Forum
Hejj!!

Sem lower key35 in odločla sm se, da bom začela pisat zgodbo

Govorila bo o punci. Več ne povem
Če hočte zvedet moram za začetek zbrat 5 nextov!

Upam, da vam bo všeč!!

Bi bral/a zgodbo?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

19. marec 2016
Next!
19. marec 2016
u208710
u208710
Next
19. marec 2016
Next
19. marec 2016
u207801
u207801
Next
20. marec 2016
u208287
u208287
Next
20. marec 2016
»Maya, babica vas želi videti,« mi reče medicinska sestra, ko se končno primaje iz sobe. Babica je pred kratkim doživela prometno nesrečo in od takrat je v zelo slabem stanju. Stopim do njene postelje.
»Škoda solz« mi reče babica.
»Oprosti,« ji rečem in se usedem na stol zraven njene postelje.
»Ne rečem, da je tole slovo, ampak, če bi bilo, želim, da imaš tole,«mi reče in mi poda košaro.
»Kaj je notri?« jo vprašam.
»Notri so moji dnevniki….če je to slovo čeprav vem, da ni, hočem, da jih prebereš….nikomur nisem povedala, da sem jih pisala, zato želim, da to ostane skrivnost,« mi reče in mi ob tem pomežikne.
»Hvala.« ji zašepetam in spet se mi ulijejo solze. Kar naenkrat začne kašljati…bolj kot ne dušiti…
»Pojdi po medicinsko sestro« ji razberem iz ustnic. Kakor hitro se da tečem po pomoč vendar, ko se z medicinsko sestro vrnema je že prepozno. Babi nepremično leži na postelji.«Babica!!!!!« zakričim in pokleknem ob njeno posteljo. Na svoji rami čutim roko.
»Vse bo še v redu« me miri sestra vendar ne neham ihteti. Moje življenje se je spremenilo v nočno moro. Vem, da se sliši kot, da pretiravam, vendar babica je bila edina oseba na svetu, ki sem ji lahko zaupala…..
Da pa ne bom preveč dramatična, se bom najprej sploh predstavila:







To sem jaz. Sem Maya in odkar mi je umrla babica sem nesreča na dveh nogah. Kljub vsem prijateljem in družini, ki me imajo radi se včasih počutim, kot, da lahko zaupam samo sebi.
21. marec 2016
u207801
u207801
Next
21. marec 2016
uau. super začetek! neeeeeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxxxxxxxxxxt!
22. marec 2016





Minil je že teden dni odkar sem izgubila babico. Vsa potrta ležim na postelji ter se ne premaknem.
»Ljubica, kosilo.« mi reče mami, ko pride v sobo.
»Nisem lačna« ji rečem.
» Ok,« mi reče. « ampak zapomni si, če se želiš pogovoriti sem vedno tu zate in za tvoje probleme« mi še reče, se nasmehne in odide iz sobe.
Res sem bila lačna in resnično bi želela nekaj pojesti ampak sem preveč žalostna in slabe volje,da bi to naredila. Že hočem zatisniti oči, da bi se končno naspala (ker nisem spala že celih 3 dni), ko se spomnim na košaro, ki mi jo je dala babica. Ko jo odprem v njej res zagledam kup debelih, popisanih knjig. Vzamem lep jesensko rdeč dnevnik, ga odprem in začnem brati:
Dragi Dnevnik! Ponedeljek, 23.10. 1964
Danes je najslabši dan mojega življenja!!!!!!!!! Počutim se tako slabo, da bi najraje naredila samomor. Naredila sem nekaj kar me lahko zaznamuje do konca mojega življenja. Mogoče se sliši, kot da sem nora….vendar vse, kar bom napisala sem, se je res zgodilo in se še dogaja. Kako lahko ena sama dropcena napakica pokvari tvoje življenje za vedno. Za VEDNO!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!........

Po stopnicah sem slišala hoditi svojega brata, zato sem dnevnik hitro zaprla. Vstopi v mojo sobo in me ogovori: »Isabella te sprašuje, če lahko pride k tebi na obisk« mi reče
»Seveda« mu odgovorim. Isabella je že od 3. razreda moja najboljša prijateljica in vedno me zna razvedrit.
»Hej« me pozdravi.
»Oj« ji odgovorim nazaj.
»Slišala sem, za smrt tvoje babice…« mi reče, meni pa se začnejo nabirati solze v očeh »moje sožalje« še reče.
» Ej, pojdiva v park, da se malo zamotim« ji rečem.
Na poti do parka ne rečeva niti besede več. Sicer nisem več žalostna zaradi babičine smrti, me pa tare nekaj drugega: kaj je mislila s tem, da je naredila nekaj kar jo bo zaznamovalo do konca njenega življenja in kaj je mislila s samomorom??? Z vsakim korakom sem postajala bolj in bolj radovedna………….na srečo pa Isabella ni opazila čisto nič………..

Se nadaljuje…
22. marec 2016
u208710
u208710
Next
23. marec 2016
Next takoj
sveeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeetovno je
23. marec 2016
nextt+super
23. marec 2016
Omg... ka bo pa zej?? Neeeeexxxxxxt!!!
23. marec 2016
http://static.igre123.com/images/forum/posts/4/a390478609781e86d14409a03a8f59c4.jpg

» Hej, Isabella,« je zaklical nek tip, ki ga nikoli prej nisem videla.
»Hej, Josh« mu je odgovorila ter ga objela.
»Izvoli« ji reče in ji poda kuverto.
» Kaj je to?« sem ga vprašala, ter ga čudno pogledala.
»To je vabilo na mojo zabavo, trapica!....Kdo sploh si?«
» To je moja prijateljica Maya« v pogovor vskoči Isabella. » Lahko tudi ona pride?«
» No pa poglejmo…..si lepa…..« in se obrne k meni » ….zabavna, po vsej verjetnosti talentirana z darom, ki nevem kaj je….. ja v redu boš« reče in se mi nasmehne. » Kakor koli….se vidimo jutri na zabavi« reče in gre.
» Jutri?!!« rečem in se obrnem proti Isabelli.
» Ja, jutri« mi reče kot da bi zagrešila najbolj grozno stvar na svetu.
» Ampak sploh ne vem, če mam kaj za obleči….« ji rečem
» Ti lahko jutri kaj posodim.« mi reče ter mi pomežikne.

Morda se težko verjame vendar sva obleko izbirali 3h. Se njena garderoba sploh kdaj konča???????
Ko pomerim še zadnjo obleko v njeni omari mi reče » Ta je popolna«.
» Končno« se zasmejim in se od odtrujenosti sesedem na stol.

Ko sem se končno znebila Isabelle, sem, ko sem prišla nazaj v sobo zopet odprla babičin dnevnik in začela brati:
Sreda, 25.10. 1964

Dragi Dnevnik!
Sem 2. Letnik gimnazije v Brightonu…
»tja hodim tudi jaz!« se nasmehnem sama pri sebi.
Čeprav sem večini dijakov nevidna me je Nick Smith vseeno povabil na njegovo zabavo. In TO OSEBNO!! Doslej še nikogar ni povabil osebno….sploh pa ….nikoli ga še nisem videla, da bi se pogovarjal s povprečneži kot sem jaz.
Je življenje sploh še lahko lepše?
Xxx, Jenny

Očitno je imela babica še kar razburljivo življenje….vendar me še vedno zanima kaj je zagrešila v pon. leta 1964. Njenega zapisa sploh ni končala….Kakor koli čas za zabavo!!! Komaj čakam!
Oblečem se v obleko, ki mi jo je posodila Isabella, se pogledam v ogledalo in zavzdihnem. Zakaj sem tako grda? Rečem sama pr sebi
Vem, da se sliši malo čudno vendar, ker še nimam vozniške in ker nimam prevoza sem se na zabavo odpeljala z rolko
Ko sem prišla na zabavo sem zagledala ljubezen mojega življenja…. » prigrizki« si rečem sama pr sebi. Sej ne….hec…..to se ni zgodil……prvo stvar, ki sem jo videla je bila Isabella, ki je jedla prigrizke…..sej ne to ni res….. sam Isabello sem vidla.
»Hej« mi reče »Kje si dobila obleko zažigaš v njej« mi reče.
» Haha« se ji zasmejim nazaj.
»Alo, Isabella pravkar sem slišu najboljšo legendo ever« se od nekod pojavi Josh.
» No da slišim najboljšo legendo vseh časov« reče Isabella.
» Legenda pravi, da se je na tem mestu, leta 1964 pojavila neka ženska….bolj kot ne naše starosti…..nihče je ni poznal. Zaljubila se je v nekega tipa, ki je bil tudi naše starosti mimogrede….kakor koli tip v katerega se je zaljubila jo je grdo prevaral in ko je to ugotovila, ga nihče ni nikoli več videl….«
»Se kar tresem« je Joshu rekla Isabella.
» Zgodba sploh ni strašna« mu rečem
»to pa zato, ker sem en delček izpustil« se zasmeje » legenda pravi, da ga je ženska preden je tip izginil uročila in imel je takšno nesrečo kot si je sploh predstavljati ne morete«
»Kako strašna zgodbica kar tresem se« se heca Isabella, mene pa je nekaj prešinilo tudi babica je v njenem dnevniku omenjala zabavo in lepega tipa. Bi to lahko bila ona? Je zato hotela narediti samomor???
»Prideš ali ne?« mi reče
»Ja, ja pridem« rečem in že se pojavim na plesišču….

Se nadaljuje xxx…
23. marec 2016
u208710
u208710
Next
26. marec 2016
nexttttttttttttttttt
26. marec 2016
http://media.tumblr.com/tumblr_m8s8kvtWyL1r9a1xh.gif

Žurali smo ga do 5-tih zjutraj, ko se spomnim,da pišemo test iz fiz., in jaz se nisem učila čisto nič.
»Sranje!« si rečem na glas in ob tem me neka punca zelo čudno pogleda. Stečem do Isabelle in ji rečem, da moram domov.
»OK« reče vsa omotična in pijana. Ko pridem nazaj v svojo sobo, vidim brata, ki sedi na moji postelji in me grdo gleda.
»Kje si bila tako dolgo?« me vpraša in če bi lahko ubijal s pogledom bi bila verjetno že mrtva.
» Ou, Isabella ima prjatla, ki jo je povabu na zabavo, in pol ga je vprašala, če bi js tut lahk zraun šla, pa je reku ja, pol pa sm šla in sm se pred 15 min spomnala, da pišemo test za fiz.« mu rečem. »poleg tega….zakaj me to sploh sprašuješ??? Nikol te še ni skrbel zame…..aja pa še neki… ven iz moje sobe!!!« dobro ve, da sem alergična na ljudi, ki brez opozorila pridejo v mojo sobo.
»Ja, ja sej že grem…..piši pozitivno.« reče in gre. Kje je past? Nikoli prej me še ni ubogal sploh pa ne poslušal sploh pa ne sredi noči… Kaj mu je? Sem res tako zaspana, da imam privide….in prisluhe?!....poleg tega mam zdej večje skrbi……moram pisat pozitivno!«
»Sile« rečem….koga brigajo sile!? Sile ti sploh ne bojo koristle v življenju!
Učim se komaj 15 min pa zaprem knjigo in namesto tega odprem babičin dnevnik.
Mislim da je legenda povezana z babico? Nemogoče.
Si je zgodbo izmislila? Po vsej verjetnosti.
Vendar zakaj? Na to nimam odgovora.
Nekaj me zmoti…….ko je babica napisala, da je naredila največjo napako njenega življenja, je to napisala v ponedeljek. V sredo pa je napisala,da jo je njen Nick povabil na ples. Torej legenda ne govori o moji babici. Če bi, bi se mu maščevala po tem ko ga je spoznala ne pa prej. Ali pač? Se motim?
zakaj imam v vsem tem tako slab občutek? In zakaj imam občutek, da babica ni povsem nedolžna? Zdaj vem, da ni bila punca iz legende vendar ta občutek…..ne morem ga pojasniti …je mešanica strahu, razburjenja in še enega občutka, ki ga ne morem razložiti. Zavzdihnem in odprem dnevnik. Ko ga odprem je stran prazna. Zdi se mi čudno…obrnem še eno stran in še eno…..dnevnik je bil prazen. Vendar zakaj? Kako? Je uročen? Morda sem imela privide, ko se brat čudno obnašal vendar zdaj sem prepričana,da vidim prazne strani. Je to kakšna potegavščina? Kot so tiste na televiziji? Upam,da je to ena, in če je, upam,da mi bojo to povedali kmalu, ker me je strah kot me prej še nikoli ni bilo….
Dnevnik počasi zaprem, ga nazaj odprem in spet vidim babičine stare zapise. V tem trenutku me je oblil takšen strah, da sem dnevnik zabrisala po tleh in skočila v posteljo ter se pokrila čez glavo…
Zbudila sem se eno uro kasneje in na vse skupaj skoraj pozabila. Mogoče sem si vse skupaj le namišljala. Mogoče od zabave nisem bila trezna…mislim ni mogoče,da s bile strani prazne čez sekundo pa spet popisane….sploh pa ni mogoče,da je bil moj brat zaščitniški do mene. Kaj pa če si vse skupaj nisem predstavljala? Za vse obstaja razlaga….za vse mora obstajati razlaga!!!!
»Lepo se imej v šoli« mi reče mami in me poljubi na čelo.
»Bom poskusila« ji rečem ter se ji nasmehnem.
Če povem po resnici me je strah. Pa ne le zaradi testa iz fizike vendar zaradi vseh teh skrivnosti, ki so se mi zgodile včeraj. Nekomu moram vse to zaupati. Vendar komu? Isabelli? Ja, saj sva prijateljici in vse vendar ona ne zna držati goflje poleg tega mi ne bo verjela. Moj brat? Ne seveda ne on je del skrivnosti……Komu? Pomisli, Maya pomisli……Staršem? Ja seveda. Kot da mi bodo verjeli, če jim povem, da ima babica čarobne dnevnike, pri katerih zapisi izginjajo in se spet prikradejo….ali pa da je z mojim bratom nekaj narobe……Kdo pa mi še sploh ostane? Moj moto je: nikomur ne zaupaj razen sebi…..vse skrivnosti, ki sem jih kadarkoli imela sem zaupala sebi in občasno babici..
Kaj naj naredim???

Se nadaljuje, xxx
26. marec 2016
Next hiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitr
27. marec 2016
rabim še 4 nexte
28. marec 2016
Next
28. marec 2016
Next
28. marec 2016
Next
28. marec 2016
Next
28. marec 2016
u208710
u208710
Next
28. marec 2016
Next

Vabljena k branju mojih zgodbic
28. marec 2016
Next
28. marec 2016
Next
28. marec 2016
Next
28. marec 2016
neeeeeeeeeeeexxxxxxxxxxt!!!
29. marec 2016
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg