Forum
Haj. Med prebiranjem blogov, ki sem jih med poletjem pisala in objavljala na znano najstniško stran smrkljo so me nekako zalili dobro znani spomini. Pisala sem z srcem, dušo in mogoče se to zdi kateri od vas čudno ali nepredstavljivo, ampak res sem. Jokala sem se, smejala. Noro je kako me je vse skupaj zasvojilo. Da objavim delčke sebe čeprav ljubezni, katera je bila seveda glavna tema kar nekaj blogov nisem poznala. Kar tako, saj veste, iz realnega življenja. Opisala sem jo kakor sem jo čutila v trenutkih, ko sem brala, gledala filme...
In spomnila sem se, da bi lahko nekaj blogov delila z vami. Če si želite. Lahko napišete next ali karkoli drugega in vam objavim.


04. februar 2014
Neeext
04. februar 2014
neext
04. februar 2014
Bom objavila nekaj testnega, da si boste lažje predstavljale.
Naslov: V trenutku, ko jo je zagledal okrvavljeno se je zavedal kaj je izgubil.

Še vedno je bila ujeta v besede. Preteklost. Poslednja dejanja. Ni je zajel mrk, še naprej je sijalo žgoče sonce v opomin, da bodo vedno spomini. Tam nekje. Globoko v njej. Pa ni več želela vedeti zanje. Verjeti vanje. Jih živeti. Konec je bil le začetek nekega težkega odobja. Solz. Pričakovanj, da ga bo zagledala. Pa čeprav za trenutek. Vsi šolski dnevi, vsa zbadanja, vsi ljudje, ki so jo za hrbtom obrekovali a na koncu objeli brez problema.. Vse je prenašala. Da bi ga videla. Tisto uro. Ko se je poknil na stol nasproti nje. Ko je z levo nogo podrsal ob njo, čeprav se tega ni zavedal. A ni je več gledal, kot da je edina. Ni je več počakal po uri. Močno stisnil v objem. Pustil, da je glavo zakopala v njegov vrat iskajoč za njegov parfum. Ni ji več pisal. Ni je več klical. Toda še vedno je bil prvi v imeniku. Njegova sporočila so bila še vedno najbolj brana. Rumena stran beležke na kateri je bilo jasno napisano srečanje tistega dne jo je bodlo v oči. Solza kane. Spomini se odvrtijo kot po tekočem traku. On je tam. Drugo objema. Drugi se smeji. Drugo poljubi. Nežno. Gledata se na enak način, ko sta se onadva. Zajame jo tema. Skozi megleno zaveso solz opazi, da se držita za roke. Svojo sunkovito dvigne in z močnim stiskom na usta skuša prekriti glasno ječanje. Stoji kot kip. Ne prestavi se. Ne čuti, ko se manjša generacija zaletava vanjo. Opazi le njega. Njo. Njune prijatelje. Njegov smeh. Njen smeh. Njune dotike. Njuno ljubezen. Končno jo opazi. Zaskrbljeno pogleda temno maskaro, ki vijuga po njenem bledem licu. Punca jo ne opazi. A zanjo se čas ustavi. Noče tega. Noče pomilovanja. Obrne se. Rame ji zadrhtijo. Vseeno ji je. Glasno zajoka. Kot še nikoli. Noge je ne držijo več. Pade na tla. Naramnica torbe ji sunkovito zdrsi iz ramen. Obraz zakopa v roke. Hlipa. Ječi. Gledajo jo. Nekateri se ji smejijo. Drugi imajo zaskrbljene obraze. Končno nekdo pride. Ne meni se kdo je. Le močno ga objame. Glavo položi na njegove rame. Zavoha znan parfum. On je. Tudi on jo stiska. Najprej skeptično nato vse močneje. Nič ne rečeta. Odmakne se od njega. Odrine ga. Grobo. Pogleda ga z jeznim leskom. Opazi njegove rdeče oči. Mar joka? Vstane. Komaj. Teče do stopnic. Vse do strehe. Ne razmišlja. Požene se, kot da bo zamudila zadnji vlak. Torbo odvrže v kot. Na roko si z kuliju napiše, da ga ljubi. Močno. Z vsem svojim. Stopi do prepada. Do tovora smrti. Joka. Še močneje. Še silovitejše. Pade. Ne kriči. Prepusti se vetru. Ta odnaša njene solze. Jih suši. Požene se v neznano z pekočim občutkom njegov rok. Požene se z željo, da bi poletela. Prileti na realna tla. Močno pokne. Obleži. Z roko obrnjeno na stran, kjer si je napisala, da ga ljubi. Že spi. Tam je zdaj. V raju. Zdaj opazuje svet odzgoraj. Opazi kako pritečejo zmedeni dijaki iz šole. Opazi njega. Rine se skozi množico. Opazi sledi solz. Teče do od krvi preplavljenih tleh. Zajoka. Močno. Nežno podrsa po že sedaj mrzli in negibni roki. Nežno podrsa napis. Kriči. Naj se vrne. Šele v tistem trenutku, ko jo je gledal mrtvo na tleh se je zavedal kaj je izgubil.


04. februar 2014
Neeext
04. februar 2014
Next
04. februar 2014
next
04. februar 2014
Naslov je PLES:
Moja ušesa v oddaljenem tonu zaznajo nežno glasbo saksofona. Zaprem oči. Roke in noge, kar same iščejo gibe, ki bi jih proizvajale. In tako plešem. Levo, desno, levo desno, zasuk,levo, desno, levo, desno, levo, desno... Roke, plapolajo ob telesu, se mu prilegajo, ga oblegajo.. Tako lepo mi je. Veter piha, skozi priprto okno in hladi, mojo še malo prej od vročine pregreto kožo. Zavrtim se. Glasba se ne konča. Nadaljuje se. Na začetku nežno, nato vse glasneje. Plešem hitreje... Levo, desno, levo... ne dohitevam več možganov, ki želijo nadzirati. Sama sem. Sama s sabo. Srce se umiri. Bije, počasneje kot ponavadi. Telo preplavi neverjetna harmonija ujemajočih se tonov. Čas se ustavi. In, naenkrat me preplavi nostalgija. Po še enem telesu. Ki bi dopolnil moj ples. Me objel, zavrtel in pustil, da glavo naslonim na njegove rame. Pa ni nikogar. Skušam pozabiti. Plešem, kot še nikoli. Toliko preobratov. Naenkrat se vse konča. Glasbilo, preneha proizvajati veličastne stvaritve. Vse, se postavi nazaj na tirnice. Šok. Srce bije hitreje, dihanje je hitrejše, silovitejše. Sesedem se in se zavem, da samo sanjam.


08. februar 2014
NICE
08. februar 2014
Uaaau pleees

Next
08. februar 2014
Neki samo za vaju hahahaha:
Pogrešam te. Pogrešam tvoj smeh. Pogrešam tvoj glas. Tvoje poljube. Objeme. Tvoje besede. In vem, da verjameš, da nama ne bo uspelo. In vem, da je druga tam. Da druga ne pogreša ničesar tvojega. Ker ji zdaj daješ vse to. Ker ji zdaj govoriš to. Kar si nekoč meni. Vem, da zdaj vidva imata svoje nore trenutke. Vem, da zdaj njej poveš vse. Vem, da je zdaj ona smisel tebe. Tvojega življenja. Želim si te še zadnjič videti. Pa vem, da ti nočeš. Da nočeš obujati starih spominov, ki si jih nekje na dnu srca pokopal. Dal v krsto. Na njih se spomniš samo na kakšen dan, ko me vidiš. Kaj pa jaz? Spomini so tukaj. V moji glavi. Srcu. Duši. Vrtijo in vrtijo se. Kot, da bi živela vsak delček njih posebej. Kako naj pozabim vse kar sva imela? Povej mi. Reci. Nekaj. Ne odidi še. Potrebujem te. Moje srce se trga. Polovice tebe te vleče na drugo stran, polovica mene me vleče na drugo. Zmaguješ. Želim si te. Želim si te še zadnjič poljubiti. Želim še zadnjič zaspati ob tebi. Želim se še zadnjič zbuditi ob tebi. Želim si še zadnjič reči, adijo. Sama sem. Umiram v trpljenju samote. Nikogar ni. Niti tebe. Pa si obljubil, da boš vedno tu. Odšel si, ko je prvi vlak speljal. Ko je nebo zamenjalo svojo stran. Ko si mene zamenjal zanjo. Še dolgo bo trajalo, da bom pozabila. Da bom odpustila. Sem sploh zmožna oprostiti? Želim si, da bi ti kdaj čutil takšno bolečino. Kot jo jaz. Da bi ti jokal za izgubo. Da bi se ti sekiral za vse spomine, ki sva jih imela. Da bi ti čakal na trenutek, ko bi me videl. Zdaj čakam samo jaz. Na nekoga, ki bo boljši. Ki me bo imel rad. Zlomil si mi srce. Se zavedaš? Vrzi na tla krožnik. Razbil se bo. Ne bo ga več moč popraviti. Se zdaj zavedaš kaj si storil z mojim srcem? Nepopravljivo napako. Morda te je stala mene. Morda je bila odrešitev. Ne vem. Zame je bila tvoja napaka umor. Umor delčka tistega kar sem čutila. Umor mene. Zdi se mi, da se lomim na pol v upanju, da bom še kdaj uzrla v tvoj obraz. Samo še enkrat? Slišiš? Samo še enkrat... samo še enkrat bodi moj. Bodi moj. Bodi moj. Bodi moj. Ne odidi. Daj no. Kja naj zdaj naredim z čustvi? Povej? Reci? Kam jih naj odvržem? Kako naj jih pozabim. Točno. Vseeno ti je. Ne verjameš v ničesar. Ne verjameš več v tisto kar je bilo najino. Veš kaj? Globoko v sebi sem vedela, da boš nekoč odšel. Da boš pustil vse za sabo. Našel nekoga drugega. Zdaj so te besede kot najstrožja kazen. Nisem se jih nikoli zavedala. Nisem se nikoli zavedala bolečine, ki jo prinašajo. Zdaj vem. Zdaj čutim. Črno nebo se je zgrnilo nad mano. Nikoli ne bo več, kot je bilo. Dovolj imam. Dovolj bolečine. Samote. Želela sem ti samo povedati, da te pogrešam.


10. februar 2014
Kak žalostnoooo ): grduh mali
Next
10. februar 2014
nexxxxxxxxtttttt!!!
11. februar 2014
Hallelujah. Nežen duet. In veliko neznancev. Njegova slika in njegov nasmeh. Slika uokvirjena v črn okvir, položena na vrh krste v kapelici. Ona. Njen lažen nasmeh. Njeni lažni odgovori, da je dobro. Njena lažna maska, ki bi jo lahko uničil le en samcat droben pritisk. En samcat droben objem. Dva drobna dotika ram. Kaplje solz drugih ljudi na njenih licih ob objemu. Solze ljudi ob besedah 'moje sožalje'. Ni jim žal. Niso ga poznali. Roka spolzi po rjavi hrastovini. Hlipanje in ječanje. Spomini, zavreti v enem loncu. Zaradi enega ognja, ki ga nihče ni mogel pogasiti. Ukrotiti. Duhovnikova molitev za njegov večen mir. Njegove sklenjene roke in nežno izgovorjene božje besede. Kako jim naj verjame? Kako lahko zaupa nekomu, ki ji ga je odvzel. Ni ga še potreboval. Ne. Ne tako kot ona potrebuje njega. Njegov objem. Njegovo tolažbo. Njegove poljube in ljubezen. Zakaj? Zakaj je odšel? Jo zapustil. Slišala je zvok motorja. Zdelo se ji je, da sliši njega. Njegovo srečo. Njegovo srečo ob svobodi. V njej se je počasi sesuvalo. Vse. Vsi delci živega so odmirali. Ker niso imeli njega, da bi vanje črpal željo po življenju. Njegova mama. Njegov oče. Vsi zaviti v tančico žalosti. V mrežo samote. Praznine. Jo bo lahko kdo zapolnil. Mama ovita v črn šal, z krčevitim jokom, ki je izgubljeno zapolnil tišino. Oče je umiral v sebi. Lahko je videla. Njegove rdeče oči in njegovo silovito željo po lajšanju duše z otroškim jokom. Naenkrat se je zlomila. Videla ga je. V ozadju. Bil je naslonjen na steno in jo opazoval. Obraz je bil brezizrazen a povedal ji je toliko. Slika se je razblinila. Padla je na tla. Srce je podiralo rojstne temelje. Solze so polzele po licu kot nešteto dežnih kapelj polzi na zemljo. Njen jok je bil obupan. Uničen. Žalosten in boleč. Nekdo jo je prijel za ramo. Glavo je položila na roko. Maskara je izbirala svojo pot ter iskala zavetje v bledem licu. Nekdo jo je stisnil k sebi. Njegova mati. Jokali sta skupaj. Oče je jokal. Za njemu. Za njegovo nesrečo. Njena črna obleka je bila le kos. Lice je naslonila na krsto, da so solze polzele še po njej. Kje si? Me slišiš? Kje si? Zakopan v dolgi škatli. Nimaš zraka. Nimaš več življenja. Kdo ti je dovolil, da si odšel? Kdo? Povej? Ostani, prosim. Reci adijo. Reci, da nočeš oditi. Da želiš ostati. Reci. Reci, prosim. Zakaj te ni tu, da bi mi obrisal solze. Naenkrat jo nekdo potegne k sebi in močno objame. Njega odnesejo. Se je bo kdaj še spomnil? Joka v črn šal. Joka kot še nikoli. Pogrebniki, oblečeni v črno, noseč njegovo krsto pred izkopano jamo. Počival bo med zemljo. Med mrzlino, čakajoč na toplino nekoga. Nekdo je ob njej in počasi stopata za njimi. Tako je žalostna. Mrtva. Mrtva je v sebi. Obrne se porti nebu in njen izraz je poln jeze. Žalosti ob izgubi. Žalosti po vprašanjih, želenih zaradi odgovorov. Zakaj si ga vzel? Duhovnik izreče zadnjo molitev. Molijo z njemu. Molitev njihovega gospoda. Jezusa Kristusa. Krsto položijo v izkopek. Prime bel cvet in ga odvrže. Nato roko globoko zakopa v prst, da jo objamejo njeni členki. Še zadnjič posuje po njem in ga zapusti. Sam boš. Si slišal, ljubi? Ostajaš sam. Njegovo sliko pritiska k prsim in išče njegovo podobo. Zdi se, da jo njegova roka poboža po licu. V slovo. Zasujejo ga. Dokončajo svoje delo. Ljudje odhajajo na obljubljeno sedmino. Ona ostaja. Kleče pred njegovim grobom. Z eno željo. Da ga še enkrat vidi in vpraša zakaj je tako težko reči adijo.
10. marec 2014
Next
10. marec 2014
u153052
u153052
next
13. april 2014
u166774
u166774
Waw, občudujem način, s katerim ti uspe, da vsaka beseda resnično dobi svoj globok pomen in se dotakne bralca. Tvoje pisanje se prav razlikuje od vseh ostalih. Neverjetno je. Next^-^
13. april 2014
SANJE ZDROBLJENE V PRAH V PRIČAKOVANJU, DA OSTANEŠ!
http://www.youtube.com/watch?v=33H5zM-ErlA

Sanje zdrobljene v prah. Solze na licih. Še neizrečene besede počivajoč na ustih prekritih z debelimi kapljami utvar in želj. Da ostaneš. Postaja. Prihajajoč vlak in raztresenost ljudi. Ti in ona. V svojem malem svetu pričakovanega. Tvoja roka na njenem licu in njene ustnice usločene na tvoji koži. Njene zaprte oči skozi katere tečejo solze pomešane z črno barvo pesimizma. Ostani. Stiskaš jo k svojim prsim in z eno roko skušaš obdržati potovalko. Zakaj si zakopal njeno sliko pod oblačila? Jo nočeš več videti? Tvoja brada počiva na njeni glavi in trudiš zadrževati solze. Res jo imaš rad, kajne? Tako močno se te oklepa, da ne želiš več reči, da boš moral kmalu oditi. Ji še zadnjič pomahati v slovo. Črna majica je mokra, ona je žalostna. Zakaj si jo spravil do tega? Naenkrat spustiš potovalko. Zdi se, da nihče ne sliši poka pristanka. Tako močno jo objameš z obema rokama in jo poljubljaš po čelu. Po nosu. Po licih. Dokler ne prideš do ustnic. Dokler se ne srečaš z njenim pogledom. Dokler ne užiješ njihove topline. Gleda te. Do kdaj boš lahko gledal njen zlomljen pogled in se trudil obvladovati. Njene velike oči izgubljene v solzah in črni maskari. Že zdaj jo pogrešaš. Tisti lepi spomini se vrtijo v tvoji glavi. Zakaj jo zapuščaš? Tako te ima rada, da je povsem izžeta. Povsem uničena. Ljudje vaju gledajo. Združena v poljubu. Starejši zmajujejo z glavo, neko dekle joka. Sta res tako žalostna? Tako se je prižela k tebi in glavo naslonila na rame, da te boli, kajne? Zapuščaš jo krhko. Samo. Na dnu svojega srca veš, da ne bo zdržala. Da bo mrtva v sebi. Da jo boš pogrešal, še bolj kot ona pogreša tebe. Že zdaj. Zvok vlaka zapiska. Zdrzneš se. Čas je. Nežno jo odrineš a joka še trikrat močneje. Primeš potovalko, jo poljubiš na lice in ji rečeš, da jo ljubiš. Otožno se ti nasmehne. Odideš. Ne gledaš nazaj. Huje ti bo. Enostavno veš. Vkrcaš se in se trudiš ne misliti nanjo. Vlak odpelje, ona joče na tleh. V srcu te stiska, bojiš se zanjo. Bo sploh preživela? Zapreš oči in si jo predstavljaš kako se smeji. Kako je srečna. Lažje ti je. Naenkrat jo vidiš drugačno. Zlomljeno. Samo. Uničeno. Kako jo grabijo kremplji smrti. Solza ti spolzi po licu. Ne obrišeš je. Veš, da bo tam kmalu še nešteto drugih. Združenih. Vsaj nekdo ni sam, kajne? Iz potovalke izvlečeš njeno sliko. Se ti mar podoba razblinja? Pritisneš si jo k prsim in zajokaš kot otrok. Tam je zdaj. Ni je ob tebi. Ni več nje. Osebe, ki jo tako potrebuješ. Ne meniš se za ljudi, ki te vprašujoče gledajo. Obrneš se proti oknu. Kje si, draga? Pojdi z menoj. Ne odhajaj proč od mene. Prosim. Ljubezen moja. Želiš si, da ne bi bilo samo zlomljeno srce na obesku. Njeno ime ti odzvanja v mislih. Edino kar vidiš je njena podoba. A nekaj veš. Da boš nekega dne prišel nazaj. In ona te bo čakala. Kot te je čakala celo življenje.
16. april 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg