Forum
To bo moja prva zgodbica <333'' Ne pričakujte, da bom nextala kar naprej, ker nisem ves čas na kompu. :$ Kadar bom pač mela čas se bom fhool potrudila c;
***
1.
Bilo je hladno jutro v začetku decembra. Spuščala sem se po kamniti potki navzdol, čez most nad potočkom in proti veliki sivkasti stavbi, šoli, ki me je kar odbijala stran od sebe. Spet nisem imela nobene volje, da bi vstopila skozi tista steklena vrata in se podala k novim težavam naproti. Ker, če dobro pomislim, mi dela vedno težave le šola: slabe ocene, prijatelji, s katerimi se zabavaš in za katerimi jočeš… Hotela sem preživeti normalen, miren in zabaven dan. V osmem razredu so se stvari zelo zapletle. Vsa ta leta sem bila v šoli odličnjakinja, zdaj pa postajam zmedena luzerka. Slabe ocene, pa najhuje: težave s prijatelji. Na začetku sem bila z Ivo. Iva je bila popolna, zabavna, smešna, super in še enkrat super. Ne vem, zakaj sem kar naenkrat zašla k Ivini dobri prijateljici Eli, ki je kmalu postala moja BFF. Potem sem Elo zamenjala s Piko in kasneje sem ugotovila, da je Pika grozna prijateljica in zdaj je moja BFF Alja. Vedno sem hotela biti z Aljo. Ampak pravijo, da, ko sreča pride, sreča gre, ali pa ravno obratno. Včasih mi ostane le še upanje, da se bo vse dobro končalo. Ali pa bi se morala enostavno prepustiti toku in se družiti z vsemi? Potem ne bi imela čustvenih težav in bi se lažje učila. Vse je bilo tako zapleteno, predvsem pa zato, ker sem bila vedno punca, ki se druži le z eno prijateljico. Nisem hotela imeti še drugih okoli sebe. Zdaj pa so prišli še fantje, ki so vse skupaj le še dodatno poslabšali.
Končno sem vstopila v šolo. Prijetno me je presenetil topel zrak. Šola je bila zelo dobro ogrevana in občutek, ko si iz ledenega mraza stopil v Havaje, je bil fantastičen. Alja me je kot vedno pričakala pred vhodom šole. Toplo se mi je nasmehnila ter si vrgla rdečkasto – rožnato torbo na rame. »Živjo.« sva se pozdravili. Kot vedno sem spet izustila nekaj stvari, ki so Aljo spravile v smeh. »Včeraj mi je Alex napisal kako sem, po SMS-u.« sem povedala.
»In kaj si mu odpisala?«
»Da naj se ne vtika v moje zadeve in zgine stran …« sem odgovorila in z Aljo sva bruhnili v smeh. »Ti pa znaš!« je rekla Alja.
Napotile sva se proti omaricam, kjer sva zagledali Piko. »Hoj.« naju je veselo pozdravila. Nekaj sem zamrmrala in odprla svojo omarico št. 3.
»A ni bilo včeraj super?« je rekla Pika. »Ko smo se skupinsko pogovarjali prek SMS-ov?«
»Ja..« sem zagodrnjala, ter slekla bundo ter si nadela bele copatke s puhom. Takrat se nam je pri oblačenju pridružil še May.
Alja je živo-rdeče zardela, ko ga je zagledala. Nimam pojma, kaj je videla na tem fantu. Mislim, roko na srce, bil je čeden, a ne dovolj zame. Nekaj pramenov svetlo rjavih las mu je padlo na zelenkaste oči. Bil je srčkan, ko je stopil do Alje in jo vprašal, kako je. Prepričana sem, da je Alja zardela že po celem telesu. Želela sem si, da bi bila tudi jaz takole zaljubljena in da bi imela princa na belem konju. Samo želela.
»Kako si pa ti?« ja zacvilila Alja in se izmikala Mayevim zelenim očem. Prikupno. Kot dva zatreskana kužka. Le kdaj jo bo May že poljubil? Velikokrat se je hvalil s svojimi najboljšimi francoskimi poljubi. Takrat, ko pa sem mu rekla, da naj mi pokaže, kako dobro se poljublja, je postal sramežljiv. Mislil je, da sem vanj in me vprašal, če bi šla kdaj z njim na sladoled. Tako torej fantje izkoristijo samozavest punc. Seveda sem zavrnila njegovo povabilo na zmenek, ker sem bila preponosna sama nase, in se mi je zdela, da je preslab zame. Ampak z Aljo sta bila popoln par. Težavica je bila v Aljini sramežljivosti. Kot nora si je kar naprej popravljala dolge, rjave lase za ušesa in se smejala na vsa usta. Ko sem se preobula in zaprla omarico, sem samo odvlekla Aljo s sabo in jo skušala prepričati, da naj že neha buljiti v Maya, ker bo še kdo mislil, da se ji je zmešalo.
Ko sva prišli do učilnice zgodovine, sem se spomnila, da sem pozabila nalogo. Ustavila sem se pri eni od klopic in sedla, ter se lotila naloge. Alja se mi je pridružila, saj je bila zelo pozabljiva, poleg tega pa je bila vsak dan še na polno zaposlena in je zato vedno pozabljala narediti domačo nalogo. Povrhu vsega, pa je bila domača naloga za zgodovino še zelo pomembna, saj je bila naša učiteljica sitna kot drek. Pa tudi samozavestna kot drek. No, saj ne pravim, da so samozavestni ljudje dreki..ker sem tudi sama zelo samozavestna :$ sebe pa že ne bi ozmerjala z drekom…
Ko sva takole delali nalogo, naju je May že dohitel in odšel v učilnico. Kmalu je prišla še Pika, ki se nama je pridružila pri delanju pozabljene domače naloge. Ko sva z Aljo končno naredile nalogo, malo pred Piko, sva odšle v učilnico. Tam pa sva obstale, kot vkopana. Doživela sem hud šok, Alja pa verjetno še hujšega.
Videli sva……………………………
***

Upam, da vam je zgodbica ušeč ^^
Nextajte, če vas zanima, kaj se je zgodilo po tem..... ;D
Hvaležna sem vsem bralcem, da tole berejo, saj sem v zgodbico (začetek) vložila zelo veliko truda :33



08. december 2013
u154348
u154348
NEXTTT
08. december 2013
u147357
u147357
nexty
08. december 2013
Next
08. december 2013
u155253
u155253
next!!
09. december 2013
u139353
u139353
Next
09. december 2013
NEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEXT!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
09. december 2013
u158454
u158454
next :3
09. december 2013
hvala vsem, da berete <33333 tisočkrat + še tisočkrat sem vam hvaležna *________*
***
2.
Videli sva MAYA, kako je poljubljal AMELIJO! Presenečeno sem odprla usta in jih nisem več zaprla. Pogledala sem Aljo, bila je na robu solz. May je hlastno poljubljal Amelijo, mojo sošolko, in jo držal za rob njenega bež krila. Bila sta neverjetna, mislila sem že, da se bosta slekla pred celim razredom. Amelini dolgi temno rjavi lasje, so ji v valovih padali na hrbet. Ona pa je svojo roko zarila v Mayeve lase. Nekaj sošolcev je ploskalo, večina pa jih je vse skupaj ignorirala, saj so bili že navajeni zaljubljencev v našem razredu. Tudi jaz bi to ignorirala, če ne bi bil to MAY. May, prikupen fant, zatreskan v Aljo. Včasih je bil sramežljiv za umret. Ni mi bilo vseeno za Aljo. Ko sem se obrnila nazaj proti mestu kjer je prej stala, sem videla, da je že izginila v stranišče. Stekla sem za njo. Zaprla se je v eno od kabin in smrkala v WC papir, obenem pa hlipala na ves glas. »Alja, a si v redu?« sem zaskrbljeno vprašala.
»Izgini!« je zastokala.
»Alja, vem, da te je to prizadelo, ampak…«
»Samo izgini, slišiš?!!!«
Upoštevala sem jo, saj se je bilo brez zveze prerekati. Ko sem se vrnila v razred, sem bila v obraz vsa rdeča od besa. Napotila sem se naravnost proti Mayu. Ko pa me je ta opazil, je stopil stran od Amelie in me pogledal, videti pa je bil še kar omamljen od poljubljanja. Amelia se je samo navihano zahihitala, tako prikupno, kot samo ona zna in stekla nazaj na svoje mesto, kjer se je nemudoma začela pogovarjati s prijateljicami in si popravljati temna ličila.
»Bedak!« sem zarjula Mayu na uho.
»Kaj pa ti je?« je začudeno vprašal. »Pa ja nisi ljubosumna?« najraje bi mu eno primazala.
Hotela sem kaj ukreniti, v glavi mi je razbijalo, ampak bes je počasi ponehal in na plano je prišla moja nemoč. Ni imelo smisla, da bi mu pridigala o tem, da je ravnokar močno prizadel mojo najboljšo prijateljico. Ni imelo smisla, da bi mu v obraz nasula goro kletvic. Prav tako ni imelo smisla, da bi sploh še vztrajala. Odnehala sem in mu pokazala hrbet. Takrat je tudi v razred prišla učiteljica in prva ura se je začela. Alja se ni več prikazala do konca pouka.



Prišla sem v jedilnico in bila sem popolnoma izmučena od današnjega pouka. Povrhu vsega, pa sem si še vedno belila glavo z Mayem in Aljo. Jima bo sploh kaj uspelo? In kdaj, za vraga, bom že našla Aljo???
Stala sem v vrsti, ki se je vlekla, kot za stavo. Na koncu sem si naložila tono krompirja in žličko omake. Sedla sem pred edino prazno mizo v jedilnici in se lotila krompirja. Sploh nisem opazila, kdaj se mi je pridružila Iva. Nasmehnila sem se ji. Kljub temu, da že dolgo nisva več BFF, sva še vedno ohranili stike in se odlično razumeva. »Kje, marička, pa je Alja danes?« je začudeno vprašala Iva.
Skomignila sem z rameni. Ni se mi dalo razlagati Ivi o Aljinem problemu. Takrat pa je do naju stopil May. Nemudoma sem vstala, pograbila svoj pladenj, ga pospravila in stekla iz jedilnice. Nimam pojma, kam sem tekla, ampak bila sem v transu in po glavi so mi bežale najrazličnejše skrbi. Nenadoma pa sem se zaletela v močno postavo. »Ups!« mi je ušlo.
»Mislil sem, da se reče 'pardon' ali pa 'oprosti',« je nekdo, kaj pa vem kdo, rekel. Končno sem dvignila pogled, saj je bil kar za celo glavo višji. Vse kar sem videla so bili gosti rdečkasto rjavi lasje, naseljeni pod črno kapo s šiltom in tiste zelene oči, ki so me popolnoma očarale.
»Glej no, glej, ti si…….Zala, kajne?« je vprašal.
»Ti pa si Robin.« sem ponosno oznanila, ponosna na to, da poznam skoraj vsakega na šoli.
»Ravno tebe sem iskal,« ni ovinkaril: »Saj veš, da to leto plešemo valeto, a ne? Super novost je, da lahko izbereš s kom bi plesal. Jaz bi s tabo. Resno.« je povedal in me gledal v nos.
Ko sem ga pogledala v oči, je zardel in odmaknil pogled. »Kaj pa vem…sem najslabša plesalka v zgodovini človeštva..«
»Vseeno mi je.«
»Povej mi samo: a si vame?« sem vprašala, ni pa mi bilo nerodno. Skušala sem delovati čim bolj sproščeno.
»Malo.«
»Malo ni dovolj. Oprosti zavračam te.« sem strogo in odločno rekla in bilo mi je malo žal, da je bil vame le malo zatreskan.
Zarežal se je na vsa usta. »Čisto nor sem nate.«
»Lažeš.«
»Resnico govorim.«
Nisem mu odgovorila, saj mi je pogled ušel k stenski uri v bližini naju. Kar poskočila sem. Brez, da bi še karkoli rekla, sem odhitela stran.
Kakšen dan!
Odpravila sem se iskat Aljo, saj sem se nujno hotela pogovoriti z njo. Ampak zgodilo se je nekaj, česar noben ne bi pričakoval…srečala sem našo razredničarko.
»Zala!« je vzkliknila, »tu si! Povsod sem te iskala. Kaj je bilo danes z Aljo? Slišala sem, da je ni bilo pri pouku, ampak nekateri so jo videli v šoli.«
Že sem odprla usta, da bi ji nekaj zabrusila, tedaj pa sem utihnila in popolnoma obnemela. Sploh nisem imela pojma, kaj naj ji rečem. Ne morem ji povedati resnice, saj bi Alja lahko zašla v hude težave. Ampak tudi zlagati se ji nisem morala. Bila sem pod takim pritiskom, da so me tedaj zapekle solze v očeh.
»Postalo ji je strašno slabo in je odšla domov. Bruhala je kot vidra.« je nekdo rekel. To nisem bila jaz. To niso bile moje besede. Obrnila sem se, da bi videla, kdo je to rekel.
In tam sem zagledala………………………………

a) Robina
b) Piko
c) Amelijo
d) Maya




Poskusite odgovoriti, kdo je rešil Zalo iz stiske... c;
a vam je zgodbica všeeč?? ^^
09. december 2013
u158454
u158454
a)
-next c:
09. december 2013
u155253
u155253
A )
NEXT !!
09. december 2013
neeext
a)
09. december 2013
a)al pa d)
neeeeeeeeeeext
10. december 2013
3.
Najprej sem zagledala temne, valovite lase, ki si jih je nekdo vrtel za prst. Bilo je dekle. Njene rumenkasto zelene oči so bile prekrite z dolgo odejo rjavih, gostih trepalnic. Naličena je bila na polno. Na sebi je imela bež krilce, belo srajčko, ki je bila malo odpeta, da se je videl začetek njenih velikih prsi. Stala je na prstih v rumenih nogavičkah in se smehljala, kot kakšen angel. Amelija, me je prešinilo. Bila sem zmedena in začudena. V meni so se nabirali občutki jeze in pretresenosti.
»Hvala za informacijo, Amelija. Sporočita Alji, da naj prinese opravičilo.« je še dejala učiteljica in odšla.
Nekaj časa ni nobena od naju ničesar rekla, dokler se mi je končno vrnil dar govora. »Zakaj si si pa to izmislila?« sem jo pobarala.
»Ker sem videla, da imaš problem in nisi vedela, kaj reči. In nisem hotela, da bi Alja zabredla v težave.« Kajpak.
»No, hvala.« sem zlobno zarjula in ji že obrnila hrbet, dokler se ni dotaknila moje rame. »Nisem jaz kriva, če me je May poljubil. Luškan je, ampak nisem zaljubljena vanj. Seveda pa se nikoli ne bi branila poljuba.« je še sladko rekla, nato pa kot manekenka odkorakal stran in delala neke čudne gibe s telesom. Vsi so gledali za njo, zato sem bila le še bolj obupana in imela sem občutek, kot, da bom vsak hip eksplodirala. Nisem več hotela iskati Alje. Preobula sem se v škornje in si oblekla bundo. Potem sem odprla dežnik, saj je zunaj lilo, kot iz škafa, in se odpravila domov. Vse je bilo blatno in popackala sem se po vseh oblačilih. Tedaj mi je zazvonil telefon. Ustrašila sem se zvonjenja in izpustila torbo, ki je padla naravnost v blatno lužo. Tudi moj telefon se je zmočil. »Drek!« sem zamrmrala in obrisala zaslon telefona z rokavom. Ni kaj dosti pomagalo, ampak vseeno sem lahko razločila, kaj piše. Oglasila sem se.
»Halo? Zala pri telefonu.«
»Zala?«
»Pika?«
»Ja. Jaz sem. Zanima me samo, če si pripravljena na neko zabavo? Mislim, rabim goste, odvija se pa pri meni doma.« je dejala Pika.
»Hmmm… ne vem, nisem ravno razpoložena za zabavo, veš.« sem se obotavljala.
»Daj, no, saj bo fajn, obljubim. Prideš torej?«
Možgane mi je kar razganjalo od razmišljanja. Najraje bi šla spat. Bila sem takoooo utrujena. Ampak mogoče bi me zabava lahko razvedrila. Droben glasek v meni je rekel, da naj se udeležim. Kar naenkrat pa so se moja usta kar sama od sebe odprla.
»V redu. Pridem. Adijo.«



Doma sem imela še dodaten problem. Razbijala sem si glavo s tem, kaj naj oblečem. Umazana oblačila sem s skupaj s torbo in zvezki v njej vrgla kar v pralni stroj. Tisti trenutek mi je bilo vseeno za šolo. Hotela sem se že enkrat zabavati. Seveda bi se bolje počutila, če bi se zabavala z Aljo, ampak tisti trenutek mi je bilo vseeno. Včasih moram malo gledati tudi nase. V moji garderobi so bile same kavbojke in trenirke in s tem nisem bila niti malo zadovoljna. Na koncu sem odšla pokukat v mamino omaro z oblačili. Še sreča, da staršev ni bilo doma. Našla sem res prekrasne krvavo rdeče pajkice in črn dolg pulover, ki sem si ga povlekla že skoraj do kolen. Obula sem visoke in črne škornje z visoko peto. Nekaj časa sem se gledala v ogledalu in ugotovila, da sem bila dejansko videti seksi. Ličil nisem potrebovala, saj sem že tako imela lepe oči in nisem potrebovala poudarka. Ampak na koncu sem se vendarle vdala in si ustnice namazala z debelo plastjo živo-rdeče šminke. Bila sem videti huda in kul. Čez temne, neukrotljive lase sem si potegnila črno kapo, ki mi je bila nekoliko prevelika. Končno je napočil čas za žurko.



Pikina hiša je bila velika in zelo sodobna. Stene v glavnih prostorih so bile moderne: črno bele, kot na primer bela stena s popolnoma ravnimi simetričnimi črnimi črtami, ki so silile v tvoje oči. Vsepovsod so bile kakšne zofe prikupnih mavričnih in pisanih barv. Stene pa so bile okrašene z otroškimi risbicami v okvirjih, namesto z umetniškimi slikami. Kamorkoli si pogledal so stale tudi majhne pisalne mizice iz stekla, na katerih so stali različni prenosni računalniki in tablice. Ko sem prišla je Pika sedela na eni od zof in tipkala v telefon obenem pa srkala pivo skozi slamico.
»Živjo.« sem počasi rekla. Zelo se me je razveselila.
»Končno si prišla! Čakala sem te celo večnost! Kako si lepa!« Je vzkliknila.
Že res, da sem bila lepo oblečena, a sploh se nisem mogla primerjati s Piko. Oblečena je bila v preprosto široko in vrečasto kratko majico, s tigrastim vzorcem in bele kavbojke z zlatim pasom. A kljub vsemu je bila prečudovita. Na njenih zapestjih so plesale zlate in bogate zapestnice, okoli vratu pa je imela zlato verižico s križem. V ušesa je imela zapičene uhane, ki so kar naprej cingljali in se oglašali ob vsakem njenem gibu. Iz zvočnikov, ki so bili postavljeni po vseh sobah, je prihajala noro glasna muzika in kamorkoli sem pogledala, sem videla najstnike, ki so plesale, pili, se smejali, se poljubljali in klepetali. Hiša je bila nabito polna.
»Tukaj je res carsko,« sem rekla Piki, a ta je že nekam izginila. Našla sem bar s pijačo in si vzela malo coca cole. Bilo mi je nekoliko nerodno, saj so vsi pili alkohol, katerega sem se sama izogibala. Od daleč sem zagledala zelo lepega fanta, oblečenega v kavbojke in temno oprijeto majico, ki je malo kazala njegove mišice. Bil je normalen lepotec svetlih las in kot spominčica modrih oči. Kljub temu, da je bil pač le lep in sem najverjetneje že kdaj videla koga takega, nisem mogla odmakniti pogleda z njega. Ko me je zagledal, se mi je nasmehnil in pokazal bleščeče bele zobe.
Približal se mi je. O, drek. Tega pa res nisem hotela. Začela sem se ritensko umikati, a me je dohitel.
Prijel me je za roke in na obrazu mu je plesal prikupen nasmešek. Nisem se mu mogla upreti. Kar naprej sem si popravljala lase za uho. Njegov dotik je bil topel in njegove vroče roke so me kar malo spekle.
»Bi zaplesala?« je vprašal z glasom, lepim kot uspavanka.



vsi ste se motili glede tega kdo je rešil Zalo X'D
uživajte v branju ;*
10. december 2013
u155253
u155253
Next !
10. december 2013
Next
10. december 2013
u154348
u154348
nexttttttt
10. december 2013
neeeeext
10. december 2013
u158454
u158454
next
10. december 2013
u147357
u147357
next
10. december 2013
next
11. december 2013
neeeeeeeeeeeeeeeext
11. december 2013
hvala za vsee nexte :$$ se bom precc lotila pisanja ;DD
11. december 2013
next
11. december 2013
4.

Plesala sem. Sploh ne vem, od kdaj znam plesat, ampak noge so me kar same nesle. Videti sva bila tako elegantna. Držal me je za pas, jaz pa nisem mogla odstraniti pogleda z njegovih prelepih oči. Gibala sva se kot kakšna profesionalna plesalca. Jaz nikoli nisem plesala. Ampak tokrat mi je šlo odlično. Kar bolelo me je, ko sem se morala ločiti od njega. Še dolgo je gledal za mano, ko me je Pika odvlekla stran. Hihitala se je kot zmešana.
»Se zavedaš, da si pravkar plesala s Klemnom?« je vzkliknila, ko sva bili dovolj oddaljeni od množice.
Še vedno sem bila vsa pijana od ljubezni, zato še nisem morala govoriti.
Pika je nekaj časa čakala na moj odgovor, potem pa obupala. »Luškan je, kajne?« je vprašala.
Prikimavala sem, kot, da bi me stresla elektrika. Ja, res je bil luškan. Upala sem, da ga bom lahko še kdaj videla. Kmalu je moja nora zaljubljenost izhlapela, ko sem ga videla plesati še z drugimi dekleti. Saj mu verjetno nisem nič pomenila, samo malo je zaplesal z mano, kot z vsemi ostalimi. Kruta resnica me je razočarala in do konca zabave sem presedela na kavču in si grizla razmršene temne lase.
Naslednji dan sem vstala že zgodaj zjutraj. Bila sem strašno vesela, da je sobota in da mi ni treba v šolo. Na hitro sem si zmočila obraz in si na ustnice dodala malo bleščila. Potem sem se oblekla v preproste kavbojke in mehko rdečo majico, ki se je čudovito ujemala z mojimi čokoladnimi lasmi in očmi. Takoj sem poklicala Aljo. Sploh se mi ni oglasila. Vedno bolj me je skrbelo. Lotila sem se domače naloge, takrat pa je v mojo sobo pritekla moja sestra, stara 11 let, ki je v rokah držala mucko Belo.
»Kaj hočeš, Laura?« sem zavzdihnila ter namenila kratek pogled moji sestri. Bila je zelo lepa, mogoče še malo lepša od mene. Veljala je za nekakšno kraljico vseh šestih razredov na naši šoli. Verjetno zaradi lepote in zato ker je že imela fanta, Petra, ki je ves čas visel pri nas. Zelo lepe rjave valovite lase si je spela v figo iz katere je kukalo nekaj njenih kodrčkov. Oči je imela še temnejše od mojih, velike in široko razprte, skrite pod dolgimi temnimi trepalnicami. Ustnice je imela rahlo namazane z Labelo in že od daleč je dišala po sadju in nekem dragem parfumu.
»Zanima me, če bi mi pomagala pri moji nalogi? Ne gre mi preveč dobro, Tai pa nima časa.« je skomignila. Oblečena je bila v srčkano kratko rožnato majčko in odpeto temno modro jopico. Zraven zgornjega dela so ji odlično pristajale živo rumene oprijete hlače. Komaj sem verjela, da je imela moja mlajša sestra boljši okus od mene.
»Ne morem ti pomagati.« sem siknila. »Ne bodi tečna in zdaj zapusti mojo sobo.«
Ker je bila Laura pridna punčka in je vedela, da znam biti zelooo jezna, če tako hočem, je zapustila mojo sobo, malo mucko Belo pa je pustila na preprogi.
Bela se je podrgnila od mojo nogo in se stisnila k meni. Pobožala sem jo po mehki beli dlaki. Predla pa je kot za stavo. Nekaj trenutkov nežnosti, potem pa sem mucko odrinila stran, da bi dokončala nalogo. Ampak mi zopet ni uspelo. Pozvonilo je.
Odšla sem odpret vrata in se presenečeno zazrla v par rumeno-zelenih oči. In potem sem pogledala super goste rjave lase, ki so bile spete v čop. Dekle je nosilo rumeno jakno in najlepše modre škornje, kar sem jih kdaj videla. Bila je preprosto oblečena, a vseeno čudovita. Amelija. Zakaj, za vraga, so me danes VSI motili med domačo nalogo? Že sem hotela zabrusiti Ameliji, naj spoka stran, ko pa sem za njo zagledala še eno postavo. Iva. Par sivo-modrih oči prekritih s štrenastimi kratkimi blond lasmi. Bila je prikupna.
»Kaj pa ti tukaj?« sem presenečeno vprašala Ivo. Bila sem je pravzaprav zelo vesela.
Iva je zacvilila, da me je pogrešala in mi planila v objem.



Kasneje sta Amelija in Iva sedeli na moji postelji, v moji sobi, s kozarcem soka v roki. Jaz sem sedela na svojem bralnem lesenem stolu in ju zasliševala.
»Torej, preidimo k bistvu, zakaj sta tu?«
Iva se je zazrla v Amelijo, ta pa je globoko zajela sapo.
»Prišli sva pote.«
»Pome…kaj? Kaj, za tri preklete vrage pa blebetaš?« sem vzkliknila.
»Moraš z nama.«
»Kam?«
»Daleč.«
»Ampak…zakaj?« bila sem zelo zmedena in dobila sem nekaj manjših vrtoglavic.
»Ker je nujno. Zelo nujno. Tam boš na varnem, v redu?« je počasi rekla Iva in me zaskrbljeno gledala.
»Na varnem…pred čim? Ali pred kom? Prosim, pojasnita mi že!« jezno sem ju premerila.
»Varna boš. Pred Aljo.«




NEKI VPRAŠANJ:
--kaj meniš, da se bo zgodilo?
--zakaj mora biti Zala varna pred Aljo???
--nextam? :33

xoxoxoxo.
12. december 2013
u147357
u147357
nnnnnnnnneeexxxttttttt + ker je alja začela početi nore in krute stvari, zato mora biti zala varna pred njo
12. december 2013
u155253
u155253
next ..nvm <33
12. december 2013
neeeeeeeeeeeeeext
13. december 2013
NWM:
neeeeeeeeeeeeeeext
13. december 2013
5.

Ko neko osebo poznaš že celo življenje, pa si prepričan, da veš vse o njej, v resnici ne veš niti pikice. Štirinajst let. Že štirinajst let poznam Aljo. Sporazumevali sva se že, ko sva bili v trebuhih. Ne morem si predstavljati, kako nekdo lahko igra štirinajst let. Zaigrala je nežno, prijazno, srčkano in lepo Aljico, ki je nasploh zelooo vljudna in pozitivna. Pa zaigrala je, da me ima rada. Da je moja prijateljica. Ne morem verjeti. Zadelo me je, kot kol v srce. Boli me. Ostali so mi le še spomini na mojo prijateljico Aljo. Zdaj je drugačna. Pravzaprav je vedno bila drugačna, samo, da se jaz tega nisem zavedala. Najraje bi na ves glas kričala ali jokala ali nekoga udarila, potem bi se počutila bolje, ampak tega ne morem storiti. Amelija in Iva sta mi, medtem ko smo se vozili v vlaku, vse razložile.
V rokah sem držala plastičen kozarček kakava, ki mi ga je Iva kupila na avtomatu, na postaji. Gledala sem kakav in se mrščila. Naredila nisem niti požirka.
»Pojasnita mi.« sem obupano prosila Ivo ter Amelijo.
Prva se je oglasila Amelija. Ni me ravno marala, zato ji je bilo bolj ali manj vseeno za moja čustva in mi je hotela stvari kar naravnost povedati.
»Alja je huuuda prevarantka.« je rekla.
»Hvala za tako lepo pojasnitev celotne zgodbe.«
»Res se mi ne da govoriti, usta imam suha…« je zavzdihnila Amelija in gledala v moj poln kozarček kakava. Podala sem ji ga in naredila je en dolg požirek.
»Kdo sploh je, Alja?« sem vprašala.
»Dobro vprašanje!« se je tedaj oglasila Iva.
»Prevarantka.« je zamrmrala Amelija in se nalivala kakava.
»To sem doumela.« sem zavzdihnila.
»Alja je nekakšno bitje, ki ga ljudje sploh ne poznajo. Nesmrtna je. Seveda ni vampirka, kot v pravljicah, ker je to resničnost. Že vseh teh 14 let je na lovu za edino ljubeznijo svojega življenja. To je Oliver. Še eno nesmrtno bitje. Oliver je legenda vseh legend. S svojo lepoto te popolnoma prevzame in zasvoji. Njegova moč je nepremagljiva in vrhunska. Pameten je za tri tisoč najinteligentnejših ljudi na Zemlji. On je eden in edini. Večna Aljina ljubezen.« Ivine besede mi bodo verjetno ostale v spominu do konca mojega življenja. Da bi bila Alja, ki jo jaz poznam nad kom tako močno navdušena? Komaj sem verjela. Obupno sem si želela spoznati tega Oliverja. Ampak tukaj je bila še ena stvar, ki mi ni šla v glavo.
»Če je Alja nesmrtna in je za vedno in vedno bo štirinajstletnica, kako to, da sva skupaj odraščali?« sem presenečeno dejala.
Iva je morala zajeti sapo, da je našla prave besede. »Ta bitja, ki se imenujejo…marička, veš, da sem pozabila? No, saj ni važno, bitja, kot sta Oliver in Alja so izumila nek napoj, ki ga pridobiš zelo težko. Verjetno ga je Alja vzela in popila, da je lahko odraščala skupaj s tabo. Ta napoj neha delovati, ko dopolni svojo osnovno starost. Štirinajst let.« je pojasnila. Oblila me je kurja polt. Nehala sem spraševati. Tako ali tako sem bila čisto preveč šokirana, da bi lahko karkoli še izustila. Srce mi je pokalo od žalosti. Ostali so mi le še spomini.



Po dolgi vožnji na vlaku smo prispeli v nekakšen kraj, ki ga še nikoli nisem videla. Bil je sanjski. Kamorkoli sem pogledala sem videla z debelo odejo snega pokrito pokrajino. Kdaj pa kdaj smo prispeli do osamljenih igrišč in samotnih hišk z nekaj ljudmi na dvoriščih. Po dolgi uri hoje smo prišle do škripajoče gugalnice, ki se je rahlo zibala v vetru in ni ter ni hotela utihniti. Bila je vsa zamrznjena. Ameliji je spodrsnilo na ledu in z velikim pokom je obležala na tleh. Bruhnila sem v smeh, a sem utihnila takoj, ko sem opazila Amelijin strog in hladen pogled.
Zabredle smo v globok sneg, veliko globlji od tistega v vasici. Nekateri ptički, ki niso prišli na jug pravočasno pred zimo, so nas gledali z dreves in žalostno čivkali. Prišle smo do neke manjše lesene hiške, ki se mi ni zdela nič posebnega. Pozvonile smo pri rdečih vratih z napisom: 'Tu nimaš kaj iskati!'.
Odprla nam je bolj majhna rjavolasa punca, ki je bila nekaj let starejša od mene. V njenih toplih rjavo-zelenih očeh je sijal žar topline. Nasmehnila se je. »Dobrodošli.«
Vstopile smo v majhno in prijetno predsobo. Punca je vzela naše jakne in plašče ter jih obesila na obešalnike. Vsepovsod okoli nas so bile obešene prelepe uokvirjene slike in tla so bila obložena s toplim in mehkim tepihom. Punca, ki je povedala, da ji je ime Lucija, nas je odpeljala po stopnicah navzgor in vsaki pokazala svojo sobo. Jaz sem dobila prelepo sobico v krvavo rdeči barvi. Na sredi sobe je stala ogromna zakonska postelja z žametnim rdečim pregrinjalom in vranje črno blazino. Moral si odgrniti zavese, ki so visele s postelje, da si videl prijetno ležišče. Vse je bilo videti zelo staromodno. Pa tudi vse bolj sem postajala radovedna, kje sploh smo. Večino preostalega dneva sem ostala sama v sobi. Zunaj se je spuščal mrak in malce je ponehalo snežiti. Zrla sem skozi okno v sobi v svetle zvezdice, ki so mi govorile, naj me ne skrbi in da bo vse še dobro.
Končno je v poznem popoldnevu nekdo potrkal na moja vrata. Bila je Lucija. S sladkim glasom in velikim nasmeškom mi je povedala, da bo večerja ob sedmih, torej čez uro in pol.
Bila sem vsa začudena in vedno bolj sem se spraševala, kje za vraga sem. Skrbelo me je za Aljo. Nisem mogla verjeti, da je ona res…nekdo drug.
Ena ura in pol je minila kot bi mignil. Točno od sedmih sem zapustila svojo varno sobico in odšla po stopnicah navzdol. V jedilnici je žarela velika in močna rumena luč, tako, da sem jo takoj našla. Tako kot vse ostale sobe je bila tudi jedilnica videti staromodna, polna najrazličnejših kamnitih kipov.
Iva in Amelija sta že sedeli za veliko in dolgo hrastovo mizo, pogrnjeno s svetlo rjavim prtom. Na sredi vize je stalo nekaj svečk in prelepa oranžna roža v stekleni vazi. Vsaj nekaj, kar ni bilo takooo staromodno.
Iva se mi je spodbudno nasmehnila, Amelija pa ni kazala nobenega zanimanja, posvetila se je namreč svojemu brezhibnemu puloverju in si ogledovala namišljeno packo na rokavu. Že sem hotela Ivo vprašati, kaj počnemo tu in kje sploh smo, ko je v sobo vstopil moj princ na belem konju.
Klemen s tiste Pikine žurke.

a vam je zgodbica ušeeč? :'))))
13. december 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg