Forum
Heej. če nimaš rad/a grozljivih stvari ne brat zdej v prvem delu še ne bo nč kj takiga, pol naprej pa bo.
__________________



»Kendall!« skoraj sem izpustila kozarec vode, ki sem ga držala v roki. »Kendall!« nekdo je kričal moje ime, moje drugo ime. Vsak, ki sem ga poznala me je klical po prvem imenu – Juliet. Poleg moje družine ni nihče vedel mojega drugega imena. »Kendall!« tokrat je glasu sledilo še glasno ter nepotrpežljivo trkanje po vratih stanovanja. Ura je ravno odbila polnoč, zunaj pa je močno deževalo. Začela sem se pomikato proti vratom. »Kendall, prosim pohiti!« ta glas sem predobro poznala. Hitro sem odklenila vrata ter jih odprla. Pred vrati je stala Anna, moja starejša sestra. Srce mi je začelo hitreje biti, nisem vedela kaj naj rečem. Izgledala je grozno. Njeni dolgi rjavi lasje so bili speti v čop. Njene nebeško modre oči so bile rdeče, kot da bi jokala več ur skupaj. na obrazu ter nogah pa je imela nekaj ureznin. Bila je brez čevljev, zagotovo je zmrzovala.
»Kaj se je zgodilo?« sem vprašala šokirano. »Anna, prosim povej.« Ni mi odgovorila. Stekla je v stanovanje ter za sabo zaklenila vrata. »Takoj mi povej kaj je bilo,« sem zahtevala. Nisem prenesla pogleda na njo, po licu so ji tekle solze medtem ko je prestrašeno gledala po stanovanju. »Za mano prihaja, moram se skriti.« »O čem govoriš? Kdo ti je naredil to?« Preprosto je ignorirala moja vprašanja ter hitro odšla v dnevno sobo. Sledila sem ji. »Imaš posvečeno vodo Kendall?« še vedno se mi je zdelo čudno, da me je klicala po mojem drugem imenu. »Posvečeno vodo!? Zakaj bi..« »Lesen križ?« prekinila me je še preden sem dokončala vprašanje. Preiskala je celo sobo in v nekaj sekundah naredila pravo zmešnjavo. »Anna!« sem zakričala ter jo prijela za ramena. »Poglej me,« sem zahtevala zaskrbljeno. Nisem vedela, kaj je bilo narobe z mojo sestro, ampak to ni bila ona. Njene modre oči so se srečale z mojimi. »kaj se dogaja,« sem rekla resno. »Ne smem povedati,« je rekla, medtem ko si je grizla spodnjo ustnico. Še vedno ni nehala jokati. »Oprosti.« pogled je preusmerila proti vratom. »Anna, karkoli se dogaja… lahko ti pomagam. Prosim, pusti mi da ti pomagam.« sem rekla iskreno. Samo njo sem imela. Obe sva odrasli v sirotišnici,mama naju je zapustila ko sva imeli le pet in deset let. Vedno je skrbela zame. Ko je dopolnila 18 let, si je poiskala službo, da sem jaz lahko hodila v šolo. Bila je moja mama, sestra ter oče hkrati.
»Prepozno je. Nemoreš mi več pomagati. Prihaja.« zaradi vsega jokanja, se ji je glas močno tresel. Morala sem narediti nekaj, da jo pomirim. Karkoli.
NEXT?
10. marec 2013
OMG OMG OMH
SVETOOVNO JEEE DDDDDDDDD
NEEEXT
11. marec 2013
Hvala, dans nextam. < 3
11. marec 2013
next
11. marec 2013
Del je posvečen AnjaCollins69. :*
________________



»Anna,« sem reklo nežno ter jo prijela za njeno nepoškodovano lice. »Tukaj sem. Nič se ti nebo zgodilo. Ti in jaz proti svetu, se spomneš?« To so bile najine 'bojne' besede že celo življenje. Njene oči so se napolnile še z več solzami. Izmed naju je bila vedno ona najmočnejša.
»Ne bo odnehal, dokler me ne najde,« je bilo njeno edino pojasnilo preden je pogledala v tla. Kmalu me je spet odrinila stran in nadeljevala svoje iskanje. »Rabiva lesen križ,« je izdahnila obupano. Mrko sem jo pogledala. »O čem govoriš?« preslišala me je. »Anna?« sem zaklicala, ampak še vedno me je ignorirala. Prijela sem jo za roko, ampak jo je močno odrinila stran. »Križ Kendall, rabiva križ! Zakaj ne razumeš,« je zakričala jezno. Nekaj časa sem samo stala in jo gledala. Nikoli v življenju še ni kričala name, niti takrat ko sva imeli manjše sestrske prepire.
»Umiri se,« sem rekla ter odšla v sobo, v kateri sem shranjevala stvari, ki jih nisem več potrebovala. Iz škatle, ki je stala v kotu sem vzela majhen lesen križ ter ji ga položila v roke. Nasmehnila se je ter objela to malo stvar, kot bi bil kakšna prikupna žival. Moja starejša sestra Anna Jones je izgledala kot kakšna oseba, ki je ravnokar pobegnila iz norišnice. »Anna?« zagotovo me ni več poslušala. Vrgla se je na mojo posteljo ter še močneje objela majhen lesen predmet, ki ga je držala v roki. Čez nekaj minut je končno zaspala. Pokrila sem jo z odejo ter pri tem pazila, da je nisem zbudila. Bila sem zmedena, v glavi se mi je nabiralo na tisoče vprašanj. Mogoče pa je rabila samo nekaj ur spanja, ter bo vse pojasnila zjutraj ko se zbudi.
___________________
+v naslednjem delu bote zvedli o kom govori Anna. (:
11. marec 2013
OMAJGAD GURLLLLLL
next obvezno takoj čimprej< 3333333333333333333333333333333333333333
11. marec 2013
iiiiiiiiiiiiii Hvalaaa nextt
11. marec 2013
Neeeext!
11. marec 2013
u27814
u27814
Omg katjaaaaaaaaa ful carskooo
Neeeext
12. marec 2013
Hvala. Dans nextam :$
12. marec 2013
next
12. marec 2013
evo mal daljši next:**
_______________________________________________________
Previdno sem odšla iz sobe ter za sabo zaprla vrata. Napotila sem se v kuhinjo. Lasem, ki so prej bili speti v površno figo, sem pustila da so prosto padali po ramenih. Imela sem dolge rjave lase, ki so bili na koncu rahlo skodrani. Bila sem dokaj visoka in lahko bi rekla, da sem bila ena tistih redkih deklet, ki so bile zadovoljne z svojim telesom.



Bila sem zmedena, nisem vedela kaj se dogaja. Vprašanja mi niso dala miru. Je bilo to resnično? Kdo bi naredila kaj takšnega moji sestri? Kaj če so le sanje? Je bilo nekaj izmed njih.
Anna je živela na drugi strani mesta. »Zakaj bi prišla k meni sredi noči?« sem se vprašala ter poskušala razvozlati uganko. Spomnila sem se na njeno poškodovano telo. Ni imela fanta ali prijatelja, ki bi ji lahko naredil kaj takšnega. Ni mi bilo jasno, zakaj je govorila o posvečeni vodi ter lesenem križu. Zvenela je kot oseba iz kakšne 'poceni' grozljivke. Govorila je o nekom. Ampak o kom? Stresla sem z glavo, da bi odpravila stran te misli. Pospravila sem zmešnjavo, ki je nastala pred nekaj minutami.
Ravno, ko sem se odpravljala v sobo sem zaslišala nežen trk po vratih. Bil je tako tih, da sem za trenutek pomislila, da si domišljam. Ne, kmalu sem ga spet slišala. Tega si zagotovo nisem domišljala. Nekaj časa sem stala nepremično pri kuhinjskih vratih. Trkanje po vratih se je začelo stopnjevati in oseba na drugi strani je postajala nepotrpežljiva. Počasi sem se začela pomikati nazaj proti dnevni sobi. Pogled se mi je ustavil na vratih, roke sem imela potne, dihanje pa se mi je močno pospešilo. Iz nekega neznanega razloga sem bila prestrašena. Vedela sem, da oseba na drugi strani nima dobrih namenov.
Spomnila sem se Anninih besede. »Prihaja za mano.« Kaj če je bila to tista oseba, katere se je tako bala? Trkanje se je za nekaj časa ustavilo. Oddahnila sem si.



»Vem, da si tam,« je rekel moški glas na drugi strani mojih vrat. »Lahko čutim tvoj strah, človek.« Zadnjo besedo je izgovoril z sovraštvom, kot bi se mu gnusila. Preveč me je bilo strah, da bi lahko odgovorila, ampak bila sem prepričana, da vrat nebom odprla. »Odpri vrata,« je zašepetal in tako naredil njegov glas še nežnejši, kot bi me poskušal začarati. »Ne,« sem rekla odločno. »Ne delaj tega še težje, kot v resnici je Kendall,« strah se je naselil v moje kosti, ko je izgovoril ime. Kako je pravzaprav vedel moje ime? Kdo je?
»Nebom odprla vrat.« naredila sem korak nazaj a pogleda iz vrat nisem umaknila niti za sekundo. Na mizi sem videla nož, ravno to sem potrebovala. Če je ta moški hotel vdreti v moje stanovanje se bom borila nazaj. Zavzdihnil je. »Človeki so lahko tako dramatični,« njegov glas je bil nežen. »Samo odpri vrata. Ne bom te poškodoval,« je obljubil ampak nisem mu nasedla.
»Pojdi stran,« sem zahtevala resno, »drugače bom poklicala policijo,« sem dodala. Zasmejal se je mojim besedam. Namrščila sem se. Sovražila sem njegovo obnašanje, sovražila sem njega. Zakaj mi ni verjel? »Prisežem,« »No, kar daj« zmedel me je. »Ampak bi te ujel preden prideš do telefona.« njegove besede so me še bolj prestrašile, kot bi prišle iz pekla. »Ne moreš se me dotakniti. Vrata me varujejo pred tabo,« sem mu pojasnila. »Res verjameš v to Kendall?« v njegovem glasu sem zaznala sovraštvo. Srce mi je bilo hitreje, kot bi si lahko predstavljala. Morala sem se pomiriti. V stanovanje ni mogel priti drugače, vrata so bila edini način. »So vsa okna močno zaprta?«



NEXT?
12. marec 2013
u121090
u121090
Omg Creapy *o*.!
Fak.!
Resno Next.!
Sam neki al lahko ne daješ eni ful crepy slik. Sam to prosim. :**
DRGAČ PA NEXT!
12. marec 2013
Fuul je carsko
haha men so pa glih slike ušeč še poudarjajo crepy vzdušje
NEXT.!
13. marec 2013
Okeej ne bom več devala creepy slik. dans nextam.
13. marec 2013
Neeeeexttttt:*
13. marec 2013
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext *_*
13. marec 2013
u121090
u121090
Yaay *___*
Sej so lahk creapy sam ne glih tko kšni razmesarjeni otroc u tem smislu. do zdj so slike ful urediii
13. marec 2013
ıптεʟıɢεпcε. takih slik verjetno nebi šla iskat, ker tut men niso preveč ušeč (:
13. marec 2013
u121090
u121090
: )
13. marec 2013
u27814
u27814
omg katjaaaa najboša zgodba eveeeeeeer *__*
Neeext!!
13. marec 2013
next
13. marec 2013
Evo next.. +se opravičujem če so kake napake :$
_____________________
Njegovo vprašanje je samo še povečalo moj strah. Okna sem vedno pustila odprta, bila je slaba navada. »To pomeni ne.« iz njegovega glasu sem zaznala, da se je zabaval.
Kdo je? Zakaj je govoril tako mirno, ko mi je pravzaprav grozil, da bo prišel v moje stanovanje? Sprostila sem, čeprav so bila okna odprta je bilo nemogoče, da bi prišel do njih saj sem bila v petem nadstropju. Hitro sem se obrnila, da bi lahko pograbila telefon, ki je bil na drugi strani sobe. »Ne premikaj se,« je ukazal. »Ne izivaj me«
»Pojdi k vragu!« začela sem teči proti telefonu. Samo nekaj korakov še in ga bom lahko dosegla. Žal pa sem se ob nekaj spotaknila, zato sem močno padla na tla. Vse me je zabolelo, s kolenom sem udarila v rob steklene mize. Iztegnila sem roko proti telefonu, ampak preden sem ga lahko dosegla sem na svoji levi strani opazila senco.



Glavo sem obrnila proti moji majhni terasi. Z strahom sem nepremično gledala temno postavo, ki je stala na drugi strani. Čeprav so naju ločevala steklena vrata sem ga dobro videla. Roko je dvignil v zrak ter mi z počasnimi gibi pomahal. Nisem mogla verjeti. Še pred nekaj sekundami je stal pred mojimi vrati. Nekajkrat sem pomežiknila, da bi videla ali si le domišljam. Postava moškega je še vedno stala zunaj. Na hitro sem pogledala proti telefonu, ampak je odkimaval. »To so zagotovo sanje,« sem zašepetala sama sebi. Roke sem ovila okoli svojega telesa Kako je lahko to resnično? To ni bilo res; nisem hotela verjeti, da se je to okoli mene res dogajalo. Z kotičkom očesa sem ponovno pogledala proti terasi. Videla nisem ničesar. Kaj? Počasi sem vstala ter se prepričala. Sem si ga domišljala? Prepričana sem bila, da sem ga videla.



Pogledala sem naokoli, ampak videla sem le svoje dolgočasno stanovanje. Anna je še vedno mirno spala na moji postelji. Zmedeno sem stala sredi sobe. Kaj se je zgodilo? Naj pokličem policijo? Kaj bi rekla? Neznan moški je trkal po mojih vratih, ter se čez nekaj minut prikazal na terasi? Mislili bi, da sem nora. Poslali bi me k psihiatru ali še huje. Pridružila sem se Anni v postelji, ter se stisnila k njej. Zaprla sem oči. Temna postava je bila še vedno v mojih mislih. To je bila najbolj nenavadna noč v mojem življenju. Nekaj resnega a hkrati strašnega se je dogajalo. Skoraj neresničnega. Misel, da je bila moja sestra ob meni me je pomirila. Odkar sem se preselila sem pogrešala njeno bližino. Ob njej sem se počutila varno. Močno sem jo objela. Bila sem vesela, da sem ji pokazala kako močno jo imam rada. Zakaj? Ker je bilo to zadnjič, da sem videla svojo sestro…



če bojo že dans 4 nexti, napišem še en kratek deu. (:
13. marec 2013
nexttttttt< 333333333333333
13. marec 2013
neeeeeeeeeeext
13. marec 2013
nexxxxxxxttttttttt
13. marec 2013
u121090
u121090
NEEEEEEEEEEEEEEEEEXT
13. marec 2013
Dans zvečer dam en doug next.
14. marec 2013
neeext .! <33
14. marec 2013
next
14. marec 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg