Forum
To je zagotovo najbolj neumna stvar kar sem jih kadar koli naredila.
Stoječe v senci od legendarnega mesnega drevesa, si nerodno popravljam čipko na rokavu od babičine poročne obleke, in si poskušam potegniti tanek material še vsaj za kakšen centimeter čez moje ledene roke. Nič kar sem naredila ni preprečilo mrzlemu nočnemu oktoberskemu vetru, da bi skozi svileno obleko prišel do moje kože in me zmrazil do kosti. Stresla sem se in pogledala na svetli ekran mojega telefona 23:55. Še pet minut, potem pa lahko grem domov.
Mimoidočemu, sem najbrž izgledala kot duh, stoječ med spomeniki oblečen v belo. Predstavljala sem si, da mi dajejo hitre neodobravajoče poglede, preden bi odhiteli domov, da povejo nekomu ki bi poslušal o nekem neumnem otroku, ki stoji na pokopališču za Noč čarovnic.
Stati na pokopališču, ni normalen način kako preživljam svoje normalne večere. Danes ni bilo zato da bi se prestrašila ali pa za malo adrenalina zaradi preživljanja polnoči sama na tem strašnem kraju. Danes je bilo zato da izbrišem nasmeh iz obraza od Laure Taylor in njenih idiotskih prijateljev. Nekaj dni nazaj smo jaz in njena klapa puhloglavcev imele soočenje pri pouku. Prerekale smo se o vraževerstvu, naprimer če razbiješ ogledalo imaš 7 let nesrečo in potem je Laura začela blebetati o tej neumni urbani legendi, ki se ji reče The Prince of Darkness. Torej Princ je nekakšen zloben lik ki za Noč čarovnic pride v naše malo mesto in išče nevesto. Princ menda pride točno k tem drevesu kjer išče svojo izbranko.
Ker sem to pač jaz, sem takoj rekla Lauri da je to kar tako en shit. Ne potrebujem povedati da smo se prerekale kot hudič še naslednjih 5 minut dokler da nisem napovedala da bom šla na pokopališče stati pod tisto drevo oblečena v poročno obleko in čakala na mojega princa da bo prišel pome... In prevrteno naprej do zdaj in tukaj sem - zmrzujem in umiram od dolg časa.
Gledajoč v moj telefon sem se odločila da bom dala princu še 5 minut preden se odpravim domov.
Minute so tekle in vse kar sem lahko delala je da sem drgnila svoje zmrznjene roke skupaj in čakala na trenutek da bo ura na mojem telefonu odbila polnoč in bom lahko šla domov. Ura je kazala 23:59 in sem si mislila: No Laura izgleda da si imela prav. Obračajoč se nazaj proti drevesu sem odšla do svoje torbe in si jo vrgla čez ramo. Prehodila sem že par korakov, ko sem opazila da se temparatura močno padla. Naredila sem še en korak in celo pokopališče se je nenadoma zavilo v zelo gosto meglo...
Neeext?... Ow yea please subscribe.... Tenx*
01. julij 2012
u95620
u95620
mal scary ....drrugače super neeext
01. julij 2012
danke shon...
01. julij 2012
neext
01. julij 2012
boma nextale čez par dni...hvala vam vsem ko ste prebrali ko vema da je res fuuul dovgo
01. julij 2012
Eieei zana a boma tto taj u 33 delih napisale?
02. julij 2012
next
02. julij 2012
u100845
u100845
neeextt!!!
21. julij 2012
D*
21. julij 2012
Heiii.. Se opravičujeva ker nisva toliko časa pisali zgodbice ker pač enostavno ni časa.:/ Sklenili sva da bova pisali vsaj 1x na dva tedna... <3 Uživajte v branju!! ;D
Bila sem zaslepljena z meglo, videla nisem nič več kot pol metra pred sabo. Lasje na zadnji strani mojega vratu so mi stali pokonci in v trebuhu sem imela neprijeten občutek. Morala sem stran od tam, zdaj! Ampak preden sem se sploh premaknila, se je v megli pojavila temna silhueta in se začela pomikati proti meni. Srce mi je padlo v hlače. O bog, upam, da je to samo nek pijan človek, ki je vzel bližnjico domov. Opotekla sem se nazaj, nato pa...
"Madam?"
Glas je prišel iz moje leve in me na smrt prestrašil. Zakričala sem in se hitro obrnila k neznancu, ki me je z roko zadržal.
"Previdno, tla so neenakomerna!"
Pogledala sem dol na razpadajočo roko na moji rami in potem še truplo, ki je stalo poleg mene. Roki sem se hitro izpodmaknila in slepo stekla v meglo. Kar na enkrat pa se je megla okrog mene razblinila in sunkovito sem se ustavila. razgledala sem se okoli in videla, da sem se znašla pred množico smrtno bledih ljudi, oblečenih v črna svečana oblačila. Sedeli so v ravnih vrstah na vsaki strani črne preproge, ki se je vila do črnega lesenega oboka prekritega z črnimi uvelimi vrtnicami.
" KAJ ZA VRAGA JE TO?!"
Ledeni prsti so se ovili okrog mojega zapestja.
"Res mi je žal draga moja."Je rekel neznanec opravičljivo, potegujoč me po preprogi.
V tla sem zakopala pete, ampak bil je preveč močan.
"Nehajte, tega ne smete narediti! To ne more biti res! Najbrž sanjam!" Sem protestirala.
"tala si pod drevesom." Mi je odgovoril.
"Naredila sem napako - Nisem imela pojma - Mislila sem, da je..."
"Legenda? Pravljica? " Mi je dokončal stavek.
" Da!" Sem mu odgovorila obupana, upajoč, da bi tujec razumel mojo stisko in me spustil.
" Res mi je žal otrok moj, ampak ko si stala tam pod tistim drevesom v obleki čakajoč na našega gospodarja, si s tem že povedala svojo zaobljubo." Je zavzdihnil.
" Gospodar?".......
Evo to je to, neeeeeeeeeext?? pišite komentarje da bova vedeli kako se vam zdi:9 Čaaaw<3 *
13. oktober 2012
next
13. oktober 2012
A ni to zgodba na wattpadu?
20. december 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg