Forum
Tukaj bom še enkrat napisala zgodbo LUNIN SIJ in njeno nadeljevanje.

naj napišem naprej ?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

20. januar 2012
Moje ime je Sanja. Stara sem 15 let in hodim v deveti razred. Imam peščene lase in modre oči.








Sovražim osnovno šolo in komaj čakam 1. letnik gimnazije. Skoraj vsi na šoli se me izogibajo, če prav še sami ne vejo zakaj. Skoraj vsi,saj imam 3 super prijateljice(Stašy Niky in Evy), ki mi pomagajo in me razumejo. Stašy je super in rada pomaga , zato je najbolj priljubljena na šoli. Ima zelene oči in fru fru.







Niky je samozavestna zabavna in malo ukazovalna. Včasih se zdi da lahko vse naredi samo s pogledom. Ima temnorjave lase in oči.






Evy je prijazna in tiha. Ima karamelne oči in svetlorjave lase.





20. januar 2012
Danes je še en beden dan šole. Pouk se vleče počasi kot polž. Pri vsaki uri sprašujejo naslednjo uro pa pišemo še matematiko. Zdaj je angleščina in učiteljica je določila nov sedežni red. Presedla me je k majhni in plašni sošolki Lani. >Živjo. Kako si?< sem jo pozdravila, ona pa se ob vsaki moji besedi stresla in izgledalo je, kot da bo zbežala iz razreda. Nič več nisem rekla samo zavila sem z očmi. Končno je bilo pouka konec. Pridružila sem se svojim prijateljicam Stašy Niky in Evy. Pogovarjale smo se o testu za matematiko. Izvedela sem da je Stašy s plonk listki pomagala vsem ki so sedeli blizu nje(tudi meni),Niky pa je nekako uspelo večino testa prepisati od Evy. Spremenile temo in že stopile skozi šolska vrata, ko je nekdo za nami ves zadihan zavpil: >Stojte! Počakajte!
20. januar 2012
>Stojte, stop!!!! Ej pa kam greste,a ste gluhe!!!?????< Ta glas bi prepoznala kjerkoli. Kar zmrazilo me je po telesu. >Uf, končno ste se ustavile< je rekel ves zadiha. Ja, saj sem vedela. Bil je Domen. Že eno leto in pol je zatreskan v Stašy. Kjer koli nas sreča se ji prilizuje in butasto smehlja. Domen je debel in ima dolge, svetle in mastne lase. Lansko leto se je v šoli v naravi igral celo z vojački. Njegov značaj je zelo neprijeten in vsiliv. >Živjo Stašy. Kako si?< jo je vprašal in se butasto zarežal. >Veliko slabše, ko te vidim< mu je odgovorila. Res ne vem zakaj je Domen to vzel za kompliment. >Hvala. Hotel sem te samo nekaj vprašati. Mislim noooo… Ali bii… No saj veeš…< Stašy je izgubljala potrpljenje >Povej že enkrat mudi se mi na avtobus
20. januar 2012
>Ali bi plesala z mano na valeti ?< je končno izdavil in se nervozno in butasto zarežal. Stašyn obraz je ostal hladen, ko pa nas je pogledala smo vse štiri bruhnile v glasen krohot. >Ti…z njo na…hahahahahahahaha va…hahahahahah…letihihihi.< Domen nas je vzvišeno pogledal >Prav kakor hočeš to boš še obžalovala, boš videla.< >To boš še obžalovala.< Niky poskušala oponašati Domnov globok, raskav glas in spet smo bruhnile v smeh, Domen pa je užaljen odšel stran. Ko smo se odpravile na avtobus, so se Evy,Niky in Stašy še vedno smejale, jaz pa sem hodila malo za njimi, globoko zatopljena v svoje misli in že takrat sem zaslutila da se bo danes zgodilo nekaj…čudnega
20. januar 2012
Ko sem prišla domov, sem se usedla za mizo odprla učbenike in zvezke ter se lotila pisanja domače naloge. Že po nekaj minutah sem odnehala, saj se nisem mogla zbrati in so mi besede ter odgovori uhajali iz glave. Namesto naloge sem raje odšla sedet na leseno klopco, ki je stala za hišo. Naša hiša stoji na podeželju, vsaj za 1 km oddaljena od drugih hiš, za njo pa se razprostira gozd, travnik in majhen potok. Zazrla sem se v prečudovito pokrajino in pustila, da so mi misli odšle po svoje. Gledala sem jesensko obarvan gozd, rumenkasto travo na ogromnem travniku in majhen potoček kjer smo si vsako poletje hladili noge. Razmišljala sem o zimi, o snegu,gozdnih živalih in še o marsičem , ko me je iz zamišljenosti prebudil mrzel veter. Nenadoma se si tako močno zaželela oditi v gozd, da sem se topleje oblekla in se odpravila na pohod po gozdu. Po pol ure sem presenečena ugotovila da sem zavila z gozdne poti. Hotela sem se vrniti domov, ker me je že zeblo,vendar me je nekaj vleklo v notranjost gozda. Hodila sem naprej in name so začele padati drobne snežinke. Podzavestno sem vedela, da bom kmalu našla to kar iščem, če prav se mi ni niti sanjalo kaj bi to lahko bilo. Ustavila sem se na majhni gozdni jasi, ki je bila že pokrita s snegom na njej pa je stala mogočna smreka. Nebo, se je že mračilo, na njem pa so se začele pojavljati prve zvezde. Od mraza so mi otrpnili prsti, konico nosu pa sem imela popolnoma rdečo. Nenadoma mi je čez telo švignil val vročine in šele takrat sem se zavedala, da me iz podrasti gleda 5 parov oči.
20. januar 2012



POTOČEK



"RAZGLED" ZA NAŠ HIŠO



NAŠA HIŠA



KLOPCA
20. januar 2012
Sesedla sem se na tla in se v krčih zvila v majhno tresočo kepo. Prsti so se mi spremenili v kremplje, moja koža je dobila sivo-modro barvo in nazadnje sem se spremenila v …volka. Ozrla sem se okoli sebe in ugotovila da me oči še vedno opazujejo. Zdaj so stopili iz podrasti in pred mano se je pokazalo 5 mogočnih volkov. Največji in najmočnejši je bil črne barve imel je rjave oči, tako kot vsi ostali. Na njegovem levem boku je bil rdečerjav, na njegovem desnem boku pa svetlo rjav volk. Za njimi sta stala še siv in bel volk, vsi pa so me motrili s svojimi rjavimi pogledi.
20. januar 2012



SIV VOLK



BEL VOLK






ČRN VOLK



SVETLORJAV VOLK






RDEČERJAV VOLK
aja pa predstavlite si, da majo vsi volkovi rjave oči, samo jst mam modre



jaz sem siv volk z modrim odtenkom
20. januar 2012
Njihove postave so me navdajale s strahospoštovanjem, saj sem bila na njihovem ozemlju usiljivec. Povesila sem ušesa in stisnila rep med noge, ker bi me drugače lahko napadli. Takrat so se mi v glavi izoblikovale besede: SLEDI NAM in volkovi so že tekli naprej. Tekli so tako hitro da sem jih komaj dohajala, moje tace so udarjale ob poledenela tla, na kožuh pa so se mi lepile vse debelejše snežinke. Volkovi so me popeljali na ogled gozda, sproti pa smo ujeli še nekega jelena. Gozd je bil v zimskem času prečudovit, saj so bila vsa drevesa pokrita z ivjem in ledenimi svečami. Ne vem koliko časa smo tako tekli, vendar smo nazadnje prišli nazaj na jaso z veliko smreko. Zdaj ko sem bila volk in je bil moj vid ostrejši sem med podrastjo zagledala majhno leseno lopo. Zdela se mi je nenavadno znana, ko pa sem naredila nekaj korakov proti njej sem ugotovila, da so ostali volkovi izginili. Ozrla sem se po jasi a tam so bila le bela drevesa in zlovešča tiha zima.
20. januar 2012



tako nekako izgleda lopa, samo da jo jaz opazujem iz gozda
20. januar 2012
V tej mrtvi pokrajini, se mi je vsak majhen šum zdel kot kričanje, zato sem z lahkoto slišala, da se v bližini nekdo pogovarja. Glasovi so prihajali iz tiste majhne lesene lope, ki sem jo prej opazovala. Počasi sem se začela približevati, če prav mi je nagon govoril naj stečem stran. Skrita v podrasti sem za lopo videla odtise volkov in ljudi. Moj volčji um je to povezal skupaj tako, da se mi je v glavi izoblikovala slika lovcev kako se plazijo za volkovi. To sliko sem poslala črnemu volku in že naslednji hip so glasovi v lopi utihnili, na vratih pa se je prikazal fant star največ 18 let, ki je imel črne razmršene lase. Želela sem zbežati, želela sem si steči daleč stran od teh ljudi, vendar sem samo stala na mestu in se tresla ter zvijala od bolečine. Spremenila se bom nazaj v človeka.
20. januar 2012
Ne, ne,ne!!!!!!! To se ne sme zgoditi. Ljudje iz lope bodo izvedeli za mojo skrivnost, saj se bom spremenila pred njimi, sploh pa ne bom imela niti oblačil!!!! O ne! Zakaj hodijo proti meni?! Želela sem renčat in jih spoditi stran, pa sem se le zvijala po snegu. Fant s črnimi lasmi je bil že pri meni, nisem vedela kaj se dogaja, slišala sem le glasove, ki so bili zame nerazumljivi. Na zapestju in gležnjih sem čutila močne roke, zagotovo so me nekam nesli, vendar mi je bilo vseeno. Ničesar nisem mogla storiti in na smrt me je bilo strah, samo strmela sem v sivo nebo, dokler ni vse okoli mene postalo črna tema.
20. januar 2012



fant s črnimi lasmi
20. januar 2012
Počasi se je tema pred mojimi očmi razkadila. Zagledala sem se v strop iz lesenih desk, vse okoli mene pa je dišalo po lesu. Šele takrat sem se spomnila, da na sebi nimam oblačil. Hitro sem vstala in se razgledala po prostoru, ki je bil opremljen, kot starinska kuhinja,ob steni pa je stal rdeč kavč, na katerem so bila moja oblačila. Oblekla sem se in stopila proti vratom. Spet sem slišala glasove, ki so se pogovarjali nekje v bližini. Nekdo je rekel…
20. januar 2012
>Ampak kako? To ni mogoče! Ona je punca, ima modre oči (namesto rjavih) in barva njenega kožuha je čisto drugačna od barve njenih las! Nemogoče je, da bi bila ena izmed nas!< glas, ki je to govoril je bil popolnoma razburjen. >Kot vidiš je to čisto mogoče. Ona…< >Ojoj.< Zakaj sem tako zelo štorasta? Med tem ko sem hotela prisloniti uho k steni, da bi bolje slišala, sam po nesreči prevrnila vazo, ki je bila tam. Zaradi hrupa so vsi utihnili saj očitno niso želeli, da bi ta pogovor kdo slišal. Globoko sem vdihnila. Stopila sem do lesenih vrat in jih odprla. Vame se je zazrlo pet parov oči in spet sem se počutila tako, kot takrat, ko sem jih videla prvič.
20. januar 2012
next!!!!
20. januar 2012
ps. jez sm drgač mislila da bi lepla vsak del posebi ne vse skrati hahah
20. januar 2012
Nekaj trenutkov, ki so se mi zdeli kot ure,smo se samo gledali. Videla sem le njihove oči. Vse rjave, vendar tako različnih odtenkov, da se jih sploh ne da opisati z besedami. Nenadoma sem se zavedala, da pred mano stoji 5 fantov, ki bulijo vame, kot da sem ustala od mrtvih in postalo mi je nerodno. Tišina je bila že prav moreča in ker je nisem več prenesla sem rekla najobičajnejšo stvar, ki mi je v tem trenutku padla na pamet: >živjo.< Vse oči so se zdaj zastrmele v visokega in suhega fanta s črnimi lasmi, ki je od vseh izgledal najstarejši. >Zagotovo je on njihov vodja< sem pomislila in čakala, da bo kaj rekel.
J(jaz), f(fant)

F: >Živjo< je odgovoril in preteklo je še nekaj sekund preden je nadeljeval:>Kako ti je ime?<
J: >Sanja< sem odgovorila v zadregi, saj so me spet vsi gledali.
F:>Kje živiš?<
J:>V hiši na robu gozda.<
F:>Koliko si stara?<
J:>15 let<
F:>Kako to, da si se spremenila v volkodlaka?< ob tem vprašanju so vsi fantje postali zelo napeti. To sem lahko zavohala, ker sem imela kot volkodlakinja boljše razvit sluh, vid,voh in tudi tiste čute, ki jih običajni ljudje sploh nimajo(zato sem lahko vohala kako se človek počuti).
J: Zavzdihnila sem:>Upala sem da mi boste to lahko povedali vi,< in spet je nastala groba tišina.
20. januar 2012
next!!!!
20. januar 2012
TO JE PA NADALJEVANJE(ZA TISTE K STE ŽE PREJ BRAL)
20. januar 2012
hvala nika
20. januar 2012
nzk
20. januar 2012
rabla bi vsaj še en next, da vidm če sploh kdo še beres :17
22. januar 2012
next
22. februar 2012
u50889
u50889
neeeextej prosim!
01. junij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg