Forum
Nova šola, nov začetek. Upam.
"In na tej strani je šolska telovadnica, ki je bila zgrajena..." je prijazno govorila šolska tajnica ampak na žalost je nisem poslušala. Oči so mi poletele po množici zbranih ljudi, ki so radovedno pogledovali proti meni. Osramočeno sem odmaknila pogled in se poskusila posvetiti tajnici, ki je še vedno govorila o šolski telovadnici.
"Ampak saj vem, da te to ravno ne zanima zato te bom kar odpeljala do razreda." je žalostno zavzdihnila, ko je končno ugotovila, da je sploh nisem poslušala. S sklonjeno glavo sem ji sledila do učilnice, ki je bila že polna ljudi.
"Umirite se, prosim vas!" se je na ves glas kričala profesorica ampak nihče je ni poslušal. Obrnila se je proti meni in me ogovorila z mehkim žametnim glasom :" Pozdravljena. Ti si gotovo naša nova učenka Anabell."
"Kaj je tako očitno?" sem jo vprašala in se ozrla po razredu, ki je postal tako tih, da bi lahko slišali iglo pasti na tla. Zasmejala se je in mi pokazala kam naj se usedem. Na srečo je bil sedež v zadnji klopi ampak na žalost je nekdo že sedel na sosednjem mestu. Globoko sem vdihnila in se sprehodila do zadnje klopi.
"Živijo," me je pozdravil vesel moški glas. Pogledala sem ga in moj pogled se je srečal z najbolj prečudovitimi očmi, ki sem jih videla v svojem življenju. V grlu sem začutila ogromen cmok in srce mi je začelo biti hitreje in hitreje.
"Alex se ti me zdi, da trenutno ni najbolj primeren trenutek za pogovor z novo sošolko?" se je oglasila profesorica in me rešila nerodne zagate.

Anabell:





*********************************************************************
Hello lovely people .
No to je moja prva zgodbica in resnično upam da vam bo všeč. Prosim, če opazite napake v jeziku me opozorite nanje in delite svoje mnenje o zgodbi
Ko dosežem 5 nextov dan gor naslednji del.
19. oktober 2014
u173906
u173906
nexti, čim prej pa plss zame
25. oktober 2014
Next
25. oktober 2014
Next
25. oktober 2014
Next
25. oktober 2014
Next
25. oktober 2014
Evo 5 nextov
25. oktober 2014
next
26. oktober 2014
next
26. oktober 2014
1. V prvem delu nisem zasledila nobene slovnične napake ali kakšne druge malenkosti.
2. "Ideja" (kolikor sem jo lahko sploh razbrala) mi je všeč in upam da bo zgodba še naprej takšna. (:
NEXT
26. oktober 2014
neeeeeeeeeeeeeeext
26. oktober 2014
neext

sori za smetenje nova zgodbica bi kdo bral:

https://www.igre123.com/forum/tema/s-ko-se-zdruzita-bela-in-crna-s/75984/
27. oktober 2014
u105006
u105006
Neeeeeeeeeext
27. oktober 2014
Next
27. oktober 2014
Next
27. oktober 2014
Hey... Hvala vsem, ki berete tako mi je polepšalo dan, ko sem opazila, da nekdo dejansko bere mojo zgodbico
Upam da vam bo ta del všeč in se opravičujem za pravopisne napake ampak sem del napisala na telefon.
Prosim predlagajte zgodbico še komu in poskušajmo do nasednjega dela pridobiti vsaj 10 nextov...
Uživajte
------------------------------------------------------------------------------------------
Part 2
Po končani uri sem vse svoje stvari vrgla v torbo ter odhitela ven iz zatohle učilnice, stran od radovednih pogledov.
" Ej ti, novo dekle!" je nekdo za mano zakričal. Obrnila sem se in zagledala dekle moje starosti, ki se je poskušala prebiti mimo množice ljudi, ki se je nabirala pred učilnico.
" Živijo. Moje ime je Sarah." me je ogovorila z nasmeškom na obrazu.
"Živjo, jaz sem Anabelle." sem odgovorila z glasom, ki je bil zelo podoben šepetu. Dekle se je zasmejalo in me prijelo za roke. Začudeno sem jo pogledala ter poskušala odmakniti roke ampak me je dekle le še bolj trdno prijelo.
“Vem kdo si in občutek imam, da bova postali odlični prijateljici. Pridi te bom odpeljala do naslednje ure.” je rekla in me povlekla proti naslednji učilnici. Šola se mi je tudi po vodenem ogledu še vedno zdela kot labirint in bila sem neskončno hvaležno, da imam nekoga, ki mi lahko pokaže pot. Sarah je blebetala o šoli in zabavah, ki se jih splača udeležiti ampak na žalost je nisem poskušala. Vem, da je to nevljudno in vem, da bi morala biti hvaležna da imam že prvo prijateljico ampak od vedno sem bila bolj sramežljive vrste.
“OMG Luke te gleda že odkar si prišla v razred.” je zacvilila in začela skakljati okrog mene. Zasmejala sem se in ji rekla:” Ja nič presenetljivega, če tukaj skačeš okrog mene in vlečeš vso pozornost.”
“Pff jaz vedno vlečem pozornost ampak tokrat je drugače.” je rekla in zamahnila z lasmi. Zavila sem z očmi in si začela ogledovati urnik.
“Sarah kaj imaš tudi ti imformatiko danes?” sem jo vprašala ampak je že ni bilo več. No bravo. Uspelo mi je odgnati edino osebo, ki je bila pripravljena govoriti z menoj.
“Sarah nima informatike ampak imam jo jaz. Če rabiš pomoč pri iskanju učilnice sem ti na voljo.” je za menoj rekel žameten glas. Poskočila sem in spustila zvezke iz rok.
“Oprosti, nisem te hotel prestrašiti.” je rekle neznan glas in mi pomagal pobrati stvari.
“Jaz sem Luke.” se je predstavil in končno sem ga pogledala v oči.Takoj sem bila hipnotizirana zaradi njihove modrine. Zberi se! Že pol minute ga samo gledaš.
“Me veseli. Jaz sem Anabelle.” sem odgovorila in mu ponudila roko. Temu je sledil neroden trenutek tišine, ko je Luke počasi segel v mojo roko in jo stresel. Na srečo je nerodno tišino prekinila Sarah, ki se je prikazala od nikoder :” Oprosti Anabelle samo po pijačo sem šla. Oh živijo Luke. Kako si?”
“Odlično. Anabelle samo zanimalo me je glede na to, da si nova v mestu in, da no, še ne poznaš kraja in ljudi…” je začel ampak se je hitro ustavil in zardel. Kako je bil srčkan. Kaj sploh govorim!? Saj ga niti ne poznam.
“Ja…” sem mu poskušala pomagati.
“Zanima me če bi mogoče šla na pijačo z menoj.” je dokončal. Tega pa res nisem pričakovala. Kaj naj sploh rečem. Ne morem sprejeti saj ga sploh ne poznam ampak, če ga zavrnem ga mogoče užalim in če sprejmem povabilo bom pa izpadla kot navadna trapa, ki pade v naročje vsakemu fantu.
“Uhh no stvar je taka, da danes mi verjetno ne bo uspelo za druge dni pa nisem ravno prepričana saj je moj stric resnično strog…” sem zdrzdrala v eni sapi in zardela tako močno, da so še moji lasje postali rdeči.
“ Ne skrbi, saj razumem. Kaj pa če mi daš svojo telefonsko, da ti lahko vsaj pišem?” je vprašal. Pogledala sem proti Sari, ki mi je kimala tako močno da sem mislila, da ji bo glava odpadla.
“ Če jo res želiš…” sem rekla in na košček papirja napisla svojo telefonsko.
“ Hvala. Se kaj slišiva.” je rekel in mi poklonila enega izmed najbolj prečudovitih nasmeškov na svetu.
“OMG, OMG, OMG!!” je začela cviliti Sarah ampak me je na mojo srečo rešil profesor, ki je vstopil v učilnico.
---------------------------------------------------------------------------------
Sarah:






Luke:




30. oktober 2014
u105006
u105006
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext nujn čim prej!!!!!
30. oktober 2014
Neeeeeeext
30. oktober 2014
u173906
u173906
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxtttttttttttttttt
30. oktober 2014
Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
31. oktober 2014
Neeeeeeeext...ful top pisees
31. oktober 2014
u154933
u154933
Next
01. november 2014
neeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeext
01. november 2014
Neext
01. november 2014
pa prosm ce kmal napiss naprej
01. november 2014
Next
05. november 2014
Aww hvala vam vsem za podporo... Že vnaprej se opravičujem za napake (pišem na telefon ooops )
Upam, da vam bo všeč.....
-------------------------------------------------------
Part 3
Preostanek dneva je potekal brez vecjih tezav. Drzala sem se Sarah in njenih prijateljev ter se poskušala vključiti v družbo. Po končanem dnevu sem vsa presrečna odšla ven iz šole in se za trenutek ustavila in globoko zajela sapo. Moja stara šola je pa res bila drugačna. Vse je drugače. Ljudje s katerimi sem se spoprijateljila se mi ne zdijo veliko bolj sproščeni in šola tudi.
"Ej novinka, počakaj!" je nekdo za mano zaklical. Sita sem že tega da me vsi kličejo novinka :" Imam ime veš!"
"Oprosti, seveda to je bilo resnično nevljudno od mene. Oprosti Anabelle samo zanimalo me je če mogoče potrebuješ nekoga, da ti pomaga najti pot domov." je rekel tisti fant ob katerem sem sedela prvo uro.
"Nimam treh let. Popolnoma sem sposobna najti pot nazaj domov." sem jezno odgovorila in začela iskati ključe v torbi.
" Oprosti. Samo mislil sem glede na to, da si nova in vse." je rekel in sklonil glavo. Mogoče pa sem bila malce pregroba do njega.
"Ne ti oprosti meni, samo za mano je dolg dan pol novih stvari. In samo informativno tukaj živim že 3 mesece in poznam pot domov." sem mu idgovorila, ko sem opazila da je popolnoma osramočen. Pogledal me je in se zasmejal :" Tri mesece kako to da te še nisem srečal. Tako lepo dekle pa ni ravno težko spregledati." Zardela sem tako močno da sem čutila kako se rdeča barva širi po mojem celem obrazu.
"Hvala za kompliment sedaj pa mi oprosti moram domov." sem se na hitro izgovorila in začela hoditi proti domu. Tako nerodno pa mi ni bilo že dolgo. Na srečo živim čisto blizu zato resnično nisem potrebovala pomoči pri iskanju poti ampak naznanec mi je vztrajno sledil. Alex! Saj res tako mu je ime. Ko sem bila že skiraj pred blokom v katerem živim sem se obrnila in ugotovila da je Alex še vedno tesno za menoj.
" Katerega dela 'sama znam najti svojo pot domov' nisi razumel. Nehaj me zasledovati!" sem začela ampak se prav hitro ustavila saj se je Alex začel smejati na ves glas.
" In kaj je tukaj tako smešnega." sem ga vprašala z mojim najbolj resnim galsom. Odkašljal se je in začel :" Oprosti če je zgledalo kot da te zasledujem ampak verjemi mi to ni bil moj namen. Prav zaprav živim v tem bloku in tole tukaj je moje okno." Iztegnil je prst in pokazal na okno, ki je bilo nasprotno od mojega. Začela sem se smejati in kmalu se mi je tudi sam pridružil.
" Oh oprosti. Kakšna tepka sem. Tega sploh nisem pričakovala. No če te zanima to tukaj je pa moj balkon." sem rekla in se ponovno zasmejala.
" Torej sva praktično soseda. " je rekel in mi pomežiknil. Spet sem zardela in sklonila glavo.
" Res moram noter ampak saj se še kaj vidiva. Saj sva soseda." sem rekla in se odpravila proti vhodnim vratom.
"Mogoče se vidiva ob osmih. Ti na balkonu, jaz na oknu." je rekel in si zataknil palce v žepe hlač. Kaj je to bilo povabilo, da se danes zopet vidiva.
"Mogoče..." sem odgovorila in se odpravila noter. Ko sem se obrnila, da bom zaprla vrata je še vedno stal tam in se mi smehljal. Pokazal je na roko in rekel :" Ob osmih."
Vstopila sem v prazno stanovanje in na mizici zagledala sporočilo :" Oprosti. Kriza v službi. Ne čakaj me saj pridem pozno." Po vsem tem času sem se navadila na samoto. Pravzaprav mi je začela nekako prijati. Pred smrtijo mojih staršev nisem nikoli v resnici bila sama ampak odkar sem se preselila k stricu sem večino časa sama. Odložila sem nahrbtnik in se preoblekla v udobne pajkice in majico s kapuco. Na hitro sem si pogrela juho in začela delati domačo nalogo. Prvi dan šole in že se moram začeti učiti. Krasno.
Ure so mineval in bolj kot sem se bližala osmi zvečer bolj sem bila razburjena. Na hitro sem se stuširala ter se preoblekla v malo boljša oblačila. Nekaj minut pred osmo sem stopila na balkon in globoko vdihnila.
"Hey." sem zaslišala glas z svoje desne. Pogoltnila sem cmok, ki se mi je začel nabirati v grlu in odgovorila nazaj.
" Kako si?" me je vprašal. Odgovorila sem z visokim piskajočim glasom :" V redu. Pa ti?" Zasmejal se mi je in pogovor je stekel. Pogovarjala sva se o vsem mogočem od tega kaj so najine ambicije in želje pa do tega katera je najina najljubša hrana. Poslovila sva se komaj ob desetih, ko je postalo premraz in mi je začela kriv zmrzovati v žilah.
----------------------------------------
Alex




06. november 2014
u105006
u105006
Neeeext carskooo
06. november 2014
Neeeext
07. november 2014
Neeeeext
07. november 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg