Forum
Ja, še en forum bo moj...
Pač ja če hočete brati katero drugo mojih zgod, so vsi linki na mojem profilu ali pa mi piši po zs-ju
Zgodba bo bol dramatično sestavljena...

***







***



Zvita v klopčič sem ležala na tleh kopalnice. Solze so mi polzele po obrazu, nisem več prenesla. Vse kar sem imela se je zlomilo v enem trenutku. Poslušala sem glasbo, ki je tiho igrala v ozadju in se poskušala osredotočiti nanj. Uspelo mi je za trenutek, ki je bil bežen. ˝Violet!˝ so me klicali glasovi okoli mene. Roke, ki so me hotele dvigniti iz tal. Upirala sem se. Gnusili so se mi vsi, ki so bili blizu. ˝Saj ni kaj hudega, ni dolgo več...˝ sem si po tiho rekla, komaj da slišno in zatisnila oči. Glasovi so postajali vse bol tihi, meglili so se, nisem razumela, kako, morda je bila vse ena sama laž. Tresla sem se. ˝Kmalu, kmalu...˝ besede so mi švigale po glavi, ko sem se še bol zvila. Črno. Vse se je popolnoma stemnilo. Slišala sem neke glasove, glasne in roke, ki so me dvigovale, edino, kar pa mi je le ostalo, je bila melodija od True Colors, ki se mi je pela v glavi in ki je še vedno tiho igrala na radiu, ki je bil v kopalnic.
Moje telo, ki je bilo brez moči, brez zavesti, so roke nosile okoli kot, da človek, kateremu pripadajo nikoli ni želel nič slabega. Kot da nikoli ni pomislil na maščevanje neki osebi, ki mu je storila krivico. Ampak kdo sem, da bi obsojala. Jaz, ki sem se svojega življenja spominjala le po delčkih. Do danes.
Bele luči so švigale nad mano, ljudje so tekli ob moji postelji in govorili, da naj preživim. ogledala sem naokoli. Bila sem brez moči in nisem mogla v redu obrniti glave. Videla sem le kako moji temno rjavi lasje padajo čez belo obleko, k sem jo imela oblečeno in belo posteljnino na kateri sem ležala. Potrudila sem se in obrnila glavo na stran. Če bi imela dovolj moči bi zakričala. Posteljnina, ki je bila bela, je bila ob strani krvavo rdeča. Glava mi je padla nazaj. Spet so nad mano švigale bele luči. Z priprtimi usti in solznimi očmi, sem gledala vanje in upala da se vse konča. Mogoče so mislili, sedaj, da sem vse pozabila. Zatisnila sem oči in si v mislih spet pela zadnjo pesem, ki sem jo slišala. Vsi so mislili, da sem neumna mala najstnica, ki je imela le male probleme in niti tistih veliko in si iz njih naredila velike težave, niso vedeli da to ni bila resnica. Mislili so, da se je vse končalo. Niso vedeli, da se je komaj začelo.

***

No torej to je začetek...

Hočete slike oseb?

Mnenje?

Next?

Boš bral/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

11. marec 2016
u199744
u199744
Next
11. marec 2016
Next
11. marec 2016
u143259
u143259
Neeeeeeeeeeeeext fuk dobr zacetk
11. marec 2016
u208710
u208710
Next
12. marec 2016
Next :3
13. marec 2016
Hvala za nexte

***







Odprla sem oči in prestrašena ogledala naokoli. Ležala sem v postelji obkoljena od zdravnikov. ˝Tukaj študentje, vidite tipičnega pacienta z depresijo.˝ zdravnik, ki je vodil vizito je odkril mojo levo roko ip pod odeje in jo pokazal študentom. Vsi so pokimali in si nekaj pisali v bele knjige, ki so jih nosili ob sebi. ˝Pa ja, depresija..˝ nahršila sem se. Zavzdihnila sem in glavo položila nazaj na trd bel vzglavnik. Zdravnik in študentje so odšli iz sobe, da sem ostala sama. Tišina v sobi me je ubijala. Vseeno pa je bilo boljše kot z njimi. Bela svetloba mi je razžirala oči, zato sem jih počasi zatisnila. ˝Do jutri še bom tukaj.˝ sem si rekla v mislih in spet zaspala. Čudno je bilo, da sem lahko spala le v bolnišnici, ampak počutila sem se varno.
Zbudil me je hrup, ki je postajal zmeraj glasnejši. Odprla sem oči in prestrašena pogledala naokoli. Zaslepila me je spet ta bela luč. Skozi vrata so pritekli zdravniki in medicinske sestre z vozičkom. Nisem mogla videti koga so pripeljali, ker so bili vsepovsod zdravniki, ki so se pogovarjali in zapisovali neke reči na tabelice. Hotela sem se že vleči nazaj, ko se je pogled razjasnil, ko so zdravniki in medicinske sestre odšli. Pogled mi je padel na fanta, ki je ležal v postelji. Nato pa so se ugasnile luči. Nič več nisem videla, saj so se mi oči morale navaditi na temo. Nekaj krat sem pomežiknila z očmi, da so se navadile nato pa spet pogledala na posteljo, ki je stala nasproti mene. Zravnana sem sedela na postelji in gledala v fanta. Po turško je sedel sredi postelje v beli majici, ki ni bila od bolnice. Njegove zelene oči so se kar svetlikale, ko je strmel vame. ˝Zakaj si tu?˝ sem vprašala po dolgi tišini. ˝Baje sem nor.˝ je rekel z nasmeškom na obrazu. ˝Pa ti?˝ je vprašal, ko je pogledal skozi okno. ˝Več razlogov, glavni mogoče ta.˝ dvignila sem levo roko.˝ pogledal je vame. Zavzdihnil je in spet pogledal skozi okno. Ni nisem rekla in tudi on ne. Vedela sem da se bo nekaj zgodilo vseeno pa ne kaj. Počasi je pričel premikati svojo roko. Prijel je Levi rob svoje majice in ga zavihal navzgor. Zajela sem sapo. Na njegovem boku je bil velik obliž, ki je bil prepojen z krvjo tako, da je bil že rdeč in samo na malo katerih področjih bel. ˝Dobrodošli v realiteti.˝ je rekel, spustil majico in se mi nasmehnil. Pogledala sem ga z vprašujočim pogledom. ˝Kako to misliš?˝ sem počasi vprašala in se naslonila nazaj. Pričel se je smejati. ˝Kaj?˝ sem prestrašeno vprašala. Nehal je n me resno pogledal. ˝Tri dneve si tukaj, nato pa greš v norišnico. Si pogledala naokoli ko si prišla, ali si bila zvezana na posteljo? Tukaj smo vsi enaki. Imajo nas za motene najstnike, ki so zavili na napačno pot in so postali moteni.˝ spet je pogledal skozi okno. Strmela sem vanj. ˝Je to res? Pa saj se lahko odpustim, polnoletna sem.˝ sem se spraševala in si dajala odgovore nato pa pogledala skozi okno, da bi videla kam strmi. ˝Rešetke?!˝ sem vzkliknila, ker nisem mogla verjeti, da je to res. ˝Niso edino, kar preprečuje, da bi pobegnil.˝ pogledal je proti meni. ˝Nočem v norišnico.˝ sem tiho rekla, a dovolj glasno da je slišal. ˝Potem si za pobeg?˝ je vprašal in stopil iz postelje ter prišel do mene. Nasmejan je pristopil do mene in tiste zelene oči so strmele vame. Prijel me je za roki in mi sporočal, da ima upanje. Pogoltnila sem slino in prikimala. ˝Ja.˝ sem nato bolj odločno dodala in se mu nasmehnila nazaj. ˝Kako ti je ime?˝ spustil je moje roke in se z nasmeškom vrnil nazaj v svojo posteljo. ˝Violet.˝ sem rekla in se spet naslonila nazaj. Ker vzglavnik več ni bil naslonjen na steno, se je moje telo dotaknilo mrzle stene in zmrazila sem se. Pogledala sem nazaj v fanta, ki me je samo čudno gledal. ˝Kaj?˝ ˝Nič samo, to je tako American Horror Story.˝ je rekel in me še kar čudno gledal. ˝Prva sezona.˝ sem se zasmejala. ˝No vsaj lahko bi bila.˝ sem se zresnila, a sled nasmeška je vseeno ostala na mojem obrazu. ˝Kako pa je tebi ime?˝ sem vprašala in povzdignila obrv. Nasmehnil se je. ˝Ne boš verjela.˝ je nato dodal in pogledal navzdol. ˝Povej no.˝ sem malo tečno rekla, da bi ga pripeljala do tega da bi mi povedal. Pogledal me je, od spodaj navzgor, brez da bi povzdignil glavo. ˝Tate.˝ je rekel po kratki tišini. Osupnila sem, nato pa se nasmehnila. ˝Vseeno ni si Evan Peters.˝ oba sva padla v smeh. Dolgo v noč sva se še pogovarjala, nato pa odšla spat, ko je bila ura 3.
Vsake toliko časa sem se ponoči zbudila zaradi sanj, ki so bile neznosne. Izrezki spominov, so se v moji glavi igrali in prišli v mojo podzavest. ˝Niti v sanjah se jih ne morem otresti?˝ sem si mislila, ko sem gledala v strop. Zatisnila sem oči in pred sabo sem videla enega od spominov, ki sem ga pogrešala 7 let, ki bi mi koristil toliko že prej, sedaj pa je bil žalosten kanček v mojem življenju, ki ga ne razumem in ne vem zakaj se ga nisem spomnila.

...

Bil je moj 11 rojstni dan. Ležala sem na travi, ki je bila prijetno mrzla, v tako vročem poletnem dnevu. ˝Violet!˝ slišala sem mamin glas. Hitro sem se vstala in stekla do nje. Stala je pred našim mercedesom srebrne barve, z vrečko v roki. Bila je vsa nasmejana in v roki je imela veliko vrečko. Stala sem pred njo, ko mi je vrečko potisnila v rok. ˝Pojdi se preobleci, tukaj imaš obleko, darilo za rojstni dan. Z očetom veva da imaš rada temne barva, vseeno sem hotela nekaj malo bolj svetlega.˝ se je nasmehnila. Odprla sem vrečko in pogledala vanj. Obleka je bila na zgornjem delu bela, na spodnjem delu pa črna z belimi rožicami. Povzdignila sem pogled in objela mamo, ter se odšla preobleči. Ko sem prišla nazaj, je bil avto že pred hišo in v njem sta me čakala moj oče in mama. Sedaj, sama sebe zasovražim vsakič ko pogledam v ogledalo. Sovražim to, da izgledam točno tako kot moja starša in da o njiju praktično ne vem nič. Imam le spomine, ki mi povejo nekaj stvari, ki si jih nato sestavim kot sestavljanke sicer pa ne vem koliko sta bila stara, od kot sta bila,... Temno rjavi lasje in svetlo modre oči, polne ustnice in majhna postava. V sebi vidim zmeraj svojega očeta, v katerem je še vedno izgled moje mame.
Usedla sem v avto in odpeljali smo se, Nisem točno vedela, kam se peljemo, a zaupala sem, da bo zagotovo zanimivo. Res je bilo.
Med potjo sem zaspala, čeprav ni bilo pozno, a izmučena sem bila od dolge vožnje. ˝Neee!!!˝ prebudil me je mamin krik. Zbudila sem se, ko je bilo že prepozno Zadnje kar sem videla, je bil kamion, ki je vozil po napačni strani ceste in se je zaletel v nas. Zatisnila sem oči, ko me je zaneslo skozi slabo zaprta vrata v jarek ob cesti. Od vseh bolečin sem komaj prilezla ven, čeprav sem obžalovala. Edino kar sem videla, je bil očetov popolnoma razbit mercedes, ki je bil raztrgan na koščke od malih do velikih, kot da bi strgal papir. Kamion, ki se je zaletel v nas, pa je imel razbito vso vozniško kabino. Reševalcev še ni bilo nikjer, a vedela sem da je bilo tako ali tako prepozno. Videla sem očeta in mamo, ki sta bila v delu avta, ki se je še nekoliko držal skupaj. Mama, je bila v objemu z očetom, oba pa sta bila krvava. Solze so mi tekle po očeh, ko sem tekla v bližnji gozd. Nekatere so bile solze bolečin, nekatere žalosti. Pravzaprav mi je bilo vseeno, hotela sem se samo nekam zateči in upati, da so vse le hude sanje iz katerih me bo prebudil nežen mamin glas, ki mi bo napovedal da je čas da odidem v šolo. Žal ni bilo tako. Od vseh solz in bolečine sem zaspala naslonjena na drevo ob katerem sem se sesedla. Pozno ponoči, so me zbudile luči avtomobilov, ki so prišli po mene. Med njimi je bila teta, ki me je nato vzela kot svojo.

***







***

Tate:






Violet:





...
Mnenje?

Next?
13. marec 2016
P.S. se opravičujem za slovnične napake
13. marec 2016
nextt ful dosti pišeš, pa ful kul
13. marec 2016
Next
13. marec 2016
u209126
u209126
Neext ful dobr
13. marec 2016
Next! + nova bralka
14. marec 2016
Next
14. marec 2016
u209962
u209962
Next *-*
18. marec 2016
u143259
u143259
Fuuul dobr
Neeeeeext
19. marec 2016
u208710
u208710
Next
19. marec 2016
u199744
u199744
Next
20. marec 2016
Next
21. marec 2016
u208710
u208710
Next
21. marec 2016
Next nova bralka
21. marec 2016
Hvala za nexte

***







˝Zbudi se. Zbudi se!˝ glas je postajal vse glasnejši in cukanje za roko vse bol boleče. Odprla sem oči in zmedeno pogledala naokoli. Pred mano je stal Tate in razburjeno gledal naokoli ter me močno držal za roko. ˝Saj dobro, nimam več krvi v roki.˝ sem rekla z nizkim glasom in se zravnala pokonci. Glavo sem obrnila na levo in zaslepila me je svetloba sonca, ki je prodirala skozi bledo bele zavese, ki so bile obešene na oknih. Zavzdihnila sem in se posvetila nazaj k Tatu. Prestrašila sem se, ko sem videla njegov obraz čisto ob mojem, tako da sem že morala škiliti, da sem ga lahko gledala v oči. Čutila sem njegovo sapo na mojih ustnicah. Bil je ves miren, čeprav je vedel, da mogoče nikoli več ne bo prišel iz te bolnišnice. Malo se je umaknil in odprl usta. ˝Danes je dan. Če nama danes ne uspe pobegniti, je konec z nama.˝ je povzdignil obrv in zmajal z glavo. Belo, tanko odejo, z katero sem bila pokrita sem potisnila navzdol vse do mojih gležnjev in noge skrčila k mojemu prsnemu košu, da sem glavo naslonila na svoja kolena. Zamislila sem se. ˝Kaj pa če res spadam tja v norišnico? On govori tako veselo o pobegu, da mu življenje gotovo pomeni vse. Ni nor. Vem da ni, ampak mogoče sem jaz. Mislim, da sem vse pozabila in se šele sedaj spomnila, mogoče pa le imam motnje, mogoče le nisem tako normalna kot sem mislila.˝ misel na to me je razžalostila. Tate, je prisedel k meni na posteljo in svojo roko ovil okoli mene. ˝Vidim, da si žalostna, žal ne vem razloga zakaj, veš ne verjamem, da je glavni razlog zaradi katerega si tukaj rezanje. Nočem te siliti, da mi poveš svojo zgodbo, ampak samo hočem, da veš da te bom poslušal.˝ rahlo me je poljubil na lice in nato odšel iz sobe. Gledala sem za njim in bilo je kot da bi gledala kako odhaja v počasnem posnetku. Njegovi koraki, so odmevali glasneje, čeprav se je zmeraj bolj oddaljeval in so se vrata počasi zapirala za njim. Nič ni rekel, niti pogledal me ni. Zaprl je vrata kot da me ne pozna, ali kot da sem ga prizadela. Mogoče ga je le nekaj mučilo in ni imel volje? ˝Vse je mogoče, ali pač?˝ sem se tiho vprašala in se počasi vstala iz postelje. Slišala sem kako je škljocnilo v mojih gležnjih, kakor da bi se mi kost zravnala nazaj kamor je spadala in tudi tako je zabolelo. Bil je čuden občutek spet stati na nogah. Malo sem se majala in tudi moja hrbtenica ni hotela opravljati svoje naloge. Počutila sem se kot zadnje sranje, nepotrebno, da sem na tem svetu in brez vsakršne moči v telesu. Postavila sem se pred okno in uživala v žarkih sonca, ki sem jih lahko ujela in ki jih niso zatrle rešetke. Nisem bila dolgo tam, saj me je zmrazilo od mrzlih ploščic na katerih sem stala. Niso se kaj prida zagrele od medle sončne toplote. Obrnila sem se in pogledala naokoli po sobi. ˝Je lahko še huje? Zaprt za štirimi stenami, bele barve, brez kakršne koli druge barve kot bele in negativnimi občutki, ki so v vsakem kotu sobe?˝ zamislila sem se, ter se to spraševala, med tem ko sem si iskala obleke iz velike bele lesene omare, ki je stala ob strani moje postelje. Našla sem si črne pajkice in svetlo sivo majico, ki več ni bila niti malo oprijeta. Glede na to, da sem bila zaprta v bolnišnico, sem se v svojih oblačilih takoj počutila bolje, ampak to je trajalo le za trenutek, preden da ni zazvonil zvonec, ki je oznanil da je zajtrk in da se morajo vsi zbrati v jedilnici, ki se še niso. ˝Super...˝ sem zavzdihnila in se počasi zvlekla do vrat, ter po dolgem hodniku, osvetljenem z belimi lučmi, ki so od sebe oddajale vibracije odšla do jedilnice.

***







P.S. Sorry ker je Next dolgočasen
21. marec 2016
Ni dolgocasen...nextt
21. marec 2016
u143259
u143259
Ni dolgocasn prou fajn je
Neeeeeext
Pa nj skupej pobegneta
22. marec 2016
Next
22. marec 2016
u208800
u208800
Next Next Next nextt
22. marec 2016
še 3 nexte
27. marec 2016
Next
27. marec 2016
2
27. marec 2016
Next!
30. marec 2016
1
30. marec 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg