Forum
u115042
u115042
"Nikoli več te nočem videti!"
Sem se zadrla in s treskom zaprla svoj prenosnik, ne meneč za za Louisove ugovore in prižgane programe. Glavo sem ihte zakopala v blazino in v njej utapljala solze. Z rokami sem divje opletala okoli sebe in tolkla po nočni omarici, da sem si spričo bolečin verjetno nakopala modrico ali dve. Ampak bilo mi je vseeno. Več fizične bolečine, tem manj bo pishične.
Ko sem izjokala najhujše, sem se skozi megleno zaveso solz, ki so še vedno drsele po mojih licih in kapale po bradi, do majice, opotekla v kopalnico. Brez razmišljanja sem s police potegnila britvico in z njo potegnila po zapestjih. 1, 2, 3. Pa smo. Skoraj mirno sem opazovala majhne rdeče potočke krvi in se stresala zaradi ihtenja in bolečine. Ampak ta bolečina ni bila nič v primerjavi s tisto, ki se je razraščala v meni. Z vskao novo priložnostjo, ki sem mu jo dala, čeprav nisem dočakala obljubljenega sms-a, čeprav sem morala čakati uro, za uro, da se je končno, čeprav za kratek čas prikazal na ekranu, da mi je izdrdral opravičilo, se pozanimal kako smo, nato pa se z bednim izgovorom vrnil k prijateljem. Res sem srečnica. Kathleen Carolin Tomlinson, sestra svetovno znanega Louisa, ki je odkar je nastala skupina One Direction, izgubila vse stike z bratom. V bistvu je bilo, kot da brata nikoli ne bi imela. Oglašal se ni nikoli, na obisk tudi ni prišel. Deležni smo bili samo bežnih pogovorov na Skypeu, ostalo pa smo morali uganiti iz raznih tračev. Toliko o bratsko-sestrski povezanosti med Kath in Lou-jem, kot je bilo naslov neki temi na po naključju odkriti spletni strani. In danes se je zgodba spet ponovila. Zmudil je celo uro, potem pa prišel pred ekran s steklenico vodke v roki. Nisem več zdržala, preprosto sme morala končati to norijo in se nehati zaslepljevati. Louis ima mnogo pomembnejše opravke, kot pa neumen klepet z mlajšo sestro.
Pod mano se je nabrala že majhna lužica krvi in ker sem se že nekako pomirila, sem rano očistila in povila, namesto kraktih rokavov pa nase nataknila pulover. Rezala se nisem prvič, če vas zanima to. Na mojih zapestjih je bilo mnogo ran. Mnogo vidnih zarez, ki sem jih skrbno prikrivala s puloverji.
"Kaaaaath!"
Se je iz spodnjega nadstropja drla mama in me zbudila iz otopelega razmišljanja. Ošinila sem lužo krvi na tleh, a se ob maminem vnovičnem klicu odločila, da bom pač počistila pozneje. Hitro sem se premaknila po stopnicah navzdol in se znašla v jedilnici, kjer sta za mizo že sedela mama in oče. Tako veselih ju še nisem videla. Namrščeno sem sedla nasproti njiju in ignorirala sedež zdravev, ki ga je včasih zasedal Louis.
"Kathleen, ljubica ne boš uganila kaj!"
Je mama vzkliknila tako navdušeno, kot da je pravkar zadela na loteriji.
"Louis prihaja na kosilo!"
Je namesto nje dokončal nič manj razburjeni oče. Zaripnila sem. Kaaj? Sem prav razumela? Louis...prihaja na kosilo? Še sveža rana na roki me je zaskelela.
"K-k-daj?"
Sem pretreseno zajecljala, ko sem si opomogla od razburjenja.
"Jutri ob enih!"
Je vzkliknila mama, vsa rdeča v lica, kot da bo pravkar eksplodirala. Ampak tega nisem mogla. Nisem prenesla njune sreče. Ne, ko sem sama v sebi umirala prav zaradi njega.
Brez besed sem se pognala od mize, ne meneč se za osupla starša. Ko sem se končno znašla v varnem zavetju svoje sobe, sem pustila solzam na plano. Zakaj? Zakaj, po 2 letih? Po tem, ko mi je zlomil srce? (pa ne v ljubezenskem smislu) Nisem več prenesla neprestanega jokanja, a to je bil edini način da vse spravim iz sebe. Vsa mračna čustva. In prav vsega je bil kriv on...

________________________________________________________
No še ena malenkost z moje strani nwm zakaj ampak sej veste. navdih pride, ko pride. next?

Kathleen:



10. januar 2013
u89963
u89963
Neeeeeeeeeext!
A loh že dons???
10. januar 2013
u115042
u115042
okeej ampak samo od pogojem, da še nekdo napiše next
10. januar 2013
neeeeeeeeeeeext
10. januar 2013
lahk še dons???
10. januar 2013
u115042
u115042
"Kathleen! Zakaj za vraga se zaklepaš v sobo! Vstani že! Louis bo tukaj!"
Me je zjutraj zbudilo mamino udrihanje po vratih. V mojo sobo je skozi zavese kukalo za Doncaster nenavadno sonce. Mislim, saj veste. V Angliji nimamo veliko sonca, sploh pa ne sredi januarja. Počasi sem premaknila glavo in se ozrla na budilko, ki je pridno tik-takala. Pol enih. Fino. Čez pol ure prispe moj preljubi starejši bratec, ki sem mu včeraj zabrusila, da ga nočem nikoli več videti. Pa ga bom videla že zdaj. Res perfektno.
Počasi in stokajoče sem vstala s postelje, na kateri sem želela ostati ves dan. Se pogrezati v mehek jogi in spati. In pozabiti na vse skrbi. Sploh pa nanj. Toda, če si nočem nakopati maminega dosmrtnega sovraštva, moram vstati. Počasi se odvlečem v kopalnico in se umijem, stare povoje pa zamenjam z novimi. Ne skrbi me, kaj bodo menili drugi. Se bom že nekako izgovorila. Lase spletem v lepo kito in nase povlečem neko oblekico, ki jo najdem v omari. Vseeno mi je za vse. Vseeno bi mi bilo rudi, če bi se spodaj prikazala taka kot sem vstala. Ampak mami nisem nameravala uničiti dneva. Tako zlobna pa menda spet nisem. Obula sem pete in se počasi s telefonom v rokah napotila navzdol. Priprave so bile v polnem teku. Iz kuhinje je opojno dišalo po pečenem piščancu in krompirju, oče pa se je ukvarjal z butelko vina. Oh, pozabila sem, da bom edina, ki še ni polnoletna. Premaknila sem se k mami v jedilnico in želela zasesti običajno mesto. Ampak naša kratka miza se je spremenila v malo daljšo, pripravljenih pa je bilo...8 pogrinjkov? Kaj?
Brez razmišljanja sem hitro pohitela do mame, ki je vsa rdečelična, prepevajoče brkljala po loncih.
"Mama, zakaj za vraga imamo na mizi 8 pogrinjkov?"
"Oh, z Louisom pridejo še njegovi prijatleji. Vsi skupaj imajo odmor."
Mi je veselo sporočila, jaz pa sem prebledela. Kaj? V naši jedilnici bo polna zasedba...One Direction? Najraje bi zakričala. Nee!! Bog, zakaj mi to delaš?! Zakaj morajo zraven priti še oni?! Zakaj...
Moje vročično razmišljanje je nenadoma prekinil zvonec in me opomnil, da je napočil najhujši trenutek tega dneva. Bratec je tu. Mama je razburjeno pohitela mimo mene in kmalu sem zaslišala navdušene vzklike in živo sem si lahko predstavljala kako se objemajo in poljubljajo na lica. Brezizrazno sem zdrsnila na nek sedež in se zastrmela v telefon. Zakaj jaz?
"Kath."
Ta glas sem še predobro poznala. Spravil me je v solze in v smeh. Me razjezil in potolažil. Glas, k isem ga do nedavnega ljubila, zdaj pa sem od njega čutila le prezir.
"Živjo Louis."
Sem mu brezizrazno odgovorila, še vedno strmeč v telefon. Odlašal je. Vedela sem, da še predobro ve ,da sem jezna nanj. Sploh se nisem ozrla vanj. Zamerila sem mu in...no pogled nanj bi preveč bolel. Njegovi počasni, odlašujoči koraki se se mi počasi približali in negibno sem pustila da me je hitro objel.
"Kaj pa si delala?"
Je nenadoma zaskrbljeno vprašal in si ogledoval mojo povito roko. Htri osem jo potegnila nazaj k sebi.
"Padla sem."
Sem se hitro zlagala in se izmuznila s stola.
"Zdaj pa prosim sedi in mi oprosti, ker je mama iz navdušenja čisto pozabila na tvoje kosilo."
Sem mu cinični sporočila, ugasnila štedilnik in hrano začelo iz loncev prenašati, na servirne krožnike. Nisem se zmenila za ostale, ki so se nama pridružili, temveč sem si vneto ogledovala pečen krompir.
"Kathleen, ljubica pozdravi naše goste."
Je zažvrgolela mama, ki se mi je pridružila pri loncih.
"Hej."
Sem brez zanimanja zamrmrala in fantom namenila le bežen pogled. Toda dovolj pozoren, da sem opazila, kako je Louis sklonil glavo. Po kratkem molku, ki nas je zajel sem spet sedla za mizo in si vneto ogledovala prtiček. Vse, smao da mi ne bi bil otreba gledati fantov. Po moje si niso zaslužili nič manjšega prezira kot Louis sam.
"Kath, to so..."
Je začel Louis, da bi prekinil tišino in že sem mislila, da mi zdaj pa noben bog ne more pomagati pred tem, da bi morala pogledati fante, a je po hiši odjeknil še en zvonec. Vsi so se presenečeno spogledali.
"Bom jaz."
Sem se brez razmišljanja javila in odhitela od mize. Počasi sem se približala vhodnim vratom in jih počasi odprla...
______________________________________________________________
No evo obljubljen next. Vam je všeč? Hvala ker berete Oh in še eno vprašanje:

~Kdo je stal pred vrati?~
10. januar 2013
neeeeeeext
11. januar 2013
u89963
u89963
Neeeeeeeeeeext!
11. januar 2013
u115042
u115042
"Will!"
Sem navdušeno vzkliknila, ko sem pred vhodom zagledala skuštranega modrookeega rjavolasca, ki se je s širokim nasmeškom zastrmel vame in mi vnovič razkazal vrsto lepih, belih zob. Bil je bratranec moje najboljše prijateljice, ki se je sem preselil nekaj mesecev po Louisovem odhodu. Ne, med nama ni ničesar, če to mislite. Bil mi je kot brat. Nekako je uspel nadomestiti Louisa in mi povrniti voljo do življenja. In prav zato sem bila tako navezana nanj.
Že v naslednjem trenutku sem mu navdušeno visela okrog vratu in mu na lice pritisnila poljub. Nisem ga videla že dober mesec, saj se je med januarskimi počitnicami podal na smučanje s prijatelji. Je leto starejši.
"Hej pikica, tudi jaz sem te pogrešal."
Se je zasmejal in me nežno objel. Dan je zame končno postal boljši. Will je nazaj.
"William, kako lepo te je videti."
Je nenadoma zažvrgolelo od zadaj in končno sem Willa izpustila in svojega navdušenega medvedjega objema, čeprav je bil precej večji od mene. Zavila sem z očmi. Will ni nikoli šreveč maral, da so ga klicali njegovim dolgim imenom. Zdelo se mu je zastarelo. A kot vedno se je tudi tokrat vljudno nasmehnil in pustil mami, da ga je poljubila na lice, očetu pa nasmejano segel v roko.
"Kako lepo da si nazaj. Kathleen te je zares pogrešala."
Je nadlajevala mama, jaz pa sem se široko nasmehnila in ignorirala fante, ki so radovendo pokukali v sprejemnico.
"In to ravno ob pravem času! Louis je nazaj. Se nam boš pridružil pri kosilu?"
Moj nasmeh je zbledel in ujela sem Willov zaskrbljeni pogled. O Louisu je seveda vedel vse. Prenašal je, ko sem o njem govorila lepo in ko sem ga preklinjala z najrazličnejšimi kletvicami. Res pravi prijatelj, kajne?
"Ne mama. Willu moram nekaj povedati. Kar pojejte do konca."
Opazila sem da je Louisov pogled potemnel. Včasih je bil on tisti, ki sem mu zaupala vse. Prav, kar naj bo ljubosumen. Mama se je zastrmela vame.
"Ampak, Kath ljubica..."
"Za druženje bo še dovolj časa."
Sem jo prekinila in snela plašč z obešalnika, nato pa Willa potisnila čez prag in vsem zbranim sladko pomahala v slovo. Moje telo je zajelo olajšanje. Rešila sem se nadležnega kosila! Nasmejano sem se skupaj z Willom napotila navzdol po ulici.
"To je torej slavni bratec?"
Se je pozanimal in mi namenil enega svojih pogledov. Malce mrko sem prikimala.
"Ja. Včeraj je spet zamudil in imela sem dovolj. Potem pa se kar iznenada odloči da bo svoj prosti čas žrtvoval za družino."
Sem mu potožila in zavila z očmi. Opazovala sem svoje škornje ki so tiho drsali po snegu.
"Aha."
Je pokimal in se zazrl naprej.
"Daj, nehajva zdaj s tako bedno temo in mi raje povej kako si se imel!"
Sem prekinila nerodno tišino, ki je nastala med nama. Will se je zasmejal, nato pa začel s pripovedovanjem. Z veseljem sem mu prisluhnila in pozabila na težave, ki so me pestile doma.

Preživela sem čudovito popoldne. Will mi je na obraz spet privabil nasmeh. In še snežiti je začelo, tako da sem kot kakšna majhna deklica tekala sem in tja in lovila snežinke v dlani. Ko sva nasmejano sedela na gugalnicah na igrišču, sem iz žepa plašča končno povlekla telefon in pobuljila. Ura je bila že skoraj 4.
"Domov moram."
Sem mu mrko sporočila. Ni mi bilo prav, da se morava ločiti.
"Pospremil te bom."
Se je ponudil in z nasmehom sem prikimala. Oboževala sem vsak trneutek, k isem ga preživela z njim. Ko sva po približno 10 minutah obstala pred vrati, sem ga objela in vdihnila njegov božanski vonj.
"Hvala Will."
Vrnil mi je objem.
"Vedno Kath."
Nenadoma pa so se vrata odprla in pred nama se je pojavil Louis. Njegov pogled je bil mračen, ko je premeril najin objem. Grdo sem ga pogledala.
"Saj te ne moti, če malo govorim z njim?"
Je vprašal in se zazrl vame.
"Pravzaprav me."
Sem jezikavo odgovorila nazaj, se stisnila k Willu in prekrižala roke na prsih. Louis je zavil z očmi.
"Je že dobro Kath."
Mi je na uho nežno zašepetal Will in se mi pomirjujoče nasmehnil, ko sem ga pogledala. Nemočno sem zavzdihnila, ga v slovo poljubila na lice in se izgubila v notranjosti hiše. Mrko sem odložila plašč in se napotila v dnevno sobo od koder je prihajalo klepetanje.
"Oh Kathleen, si že nazaj."
Me je z nasmehom pozdravil oče in vsi prisotni so se zazrli vame.
______________________________________________________________

next?
19. januar 2013
u97932
u97932
nextttttt ful dobro pises. next se danes??
19. januar 2013
Neeeeeeext
Nova bralka
16. avgust 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg