Forum
Hello tukaj je moja nova zgodbica. Mogoče ni popolna ampak se res trudim tako, da bi bila vesela vsake kritike, pohvale itd. če boste zgodbo brale, seveda.

Peyton Rose Dawson



Daniel Austin Keller



1. del
»Kako lahko rečeš, da je to ljubezen, če pa jokaš več kot se smeješ?« me je vprašal medtem, ko sem sedla na stopnice pred njegovo hišo. Hitro sem pogledala v nebo, saj sem vedela, da bodo solze kmalu spolzele po mojih licih.
»Ne vem, Dan. Pojma nimam.« sem zavzdihnila in svoj pogled preusmerila v tla. Vesela sem, da ga imam. Daniela namreč. Poznava se od rojstva, rodila sva se v isti sobi. Najini mami sta tisti dan postali prijateljici. In tako sva tudi midva postala prijatelja, najboljša prijatelja.
»Nekaj boš morala narediti, Peyton. Tako ne gre več naprej. To sama veš.« mi je pridigal. Vedela sem, da ima prav. Preprosto vedela.
»Dan, tako zelo rada ga imam. Ne morem živeti brez njega.« sem rekla. V prsih me je stiskalo. Pogledal me je.
»Tako zelo rada, huh?« je rekel in me pobožal po modrici, ki je bila ob očesu. »Ne morem verjeti, da je tvoj oče najboljši detektiv tukaj v Chicagu pa ne more ugotoviti, da nek prasec pretepa njegovo največjo ljubezen.« je dodal in še bolj me je zabolelo. Ja, moj oče je bil najboljši detektiv. Rešuje najbolj težke primere. Antonio Dawson. Odkar se je njegov šef, Henry oz. Hank Voight upokojil je on prevzel mesto. Tako zelo sem bila ponosna nanj, ko mi je povedal. Še zdaj sem.
»Daniel.« sem rekla. »Nehaj.« še dodam in on zavzdihne. Prekinil naju je moj telefon, ki je začel zvoniti. Harry. Hitro sem pogledala Dana.
»Zakaj gledaš mene? Karkoli bom rekel boš tako ali tako naredila drugače.« je rekel in prav ima. Oglasila sem se.
Zunaj sem, Harry.
Ja, kmalu bom tam.
Z Danielom sem.
Bom. Obljubim.

»In, kaj bo dobrega?« me je vprašal in solza mi je spolzela po licu. »Hej, uredila bova to. Obljubim.« me je skušal potolažiti, jaz sem pa le še bolj začela jokati.
»Sem res tako slaba, Dan? Si zaslužim to?« sem spraševala med hlipanjem. Na rahlo me je stresel.
»Niti ne poskušaj razmišljati, da je to tvoja krivda, Peyton.« je strogo rekel in močno sem ga objela. Na hitro sem pogledala na uro in vedela sem, da moram iti. K njemu.
»Dan, oditi moram.« sem prekinila najin objem. Prikimal je, jaz pa sem vstala.
»Obljubiš, da boš pazila nase, Pey?« me vpraša. Nekaj časa stojim in ga gledam. Prikimam ter iz mize pograbim svojo torbico. »Rekel sem, če obljubiš, Peyton Rose.« je spet rekel.
»Ja, Daniel. Obljubim.« hitro rečem, da ne bom preveč pozna, saj se bi Harry razjezil. Tega pa nočem. »Se vidiva.« še dodam, mu pošljem poljub in stečem proti avtobusni postaji.

mnenja?
12. november 2017
Next
16. november 2017
neext
1 dan nazaj
Nov Next

2. del.

Ko končno prispem do Harryjevega bloka me začne tiščati v prsih. Ne čakam dvigala in zato odidem do tretjega nadstropja kar peš. Bolj ko se približujem vratom njegovega stanovanja bolj moje noge postajajo težke. Pozvonim in čakam, da mi odpre vrata. Namesto njega mi odpre vrata punca, okoli 13 let.
»Huh, ti pa nisi Harry.« rečem in nasmehne se. Pogleda se od glave do pet.
»Ne, na srečo res ne.« mi odgovori in me sprejme notri. »Ti si verjetno Peyton.« doda in prikimam. »Jaz sem Ellie.« reče in mi poda roko.
»Me veseli.« rečem in sprejmem njeno roko. »Torej, kdo si?« jo vprašam. Nasmehne se.
»Harryjeva sestra sem. Očeta so poslali na zdravljenje in me dodelili njemu. Nikoli nisva bila povezana in vem da ne želi, da sem tukaj. Tudi jaz si ne želim.« pove iskreno. Nikoli mi ni govoril o njej. Česa še ne vem, Harry?
»Kje je?« vprašam. Postane me kar malo strah. Ne vem kako se bo obnašal do nje.
»Šel je v trgovino.« reče in jaz prikimam. Slišim kako zavzdihne. »Že eno uro in pol nazaj.« doda. Nekako vem kaj to pomeni. Šel je v bar in nazaj bo prišel pijan kot čep.
»Nama naredim večerjo?« jo vprašam. Prikima. Iz omare vzamem testenine in tuno. Na hitro skuham in postavim na mizo. Nalijem nama še pomarančni sok in v tišini, vsaka zatopljena v svoj krožnik jeva.
»In, kako dolgo sta že skupaj?« prekine nerodno tišino.
»Dve leti.« kratko odgovorim in pogled preusmerim v krožnik. Ellie vstane in pride do mene.
»Vidim, da te ima zelo rad. In da vama zveza zelo uspeva.« reče in se dotakne moje modrice. To me spomni na Daniela.
»Bilo je ponesreči.« ga hitim zagovarjat. Ne bom ji govorila, da me njen brat pretepa, prekleto, 13 let ima!
»Tudi moj oči je mami udaril ponesreči.« reče. Bogi otrok. Kaj vse je že doživela. Opazi, da mi je neprijetno. »Bom jaz pomila posodo.« zamenja temo in jaz prikimam. Slišim odklepanje vrat in moje srce začne pospešeno biti.
»Kje je ljubezen mojega življenja?« se zadere čez stanovanje in jaz se hitro prikažem v predsobi. Pijan je kot čep. »Tukaj si.« reče in me poljubi. Smrdi po viskiju in vodki. Spraviva se do dnevne sobe. Ellie se prikaže iz kuhinje.
»Ah, tudi ti si tukaj. Pozabil sem.« reče in vidim, da jo malo stisne pri srcu.
»Jaz pa nisem pozabila, da si enak kot oče.« stegne jezik. Harry vstane proti njej.
»Nikoli več, da ne rečeš tega, Eleanor.« ji reče in se ji približa tako blizu, da pomislim, da jo bo udaril. Prosim, naj ostane tiho, saj se bo tukaj drugače začel pekel.
»Sploh ne veš v koliko stvareh sta si podobna, Hazza. Oba pijeta, oba pretepata.« nadaljuje in ob besedi pretepata me stisne. Harry me pogleda in se mi približa.
»Ji nisi povedala, da je bilo ponesreči?« se zadere in v očeh se mi nabirajo solze.
»Seveda, da sem! Misliš, da ne vem, da me obožuješ?« mu rečem. Začne prikimavati.
»Vidiš, Eleanor. Bila je nesreča.« se obrne nazaj k njej. Ellie se sarkastično smeje.
»Ko je oče prišel domov pijan kot čep in tepel mami, ker večerja ni bila topla, to je bila tudi nesreča, kajne?« se ne ustavi. Vidim in čutim kako bo Harry eksplodiral.
»Ne omenjaj je, Eleanor Faith Styles! Ne omenjaj! Utihni, prekleto! Pojma nimaš!« se dere na njo. Po licih ji tečejo solze.
»Ti nimaš pojma. Odkar je umrla te ni bilo na spregled. Izginil si. Tri leta in tebe nikjer. Si ti hodil po očeta v tisto beznico? So tebe otipavali njegovi prijatelji? Si ti pospravljal za njim? Si mu ti držal vedro, ko je bruhal? Ti utihni, Harry! Izginil si! Pustil si me samo z njim. Deset let sem imela, Hazza. Deset. Izgubila sem mami in tebe, ob istem času. Ampak zanjo sem vsaj vedela kam je šla. Za teboj se je izgubila vsaka sled. Ti utihni, Harry.« se začne ona dreti nazaj. Ne vem kaj naj naredim. Pogled mi bega k njemu in nato k njej. Stojim tam kot kip. Njene besede Harryja prizadenejo. Vidim kako se mu obraz spremeni iz jeznega v žalostnega.
»Ne muči je, Hazza. Ni srečna. Tudi ti nisi. Če bi bil, oh, če bi bil srečen ona ne bi imela modrice ob očesu.« še doda. Še vedno ji solze tečejo po licih. Steče do vhodnih vrat in izgine. Jaz še vedno stojim tam kot kip. Ne vem ali naj stečem za njo ali naj ostanem tu z njim.
»Harry… oprosti. Nisem hotela, da se prepirata.« spravim iz sebe. Pogleda me in me tesno objame.
»Ne, Peyton. Ti moraš oprostiti meni. Ta otrok, 13 letni otrok ima prav. Ti moraš oprostiti meni, Peyton.« začne hlipati. Močno ga objamem.
»Harry, ne govori tega. Rada te imam« šepnem in solze mi stečejo po licih.
»Moraš za njo. Ne pozna mesta, lahko se ji kaj zgodi. Povej ji, da mi je žal in da jo imam rad.« reče in prikimam. Odidem v predsobo in se obujem v gležnjarje. Ogrnem si plašč in tečem do pritličja. Hodim do parka in tam jo zagledam. Obraz ima zakopan v roke, ki so že kar modre od mrazu. Sedem k njej.
»Pusti me.« reče in poskuša vstati. Zgrabim jo za roko in povlečem nazaj.
»Nikamor ne greš, Ellie. Harryja skrbi zate. Tudi mene skrbi zate.« rečem in spet se začne sarkastično smejati.
»Daj, ne hecaj me. Res.« reče in zavzdihnem.
»Rekel je, da mu je žal in da te ima rad.« ji povem in pogleda me z ogromnimi modrimi očmi. Bog, zakaj se mora ravno meni to dogajati?
»Ne skrbi. Jutri, ko bo trezen tega ne bo več mislil. Ne bo se spremenil, Peyton. Ti bi morala to vedeti.« reče. Od kje tako mlad otrok črpa te stavke?
»Dajva mu priložnost. Če si ti tukaj se bo spremenil. Boš videla.« rečem in prikima. Verjetno, ker se ji ne da prepirati. Tudi meni ne. Nakažem ji, da vstane. Primem jo za roko in počasi se odpraviva do stanovanja.
»Nisi več v nevarnosti, Ellie. Pomagala ti bova. Samo zaupati nama moraš. Čisto vse kar se ti je zgodilo. Prav?« se trudim, da jo pomirim.
»Prav. Ko bom pripravljena.« reče in nasmehnem se. Odklenem stanovanje, kjer se hitro prikaže Harry. Obe naju stisne v objem.
»Rad vaju imam. Žal mi je.« reče in poljubim ga na lice. Rešili bomo to. Vsa nočna mora se bo končala. Res sem srečna v tem trenutku.

mnenja, teorije?
1 dan nazaj
Next + omg ta zgodba je tko fuking perfect da mi tkoj nadaljujes
1 dan nazaj
Next
22 ur nazaj
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg