Forum
Ker bom baje umrla če ne objavim (:
Anyway to bo še en fanfiction izmed mnogih. Enkrat sem ga že objavila in potem zbrisala tko da če se bo komu zdel znan - ne fejkam sam še enkrat objavljam c:

- PROLOG - |Love will remember (Niall Horan fanfiction)



/ 2010
Strmela sem na besede izpisane na snežno belem papirju. Pismo se je končalo z podpisom – z imenom, ki sem ga oboževala. Tako. Torej je konec. Konec vsega. Konec poletja, konec ljubezni… Konec 'naju'. Preprosto konec. Kar tako. V mislih sem preklinjala mamo, ki me je zvlekla v to zakotno mesto, brez spodobnega teve programa ali sploh kakršne koli povezave z ostalim svetom. Zaradi nje se je vse končalo. Ali pa ne. Zaradi 'razdalje' se je vse končalo. Zaradi najlažjega razloga, s katerim lahko končaš zvezo. Zaradi tistih prekletih 100 kilometrov. In enega prekletega morja. Oceana pravzaprav. Jezno sem zmečkala pismo in ga zalučala skozi okno. Očitno je nekomu priletelo na glavo saj se zaslišala glasen vzdih. Začela sem se smejati. Smejala sem se. In smejala. In potem me je zadelo. Zavedla sem se pomena ravnokar prebranih besed. Komaj takrat sem se dejansko zavedla kaj se je zgodilo. Ena sama solza je spolzela po mojem licu in tiho kapnila na mizo. Hotela sem jokati. Hotela sem kričati, trgati, uničevati. Bila sem jezna, žalostna, razočarana. Besno sem vstala in stekla iz hiše. Hitro sem hodila dokler nisem prispela do osamljenega parka. Sesedla sem se na klop in solze so privrele na dan. Glavo sem naslonila na roke. Solze so mi kapljale na noge in polzele čez kolena navzdol.

Ljudje, ki so občasno prišli mimo so me gledali. Bolje rečeno; buljili so vame, kot da sem zmešana. Kar sem mogoče tudi bila. Če bi kdo iz norišnice prišel mimo tisti trenutek, bi me brez pomisleka strpal vanjo.
'I've got a war in my mind.'
Ko sem spet odprla oči se je že temnilo. Vstala sem in se napotila domov. Mama me je pričakala na kavču. Odšla sem mimo brez pozdrava naravnost v sobo. Zrušila sem se na tla. Strmela sem v prazno. Mogoče se mi je res zmešalo. Mogoče me bodo strpali v norišnico in bo prišel na obisk in se opravičil in potem… In potem nič. Odprla so se vrata in v sobo je vstopila mama. »Kaj je narobe?« je vprašala in se usedla na tla. Pogledala sem jo. Zaskrbljeno je zrla vame. Vstala sem.
»Kaj je narobe?« je ponovila.
'It's hard to answer the question ''What's wrong?'' when nothing's right.'
Nisem več zdržala in sem izbruhnila. »Vse je narobe! Ti si narobe, to mesto je narobe! Kilometri so narobe! On je narobe. Jaz sem narobe. CEL SVET JE NAROBE!« sem zakričala in spet so se mi vlile solze. Mama me je poskušala objeti a sem jo odrinila.
»Izgini!« sem se zadrla in jo pahnila iz sobe. Zaklenila sem vrata. Zadnja stvar, ki se jo spomnim tiste noči.
Zbudila sem se na tleh, oblečena v oblačila, ki sem jih nosila prejšnji dan. Glava me je obupno bolela in lase sem imela mokre od solz. Ne vem koliko časa sem strmela v prazno. Mama je potrkala na vrata. »Amanda. Ljubica. Odpri mi prosim,« je prosila. Nisem se premaknila. Nekaj časa je še vztrajala pred vrati nato pa odšla. Usedla sem se in pogledala skozi okno. Ulica je bila osamljena, kot vedno pa čeprav smo živeli v središču mesta. Vstala sem in se opotekla proti kopalnici. Ko sem pogledala v ogledalo sem se prestrašila same sebe. Z vodo sem si sprala obraz in nekaj časa strmela v pošast v ogledalu. Nagnila sem glavo v levo. Odsev v ogledalu tudi. Torej sem ta pošast v ogledalu jaz. Še enkrat sem ošinila svoj odsev, si nadela velik nasmeh in 'veselo' odkorakala v kuhinjo. »Sem že mislila, da se ne boš nikoli zbudila,« je rekla mama. Ni omenila včerajšnjega izbruha.
»Pripravi mizo, kosilo bo,« je dodala in se mi nasmehnila. Svoj zaigran nasmeh sem še bolj razvlekla. Na mizo sem postavila dva krožnika ter vilice. Mama je prinesla hrano in jo naložila na krožnike. Naslednje pol ure sem se odklopila. Nisem poslušala mame, ki mi je nekaj navdušeno razlagala. Brkljala sem po krožniku dokler ni mama vstala in zapustila kuhinje. Kosilo sem zmetala v smeti in odšla nazaj v svoje varno zavetišče. Sobo.
18. november 2013
u28319
u28319
Neeekštt:33
Fuulj dober začeteek<333
18. november 2013
u138071
u138071
woop woop :3 zdj neboš umrla c:
ajde neeeeext ;*
18. november 2013
u140072
u140072
waaa *-*
next c:
18. november 2013
next, would you?
amazingly written <3
19. november 2013
hvalaaa vsem štirim < 3 jutr pišem fiziko držite pesti haha :33



/ 2013
»Grem,« sem zamrmrala in odvlekla kovček čez dvorišče. Mama me je opazovala od vrat. Še enkrat sem jo pogledala. Ni mi odzdravila. Usedla sem se v taksi in zaprla vrata. Mame nisem več pogledala. Pred tremi leti sva se z mamo nekako odtujili. Pri njej sem živela samo zato, ker sem bila še mladoletna. Zdaj pa sem se z 19 leti svobodno peljala proti letališču, ki me bo popeljalo nazaj domov. Taksist me je odložil na letališču. Čez pol ure sem že letela čez ocean. Pred tremi leti sem se po isti poti, z istim letalom peljala v tisto zakotno mesto, in kar nisem morala verjeti, da se vračam nazaj. Domov?
Taksistu, ki me je počakal na letališču sem zdrdrala naslov, ki sem ga zadnja dva meseca vsak dan najmanj trikrat povedala mami. Ko sem se peljala po znanih ulicah so me prevevali različni občutki.
***
Razgledala sem se po majhnem stanovanju. Omet je na nekaterih delih razpadal in modra barva, s katero so bile prebarvane stene se je luščila. V kotu je stal zanemarjen kavč pred njim pa razmajana omarica. V sobi je stala spodobna postelja, kar pa ni veljalo za vzmetnico, ki je bila cela preluknjana. Zavzdihnila sem. Nisem mogla verjeti, da sem za to ubogo stanovanje zapravila ves denar. Kovček sem spustila na tla in objel me je oblak prahu. Zaprla sem oči. Bila sem v svojem domačem mestu, pa vendar sem imela občutek, da sem izgubljena. Pregnala sem misli in vstala vzmetnico sem nekako spravila in okvirja in jo pustila v kotu. Nato sem celo stanovanje pometla in si ga za silo uredila. Brez volje sem se odpravila ven, do najbližje trgovine in upala, da lahko dobim vsaj spužvo. Hodila sem mimo znanih hiš. Nevede sem zatavala na ulico, kjer sem prej živela. Pogled mi je zdrsnil navzdol po ulici. Zagledala sem njegovo hišo. Oči so me zaskelele. Preplavili so me spomini in v glavi se je odvrtel film izpred treh let. Z vsemi podrobnostmi. Stala sem tam, sredi pločnika in kot norec opazovala njegovo hišo. Zaželela sem si, da ne bi nikoli odšla. Mogoče bi se sedaj z njim sprehajala po tej ulici, se objemala in bila preprosto srečna. Srečna. Srečna, srečna, srečna. Sreča- beseda, ki jo že tri leta nisem več poznala.
Neka punca se je zaletela vame in me prebudila. »Pazi kje hodiš,« sem revsknila za njo in se odpravila naprej, mimo hiše, ki sem jo poznala kot lasten žep. Odločila sem se, da se bom karseda izogibala tej ulici ter odšla do trgovine. Kupila sem ubogo spužvo in se z njo odpravila v moje stanovanje. Spužvo sem vrgla na posteljo in upala, da bo zdržala čez noč. Nisem imela moči, da bi si kaj pripravila in sem le padla na posteljo. Zrla sem v lisast strop. Na nekaterih delih se je videlo, da je bil prej nežno rumene barve. Pravo nasprotje zdajšnje. Zaprla sem oči, da bi se umirila.
/2010
»Kam?« so bile njegove prve besede, ko sem pritekla v njegovo sobo. »Neko prekleto majhno mesto brez časopisa, televizije, radija in sploh kakršne koli zveze s civilizacijo,« sem rekla. »Pretiravaš,« je rekel in se zasmejal a njegov smeh ni bil prepričljiv. Skomignila sem. Zavlačevala sem. Upala sem, da me bo mama poklicala in mi povedala, da ne gremo nikamor. A ni. Pogledala sem ga v oči. »Prosim…«
/2013
Sunkovito sem odprla oči. Sedla sem in prižgala šibko luč. Spet sem sanjala stvari, ki jih nikakor nisem hotela in sem jih hotela izbrisati iz glave. Kaj za vraga mi je bilo, da sem se preselila nazaj. Bilo je kot da bi, ko sem odšla, vse spomine pustila tu. Zdaj pa so me našli in me začeli mučiti. Vstala sem in bosa odšla do kopalnice. Gledala sem svoj odsev v ogledalu. Samo strmela sem. Odklopila sem se, kar sem naredila vsakič, ko so me preplavili spomini. Globoko sem dihala in se oprla na umivalnik. Nisem mogla verjeti, da lahko en sam človek naredi toliko škode. Zadnja tri leta sem sestavljala koščke svojega srca skupaj in sedaj, ko je bilo končno sestavljeno, se je začelo spet krhati. Zaradi fanta in spominov. Zavzdihnila sem in odšla na hodnik. Ogrnila sem si jakno in zapustila stanovanje. Tavala sem po mestu. Nikjer ni bilo nikogar le pet mačk je stalo na zidu in jezno pihalo vame. Usedla sem se na klop v parku in roke naslonila na kolena ter glavo položila nanje. Mogoče pa je bila napaka, da sem prišla nazaj sem.
20. november 2013
u140072
u140072
next c:
20. november 2013
neext
20. november 2013
u28319
u28319
Nekštt;3
20. november 2013
neext! <3
21. november 2013
ker nimam občutka o dolžni tega nexta se bom opravičila, ker je kratek zato ker bi rada v naslednjem poglavju 'razjasnila' večino stvari :3 mogoče bom nextala že jutri sam nevem kje bom čez dan zvečer bo pa itak livestream. če pa jutri nebom nextala bom pa v nedeljo sigurno :33
- 2. POGLAVJE - |Love will remember (Niall Horan fanfiction)



Zbudilo me je kričanje, pardon, tuljenje najstnic, nekje blizu. Zaspano sem zamežikala,
Ko me je zaslepila sončna svetloba. Vstala sem in se napotila proti vzklikom. Zagledala sem gručo deklet, ki so po zraku mahale z nekimi listki in transparenti. Šla sem bližje, da bi videla zaradi česa se tako vznemirjajo. Stopila sem na prste in se zagledala v center. On! Ni me zanimalo kaj počne tam, hotela sem le stran od njega. Stekla sem v nasprotno smer in vstopila v neko trgovino, ki je bila po naključju ravno tista, ki sem jo iskala. Ko sem nakupila stvari in bila prepričana, da je kričanje potihnilo sem odšla do stanovanja. Čez pol ure je pozvonilo. Pripeljali so mi nov kavč ter vzmetnico. In ker se mu je baje mudilo mi je vse pustil pred vhodom. »Eeemmm… Oprostite? Eee, ali mi lahko pomagate odnesti paket v stanovanje?« sem prosila prvega mimoidočega, fanta s kapuco na glavi. Hitro je prikimal in mi pomagal odnesti kavč noter. »Hvala,« sem rekla, ko sva spravila kavč na svoje mesto. Prikimal je in si snel kapuco. Srce se mi je ustavilo. Hotela sem zbežati, skočiti skozi okno, se zaleteti v steno, se udreti v tla, karkoli le, da me noge niso ubogale. Ni bilo videti, da je – zdaj ne več neznanec v kaj boljšem stanju. »A-Amanda?« je izdavil. »Ni-Niall?« sem preplašeno zašepetala in zamežikala, ker nisem bila prepričana da je res on.
»Ti,« sem dahnila. »Jaz,« je ves zmeden tiho odvrnil. Strmela sva drug v drugega. Popravek. Nisva strmela. Dobesedno požirala sva se z očmi. Vpijala sem vsako stvar na njem. Opazila vsako, še tako majhno spremembo.
'What's air again?'
Med nama je vela nerodna tišina. Prestopila sem se in pogledala v tla. Živčno sem si grizla ustnico in poškilila proti njemu. Ko sta se najina pogleda srečala se je zdrznil. Ne vem, koliko časa sva tako stala in se gledala, kot dva bebca. »K-kaj pa delaš tukaj?« se je prvi opogumil on. »A slučajno ne bi smela biti tu?« so mi besede same zletele iz ust čeprav nisem hotela biti tako nesramna.
»N-ne samo…,« je zajecljal. »Tako dolgo te ni bilo tu.« 'Le zakaj?' sem pomislila namesto tega pa rekla: »Najbolje bo da greš.« in s prstom pokazala proti vratom. Hitro je prikimal in stopil do vrat, si poveznil kapuco na glavo in izginil na ulico. Glasno sem zaloputnila z vrati in se sesedla na tla. »Ni ga bilo tu, ni ga bilo tu, ni ga bilo tu,« sem si tiho prigovarjala, kot majhna punčka. Tako vztrajno sem se mu izogibala in se pojavi v mojem stanovanju. Ne, ni ga bilo. Vse skupaj sem si samo domišljala, in kavč je prinesel nekdo drug zelo podoben njemu, sem odločila in šla v sobo. Da bi pozabila na dogodek, sem se odločila prebarvati jo – sobo namreč. Vzela sem barvo iz vrečke in se lotila pleskanja. Do popoldneva je bila soba že svetlo vijolična. Izmučena sem se vrgla na novo žimnico in zaprla oči. Prvič odkar sem tu, me niso preplavili spomini izpred treh let. Zadovoljno sem se nasmehnila in zaspala.
***
»Kaj?« sem pobuljila, ko sem v trafiki zagledala revijo, s katere se je smejal znan obraz. Pohitela sem proti trafiki, da bi dobila zadnji izvod, ko mi ga je pred nosom izmaknilo neko dekle. »Prekleto!« sem zaklela in se obrnila. Odšla sem do lokala, v katerem sem prejšnji dan dobila službo in jezno treščila torbo na stol. »Kaj je narobe?« me je vprašala Bethany (sodelavka) in vzdignila pogled iznad revije. »Nič,« sem zarenčala in si ogrnila trapasto haljo, ki smo jo potrebovali. »Heej! Daj mi to!« sem vzkliknila, ko sem videla katero revijo bere. Podala mi jo je. Hitro sem začela listati in pri tem skoraj iztrgala polovico listov. Ko sem končno prišla na pravo stran se je mimo primajal šef in mi jo vzel. »Revije so prepovedane!« je veselo rekel. »Ampak prosim! Pomembno je!« sem poskusila a je le odkimal. »Sranje!«
»Jezik!« je od nekje zaklical moj preljubi šef. Spačila sem se in si v lonček natočila kavo. »Kaj pa je tako pomembnega?« me je nasmejano vprašala Bethany. »Nič,« sem spet rekla in odšla do prve mize. Ko sem ob dveh popoldne slekla haljo sem se najprej zapodila do druge trafike, ki je bila na žalost že izropana. Namrdnila sem se in šla v stanovanje. Torbo sem vrgla na kavč in stopila v kuhinjo po kozarec vode. Zmotilo me je trkanje na vrata. Kozarec sem pustila na pultu in odšla odpret. »Ti!« sem se zadrla, ko sem videla kdo je pred vrati in jih hitro nazaj zaloputnila.
22. november 2013
u138071
u138071
to je dougo aveš? :33
neeeeeeeeeext < 3
22. november 2013
u140072
u140072
next c:
22. november 2013
u28319
u28319
Neekštt;33
22. november 2013
next <3
23. november 2013
ker se mi ravno da nextat :33
- 3. POGLAVJE - |Love will remember (Niall Horan fanfiction)



»Odpri mi, prosim!« je rekel in pobutal po vratih. »Kaj delaš tu Niall?« sem jezno vprašala. Nisem se še bila pripravljena soočiti z njim. »Samo pogovoril bi se rad!« je rekel. »Nimava se o čem pogovoriti!« sem prav po filmsko odvrnila. Slišala sem glasen vzdih. »Prosim,« je še enkrat prosil. Nekaj časa sem čakala in zaslišala korake, ki so se oddaljevali. Zdrznila sem se in sunkovito odprla vrata. »Počakaj!« sem se zadrla in stekla do njega. Obrnil se je in se mi nasmehnil. »Ne veseli se preveč,« sem rekla in se zadrževala, da se ne bi tudi jaz nasmehnila. Nekako sem ga bila vesela, a je prevladal strah nad soočenjem. Ko sva bila oba v hiši sem vrata nevede zaklenila. Ko sem prišla v dnevno sobo se je nerodno prestopal in ko sem mu pokazala kavč se je olajšano usedel. Zavila sem z očmi in se usedla na rob kavča. »Nisem kužen,« je rekel, ko je opazil, da sem se usedla daleč proč. Skomignila sem in ostala na mestu. »Zakaj si torej prišel?« sem živčno vprašala, ko je bil tiho. »Hmm…. No ja,« je začel, »torej, žal mi je.«
Privzdignila sem obrvi. »Zakaj?«
»Saj veš!«
»Mogoče. Mogoče pa ne!«
Proseče me je pogledal in vedela, sem da moram nehati. »No prav, vem. Ampak ne vem pa, zakaj točno se opravičuješ, saj je bila kriva razdalja, se spomniš?«
»Ja, no,« je začel a sem ga prekinila.
»Ali pa je bila razdalja le 'filmski' izgovor?!« sem mirno vprašala a se mi je glas nevarno tresel.
»Ne, no…«
»Kaj pa je bilo potem?!« sem zakričala.
»Prekleto Amanda! Ali lahko povem do konca, ne da bi me prekinjala?« je vstal.
»No, povej! Kaj je bilo poleg razdalje?! Si spoznal drugo?« sem rekla in vstala še jaz.
»Ne, ampak zveze na daljavo se po navadi ne obnesejo…,« je spet začel.
»Zato torej?! Si to izvedel iz prekletih ljubezenskih filmov s tragičnim koncem?« sem zakričala. Odprl je usta, da bi nekaj rekel a sem spet začela.
»Se spomniš, kaj si mi rekel, ko sem se odpravljala?« sem se zadrla in iz oči mi je spolzela solza ob spominu, ki sem jo hitro obrisala.
Prikimal je.
»Za vedno, kajne? A 'za vedno' je bilo zate očitno samo tri tedne!« sem rekla in tokrat nisem mogla obrisati vseh solz naenkrat.
»Ali si držal vsaj to obljubo in me mogoče nisi čisto pozabil?!«
Prikimal je, se usedel in položil glavo na roke. »Nisem vedel, da sem te tako prizadel,« je tiho rekel.
»Pa si me,« sem zašepetala in poskusila zadržati naslednji val solz. »Nimaš pojma – nikoli ne boš vedel, kako močno si me prizadel. Kako je to vplivalo na moje življenje,« sem dejala z solznimi očmi.
Zavzdihnil je in me pogledal. Imel je čisto rdeče oči in po licih so se mu poznali sledovi solz. »Mi lahko oprostiš?« me je vprašal. Sklonila sem glavo. Naj mu oprostim? Zelo me je prizadel, kar je močno vplivalo na moje življenje. Ampak videti je, da mu je resnično žal. Zaprla sem oči.



»Ne,« sem rekla. Kislo se je nasmehnil.
»Ampak zakaj šele takrat?« sem vprašala.
»Kaj takrat?«
»Zakaj po treh tednih? Zakaj mi tega nisi povedal, ko sem ti rekla, da grem?«
»Takrat še nisem gledal prekletega ljubezenskega filma s tragičnim koncem,« je rekel in se zasmejal. Grdo sem ga pogledala.
»Oprosti no. Ne vem. Preprosto ne vem.«
»Si čakal, da bom daleč proč in te nebom mogla udariti?« sem vprašala.
»Mogoče. Ti kar močno udariš,« je resno dejal.
»Ne, resno mislim. Si se bal mojega odziva?«
»Najbrž,« je zavzdihnil.
»Zdaj bi morala bi biti v Avstraliji,« sem zamrmrala. »Kaj?« se je zmedel. »Morala bi biti v Avstraliji, se spomniš? Leto 2013 je bilo namenjeno Avstraliji. Odšla naj bi pred enim tednom,« sem rekla. »Spomniš se,« je osuplo rekel. »Spomnim se, ja. Vsega se spomnim.« Vsake preklete stvari, ki so ostale v spominu, da bi me mučile.
»Samo še nekaj. Če mi nisi povedal, ker si se bal kako bom reagirala, zakaj si obljubil, da me boš obiskal?« sem vprašala in oči so me spet zaskelele. Glasno je zavzdihni. Ni odgovoril.
»Ko si odšla, sem veliko premišljeval o tebi,« je čez čas dejal. »In ugotovil, kakšna spaka sem v resnici in se odločil, da me pustiš?«
»Ne! Ampak, bodimo realni. Koliko zvez na daljavo je dejansko preživelo?«
»Mogoče najina bi,« sem rekla in pustila vprašanje neodgovorjeno.
»Mogoče ne bi. Mogoče bi spoznala drugega fanta –»V tistem mestu? Tam je živelo le nekaj starih gospodov in pet črnih mačk, ki so me sovražile!«- in bi bil jaz na tvojem mestu,« je zaključil.
»Ne, ne bi bil, Niall. Ker sem imela jaz, za razliko od tebe, upanje. Upanje, da vsaj ljubezen ni umrla,« sem rekla in zaprla oči.
»Saj ni,« je tako tiho dejal, da sem ga komaj razumela. Odprla sem oči in dovolila solzam, da so si utrle pot po licih. Zavrtelo se mi je in hitro sem se usedla na kavč. Hotela sem nekaj vprašati, a me glas ni ubogal in sem le strmela vanj. Vstal je in se napotil k vratom. »Upam, da mi boš lahko oprostila,« je rekel in odšel. Ko so se vrata s truščem zaprla sem glasno zajokala.
23. november 2013
u28319
u28319
Neekštt
23. november 2013
u140072
u140072
next :c
23. november 2013
next!
23. november 2013
NE OGLAŠUJ TLE!
23. november 2013
harry said HIS so clearly you cant deny it and im so done
še en next kr naslednji teden najbrž nebom nč nextala kr se mam pouno za učit in ta je kratek sam oh god k nism spodobna nč spravit skupej kr sm še pod uplivom 1ddaya haha :'D
- 4. POGLAVJE - |Love will remember (Niall Horan fanfiction)



[lilac niall omg i cant bye slika ne lih paše sm ampak okej hahaha]
»Si jokala?« me je vprašala Bethany, ko me je pozneje poklicala. »Ne, seveda nisem,« sem poskusila delovati prepričljivo a mi ni verjela. »No, hotela sem te samo vprašati če bi se dobile a če si v takšnem stanju te..« »Z veseljem, kje?« sem ji skočila v besedo, saj sem nujno potrebovala malo razvedritve.
Čez pol ure sem urejena sedela nasproti Bethany. »Kaj je narobe? Povej mi prosim!« je že četrtič vprašala. »Ne bom te obremenjevala še z mojimi težavami, ki sploh niso pomembne,« sem odvrnila in spila malo kave. »Če si zaradi tega jokala že ni nepomembno,« je rekla. Vzpodbudno se mi je nasmehnila. »… in to je to,« sem zaključila. »Niall? Niall Horan? Tale Niall?« me je Bethany nejeverno gledala. »Ne, tisti z lune. Ta Niall, kateri pa?!« sem zavila z očmi. »O. Moj. Bog!« je zavreščala. »Ti si ena veeeeeeeeelika srečnica in če mu ne oprostiš obljubim, da ti bo žal, da tega nisi storila!« mi je zagrozila. Bolščala sem v njo, saj sem bila prepričana, da je za v norišnico. »Zmešalo se ti je, kajne?« »Tebi se je zmešalo če mu ne oprostiš! Mislim on je NIALL HORAN!« se je zadrla in me gledala z grozljivo velikim nasmehom. Pol kavarne se je obrnilo proti nama. »Ja. Kot si ti Bethany Wiliams,« sem zavila z očmi. »O Bog, pa ti resno ne razumeš, kajne?« je utrujeno rekla. »Ne, in če me boš še naprej utrujala s tem prisežem, da ne boš prišla cela domov!« »Ja če pa moram preprečiti katastrofo! Če mu ne boš oprostila ne bo več jedel, ne pil, ne spal, in bo šla skupina narazen!« se je namrdnila. »Preveč bereš fan fictione,« sem jo odpravila.
***
Tekla sem proti njegovi hiši in upala, da je doma. Prejšnjo noč se premlevala vse skupaj in prišla do spoznanja, da mu moram oprostiti, če že zato, ker nočem, da me Bethany ubije.
Kočno se je prikazala njegova hiša in ko sem prišla do vrat sem začela divje trkati po vratih.
Na vratih se je končno pokazala Niallova glava in hitro sem ga zvlekla na ulico. »Op-oprostim ti,« sem zadihano rekla in se nasmehnila. Nasmehnil se mi je nazaj in me objel. Zdrznila sem se saj nisem bila pripravljena na to. »In to ne pomeni, da me lahko kar objemaš!« sem rekla in stopila nekaj korakov proč. »AAAAAAAAAAAAAAAAAAA!« se je od nekje zaslišalo predirljivo kričanje. Pogledala sem naokoli in videla neko dekle, ki je stalo sredi ceste, buljilo v naju in kričalo, kot da jo koljejo. »Sranje! Hitro v hišo!« je rekel in me potisnil proti vratom. »Zakaj pa to?« sem vprašala, ko sva bila v hiši. Zamomljal je nekaj nerazumljivega. »Lahko zdaj grem? Mudi se mi v službo veš?« sem rekla in pogledala na uro. Ko se je prepričal, da okoli ni žive duše me je spustil ven. »Jutri ne beri revij, lepo prosim,« je še rekel, preden sem odšla. Privzdignila sem obrvi, skomignila z rameni in stekla do kavarne.
»No? Si?« me je napadla Bethany, takoj ko sem se ji pridružila za pultom. »Nimam veselja ubijati ljudi, pa tudi v zapor nočem, ampak če bo potrebno, da s tem rešim svet pred uničenjem se zapor ne sliši tako grozno!« »Ne pretiravaj. Sveta še ne bo konec,« sem zavila z očmi in oblekla haljo. »Zate očitno ne! Ampak za druge bo to katastrofa svetovnih razsežnosti! Torej si ali nisi?!«
»Sem, no!«
»No povej vse,« je zadovoljno plosknila Bethany.
»Kaj pa če ti ne bi povedala nič?« sem zanalašč izzivala.
»Moraš mi!« je užaljeno rekla.
»Pa ti ne bom,« sem odvrnila. »Ubila te bom,« je rekla Bethany.
»Ne, pa me ne boš ker s tem ne boš preprečila nobene 'katastrofe svetovnih razsežnosti'ampak jo povzročila.«
Bethany se je užaljeno namrdnila in me do konca dneva ni več pogledala.
24. november 2013
u138071
u138071
neeeeext :3
24. november 2013
next!
24. november 2013
u140072
u140072
next c;
24. november 2013
Lol a se da komu zatežit tej budali (https://www.igre123.com/teen.) k meni pa tamari že čist najeda živce hah :33
- 5. POGLAVJE - |Love will remember (Niall Horan fanfiction)



»Kaj za vraga?« sem zašepetala in izruvala revijo in Bethanyjinih rok. Začela sem brati članek, ki je govoril o Niallu in.. O groza! O meni.

Ima slavni Niall Horan novo dekle?
Včeraj zgodaj zjutraj je bil postavni mladenič ujet me objemanjem z dekletom, ki naj bi bilo po podatkih ene od njenih prijateljic, Amanda Wilson. Ob tem se poraja vprašanje ali sta Niall in Amanda par ali pa je dekle zgolj kakšna nepoznana sestrična slavnega fanta. A teorija o sestrični ne drži, saj smo med drugim izvedeli, da naj bi bila Amanda in Niall nekoč že par. Njuna zveza se je takrat tragično končala in nista se več videla. Sedaj pa ju je usoda spet združila. Upamo lahko samo, da ga Amanda ne bo prizadela (»Prej obratno,« sem pripomnila.) oziroma, da ga nima rada samo zaradi njegove slave…

»Po podatkih ene od njenih prijateljic? Resno Bethany?! RESNO?!« sem zakričala in treščila revijo na pult. »Če pa me je novinar vprašal če vem kaj o tem,« se je branila Bethany.
»In tebi se zdi primerno, da razlagaš še o najini 'tragično končani' zvezi v preteklosti?!« sem zarjula.
»Oprosti no, saj nisem nameravala! Ampak tisti novinar me je kar naprej spraševal in-,« »Zato pa so novinarji!! Da izvlečejo iz tebe tiste 'sočne' podrobnosti, ki niso primerne za v javnost!!!!« sem se zadrla.
»Oprosti no,« je rekla. »Ne! Grem!« sem zakričala in odvihrala in kavarne. Jezno sem brcala v kamenčke na poti in se skoraj zaletela v Nialla, ki mi je prihajal na proti. »O živijo postavni mladenič!« sem osorno rekla.
»Sem ti rekel, da danes ne beri revij,« je obupano zavzdihnil. Spačila sem se.
»Sta bila nekoč res par?« je vprašal glas. Zavrtela sem se okoli. Pred nama je stalo neko dekle. »Ja,« je rekel Niall, jaz pa v istem trenutku: »Ne!« Pogledala sem ga. V njegovih očeh se je zrcalila bolečina. »Adijo,« sem hitro odpravila dekle. »Oprosti. Samo.. Nočem, da bi vsi vedeli, da je res,« sem se tiho opravičila. Prikimal je. »In oprosti za vse tisto v članku, vse je izblebetala moja prijateljica. Bivša,« sem še dodala. Vsake toliko časa se je ob naju ustavil kakšen človek in naju kaj vprašal. »Počutim se kot opica v živalskem vrtu!« sem zastokala. »Lepa opica,« je rekel Niall. Preveč sem bila zaposlena z pritoževanjem in nisem opazila podtona njegovega glasu.
***
Razmišljala sem o Niallu. Tudi če me je prizadel, ga nikoli nisem nehala ljubiti. Z njim sem preživela toliko lepih trenutkov, ki jih ne bom nikoli pozabila. Spomnila sem se vsake obljube, vsakega pogovora, vsakega izleta. Nikoli nisem pozabila ničesar, le da so lepe spomine zakrivali slabi. Vse bi dala, da bi lahko zavrtela čas nazaj, spremenila dogodke in mogoče bi bila zdaj še vedno srečna z njim. Ampak časa se ne da kupiti. Še vedno nisem vedela, za kaj se je najina zveza pravzaprav končala, saj mi ni dal jasnih odgovorov. Z koncem je obrnil moje življenje – na slabše. Zareze niso bile več vidne na roki, a so ostale na srcu. Kjer bodo za vedno.
29. november 2013
LARRY ISN'T REAL!
ZBRIŠI SE ŽE!
29. november 2013
LARRY ISN'T REAL!
ZBRIŠI SE ŽE!
29. november 2013
LARRY ISN'T REAL!
ZBRIŠI SE ŽE!
29. november 2013
LARRY ISN'T REAL!
ZBRIŠI SE ŽE!
29. november 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg