljeni na novo noro zgodbo, po kateri mi boste vrjetno priporočili obisk psihjatra?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

16. julij 2016
Next. Vesel sem da si se odločila pisati novo zgodbo. Verjamem da bo tako perfektna kot prejšna
16. julij 2016
Uuuuuuuuu, sm pa mislila d sm edina nora tuki
17. julij 2016
u214417
u214417
Next
17. julij 2016
u163794
u163794
NNNNEEEEEEEEEEXXTT
18. julij 2016
hvala ker se boste z mano podali na to pot. ampak tale bo verjetno malo bolj em, čudna kot prejšnja. P.S. če ma ker kako idejo za ime in priimek lepo prosim naj napišem. ker js nimam nobenih idej. za to porabim več cajt, kot pa za pisanja nexta.
******************************************************************************************





Čutila sem bolečino po vsem telesu, mrzle pike po rokah, vročino po hrbtenici in po nogah in elektriko, ki se je pretakala skozi mojo hrbtenico. Čutila sem mraz in vročino vode, ki je bila okoli mene. Čutila sem vsako molekulo kisika, ki je prihajala v moja pljuča. Preveč jih je bilo. V konicah prstov sem čutila hlad stekla in s stopali hlad kovine. Lahko sem videla moško postavo, ki se je skrivala v senci. Naredil je korak proti meni in potem sem se zbudila.
Zagledala sem dolgočasen bel strop in lahko sem slišala brnenje in piskanje aparatov ob meni. Bila sem v bolnici. Nisem vedela, kako sem prišla tja. V mojem spominu so bile luknje in vse je bilo megleno. Hotela sem vstati in poiskati nekoga, ki bi mi lahko razložil, kaj se dogaja. Poskušala sem premakniti roko, a jo nisem mogla. Bila je zavezana ob posteljo. Prav tako tudi noge. Poskušala sem strgati vrv, a brez uspeha. Začela sem vpiti: »Hej! Kaj se dogaja? Kaj se greste? Odvežite me!«
V naslednjem trenutku so prišli v sobo zdravniki in sestre. Bili so prestrašeni. »Primite jo,« je rekel eden izmed zdravnikov. »HEJ! Kaj se dogaja?« sem hotela vedeti. »Kaj se greste?«
Zdravnik je na dan povlekel injekcijo in v njo naliv prozorno tekočino. Ko sem zagledala iglo me je v rokah spreletela ostra bolečina. Podivjala sem. Sestre in zdravniki so me poskušali ukrotiti, a brez uspeha. Kljub temu, da sem bila privezana, sem se začela zvijati, skakati kolikor sem lahko, z glavo sem udarjala po rokah, ki so bile v moji bližini. NE, ne bo se ponovno zgodilo. V sobo je prišlo še več zdravnikov in z njihovo pomočjo jim je uspelo, da so me obdržali na miru dovolj dolgo, da so mi dali injekcijo. »Verjemi, to je za tvoje dobro,« je rekel zdravnik. Ko mi je injekcijo zasadil v kožo sem zakričala. Pred očmi se mi je zabliskal grozen prizor. Injekcije vse povsod.
Ko so se odmaknili, sem pogledala zdravnika, ki mi je dal injekcijo. »Pojdi k vragu,« sem rekla. Lahko sem videla strah v njihovih očeh in pomilovanje. Potem me je zmanjkalo.
Naslednjič ko sem se zbudila, so skozi okno sijali sončni žarki. Takrat sem bila tiho. Poskušala sem zrahljati vrv, da bi lahko osvobodila zapestje. Šlo mi je dobro, dokler ni v sobo prišla sestra in obvestila zdravnike, da sem budna. In takrat se je zgodba ponovila. Naslednjič ko sem se zbudila je bilo zunaj že temno, a nisem imela sreče. Ob meni je bila sestra in postopek se je ponovno ponovil. Mislim, da se je to dogajalo nekaj dni, a počasi mi je uspelo dovolj zrahljati vrv, da bi si lahko osvobodila zapestje. Tisti večer, ko sem hotela pobegniti, sem zaslišala težke korake. Hitro sem se naredila, da spim. Ne bi prenesla še ene injekcije. Slišala sem, da je nekdo vstopil v sobo. Lahko sem prepoznala zdravnikove korake, a ni bil sam. slišala sem še težke in tihe korake. »Gospodična Bellator, ali me slišite?« sem zaslišala ženski glas. »Jaz sem detektivka Ana Orožen in to je moj partner detektiv Igor Volčič. Sva iz policije. Imama nekaj vprašanj za vas.«
Tišina. Nisem odprla oči.
»Ali ji dajete kakšna zdravila?« je vprašal Igor. Zdravnik je okleval. »Dajemo ji uspavala. Nevarna je. Ko so jo pripeljali sem, je krilila naokoli in mojemu sodelavcu zlomila nos. Privezati smo jo morali na posteljo. To bitje je nevarno.«
Bitje. Ali nisem človek? Moje roke so bile videti človeške. Tudi počutila sem se kot človek. Zakaj mi je potem rekel bitje? Verjetno bi katerega človeka zapekla vest, ker je zdravniku zlomil nos. A mene ni. Naj raje bi zlomila nos še temu zdravniku.
»Kdaj se bo zbudila?« je vprašala Ana. »Uspavalo neha delovati po šestih urah. Mislim, da do tega manjkajo še tri ure,« je pojasnil zdravnik. »V redu. Do takrat ji ne dajajte novih doz. Morava se pogovoriti z njo. Ste razumeli,« je strogo rekla Ana, kot da bi poveljevala četi vojakov. Potem so odšli. Počakala sem nekaj minut, da sem se prepričala, da so zares odšli.
Hitro sem se osvobodila roko in si odvezala vozel na drugi roke. Potem sem se lotila še vozlov na nogah. V omari v kotu sem našla še nekaj vzglavnikov. Postavila in pokrila sem jih tako, da je iz gledalo tako, da nekdo leži v posteljo. Po tiho sem odprla vrata kopalnice in se pogledala v ogledalo. Iz gledala sem kot človek. No, kot utrujen človek. Imela sem velike podočnjake, moje zelene oči so bile videti še temnejše in imela sem bledo polt. Našla sem glavnik, tako da sem si lahko popravila svetlo sračje gnezdo na glavi. Nikjer nisem mogla najti ničesar s čimer bi lahko zamenjala to bolniško pižamo. Na koncu sem se sklenila, da nimam časa, da bi iskala rešitev za ta problem. Mudilo se mi je. V sobi je bilo majhno okno. Odprla sem ga in preverila ali je zrak čist. Bila sem v drugem nadstropju. Tri metre oddaljena od tal.
Vame je butnil svež mrzel zimski vetrič. Ni me zazeblo. Splazila sem se skozi okno in stopila na majhen rob, ki je bil nared na hiši. Bil je mrzel, a me ni zeblo v prste. Previdno sem zaprla okno, kolikor sem ga le lahko. Počasi sem se splazila do žleba in upala, da nihče ne bo prišel ven in pogledal gor. Ko sem prišla do njega sem se ga oklenila in se počasi spuščala po njem proti tlom. Ko sem prišla na tla, sem stekla proti najbližji temni ulici in naprej. Tekla sem bosa po mrzlih tleh in po snegu. Nisem čutila mraza.
**********************************************
zlo bi bla hvaležna, če bi kdo napisu kak komentar
18. julij 2016
Perfekten začetek. Všeč mi je da je bil že prvi Next zelo napet. Ponavadi so prvi nexti še dolgočasni ko se osebe samo predstavijo, tvoj pa je bil zelo napet. Upam da boš nadaljevala tako.
Next
18. julij 2016
u163794
u163794
Kokr je že *zbik* reku si dobr začela, sam s takmu tempam naprej. Pa nj ugibam: ona je ta "nora" oseba ka ve da se bodo uni vrn in zato so jo zbasal u to bolnco al umobolnco.....? A sm zadela....? Sj vem da nism.
Drgac pa neext
19. julij 2016
Sori wolf13 nisi zadela. Ceprav pa je dobra ideja
19. julij 2016
še vsaj en Next pa nextam
20. julij 2016
djte že nextat hočem vidt kaj se bo zgodilo
20. julij 2016
oki tale Next je za *zbik* in wolf13, ki sta se razpisala in povedala svoji mnenji. ampak lepo prosim dajte kak predlog za ime in priimek. men bo glavo razgnal od tega razmišljanja .
*****************************************************





Izogibala sem se ljudem in osvetljenih ulic. Skrivala sem se v sencah. Tekla sem že kakšno uro, ko sem prišla v park. Tam sem se prvič ustavila. Nadihala sem se hladnega zraka in se razgledala na okoli. Zaradi mraza ni bilo v parku ljudi. Park je bil nared na dva otočka. Enega večjega in enega manjšega. Manjši otoček je bil v sredini večjega in obdajal ga je majhen potok. Povezana pa sta bila z mostovi iz treh strani. Vse povsod so bile klopce in otroška igrala. Sprehajalne poti je prekrival sneg. Svetila je le ena svetilka na majhnem otočku. Sprehodila sem se malo naokoli, ko sem na bližnjem smetnjaku zagledala bundo. Pri zapestju je bil rokav malo strgan in njena črna barva je že malo zbledela, ampak bila mi je prav. Zdaj ne bom več tako močno izstopala. Zdaj sem potrebovala vsaj še neke čevlje. A v parku jih nisem našla. Tako velike sreče pa tudi nimam. Odšla sem iz parka in se odpravila dalje. Hotela sem priti čim dlje od bolnice. Ker ko bodo opazili, da me ni več v postelji bodo prišli za mano. Pohiteti moram. Zdravnik je rekel, da bo uspavalo delovalo še tri ure, ampak kadar koli bi lahko kdo prišel pogledat, kako sem. Ampak zakaj sem potem že budna. Malo sem res utrujena, ampak vidim jasno. Zakaj več ne spim? S tem se bom ukvarjala kasneje, zdaj nimam časa za to, sem si v mislih rekla.
Še vedno sem hodila v sencah in se poskušala izogibati ljudem. Razmišljala sem, kam naj grem. Tukaj na prostem se lahka tarča za policijo, ko me bodo začeli iskati. Bila sem že nekaj kilometrov stran od bolnice, ko sem zaslišala policijske sirene. Še v zadnjem trenutku sem se vrgla pod hrib, saj se je mimo pripeljal policijski avto. Začelo se je. Skrivala sem se v sencah, tekla med grmičevjem in po snegu. Minila je še ena ura, ko sem prišla do ulice Persicum. Takrat sem se spomnila, da v tej ulici živi moj profesor za kemijo in biologijo. Bil je moj najljubši profesor in moj mentor. Z njim sem obiskala razna tekmovanja in predavanja. Na celotni šoli smo le štirje dijaki vedeli, kje profesor Watson živi. Zaradi dela je imel več hiš po številnih državah, saj ni bil samo profesor. Bil je tudi raziskovalec. Ni hotel, da bi mu dijaki hodili na vrata in ga spraševali o njihovih ocenah, ampak tistim, ki smo hodili na razna tekmovanja iz kemije in biologije so bila njegova vata za nas vedno odprta. Želel nam je dati še več znanja in bil je zelo ponosen na nas. Če mi bo lahko kdo pomagal je on.
Stekla sem po tisti ulici in iskala številko 13c. bila je na koncu. Hiša je bila velika in marelične barve. Obdana je bila z malimi grmički in imela je dokaj velik dovoz. Bila je bolj na samem, kot ostale hiše. Stekla sem do vrat in pozvonila. Ura je bila okoli enih zjutraj. Dvomila sem, da je profesor buden, zato sem začela zvoniti kot nora. Za tole me bo ubil, sem pomislila. Vsako minuto, ki sem jo preživela tam zunaj, me je vedno bolj skrbelo, da me bo dobila policija. Končno so se vrata odprla, a v zadnjem trenutku sem se sklonila, da me ni zadel bejzbolski kij. »Profesor Watson. Jaz sem,« sem rekla. Kij je obstal in zagledala sem presenečeni obraz profesorja Watsona. »Sanja? Sanja Bellator? Si to res ti?« je presenečeno vprašal. Zaslišala sem policijske sirene. »Ja jaz sem, profesor. Pomagati mi morete. Prosim,« pogledala sem ga v rjave oči. Profesor Watson je bil starejši moški, ki je bil ločen in je imel dva otroka. Punčko in fantka. Bil je srednje rasti in med njegovimi kratkimi rjavimi lasmi, so se pojavljali že sivi prameni. Bil je strok, a zelo prijazen, razumljiv in zaupljiv. Prav zaradi tega sem ga tako spoštovala.
Sirene so postajale vedno glasnejše. Takrat se je profesor Watson zbral. »Sanja, kaj se dogaja? Zakaj te policija lovi? Na vseh programih si.«
»Profesor, prosim pomagajte mi. Vse vam bom razložila, ampak ne pustite, da me odpeljejo nazaj. Ne grem nazaj v bolnico. Tisti ljudje,« pogoltnila sem slino. »so zlobni. Vezali so me na
posteljo. Več dni so mi zaporedoma dejali uspavala. Ne morem iti nazaj. Prosim vas.«
Nekaj trenutkov mi je gledal v oči. Potem pa je pokimal. Spustil me je notri in zaprl vrata par trenutkov predno se je mimo pripeljala policija. ustavila se je na njegovem dovozu. Pomignil mi je naj mu sledim. Odpeljal me je do knjižne police v njegovi pisarni. Ven je potegnil knjigo in jo odprl na zadnji strani. Stranice so bile lesene. Odprl je zadnjo stranico in pritisnil na gumb, ki je bil tam. Knjigo je nato zaprl in jo dal nazaj na svoje mesto. Knjižna polica se je nato odprla. »Pojdi notri in ne prižigaj luči. Ne boj se. Vse bo v redu,« mi je rekel. Bila sem presenečena nad tem. Odšla sem notri in preden je zaprl vhod mi je rekel: »In ne hodi dlje. Tukaj me počakaj. Nočem, da sprožiš kakšen senzor.«
Le kaj skriva tu notri? Sem se spraševala, a sem mu pokimala. Nato je zaprl vhod in odšel odpret vhodna vrata, pred katerimi sta zvonila policista. Jaz pa sem ostala sama v temi. Sedla sem na tla in se spraševala, kaj se skriva tukaj notri, dokler nisem zaspala.
*********************************************************
ta dam. upam, da ni bil predolgocajten Next
21. julij 2016
sj si si sama zmislna ime jz ti ne morm pomagat kr nimam skor nč domišljije je pa postalo še bolj zanimivo. Kar tako naprej.
In en velik Next!
21. julij 2016
jaaaa izmisla ime. veš kako to izgleda? grem na internet in napiš moška ali ženska imena al pa grem kr na prevajalnik za priimke.
21. julij 2016
hahahahah dobr si se znajdla
21. julij 2016
u163794
u163794
Neeeeext res me zanima ka je u unmu prostoru al sobi al kar kol ze je. Pa kokr je že *zbik* reku si se dobr znajdla
24. julij 2016





Zbudil me je profesor Watson, ko je odprl vhod. Nekajkrat sem pomežiknila z očmi, da sem se privadila na svetlobo. Profesor Watson je iz gledal zaskrbljen, presenečen in rahlo jezen. Stopil je mimo mene in vhod se je zopet zaprl. Kmalu so se prižgale luči, ki so oddajale medlo svetlobo. Zagledala sem kamnite stene in tla in še ena velika kovinska vrata. Profesor je v majhen računalnik na steni vtipkal kodo in vrata so se odprla. Pomignil mi je naj mu sledim. »Kam greva?« sem ge vprašala, ko sva se spuščala po kamnitih stopnicah. Ni mi odgovoril. Vse skupaj je postajalo rahlo strašljivo. Skrivnosten vhod. Kovinska vrata. Kamnite stopnice. Medla svetloba. Vse kar je še manjkalo so bile sveče in skrivnostne sence. Po nekaj minutah hoje po stopnicah sva končno prišla do cilja. Profesor je odprl steklena vrata in prižgal luči.
Zagledala sem računalnike, mize, stole, mikroskope, epruvete, čaše… vso laboratorijsko opremo. Videla sem resni pogled profesorja Watsona, ki se je kmalu spremenil v zaskrbljenega. Pri srcu me je stiskalo, vse konice na rokah so se mi postavile pokonci, težko sem dihala. Zdelo se mi je, da se stene bližajo. Začelo me je dušiti. V glavi mi je močno razbijalo. Verjetno bi kdo mislil, da pretiravam z vsem, a v tistem trenutku me je bilo zares strah. Verjetno bi se manj bala, če bi mi pod vrat postavil nož. Ne vem od kod se je vzel ta strah, saj sem velikokrat delala v laboratoriju.
S tresočimi nogami sem stekla ven in sem se ustavila, ko sem bila na stopnicah. Sesedla sem se na eno izmed njih in lovila sapo. Razbijanje v glavi je počasi začelo izginjati. Profesor je kmalu prišel do mene. »Si v redu?« je vprašal. »Kaj je narobe?«
Zmajala sem z glavo. »Ne morem iti tja notri. Ne morem.«
»Zakaj?« vedno je hotel imeti pojasnilo, četudi je vedel zakaj. »Ker, ker me je strah,« pogledala sem ga v oči. »Ne vem zakaj me je strah. Samo strah me je. Ne zdržim tam notri. Začne me dušiti in zdi se mi, da se mi stene bližajo in v glavi mi razbija, ter pri srcu me začne stiskat,« blebetala sem. Še vedno nisem bila mirna. Profesor me je ustavil in mi odšel poiskat kozarec hladne vode. Na dušek sem jo spila. V sedel se je poleg mene na stopnico. »Veš vsak strah ima svoj vir. Ta vir lahko prihaja iz malih možganov, kot opozorilo na nevarnost ali pa iz hudih izkušenj,« premolknil je. »Veš, vsak se česa boji. Na primer, jaz se bojim slonov,« pogledala sem ga, on pa je nadaljeval. »Čisto res je. Nekoč sem odšel v Afriko in tam prebivalci jahajo slone, kot mi jahamo konje. Seveda sem hotel poskusiti, zato sem prosil enega izmed domačinov, če bi me lahko vzel sabo na ježo. Tako sva naslednjega jutra že odšla na pot. Nesla sva nekaj stvari v sosednjo vas, mislim da so bile začimbe ali so bile zdravila, ne spomnim se več. Pot do tja je bila mirna in sproščena. Agu, tako je bilo ime tistemu domačinu, je prepeval pesmi. Veš ko sediš na slonu, lahko čutiš vsak njegov premik in vsako kost na kateri sediš. Ko sva se vračala nazaj je začelo škropiti in kmalu se je ulilo. Pot je bila blatna in spolzka. Naenkrat je slonu spodrsnilo in padli smo v reko. Tok je bil močan, ampak slon je bil dovolj močan, da se mu je lahko uprl in prišel nazaj na breg. Potem je kmalu nehalo deževati in proti večeru, ko smo bili že blizu vasi so nam levinje napravile zasedo. Slon je z rilcem mahal sem ter tja in se jih poskušal otresti. Domačini so nama prihajali pomagati. Naenkrat sem padel dol iz slona in se še zadnji trenutek zakotalil stran, da me ni poteptal. Imel sem zlomljeno roko in zvit gleženj. Od takrat se bojim slonov,« premolknil je. »Veš ljudje mislijo, da so pogumni, če nikoli ne pokažejo strahu, ampak v bistvu so pogumni tisti, ki si upajo se soočiti s svojimi strahovi. Za to je potreben neizmerno veliko poguma.«
»Ali vam je že kdaj uspelo se soočiti s svojim strahom?« sem ga vprašala. Zmajal je z glavo. »Ne, nikoli. Nikoli več nisem odšel nazaj v Afriko. Slonov pa me je še vedno na smrt strah.«
Pogledal me je. Čakal je, da mu bom razložila zakaj se bojim laboratorijev. Verjetno ni nasvetu osebe, ki bi mu pojasnila to, ampak profesor Watson si je zaslužil pojasnilo. Ne glede na vse, me je vzel notri, ko me je policija lovila. Globoko sem vdihnila. Profesor ima prav. Vsak se česa boji in ima tudi razlog za to. No, jaz se bojim laboratorijev, ampak ne vem razloga. Nekje more biti razlog. Preprosto mora biti. »Profesor, hvala ker mi poskušate pomagati,« sem rekla. »Ampak res ne vem zakaj se bojim iti tja notri. To je v bistvu smešno. Kolikokrat sem že bila v laboratoriju in me ni bilo strah. Ampak zdaj,« zmajala sem z glavo. »Ga ne morem niti pogledat, ne da bi me oblila kurja polt.«
»V redu je Sanja,« je mirno rekel. »Verjetno si morala iti marsikaj skozi v teh treh mesecih, ko si izginila.«
Bila sem hvaležna, da je bil tako razumevajoč in da mi je hotel pomagati. Čakaj je ravno kar rekel, da sem izginila za tri mesece. Ampak to je nemogoče. »Katerega smo danes?« sem vprašala. »Enaindvajsetega januarja tri tisoč sto enainštiridesetega leta,« je čez trenutek rekel. Ostala sem brez besed. Točno na enaindvajsetega oktobra so me ugrabili, to se še vedno jasno spominjam. Trije meseci. Zamudila sem tetin rojstni dan, božič, novo leto in šolo. »Kaj če bi se kar tukaj pogovorila, kje si bila?« je vprašal profesor. Zmajala sem z glavo. »Ne. Temu morem narediti konec,« vstala sem.
**************************************************************
ja saj vem da je dovgocajt, ampak tudi tega more bit mal v knjigah, ne?
25. julij 2016
Tud jz sm čist not padu v tvojo zgodbo! Zlo zanimiv!! Next!!!!!!
25. julij 2016
u163794
u163794
Ugrablena je bla! Ok to postaja skos bl zanimiu
Neeeext
26. julij 2016
In pol se name jeziš k končam tm k je napet!
27. julij 2016
Next brez besed samo Next
27. julij 2016





Vstavila sem se pred steklenimi vrati. Globoko sem vdihnila in zaprla oči. Zmorem to. Zmorem, sem si v mislih ponavljala. Prijela sem za hladno kljuko in pritisnila nanjo. Z zaprtimi očmi sem odšla v laboratorij. Predstavljala sem si, da hodim po travniku polnih cvetlic. Lahko sem čutila razbijanje mojega srca. Počasi sem odprla oči in ko sem zagledala vso opremo, mi je v glavi začelo razbijati. Ne, ne bom bežala, sem si v mislih ponavljala. Vse je v redu. Tukaj sem na varnem, sem si poskušala dopovedati. »Bo šlo?« me je vprašal profesor. Pogoltnila sem slino in pokimala. Sedel je na enega izmed stolov za mizo, jaz pa sem sedla nasproti njega. Še vedno sem globoko dihala. »Sanja, kje si bila ves ta čas?«
Pomislila sem. v mojem spominu je bilo toliko lukenj kot v švicarskem siru in kar je bilo celo je bilo ovito v meglo skrivnosti. »Ne vem,« sem mu odgovorila. »Ne spominjam se veliko. Spomnim se, kako so me ugrabili. S prijateljicama sem hodila po pločniku ob potoku proti železnici, kot vsako jutro. Bilo je še temno in svetilo je le par svetilk. Pogovarjale smo se. Nasproti sta nama prihajala dve postavi. Ni sta se mi zdeli sumljivi, ko zdaj pogledam nazaj bi se mi morali. Kdo še razen dijakov hodi ob pol šestih zjutraj zunaj? Potem se videla, da sta moška. Ko smo se srečali, sta zgrabila Ano in Nino. Avtomatsko sem reagirala. Enega sem brcnila v koleno, da je spustil Ano in se opotekel, potem pa sem vrgla torbo, da je padel. Drugemu sem se mu vrgla na hrbet in roke ovila okoli njegovega vratu in ga začela z rokami vleči nazaj. Izpustil je Nino in se je poskušal rešiti mojega prijema. 'Pojdita po pomoč!' sem jima zavpila in dekleti sta stekli. Še vedno ju lahko vidim, kako tečeta po pločniku in zavijeta za vogalom proti policiji. Takrat sem ju zadnjič videla. Moškemu, ki sem se ga še vedno oklepala, mu je na pomoč priskočil njegov pajdaš. Čez nekaj trenutkov se jima je uspelo rešiti mojega prijema. Eden je bil velik nekaj čez dva metra, drugi pa nekoliko manjši. Potem sta se oba moška vrgla name in kmalu za tem sem padla v nezavest. Zdaj se spominjam še samo bolečine po celem telesu, mrzle pike po rokah, vročino po hrbtenici in po nogah, elektriko, ki se je pretakala skozi mojo hrbtenico. lahko čutim mraz in vročino vode, ki je bila okoli mene. Spomnim se kisika, ki ga je bilo preveč. S konicami prstov sem čutila hlad stekla, s podplati pa hlad kovine, včasih vse to čutim še v spancu. In potem se spominjam moškega. Stal je v senci. Vse ostalo, pa je zavito v meglo.«
Nekaj trenutkov je premišljal. »To je vse česar se spomniš?« pokimala sem. »Zakaj pa te potem policija išče?« me je vprašal. »Ker sem pobegnila iz bolnice. Preden sem pobegnila, sta k meni prišla dva detektiva. Hotela sta se pogovoriti z menoj, a ne vem o čem. Delala sem se, da spim, da sem lahko odšla. Ne bi zdržala še ene doze pomirjevala. Mogoče, da bi opisala ugrabitelja, ampak to sta lahko storili tudi Ana in Nina,« premolknila sem. »Profesor Watson, zakaj je policija trkala na vaša vrata in kaj ste jim rekli?«
»Pokazali so mi tvojo zadnjo fotografijo in me vprašali, če sem te že kdaj videl. Povedal sem, da ja. Da si hodila k mojim uram kemije in biologije in da sem te nazadnje videl pred tremi meseci, ko si izginila. Vprašal sem jih, če je kaj novega o tebi, pa so rekli, da ni nič. Da si še vedno pogrešana,« mi je odvrnil.
Nekaj mi ni šlo skupaj. Mogoče res nisem detektivka, ampak zakaj bi policija tajila, da je oseba še vedno pogrešana, če so jo našli. In to po treh mesecih. Kaj se dogaja? »Ničesar nisem naredila, da bi me lovili,« sem obrambno rekla. Profesor se mi je nasmehnil, kar je bilo redkost pri njem. »Vem Sanja, vem.«
To me je pomirilo. Verjel mi je, da nisem zagrešila nobenega zločina. In žal mi je bilo, da sem ga vpletla v vse to. »Profesor ali vas smem vprašati, zakaj imate pod zemljo skrit laboratorij?« sem ga čez trenutek vprašala. Vedno sem bila preveč radovedna. »Imam ga zaradi službe. Kot raziskovalcu mi pošiljajo razne primerke in vzorce, ki jih poskušam indificirati. Za to potrebujem nekaj opreme. Pod zemljo ga imam zato, ker je tukaj največ miru in tudi tukaj se lahko skrijem če mimo pride tašča,« nasmehnil se je. »Nihče ne ve, da imam laboratorij pod zemljo in tako hočem, da tudi ostane. Ker drugače me bo čakalo veliko razlaganja in verjetno bom moral izpolniti veliko papirjev.«
Profesor Watson je velikokrat imel odbite ideje, ampak tale je bila najboljša med njimi. Čeprav je bila tudi nekako zelo pametna. Laboratorij pod zemljo? Nihče ne bi tega predvideval. Ampak vprašanje je bilo ali mi je povedal po pravici? Ali je res kar je povedal ali ga uporablja v kakšne drugačen namene.
Pokimala sem. »Nikomur ne bom povedala.«
Pokimal je in se mi prijazno nasmehnil. Bila sem presenečena. V šoli se je redko kdaj nasmehnil. »Oh,« je naenkrat rekel. »Mislim, da imam nekaj dekliških oblačil v tvoji velikosti.«
Šele tedaj sem se spomnila, da imam na sebi še vedno zbledelo črno bundo in bolniško pižamo. »Ostani tukaj spodaj,« mi je naročil. »Policisti so rekli, da bodo nekaj časa opazovali mojo hišo. Verjetno zato, če bi ti prišla kaj naokoli.«
Zavzdihnila sem in pokimala. Čez nekaj trenutkov se je profesor vrnil in sabo je prinesel kavbojke in temno moder pulover. Zahvalila sem se mu. Z stojali, kot so v bolnicah na katerih je pritajeno blago, sem si naredila pregrado. Nova oblačila sem odložila na tla in se slekla. Ko sem si slekla zgornji del pižame, sem na sebi zagledala nekakšen siv oklep v katerem se je prelivala rdeča in bela barva. Kaj za hudiča? Oklep je bil brez rokavov in sploh nisem čutila, da je na meni. Tudi na nogah sem ga imela. Bil je nekoliko daljši od kratkih hlač. Stopila sem iz pregrade. »Em, profesor Watson?« bil je obrnjen stran od mene. »Ja, Sanja?« je rekel. Razmislila sem, kako bi to povedala. »Em, hm, en majčken problem imam?«
»Kaj…« obrnil se je in ostal brez besed. »Kaj za vraga je to?« je v naslednjem trenutku vprašal. Skomignila sem z rameni. »Še sanja se mi ne. Samo ne morem ga sneti.«
Pomislil je in odšel nazaj gor. Čez nekaj trenutkov se je vrnil z vrtalnim strojem. Presenečeno sem ga pogledala in sedla na stol. Profesor je vklopil vrtalni stroj in začel vrtati v oklep. Zaslišala sem smeh. »Nehajte, to žgečka.«
Profesor je prenehal z delom. »Ste tudi vi…«sem začela in profesor mi je pokimal. »Kje si?« sem rekla. »Kdo si?«
*****************************************************************+
no, torej ima kdo kako idejo, zamisel, teorijo o vsem tem skupaj?
Next?
01. avgust 2016
Srsly?! Ugh! A morš res tko končat!
01. avgust 2016
Next
02. avgust 2016
Next!
02. avgust 2016
ja, little.mix. res morem tak končat
02. avgust 2016
*Jasmino ubijem z pogledom*
Hec, itak d te nebi ubila k morš najprej zgodbo končat( čeprou si jo šele začela )
02. avgust 2016
u163794
u163794
Ok men je skos mn jasn....... Kdo d fak je ta?
Neeeext
02. avgust 2016
oki tale Next je posvečen love.magic, ker me ne bo ubila (hvala ) in wolf13, da ji bo zdaj mal bolj jasn . uživajte.
**************************************************************





Tišina. Ponovila sem vprašanja. Čakala sva nekaj minut, a ni bilo odgovora. Profesor je zopet začel vrtati v oklep. Spet sva zaslišala smeh. »V redu, v redu. Saj bom govoril. Samo nehajte že,« je rekel glas. Profesor je prenehal. »No, kdo si? In kje za vraga si?« sem vprašala. »Nihče me ni že tako dolgo vprašal po imenu. Ime mi je Šurarlib fom Fortem. In kdo sta vidva?,« je rekle miren glas. Bil je nekoliko nenavaden. Tako čuden in neznan. Njegov ton, njegov tempo govorjenja je bil tako ne prepoznaven. »Jaz sem profesor Watson,« je rekel profesor. »Jaz pa sem Sanja Bellator,« sem rekla. »Kje si?« ga je vprašal profesor. »Hm,« je rekel Šurarlib. »To bo pa malo težje pojasniti.« »Ali bi se lahko pokazal, da bi te videla?« sem vprašala. Spet sva zaslišala njegov smeh. Bil je tako nenavaden. Tako nežen, ampak vseeno močan. »V bistvu me že vidita. Naj vama pokažem kje sem,« v tistem trenutku je nekaj zažarelo na mojem trebuhu in na hrbtu. Začutila sem prijetno toploto. Bilo je znamenje. Bil je velik krog v katerem sta bila luna in sonce, okoli pa je bilo na lunini strani šest peterokrakih zvezd, na sončni strani pa šest dolgih žarkov. Luna je bila sivo bele barve, sonce pa sivo rdeče. Ostala sem brez besed. Potrebovala sem nekaj trenutkov, da sem prišla k sebi. »Čakaj, ti, ti si oklep?« sem počasi rekla. Nisem vedela kaj naj si mislim. To je bilo vse skupaj noro. Ampak od leta 3111 je svet postavil nove temelje norosti. Človek, ki leti bi se pred kakšnim tisočletjem zdel nekaj najbolj neverjetnega, ampak zdaj je to postalo vsakdanje. Zaradi novih letečih desk, skoraj nismo več uporabljali avtomobil. Čeprav je vesoljski napad pustil kup opustošenja, je prinesel tudi velik napredek v tehnologiji. Ampak govoreči oklep. To pa je bilo nekaj novega.
»No, ne bi rekel ravno oklep. Jaz sem átalakít in prihajam iz oddaljenih galaksij s planeta Hónap (prebere se hunap). Ta oklep, ki ga nosiš sem jaz.«
Sedla sem. Začelo se mi je vrteti. Moj svet se mi je porušil na tisoč koškov. Zame ne bo nič več normalnega življenja. Nič več nočnih zabav in druženja s prijatelji. »Kako si prišel sem?« ga je vprašal profesor. »To je dolga zgodba,« je rekel Šurarlib. »Tisti vesoljci, ki so napadli vaš planet, so napadli tudi našega. In davek, ki smo ga morali plačati, da so naš planet pustili pri miru je bil, da smo nekateri odšli z njimi. Kot mladi smo imeli neverjetno sposobnost, da smo se lahko preoblikovali v nekatere stvari, ampak ko so nas v roke dobili tisti vesoljci so nas prisilili, da smo se preoblikovali v oklep in potem so v nas vgradili nekakšne čipe, da se nikoli več nismo mogli spremeniti nazaj in da nismo imeli svoje volje. Ubogali smo tistega, ki nas je nosil. Zdaj pa se je tisti čip končno scvrl. «
Profesor je poskočil. »Zdaj se spomnim. Videl sem takšne kot si ti. Napadli so vas in nič jih ni moralo ustaviti. Metki so se kar odbijali od njih. Nič ni moralo predreti oklepa, niti rakete ne. Ampak tisti vesoljci so imeli oklep vse povsod.«
V tistem trenutku se je oklep premaknil. Začel je rasti. Hlače so zrasle vse do gležnjev in potem so zrasle še na stopala kjer so postala bolj trdna za moje čevlje. Prav tako so postala bolj trdna na kolenih, kot za ščitnik. Rokavi na oklepu so rasli in se ustavili malo pred komolcem. Potem so kot niti sivo bele in rdeče barve začele prepletati na komolcu, da so skale močno mrežo iz čisto drobnih krogov. Ampak tam se niso ustavile. Odšle so na podlaht in tam so se spremenile v zelo trden oklep. Nato so se na mojih rokah pojavile rokavice, ki so bile odebeljene na sklepih prstov. Oklep je bil tudi odebeljen od začetka ramenskega obroča do konca rokavov. Tudi na prsnem košu je bil bolj odebeljen. Vrat je pokrivala ista kovinska mreža kot na komolcih. Na glavi pa sem imela kovinsko čelado, ki mi je prekrivala brado, lobanjo in del nosu. Imela sem dve luknji za oči. Na vrhu glave se mi je naredil čop. Gledala sem se v ogledalo, ki je bilo v kotu sobe. Globoko sem dihala.
******************************************************************
vem, da je ime čudno, ampak saj je tut on čudn...
08. avgust 2016
u163794
u163794
OOOOOOOOOO HUDOOOOOO!!!!!!!!!!!!!!!!!!! A je poj ona k ironman a kva, ne sj se hecam. drgač pa res hudo kje si tok dobro idejo dubla res?!
nnnnnnnnnnnnneeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxttttttttttt in to čim prej
08. avgust 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg