Forum
u137642
u137642
▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰
нej, нoj :3
ĸoт ѕтe lαнĸo že vѕι ѕĸlepαlι po ɴαѕlovυ ɴα plαɴo ѕpeт prιнαjα мojα ɴovα zɢodвα! тoĸrαт вo čιѕт drυɢαčɴα, o мαɢιčɴιн вιтjιн, predмeтιн, ljυdeн ιтd. jα, ѕeм poттerнeαd :'d ιɴ тo velιĸ c; тo ɴe вo вlo тoĸ podoвɴo нαrry-υ poттerjυ, αмpαĸ je pαč ιz мoje ɢlαve х'd тαĸ dα ɴιмαм več zα ɴαĸlαdαт тle, rαzeɴ eɴo reeeeѕɴo opozorιlo: oproѕтιтe мι, če вodo ɴeхтι вolj redĸι (вodo вlι pα тυd dolɢι oв тαĸιн prιмerιн), pαč zαrαdι тreɴιɴɢov ιɴ тe šole (ĸмαl je вo ĸoɴc, če ѕe še ĸdo ɴe zαvedα ιɴ pol вo vѕe ѕĸυpαj ɴαprej čιѕт ɢlαdĸo poтeĸαlo =D), αмpαĸ ѕeм ѕe rαvɴo dαɴeѕ odločιlα oвjαvιт тo zɢodвo, ιɴ ĸo ѕe jαz ɴeĸαj odločιм ... pυѕтιмo мoje ѕlαвoѕтι ɴα мιrυ х'd
υpαм, dα ѕe ɴαвere čιм več ɴeхтov! ♥
▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰



Nad vedno sončno in lično morsko vasico na zemlji se je zgrinjala tema. Veter je mršil okrog listje, zaradi katerega se redoljubnim prebivalcem (zelo radi so predvsem pometali) ni dalo nosu pomoliti iz svojih domovanj, ker so vedeli da bi vsak pometen kup listja tako ali tako spet takoj razneslo. Morje je pljuskalo ob kamne, da so valovi glasno zašumeli in se nato spustili nazaj v globine. Na visoki pečini, kateri še najhujši valovi niso morali seči čez sredino je stala bela hiša. Okna so bila zagrnjena z modrimi zavesami, porisanimi z lunicami, ki pa so na žalost bile po robovih že potrgane, vhod za mačke (če je temu sploh kdaj služil) pa je bil trdno zabit z deskami. Nihče sploh ne bi vedel, da so se vhodna vrata sploh kdaj odprla, če ne bi kdaj od divje burje tega počele kar same. Kljub temu pa je tega divjega dne v njeni dnevni sobi stala visoka ženska suhljata ženska v malček predolgi beli obleki.
Imela je razpuščene mastne bele lase, ki so ji kot naravnani padali do širokih, a izredno stisnjenih ramen. Oči so ji črno sijale, za kakšnega navadnega smrtnika pa bi bila lahko celi lik in grozljivke, če ne se ne bi iz njenih ust izvil nadvse prijazen in točen glas, ki je podzavestno nakazoval, da je na njenem podstrešju vse kljub 'čudaški' zunanjosti urejeno.
„Annalise, ni se ti treba več skrivati,“ je prijazno privzdignila obrvi in pokašljala. Ozrla se je okrog sebe po hladnem prostoru, z veliko pohištva, ki pa je bilo na žalost uničeno. Na njen poziv ni bilo nikakršnega odgovora. Ženska je zdolgočaseno in zavijajočih oči stopila naprej in odgrnila škrlatno zaveso, ki je kraljevala pred plesnivimi stopnicami. „Rekla sem ti, da se ni treba skrivati! Saj me poznaš, in ne boj se tako, vendar! Dobro veš, da je vse potrebno urejeno,“ je predse povlekla navadno malce starejše dekle navadnih mer v kavbojkah in jopici. Bila je bolj bleda kot marsikatera še tako osamljena stena, iz oči pa so ji rinile rahle solze. Žalosti. Tega, da kmalu ne bo več bila mama. Od listja razmršeni žametni plavi lasje so ji padali nad podobo, zavito v snežno belo odejico.
Ta je imela oči trdno zaprte, z rokami v ustih pa je naznanjala da poleg tega še sladko spi. To je ravnokar ugotovila tudi ženska, ki je nato stopila korak naprej proti drugi v obleki. „Prosim, povej mi - kaj se bo zgodilo z njo?“ je zašepetala in pri tem iz svojih modrih oči spustila dve debeli krokodilji solzi. „Zanjo naj bi odločal Homer, vendar mu ne gre zaupati kam bi vtaknil takega nebogljenega otroka, zato to ne bi bilo ravno pametno. Nedvomno pa jo bomo odpeljali nekam k nam, saj zanjo na zemlji ni upanja.“ „Torej... torej mora nujno v Kemplack?“ „Bojim se, da mora.“
Ženska je izza obleke potegnila okrogel zlat medaljon in si ga obesila okoli vratu. Nato je iz rok drhteče matere vzela dojenčico, še vedno spečo in zavito v odejico ter jo skoraj vrgla na tla, ko si jo je poskušala zatlačiti pod njeno obleko. „Ne tako...! Nimaš občutka...“ je njena mati spet zadrhtela. „Na to sedaj ne morem misliti, Annalise! Kaj več pa izveš v prihodnjih dneh, zato ves čas doma zvesto čakaj na moj poziv.“ Še naslednji trenutek je za njo in dojenčico ostal le še bled oblak prahu, ki je užaloščeni in zmedeni materi zameglil obraz. Ta je glavo zakopala v dlani in jokajoč zapustila osamljeno hišo.
*
„Oh, kako... prelepo darilo,“ je precej okrogel moški s svojimi okornimi prsti odprl lepo zavito darilo. „Kako lepo.“
Oči so se mu skozi debele naočnike zarosile in k sebi je nato čustveno privil visoko najstnico z valoviti plavimi lasmi. Zelene oči so se ji svetile kot novoletne lučke, ko je videla kako je razveselila svojega dedka in tudi sama se je privila k njemu. „Ne morem si predstavljati boljše vnučke.“ „Ne pretiravaj, dedek. Zaslužiš si malo razvedrila,“ je vstalo dekle in odprlo okno, da bi se zatohla hiška vsaj malce prezračila. Kako ne bi bila, če je dedek v njej vsak dan zvaril na stotine napojev iz tudi najbolj čudaških sestavin, kot so zmajeva jajčeca ali kolobratove oči? Od vlage, ki se je spuščala iz ogromnih kotlov je okrogli moški dvakrat močno zakašljal, potem pa rekel ravno stavek, ki je njegovo vnukinjo vedno spravil v karseda slabo voljo.
„Cara Annalise, ne pretiravam. Kaj ko bi nama skuhal čaj iz kamiličnih zobkov svinkovega nosoroga?“ „Ne kliči me po imenu,“ je čez zobe zabrusila njegova vnukinja po imenu Cara, „ne vem od kje dobite ta Annalise,“ je s prezirom v glasu zasikala in pokazala svojo še prevečkrat trmasto plat.
„Oče Mattias! Kako si upaš nedolžnemu otroku ponujati te svoje zvarke?! Raje kdaj sam katerega spij, namesto da bi prej vzel napoj proti bolečinam in nenavadnim telesnim pojavom,“ je takrat v sobo prišla, natančneje priletela ženska v popolnoma isti beli obleki in mastnih belih las, kot se je pred približno trinajstimi leti v razpadajoči beli hiši. „Pripravila nam bom kosilo, po tistem pa imam zate posebno presenečenje, Cara. Oče, tebe pa gospa Muffkova kliče po nekaj... em, zelišč za tvoje napoje.“ Dedku in očetu se je ta trenutek obraz zresnil, kot bi mu dal piti ricinusovega sirupa (čeprav ga ta ni poznal), ko pa ga je ujel Scarletin radovedni izraz se je le nasmehnil in še preden bi vnukinja postala radovedna, je odvrnil: „Seveda, gospo Muffkovo sem prejšnji teden prosil za nove zaloge... krastačinih okostij, to bo.“ „Krastačna okostja niso zelišča, ali vesta to?“
„Seveda niso, ljubica. Vseeno pa pomagajo, če skušaš zvariti merlinovo diopsanso.“
„Aha, super.“
„Ne pogovarjaj se tako z mano, mladenka!“
„Okej.“
„Uf, tale sleng me bo še ubil,“ je Mattias zašepetal na ušesa svoji hčerki in se namuznil. „Treba jo je naučiti manir!“
„Mislim, da bo bilo veliko bolje, če greš k Muffkovi kot pa se tukaj sprenevedaš kot hudournik. Še pred sekundo je bila najboljša vnukinja na svetu.“
„Saj je … na, kmh, edinstven način. Trmast.“
„Izgini že, ali pa ti bom v glavo vrgla slezovo ropotačo!“
„Opa, dedek to bo pa bolelo!“
„Res bom raje izginil od vas, norih žensk.“
„Ne bomo te ravno pogrešali!“ je še za njim zavpila Cara, ko je že pri vratih zasoplo dihal.
„Čeprav je drugače res krasen dedek!“
„Hinavca!“ je pokrov lonca, v katerem se je kuhala čarovniška obara s treskom zaprla Katherine, prvovrstna čarovnica izbranega rodu, ki pa jo je – seveda nečastno – spremljal naziv izdajalka magije.
24. maj 2013
u135508
u135508
Neeeeeeeeeext
24. maj 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
24. maj 2013
u137477
u137477
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeekšt.!*www*
~Za tako prfekcijo maš tooook mal bralcev, resno*o*
25. maj 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
25. maj 2013
u138069
u138069
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeext.1!!
25. maj 2013
u137642
u137642
~ next pride v večernih urah. (to pomeni po deveti) <3
~ alja - me ne gane x'd sicer pa to pišem, ko mi je dolgčas pač in sem si pol mislila 'bom pa objavila'. sicer jih pa je že pet *____* ♥
25. maj 2013
u137642
u137642
tukaj je že drugi del.. uf, napredujemo xđ prej bi se sam rada opravičila, ker sem se sakramensko zmotila: v komentarju nad temle nextom je ŠPELA namesto alja.. tak, da špela oprosti, ker sem res packasto neki zamešala <3
▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰



„Mislim, da je zdaj čas,“ je po kosilu izrekla Katherine. „Za kaj?“ se Mattias ni mogel ganiti izpred svojega krožnika, v katerega je že petič nalil obaro. „Dobro veš! In nehaj se basati, ali pa ti bomo morali spet kupovati protimastitis.“
„Tisto zdravilo je ogabno – ne maram ga.“
„Pa ga boš moral, če boš želel kaj spremeniti na sebi.“
„Okrogel je bil že moj praprapraprapraprarovnik. In tega se naše rodbine drži še zdaj.“
„Mene se očitno ne.“
„Ti si ženska, jaz pa moški.“
Katherine se ni dalo več prepirati in je namesto tega le glasno vzdihnila. Stopila je do svoje torbe, iz katere je vedno štrlelo mnogo 'nepomembnih' pergamentov iz čarovniškega veleposlaništva v Ivjeku.
„To bo resen pogovor, zato raje kar odpovej vsa popoldanska srečanja s svojimi prijatelji.“
„Celo popoldne bom notri?!“ se je spet uprla Cara.
„Da. Zato sem v resnici šel k Muffkovi,“ jo je za ramo prijel njen dedek.
„Kaj mi prikrivate?!“
„Umiri se in usedi.“
„Okej.“
Katherine je v roki držala zelo debelo črno mapo.
Usedla se je na sproti Care in jo resno pogledala. V bistvu sta se obe gledali kot moška, ki se bosta za mizo ravnokar spoprijela v stiskanju dlani.
„No, skratka ...“
„Katherine de Flew! Prosim … pro-sim … e-mm … šef me je poslal, ja! Nujno rabim … nujno rabim … oziroma moj šef rabi vas!“
Med vrati je popolnoma šokiran, brez pametnega razloga premočen (kdo pa bi bil ob tako lepem dnevu kot je bil danes zjutraj?) stal nek moški, sicer mladih let. Bolj pravilo kot izjema v čarovniškem in navadnem svetu je bila, da se mladi ničesar ne bojijo. Česar bi se torej potem ta?
Cari se je vse to motalo po glavi in zmedena je bila kot pokvarjen kompas. Dobesedno.
„Ampak kaj pa pogovor?!“ je za svojo skrbnico Cara zakričala, ko je ta hitro smuknila v svoj novi črni plašč in hitela ven iz koče. Ni se ji več oglasila.
„Cara, mislim, da bo to prišlo na vrsto pozneje,“ ji je zaskrbljeno povedal dedek, ki pa je svoje čustvo takoj zatem prikril.
„Lahko se greva igrat čaropolis, če želiš.“
„Ne, hvala,“ je bolj zaradi dolgočasnosti čaropolisa z dedkom kot dejanske igre odkimala Cara in odšla v svojo sobo, kjer se je zakopala med svoje premnoge okrasne blazine.
Velika postelja, nad katero je visel veličasten baldahin, na katerem so pisale vse besede, s katerimi si izdal povelja za uroke, omara na kateri so bili mojstrsko izvezeni pavi, nato premazani s barvo mavrice, za povrh pa še zlato ter majhna pisalna mizica s tisočimi predalčki, ki so se odpirali le če si rekel 'trije mali puhki in ena velika jaz', geslo, ki si ga je pri petih letih dekle samo izmislilo.
Veliko oken, brez zaves, ki bi Cari lahko dajale zasebnost je namesto tega omogočalo, da so fantje brez težav priplezali k njej. Pametno, kajne?
A tako zdolgočasena rutina.Vedno te prikrite besede, Katherinina nenavadna izginotja, čudaški dedek … Cara se ni počutila kot človek, ki bi sodil sem. Sploh ne. Kot bi prišla iz planeta Zemljanius, o katerem čarovniki vedo izredno malo in tudi najmogočnejši niso zmožni dobiti več informacij o tem predmetu. Da, grafična vzgoja v čarovnistvu je delala svoje. Tudi po čarovniških spretnostih ni ravno slovela. V bistvu je zaostajala daleč za svojimi vrstniki, čutila se je drugačna. Popolnoma drugačna od drugih. Kot bi malo jagnje pokazal pred krdelom krvoločnih volkov.
*
„Gospa, deklica je!“
Velika bela soba in velika, neznana postelja redi katere je ležala ženska. Čeprav je njen obraz izdajal, da je pretrpela neznanske muke, ni mogla skriti nasmeška. Novo rojstvo, njene hčerke. Ki ji je sedaj pomenila vse na svetu. Njeno življenje, ura okoli katere čas se ji bo zdaj vrtel celo življenje.
Urni kazalec, ki ji bo vedno vse. Če ji ga bodo odvzeli, bo celo življenje senca. Brez časa, brez svoje hčerke.
„Cara … Cara bo,“ je ponosno izjavila novopečena mama in bila je tako ponosna nase, da bi malo štručko med njenimi komolci najraje objela in jo podrobila v prah. Njen prah.
Vedno njena. Vedno …

„Cara!!“ jo je iz kratkih sanj zbudil Finn in se muhasto nasmehnil. „Kaj si sanjala? Mislim, precej si se spotila ...“ „Tebe, ko se tuširaš.“ „Vau. Novica dneva!“ „Ne ga srat.“
Dekle je v svojega najboljšega prijatelja vrglo blazino. Mali, koščati in sramežljivi Finn je bil za čaranje vedno ravno tako nadarjen kot Cara. Takoj sta se ujela, celo brez besed!
Poleg svojih zgoraj naštetih značilnosti je bil tudi zelo okoren. Le h Cari po oknu se je naučil tako dobro plezati, da bi bil lahko svetovni prvak v tej 'dispiclini'.
„Mi lahko prosim še enkrat povedala kaj si sanjala?“ do obmetavanja s blazinami očitno Finnu ni bilo kaj dosti. „Res te je bilo zaskrbljujoče videti.“
„Nič. Res, samo kratke sanje …“
Finn je še enkrat zaskrbljeno pogledal v njene oči.
Cara pa je dvomila, če njene sanje sploh izhajajo iz Cetanie, sveta v katerem je vedno živela … Ali pač?
▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰▰
next?
25. maj 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeext
25. maj 2013
u137477
u137477
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeekšt.!*w*
26. maj 2013
u137477
u137477
Aja in sej je uredu, če si se zmutila.x"D
26. maj 2013
nextt
26. maj 2013
u135143
u135143
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext *w*
28. maj 2013
u108028
u108028
neeeext *___*
22. junij 2013
u135508
u135508
Neeext <3
22. junij 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg