Forum
Spomnim se, da sem tekla. In vem, da mi je bil vsako sekundo bližje. Čutila sem, kako so moja pljuča s težavo izmenjavala pline z vsakim dihom, a se nisem ustavila. Misel na njega mi je vzbujala strah in občutek nemočnosti, čeprav nisem vedela česa se pravzaprav bojim. Njegovega obraza nisem videla dovolj dobro, da bi si zapomnila poteze na njegovem obrazu, vedela pa sem, da je eden tistih fantov, ki lahko z enim nasmeškom stre milijon src. Ob misli na njegov nežen nasmešek, sem se ustavila. Izmučena se ozrem naokoli - tišina. Slišim utrip mojega srca, ki vsakič glasneje bije. Pričakovala sem ga. Pričakovala sem fanta, ki mi je pognal strah v vsako celico mojega telesa, ki mi je sledil še trenutek nazaj. A bila sem sama, obkrožena s tihim gozdom, ki ga med tekom sploh nisem opazila. Čeprav sem bila sama, sem čutila prisotnost druge osebe. Pustila sem, da me je občutek varal in se zleknila na hladna tla.

♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡

Nemočno sem ležala v postelji in zdolgočaseno zrla v bel strop.
"Alex?" zaslišim tih glas. Ozrem se proti viru glasu, a ne opazim nikogar.
"Alex," ponovno, glasneje zamomlja. Ne zganem se. Ne le, da živim sama že 4 mesece, prav tako glas osebe ne pripada nobenemu od mojih prijateljev. Vedela sem, da osebe, katere glas me je klical, nisem poznala. Glas sam po sebi pa se mi je vtisnil v dno srca. Pogled sem ponovno usmerila v strop moje sobe in ignorirala klice, ki jih je glas usmerjal vame.
Bila sem navajena - navajena neznanih glasov, nevidnih oseb in samote. Prav zato se nisem zganila. Še vedno sem čutila posledice prejšnje noči; pljuča so me močno stiskala v prsih, čutila sem ritem mojega srca. Bilo je normalno, da je bilo moje telo togo, da nisem imela nikakršne motivacije za kakršnokoli dejanje, a tokrat mi telo ni dopuščalo nadzora nad njim samim. Bila sem prepričana, da ne sanjam več, da sem prisotna v realnosti. A moje telo je ostalo na kraju zadnje noči. Ponovno me je oblil strah, ko sem se zavedela, da nimam moči nad seboj. Tako sem ležala in naprej zrla v strop in upala, da se bo jutro končalo.
Zaprla sem oči in pustila, da me občutek nevarnosti obda kakor odeja.
Po dvajsetih minutah se mi je zazdelo, da je realnost popolnoma izginila iz mojega življenja. Vedno bolj sem čutila prisotnost okolice, v kateri sem se znašla včeraj. Šumenje v ušesih in bitje srca ni prenehalo, moje telo pa je bilo v neznosnih bolečinah.
Pogoltnem in odprem oči.
Kar vidim, me prestraši. To se počela že velikokrat in nikoli nisem doživela česa takšnega. Oblegala me je popolna tema. Poskušala sem se premikati, a moje telo je ostalo pri miru. Ko sem poskusila zviti nekakšen glas iz sebe, je bil le-ta nem. Zdelo se mi je, da sama sebe izgubljam in tega me ni bilo strah. Strah me je bilo, da bi se vrnila v sanje.

♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡

"Prišla si," slišala sem smeh v njegovem nežnem, skoraj svilnatem, a nizkem glasu. "Končno." je dodal, brez prekinitve smeha. Nisem ga videla. Ponovno me je obkrožal gozd. Vstala sem s tal, na katerih sem malo prej ležala. Drevesne krošnje so se izven ritma premikale s vetrom. Bilo je toplo, ob tem pa neprijetno. Moje glasilke še vedno niso proizvajale nikakršnega glasu, zato fantu nisem odgovorila. Čakala sem, da nežen glas nadaljuje, a je trajalo nekaj minut, da sem ga ponovno zaslišala. Tokrat je bil blizu, oddaljen le nekaj centimetrov od mene.
"Zakaj si odšla?" Pogledala sem naokoli. Zbuditi se moram, pomislim. To ni več zabavno. "Zakaj?" Njegov glas zatrepeta, kakor govori o nečem, ki bi ga prizadelo.
"Prosim, ne odidi." zamomlja. Naredim nekaj korakov naprej. "Kam greš?" Glas se zdaj postavi predme. Zavedala sem se, da to niso več sanje, na katere sem se pripravila. Niso nočne more ali prijetne sanje o fantu, ki sem si ga ustvarila. Bila je realnost, iz katere me lastna vest ne bo izpustila.
Upam, da mi zdaj glas dopušča govorjenje.
"Izpusti me," zašepetam.
"Ne odidi." odločno, a tiho reče. "Ne pustim, da me pustiš."
Zavzdihnem. Legla sem nazaj na tla in se ozrla v drevesne krošnje. Ob meni je zašumelo in vedela sem, da je nevidna oseba sedla poleg mene.
"Kaj je to?" Obrnem se proti mestu, kjer mislim, da fant sedi.
"To ti najbolje veš," odgovori. "Sama si prišla."
"Nisem," rečem in se zravnam. "Lucidne sanje niso svet, v kateremu sem prisiljena živeti."
Ne odgovori.
Pogoltnem in upam, da bo spregovoril. "Kdo si?"
"Tudi to bi morala že vedeti." zamomlja. Veter ziba močne krošnje in ustvarja nežne zvoke.
Pogled dvignem v smer njegovega glasu.
"Ne odidi." Ponovi besede, ki jih je izrekel že prejšnjič.
Vedela sem, da manipulira. Njegov svilnat glas me je odel in počutila sem se tako varno. Odločila sem se, da se ponovno poskusim vrniti v udobje lastne sobe. Ulegla sem se, zaprla oči in ležala nekaj minut, medtem pa ignorirala njegove prošnje, da bi ostala.

♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡

Nadaljujem, če bo komu zanimivo, obljubim pa, da se bom potrudila zgobo narest čim bolj zanimivo. Zdi se mi kot dobra ideja za zgodbo (vključeni, oz. večji del je po mojih lastnih izkušnjah), upam pa da bo še komu ušeč. ^.^

~Ema
10. marec 2016
u186827
u186827
Next
10. marec 2016
meni je noro všeč začetek, can't wait for the rest - Next :3
10. marec 2016
u208009
u208009
tudi meni je res ful ful ql začetk Next
11. marec 2016
Kratko obvestilo: sm že napisala ogromn ampak se mi je use zbrisal tko da naslednji del pride mal kasnej :c <3
13. marec 2016
nexxt
13. marec 2016
Next♥♥♥ res ful dobro pišeš
13. marec 2016
♡ 1. POGLAVJE ♡
Ob pogledu na domačo belo steno olajšano zavzdihnem. Konec je, pomislim in vstanem. Počasi se odplazim do kopalnice, kjer me pričaka utrujen odsev v ogledalu. S sebe zvlečem obleke in stopim pod tuš, katerega voda me v trenutku oblije. Dogodki prejšnje noči so se počasi razdirali na manjše koščke in z vsako minuto sem se spominjala manj. Njegov glas je zbledel iz mojega spomina. Naslonim se na steno in ob njej zdrsim na hladna tla tuša.
»Alex?« Zaprem oči in se ob vrnitvi neznanega glasu nasmehnem.
»Alex!« Zdrznem se.
♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡

Njegova dlan potuje od mojega pasu do vratu, kjer se ustavi in s prsti zdrsi po boleči modrici, ki jo zakrivajo moji dolgi lasje.
»Kje si bila?« Njegov pogled pristane na mojih ustnicah, pri čemer se mu zaiskrijo oči. »Pogrešal sem te.« Nasmehnem se in se mu približam. Dvignem se na prste in ustnice prislonim ob njegovo uho.
»Odjebi.« zašepetam in s prsti zdrsim ob njegovi ličnici.
»Nesramno,« odvrne, pri čemer se mu na obrazu pojavi nasmešek. »Za tako grdo obnašanje mislim, da je prav, da si kaznovana.« Dvigne me, dlani položim na njegov obraz in se zazrem v njegove zeleno-modre oči, ki kakor iskrice iz sekunde v sekundo svetijo svetleje. Ko zrem vanj, opazim da se po nekaj trenutkih zresni. Čutim, kako njegovo srce nemirno, vedno glasneje bije.
»Kaj je?« zamomljam, brez da spustim nasmešek s svojih ustnic. Njegov pogled je še vedno usmerjen vame in brez, da bi mignil, odvrne: »Prelepa si,« Pogoltne. »In…« Utihne.
»In?« Zresnim se in stopim na tla. »Luke?«
»Odhajam.« zašepeta.
»Kaj?« Odmaknem se. »Kam?«
»Švica.« na kratko odgovori in se obrne. Nemočno sem gledala vanj; njegova oprijeta majica se je tako lepo prilegala njegovi postavi, ki jo je zanemarjal, njegove dlani so se nemirno tresle. S prsti je zdrsnil med lasmi, ki sem jih še malo prej sama razmršila. Vedela sem, da je čakal na moj odgovor, a ostala sem tiho. Čeprav me je tišina po navadi umirjala, je bila tokrat le-ta mučna.
»Oprosti,« Njegov nežen glas končno prekine tišino med nama. »Oprosti.« ponovi. Ko se obrne, ga pogledam; zdaj razdražene rdeče oči so se še vedno iskrile in solze so mu vidno močile lica, čeprav je poskušal skriti čustva.
»Kdaj greš?« mirno zamrmram. Prekine očesni stik in se zazre v tla. »V nedeljo,« odvrne.
Pustila sem, da naju je obdala tišina, ki je nisem imela namena prekiniti in se počasi odplazim v spalnico. Ni mi sledil, kar sem tudi pričakovala. Nisem vedela, kdaj, zakaj ali s kom gre, poleg tega pa je prišel le, da oznani svoj odhod – in ga je. Nisem videla več potrebe po tem, da stojim in nemo gledam vanj, pri čemer vsake toliko spregovorim. Ni bil moj fant, zato se nisem počutila odgovorne za njegova čustva. Varam, to že lahko – pomagam varati, prav tako. A da se čustveno navežem na nekoga? Ne. Niti on, fant z modro- zelenimi očmi, ki so prevzele vsako dekle, ni bil zmožen prevzeti mene. Saj ne, da ni bil lep, ali privlačen, da ni bil ljubeč in prijazen, le ni bil popoln. Zanj sem bila punca, s katero je varal svoje dekle. In to – zelo iskreno – je bilo patetično. Bil je šibek in čeprav me varanje samo po sebi ni motilo, me je motil njegov odnos. Poznala sem punco, ki mu je obljubljala zvestobo, in prepričana sem, da je njej obljubljal enako tudi on. Dvomim, da je nevedno dekle posumilo, zato vem, da ni spraševala o morebitnih lažeh. Bolj kot varanje, mi je patetično laganje. In on je lagal. Ne le njej. Lagal je meni.
♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡♡
ta del je mogoče mal bl confusing ampak sej se bo use zvedl. sm mela grozn poln tedn tko da bom verjetno zdej mal bl pogosto objavlala.
anyways, upam da boste še naprej bral :3
16. marec 2016
u186827
u186827
Next
16. marec 2016
u208947
u208947
Neeeeeexxxxtttttttttttt

Nova bralka
16. marec 2016
meni se ni zdel confusing :3 neeeext:3
21. marec 2016
Next! + nova bralka
24. marec 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg