Forum
Well, preizkušam se v pisanju in vidim da je tu veliko ljudi, ki dejansko berejo in komentirajo vse to. Potrebujem malo inspiracije, tak da če vam je všeč, prosim, povejte. Bom naprej objavljala

-----------
Sploh nevem, zakaj sem začela pisati dnevnik. Moje življenje niti ni pretirano zanimivo. Recimo le, da je papir zelo dober kraj, za izlivanje svojih čustev, pa četudi so ta nekoliko nesmiselna. Naj se na hitro predstavim. Ime mi je Klara in decembra bom dopolnila šestnajst let. Pred približno pol leta sta mi v prometni nesreči umrla starša in od takrat živim s svojim bratom, ki je deset let starejši od mene in tako moj uradni skrbnik. Tole je samo na hitro opisana situacija, saj dnevnik ni namenjen nikomur. Ampak, no, če ga bo po čistem slučaju nekoč kdo prebral, bi mu rada že na začetku orisala vzroke za svojo čustveno krizo. Nočem namreč, da bi si me daljni potomci čez kakih sto let predstavljali kot psihično prizadeto osebo...

-----------

Ključavnica je zaškrtala in vrata so se odprla. Odložila sem pisalo. ''Hej Tim.''
''Živjo!'' je zadihano zaklical. Vstala sem in šla pogledat kaj se dogaja. Mogoče bo tole nesramno, ampak prisežem, prizor je bil res zabaven. Moj bratec je s popolnoma razmršenimi lasmi in zmedenim pogledom stal pri vratih in nejeverno gledal v ogromno škatlo, ki jo je očitno ravnokar privlekel po stopnicah. Odprl jo je in v njej se je prikazal ogromen plišast medvedek z napisom 'I love you'. Začela sem se hihitati. Neustavljivo. Nazadnje sem si v usta zatlačila celo pest, da bi se utišala. Lahko si mislite, da ni kaj dosti pomagalo. Tim me je užaljeno pogledal. ''Pojma nimam od kod je prišlo tole. In me niti ne zanima.'' Zarežal se je. ''Pustimo moje skrivne oboževalce. Kakšen je bil tvoj dan, sestrica?'' skomignila sem z rameni. ''Nič posebnega. Kot ponavadi. Dolgčas. Če povem po pravici, bi najraje šla spat. Za kakšno leto.'' Boksnil me je v ramo. ''Auč. Zakaj je bilo pa tole dobro?'' zmajal je z glavo. ''Samo nočem, da na vse skupaj gledaš tako pesimistično. Čisto vredu ti gre, nama obema.'' zavzdihnila sem. ''Saj imaš prav. Kakorkoli, pa ti? Kako je bilo na faksu?'' Navdušeno je začel pripovedovati o sto stvareh. Tim študira medicino, oziroma letos končuje s študijem. To zna biti dokaj nadležno, saj mu to daje še večji občutek, da mora imeti vedno prav. Prisežem. Ko si nekaj zapiči v glavo, res ne zna odnehati. Saj ne rečem da ni super brat, obratno, nevem kje bi končala, če ga nebi bilo, oziroma po smrti najinih staršev nebi več hotel imeti opravka z mano. Samo včasih si res želim, da bi malo manj govoril.
Na sredi govora o biokemijskih..karkoli že sem ga nehote prekinila z glasnim zehanjem. Pogledal je na uro. ''Enajst. Mislim da bi bilo najbolje, da greva oba spat. Si zelo utrujena?'' Odkimala sem. Nato pa prikimala. ''Saj nevem. Očitno, čeprav mi ni jasno od česa. Cel dan nisem počela nič pametnega.'' ''Mogoče si preveč razmišljala. Možganska utrujenost.'' dvignila sem obrvi. ''Prvič slišim.'' nasmehnil se je ''Jaz tudi. Ampak sliši se...primerno situaciji. Pridi.'' Najbrž je bilo očitno, da sem prelena, da bi vstala iz stola in se prestavila v posteljo, zato me je samo povlekel za obe roki in malodane vrgel na posteljo. ''Hvala.'' sem rekla, rahlo nasikana. Stisnil me je v objem, ''Lahko noč.'' nato pa odšel iz sobe. Hitro sem zaprla luč in se namestila pod odejo. V kotičke očes so se mi prikradle solze. Ja, pomalem me je dajala huda depresija. S starši in bratom smo bili vedno zelo povezana družina...zdaj pa ju ni bilo več. Tim se je trudil po najboljših močeh, da bi mi vse skupaj čimbolj olajšal in njegovo skrb sem res cenila. Samo...nisem se počutila dovolj močno, da bi bila kos življenju. Tega ni razumel nihče in tako sem se podnevi potrudila ostati čim bolj močna. Ponoči pa so me napadla čustva. Po nekaj urah sem padla v nemirem spanec.
24. januar 2015
naprej naprej naprej piši!
24. januar 2015
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg