Forum
u98305
u98305
Heii. To zgodbo nisem napisala, ampak jo bom pretipkala. Če bo kaj nextov

Boš bral/a?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

08. september 2012
ok next sam me zanim od kje jo boš pretipkala?
08. september 2012
u98305
u98305
''Dovolj, dovoj je bilo! V tem trenutku odprite zvezke in začnite brati, sicer pokličem rantatelja!'' je vpila gospa Mračnik.
Le še teden dni je manjkalo do začetka poletnih počitnic, okrogla in sivolasa profesorica kemije pa je pričakovala, da bomo mirno in poslušno ponavljali snov celega leta. Seveda je prav nihče ni upošteval- mirno smo klepetali naprej.
Na moji desni je sedela Larisa, moja najboljša prijateljica. Vsak, ki jo je videl, je takoj pomislil le na eno- da je angel. Imela je dolge in najsvetlejše lase, kar sem jih kdaj videla. Tudi njena polt je bila svetla, lica pa je imela naravno rožnato obarvana. Njene oči- kot bi ravno pogledal v nebo.
''Nekaj ti moram povedati,'' je rekla in iskrice v očeh so se ji izdajalsko zažarele. Veš, včeraj sem na forumu klepetala z nekim fantom, Luka mu je ime. Znan se mi zdi, vendar se ne morem spomniti, kje sem ga že videla. Saj je vseeno, totalno super je. No, dala sem mu moj MSN naslov in si piševa. Poslal mi je tudi njegovo sliko. Tudi jaz sem mu poslala sliko, veš, tisto in Egipta, ko sem slikana s tvojim čudovitim medaljonom.''
Larisa je kar žarela med pripovedovanjem.
''Potem sva se dogovorila še za zmenek. Si predstavljaš, kako..''
Vse lepo in prav, navdušena je nad njim, ampak zmenek?!
_____________________________________________________
ampak tam se bo zgodilo nekaj groznega, kar bo Amadeji strlo srce. V obliki ugrabitve! Vas zanima?!
08. september 2012
u98305
u98305
to sem pretipkala iz knjige
08. september 2012
u98305
u98305
oziroma bom
08. september 2012
u98305
u98305
nekaj nextov, če hočete izvedeti več
08. september 2012
u98305
u98305
drgač je skori kot kriminalka ta knjiga, mislm scary
08. september 2012
u98305
u98305
in tenx za next
08. september 2012
hei a ma knjiga enak naslov?
08. september 2012
aja pa next
08. september 2012
u98305
u98305
ja ima jutr nextam pa tenx
08. september 2012
u98305
u98305
;D
08. september 2012
u98305
u98305
Odločno sem jo prekinila sredi stavka:
''Zmenek?! Se ti je zmešalo? Sploh veš, koliko zlorab se zgodi prav na internetu?''
Nejevolno se je namrdnila: ''Ti pa verjameš v vse te zgodbice? Daj no, ne teži! Preveč kledaš filme, saj si hujša od moje babice!'
Spravljivo sem skomignila z rameni:
''Vse kar pravim, je, da bi se bilo dobro pozanimati o njem. Nič ti ne bi škodilo, če bi vedela, kje živi, pa njegovo mobi številko in podobno. Saj te ne obbbbsojam, samo opozarjam te, saj sva vendar prijateljici!''
Ošinila me je z zaničljivim pogledom:
''To misliš ti! Te zanima, kaj mislim jaz? Da mi zavidaš.''
Začudeno sem jo pogledala, ona pa se je še naprej kujala. Nisem bila pri volji, da bi se prepirala z njo, zato sem poskušala rešiti razplet z radovednim:
''No, in kdaj bosta imela zmenek?'
Oči so ji znova zažarele, ko je zdrdrala:
''V petek, na zadnji dan šole. Veš, nisem tako neumna, kot misliš. Vedela sem, da boš iz mušice poskušala narediti mamuta, zato se bova najprej dobila v naši slaščičarni, da boš lahko še sama poklepetala z njim in se prepričala, da ni nikakkršna prikazen.''
''Najprej?'' sem jo sumničavo pogledala, s čimer sem ponovno priklicala ogorčenje v njen pogled:
''Amadeja, saj še poštene kino dvorane ni v tem mestu. Njegov oče naju bo kasneje nekam peljal. Mi boš posodila medaljon?
09. september 2012
u98305
u98305
''Luka je rekel, da je lep, seveda če ga nosim jaz,'' se je pohvalila.
Prikimala sem; glede kino dvorane je imela prav, medaljon pa bi ji tako ali tako posodila.
V tistem so se odprla vrata učilnice in vztopil je ravnatelj. Prvič v zgodovini človeštva je gospa Mračnikova uresničila svoje grožnje. Ravnatelj je jezno šepal po razredu, njegova ušesa pa so bila škrlatno rdeče barve. Bil je resnično besen. Vsi smo pričakujoče čakali, kaj se bo zgodilo.
''Kaj je zdaj to? Ne boste ponavljali snovi?!'' je vzrojil, pri čemer se je tako napel, da je bila močno vidna modra žila sredi njegovega čela, ki se je pojavila vsakič, preden je do konca ponorel. Trzal je z očmi, in še enkrat ponovil vprašanje, ki bi ga prvič preslišali:
''Ne boste ponavljali snovi?!''
Naš ravnatelj gospod Breznik je bil drobne postave, zato smo ga tudi klicali Drobceni. Videti je bilo prav smešno, ko sta z učiteljico Mračnik stala skupaj. Ona je bila visoka in okrogla, vedno oblečena v barvah mavrice, on pa suh in droben ter zavit v črnino.
Kakor koli že, težil nam je, dokler nismo vsi odprli zvezkov in pričeli brati zapiske, ki so nastajali skozi celo leto. Tudi preostanek dneva v šoli je bil dolgočasen, saj zaradi stalne prisotnosti Drobcenega nismo več zganjali uporov. Vsaj večjih ne.
Po koncu pouka sva se z Lariso odpravili proti domu. Najinih staršev ni bilo doma. Larisin oče je očesni kirurg, njena mama otroška zdravnica, moj oče srčni kirurg, mama pa prevajalka- in vsi štirje so bili grozno zaposleni. Skupaj so se udeležili mnogih konferenc o zdravju ter prepotovali velik del Evrope. Konec šolskega leta naj bi bili že doma, vendar ... običajno se je potovanje zavleklo za kakšen dan ali dva, zato, je bilo težko napovedovati, kdaj se vrnejo.
Na poti iz šole sem se vedno ustavila pri Larisi, da sva se pogovorili; predvsem je beseda tekla o fantih, radi pa sva opravljali tudi nekaj neumnih deklet. Tokrat ni bilo tako. Larisa se je nemudoma ugnezdila za računalnik, se vpisala na MSN in že si je dopisovala z Lukom. Kakor mi po eni strani ni bilo prav, da me je postavila na drugo mesto, ji nisem oporekala, saj sem bila vedno bolj radovedna, kdo je ta Luka.
''Mi boš končno pokazala njegovo sliko?'' sem po nekaj minutah neučakano zagodrnjala. Nasmehnila se je. Spretno je kliknila na nekaj datotek, nakar se je prikazala slika. Resnično je bil videti znan, a se tudi sama nisem mogla, spomniti, kje sem ga že videla. Imel je svetlo rjavo lase, na nekaj mestih rahlo skodrane, njegove oči so bile sive, ustnice pa tanke in rahlo ukrivljene v nasmeh.
Larisa se je zadovoljno nasmehnila, natopa zopet začela tipkati.
''In? Kaj pravi?'' sem čez čas vprašala, čeprav sem ji vsezkozi kukala čez ramo in tiho sledila njunemu pogovoru.
''Saj vidiš,'' se je nasmehnila. Seveda je vedela, da bujno spremljam dogajanje.
''Ga boš vprašala ... Mislim, nočem izpasti tečna, ampak ... Res ne bi bilo napak, če bi več vedela o njem, preden se sestaneta,'' nisem mogla iz svoje kože.ljub navidez nedolžnemu spogledovanju se nikakor nisem uspela otresti nenavadnega nemira, ki se je razrasel v meni od trenutka, ko je začela pripovedovati o Luki. Ko je prikimala, sem hlastno nadaljevala:
''Vprašaj ga, kje je doma!''
Po nekaj trenutkih rahlega udarjanja po tipkovnici je oznanila:
''V Ljubljani, na Kotnikovi ulici 6.''
''Ima kaj bratov ali sester? Kako je ime njegovi mami in očetu?'' Vprašanja so se kar vsula in mojih ust.
Zopet je sledilo tipkanje. In odgovor:
''Ima sestro dvojčico, ime ji je Lavra. Očetu je ime Klemen, mami pa Valentina. Pišejo pa se Kos,'' je zadovoljno oznanila. ''Poglej, poslal mi je še sliko, ko sta bila s sestro na morju.''
Pozorno sem si ogledala fotografijo na zaslonu. Sestra mu je bila zelo podobna. Tudi ona je imela sive oči in prav tako svetlo rjave in rahlokodraste lase.
Na zalogi sem imela še nekaj vprašanj, eda so bila zdaj namenjena Larisi.
''Koliko je star?''
''Štirinajst let. Rojstni dan ima 28. avgusta, tako kot ti! Zanimivo, kajne?'' se je navihano namuznila.
''Zelo,'' sem brez pravega zanimanja pritrdila, čeravno bi se drugače strinjala z njo, da je prijetno naključje spoznati nekoga, ki je rojen na isti dan. ''Imaš njegovo mobi številko?''
Larisa je bila spričo mojega - resnici na ljubo nenavadnega - obnašanja že rahlo nejevoljna, a je vseeno vdano planila po tipkovnici in kmalu oznanila: ''Njegova mobi številka je 031 869 912. Zadovoljna?'' Narejeno se je nasmehnila, pri tem pa so se ji oči nevarno zožile, češ, dovolj bo, kar je pritrdila tudi z besedami, sicer prijazneje obarvanimi od pogleda:
''Vidiš, ni razloga za skrb,čeprav ... osebno menim, da imaš težave z buljenjem v televizijo. Ampak ... vse podatke zdaj imaš, in če bom domov zamujala pet minut, ga boš lahko takoj poklicala in vprašala, kje sem. si zadovoljna?'' Njena jeza se je ohladila, predvsem je šla zasluga za to mojemu kujavemu mrščenju, ko sem prikimala, kar jo je spravilo v smeh.
_____________________________________________________
Next??
09. september 2012
next nova bralak.!
09. september 2012
next!!!!
09. september 2012
u98305
u98305
Da bi ji vrnila milo za drago, sem iz beležke, ki je ležala poleg računalnika, iztrgala list ter si pričela zapisovati podatke o Luki. S črnilom počečkan list je bil videti takole:
LUKA KOS
STAR 14 LET, ROJSTNI DAN 28. AVGUSTA
SESTRA, DVOJČICA LAVRA,
OČE KLEMEN, MAMA VALENTINA
BIVALIŠČE: KOTNIKOVA ULICA 6, LJ.
MOBI ŠTEVILKA: 031 869 912

Larisa je nekaj časa opazovala moje početje, potem pa se je namrdnila:
''Saj se zavedaš, da se ti meša, kajne?''
Nasmehnila sem se, nato pa sem ji končno dovolila, da se v miru pogovori z Lukom. Sedla sem se na posteljo ter prižgala televizijo.Čeprav ni bilo na sporedu nič pametnega, sem se prisilila, da sem gledala neko neumno špansko limonado - najmanj tisoč tristo osemindvajseti del. Nakladala je o ljubezni med revno delkico, ki je bila po besedah premožnega mladeniča, ki se je zaljubil vanjo - in je bil grozno grd , lepša kot sončni vzhod. Pa ja! Prav nič posennega ni bila! Prvič sem na lastni koži občutila, kaj pomeni beseda dolgčas. Čez nekaj časa sem ugotovila, da bo najbolj pametno, če se odpravim domov - nič ni kazalo, da se namerava Larisa kaj kmalu posloviti od Luke, zato je bilo tako ali tako brez smisla, da jo čakam. In tako je tudi bilo.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Preostanek tedna je minil izredno dolgočasno. V razredu mulcev in upornikov - kot nas je poimenoval ravnatelj Drobceni - smo bili grozno razočarani, saj nam je ta ravnatelj zagrozil, da bo vsak, še tako majhen atentat na učitelje strogo kaznovan. Neizmerno smo se dolgočasili.

Končno je napočil petek. Zadnji dan šole, jej! Komaj sem prispela v šolo, že sem se znašla v množici učenk devetega razreda, ki so si s solznimi očmi glasno prisegale, da bodo prijateljice za vedno. Pa ja! Bleferke pa take!
Ko sem se končno zrinila mimo jokajočih deklet, sem zašla v drugo, manjšo množico - ravno tako jokajočih deklet. Te so tarnale, kako bodo pogrešale staro šolo, učitelje, čudovite majhne učilnice in tako naprej ... Pa ja! Še ene bleferke, povrhu vsega še sladke do učiteljev!
Kar slabo mi je postalo, zato sem po najkrajši možni poti napotila k matični učilnici našega razreda. Ko sem vztopila skozi vrata, sem v prvi vrsti zagledala nekaj sošolk,
ki so se pogovarjale o tem, kakšna škoda, da že ves teden ni domačih nalog. Prijateljsko sem jih pozdravila, vendar so me samo zaničljivo pogledale in zavihale nos, zato sem se odpravila naprej. Moj cilj je bila predzadnja vrsta klopi, točno na sredi učilnice. Tam je že sedela Larisa, ki se je pogovarjala z Janom in Davidom, najinima sošolcema in obenem zelo dobrima prijateljema. Oba sta bila visoka in čedna, trenirala sta košarko ter bila v tem zelo dobra. Ko so opazili, da se jim približujem, so se zazrli vame ter se nasmejali.
''O, Amadeja! Res je, da so počitnice bližajo s svetlobno hitrostjo, vendar se ti ne zdi, da bi se lahko vsaj danes počesala?''
''Kaj?!'' Ostrmela sem in stekla k umivalniku pri vratih ter ugotovila, da sem izgubila nadzor nad svojimi kodri. Moji lasje so bili svetlo rjave barve, z zelo drobnimi kodri, ki sem jih vsak dan vztrajno česala in ravnala, tega dne pa so bili videti neukrotljivo razmršeni. Obupala sem in se vrnila v predzadnjo klop.
''Daj no! Saj sploh ni slabo. Meni se zdiš čisto kul,'' me je poskušal potolažiti Jan. Njegove temne oči, v katerih sem se kar utapljala, so me nekaj časa nazaj povsem prevzele. Pramen temnih las mu je padal na čelo in videti je bil prav tako očarljiv in čudovit, kot je bil čudovit tudi njegov značaj.
Začutila sem, kako mi je vsa kri šinila v lica in v zadregi sem pogledala v tla.
''Menjava teme!'' je vzkliknila Larisa - seveda ji ni ušlo, da mi je nerodno. ''Danes imam zmenek in še vedno ne vem, kaj naj oblečem,'' je tarnala.
Jan je zavil z očmi, sama sem zaigrano zazehala, David pa je z obupanim glasom izjavil:
''Zmenek?'' David je bil namreč zaljubljen v Lariso in novica o zmenku ga je vidno potrla.
''Pa kaj je z vami?'' je Larisa vsem trem namenila nerazumevajoče poglede.
Med tem ko sva se z Janom muzala, je ubogi David temno rdeče zardel, a ga je pred nadaljnimi Larisinimi vprašanji k sreči rešil šolski zvonec, ki je oznanjal začetek pouka.
V učilnico je vztopila gospa Blodnik, učiteljica matematike, stara približno trideset let, srednje postave, srednje višine in srednje dolgih, srednje rjavih las. Bila je popoln primer najbolj običajne ženske na svetu - navsezadnje je bila tako navadna in povprečna, da je bila nekaj posebnega in je izstopala. Če malo poenostavimo, je bila najbolj nezanimiva nenavadnost oziroma posebnost na naši brezzvezni šoli. Opa, spet blefiram! In bila je naša razredničarka. Torej, razdelila nam je spričevala in priznanja, potem pa je v učilnico vztopil ravnatelj Drobceni in imel neskončno dolgo pridigo o tem, kako naj se med počitnicami poboljšamo in razmislimo in bla, bla, bla ... Vsak konec šolskega leta smo bili deležni istega dolgočasnega govora, ki je na nas deloval kot uspavanka.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
''Joj, Amadeja! Sem v redu? Kakšna sem? Daj no, reci kaj!'' se je razburjala Larisa.
Oblečena je bila v kratko zeleno črno karirasto krilo, ki se ji je čudovito podalo, in prelepo črno majico brez rokavov. Okrog vratu je visel moj zeleni medaljon, obesek, velik kot oreh, z vrisano vrtnico.
''Čudovita si,'' je bilo vse, kar mi je uspelo izostiti.
10. september 2012
nExT!i!i!i!
12. september 2012
u98305
u98305
Ob pogledu na Lariso bi vsem vzelo sapo. Zlati lasje so ji padali na ramena, modre oči so se ji svetila od razburjenja. Bila je prelepa. Priznam, malo sem ji zavidala, saj se moji sivih oči ni dalo primerjati z njenimi modrimi, kodrastih, povprečno rjavih las pa ne z ravnimi zlato rumenimi.
Očarljivo se mi je nasmehnila. ''Misliš, da mu bom všeč?'' je vprašala z dvomom v glasu.
''Seveda, o tem ni dvoma,'' sem ji zagotovila.
Odpravili sva se proti slaščičarni, ki se je nahajala blizu šole. Larisa se je tresla od razburjenja. Sedli sva, naročili sok ter čakali. Kmalu je mimo pripeljal kombi rjave barve z sasenčenimi stekli. Iztopila sta moški, na prvi pogled star štirideset let, s črnimi lasmi, ob robu že posivelimi, emnimi očali in kratko majico rjave barve. Bil je visok in močne postave. Ob njem je stopal fant rjavih las in sivih oči. Brez težav sem ga prepoznala, bil je Luka.
Moški - predvidevala sem, da je njegov oče - ga je pred vrati spodbudno potrepljal po ramenu. Luka se je nasmehnil ter se odpravil proti mizi, kjer sva sedeli z Lariso. Ta se je očarljivo nasmehnila in mu pomahala.
''Larisa, živjo! Kako sem vesel, da sem te končno spoznal!'' se je Luka občudojoče zastrmel vanjo.
Tudi v Larisinem pogledu je sijalo veselje, ko je prikimala: ''Enako.''
Brezizrazno sem zrla zdaj v prijateljico, zdaj v prišleka - zdelo se mi je, da slednje vešče igra navušenje, medtem ko se mu je Larisa trapasto smehljala. Pod mizo sem jo brcnila v koleno.
Zbegano se je zdrznila, se vprašujoče zagledala vame in nato zopet v Luko: ''Oh, saj res. Tole je moja prijateljica Amadeja,'' me je predstavila.
Luka me je ošvrknil z nenavadno bežnim pogledom - zdelo se mi je, kot da bi me namerno prezrl, čeprav sem v tistem delčku sekunde v njegovih očeh zaznala nekaj presenečenju podobnega -, pokimal in se zasukal nazaj k Larisi: ''Greva?''
Ni si dala dvakrat reči - vstala je in se že hotela odpravit k vratom, ko sem jo ustavila, rekoč: ''Kam pa pravzaprav greste?''
Larisa seveda ni poznala odgovora, zato pa Luka ni bil videti presenečen. ''Daj mi listek, ti napišem naslov,'' je rekel, kot bi se že vnaprej pripravil na moje zasliševanje.
Začudeno sem ga pogledala, a sem vseeno segla v torbo in mu izročila prvi listič - le teh se je po sreči po dnu valjalo dovolj -, ki se mi je znašel pod roko, pri tem pa me je prešinilo, da bi mi navsezadnje lahko preprosto odgovoril, saj nisem neumna, da bi pozabila. Luka je iz žepa potegnil svinčnik, nekaj na hitro načečkal na list, pri tem pa se je nekajkrat ozrl okoli sebe, kot bi se želel prepričati, če ga kdo ne opazuje. Zatem je listek zložil, mi ga zataknil v žep hlač, me prijel za roko in rekel:
''Ti si torej tista! Veseli me, da sva se končno spoznala. Pazi nase.''
Ogorčeno in zbegano obenem sem strmela v njegove sive oči, v katerih se je zrcalilo nekaj, česar si nisem znala pojasniti - kot bi bil zaskrbljen. Ali zmeden. Ali ... Hkrati me je begalo tudi, da se mi je vse bolj dozdevalo, da sem ga že videla, tako kot takrat, ko mi je Larisa njegovo sliko. Pa še ... tako nenavadno se je obnašal. Vse skupaj je postajalo vse bolj čudno.
Luka je v tistem hipu že zgrabil Lariso za roko in jo skoraj odvlekel do vrat, kjer je za hip postal in komaj spravil iz sebe medel: ''Adijo'', Larisa mi je pomahala. Z njenega obraza sem razbrala srečo in zmedo. Kar nekaj časa je minilo, kar sta izginila za temnimi stekli kombija, a sem še vedno stala na mestu in zmajevala z glavo. V meni se je vse bolj razraščal občutek, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti, da se pred mojimi očmi dogaja nekaj, kar se ne bi smelo, nekaj ... zloveščega!
14. september 2012
next....!!!
14. september 2012
u104970
u104970
next!
25. december 2012
u98305
u98305
se opravičujem ampak nimam več knjige zato boste morali počakati,sam si jo bom spet sposodila.
25. december 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg