Forum
u170256
u170256
2003

Malce sladkosti, malce grenkosti, malce bolečine. In tema, ki je bila okoli mene in prelepa tišina, ki se je ovijala okoli moje duše. V daljavi sem zaslišala enakomerno piskanje monitorja, ki je postajalo glasnejše iz minute v minuto. Kmalu je postalo tako glasno in nadležno, da so me začela boleti ušesa. Počutila sem se, kot bi mi kdo stal na pljučih in da so moje roke težke kot svinec. Hotela sem odpreti oči, a se niso hotela odpreti. Bile so, kot da bi jih nekdo zašil z šivanko in nitko. Končno sem jih odprla in zagledala belo. Vse je bilo belo. Bel strop, bela stena, bela postelja, ljudje, oblečeni v belo. Dvignila sem glavo, z bolečino v vratu, kakor da bi mi ga nekdo odstranil s telesa in mi ga pred kratkim dal nazaj gor. Ozrla sem se sobi. Zraven mene je bila omarica z torbo in nekimi zdravili, zraven omarice pa je glasno piskal monitor za srce. Piskal je počasi, umirjeno. Takrat se je ženska, ena od belih ljudi, ki je imela dolge, temne rdeče lase, obrnila proti meni z zelenimi očmi, polnimi presenečenja in rekla na glas: "Zbudila se je!" Takrat so se obrnili proti meni, z nasmeški na obrazih in začeli drug čez drugega govoriti, tako da sem postala še bolj zmedena, kot sem bila. Končno sem izdavila: "K-kje sem? Ka-aj se d-dogaja?" Glas se mi je izjemno zatikal, zato sem hitro utihnila. Ista ženska, ki je prej zaklicala, da sem se zbudila, je odšla k meni in se sklonila, da bi me gledala v obraz. Z zaskrbljenim obrazom je vprašala: "Se ne spomniš?" In takrat se je spomin vrnil. Bila sem v avtu, sedela sem na zadnjih sedežih, s mlajšo sestrico in starejšim bratom na straneh. Mami je spredaj peljala in oči se je smejal na sovoznikovem sedežu. Sama sem bila malce užaljena, saj z mano ni mogel iti moj najboljši prijatelj. "To ni fer!" sem ponovila, verjetno že petdesetič. "Draga moja, to je družinski izlet in Luke na žalost ni del družine. Ko pridemo danes nazaj, greš lahko k njemu." je rekla in se nasmehnila. Grdo sem jo pogledala in prekrižala roke na prsih. Pogledala sem dol v svoje naročje in se začela kuhati mulo. Opazovala sem svojo dve leti mlajšo sestro, pet letno Marijo, ki se je prismojeno smejala očijem čudnim šalam. Govoril je šale, ki jih nobeden ni razumel, razen ona dva. Moj brat zraven mene pa je bil z glavo naslonjen na šipo avtomobila in malce zasanjeno gledal naravo. Takrat je oči se obrnil proti nam in se nasmehnil: "Vi ne veste, koliko vas imam rad, otroci moji." Malce sem se nasmehnila, nato pa mi je obraz obstal v grozi. In takrat sem padla v temo in se zbudila tukaj, v beli sobi. Ženski v belemo oblačilu sem počasi prikimala in moja glava je padla nazaj na blazino. "Punčka, v bolnišnici si. Bila si izjemno poškodovana, tvoje možgane smo ti morali operirati. A zdaj si v redu. Okrevala boš do konca." Nasmehnila se je. "Zakaj ste bili tako veseli, ko sem se zbudila?" Sem iznenada vprašala. Obraz se ji je zresnil in začela je odlašati, kakor da bi premevala možnosti. Nato je s tihim glasom rekla: "Ker nismo vedeli, ali se boš zbudila." nato je vstala in šla stran od mene. Do mene je prišel drug zdravnik, kakor sem razumela od ženske z rdečimi lasmi, da sem v bolnišnici, se spet sklonil k meni in z nežnim glasom vprašal: "Kako se počutiš?" Nisem vedela, kaj odgovoriti. Imela sem nekakšno mešanico občutkov; vesela, ker sem preživela nesrečo, prestrašena, ker nisem vedela, kaj se je zgodilo z mojo družino in jezna na tistega, ki je vozil v napačno smer. Zato sem samo skomignila z rameni. Doktor je pložil svojo roko na mojo dlan in malce sem trznila. "Ne boj se." Nasmehnil se je. "Najprej se bova predstavila. Jaz sem doktor Kovač. Kako pa je tebi ime?" "Viktorija." sem dahnila. Nasmehnil se je. "Izjemno ime za tako gospodično." Sama sem se kislo nasmehnila. "Zdaj bom pregledal tvoje oči in ušesa, če se strinjaš." Prikimala sem. V roke je vzel neko napravo, s katero pregleduje oči in na njej prižgal močno lučko z njo posvetil v moje oči. Nekaj si je mrmral v brado, podobno: "Zenice se odzivajo." In si to mrmranje zraven zapisoval. Nato mi je še z drugo napravo pregledal ušesa in si tam tudi mrmral, tokrat tišje in si zapisoval. Nato je na kratko kliknil z kemičnim svinčnikom in rekel: "Končano. Zdaj grem pa po tvojo družino, če se strinjaš." Nasmehnila sem tako, da sem pokazala zobe in prikimala. Doktor Kovač je odšel iz sobe in se vrnil nazaj z mojo mami in bratom, ki sta imela samo nekaj prask, nič več. Zmedeno sem pogledala, kje sta Marija in oči, a sem pustila, da mi sami povedo. Moja mami je stekla k meni in me objela, moj eno leto starejši brat Ian pa je samo od daleč opazoval. Ko me je mami močno objemala, mi je rekla v uho: "Vesela sem, da si živa." Čutila sem, kako njene solze tečejo na mojo ramo in močijo bolniško majico. Za mamino ramo sem gledala Iana, ki se mi je samo žalostno nasmehnil. Imel je čisto rdeče okoli oči in kazalo je, da bo še enkrat planil v jok. Zanimalo me je, zakaj je jokal. "Mami." sem končno izdavila iz sebe. Mami me je nehala objemati in me pogledala v oči s svojimi modrimi očmi, ki sem jih tudi sama podedovala. "K-kje sta Marija in oči?" Moja mami se je nehala smehljati in me nekaj časa samo gledala, nato pa je končno rekla: "Tam gor sta, v nebesih." Vedela sem, kaj to pomeni. Zapustila sta ta svet in nikoli več ju ne bom videla. Iz mojega očesa je ušla grenko- slana solza.

Ležala sem v bolnišnici, na postelji in čakala, da nekdo pride. Ne nekdo, kdorkoli, ampak moj najboljši prijatelj Luke. Tukaj sem že več dni in čakam, da pride sem. Mogoče pa mu njegova mami ne pusti. Je izjemno stroga in vedno mora biti vse pod njenim nadzorom. In nikoli ni bila navdušena nad tem, da se druživa, saj je rekla, da mu delam "slab izgled", a v resnici me ni nikoli marala. Z mojo mami in mojo mlajšo sestro se je vedno dobro razumela, samo z mano, mogoče zaradi tega, ker se oblačim v kavbojke in črne majice. Rekla je, da se sedem letnice ne oblačijo takole. Enkrat sem nosila majico z lobanjo in me je pregnala domov, da sem preoblečem v majico z rožami. Mogla sem si izspsoditi od Marije majico, čeprav mi je bila premajhna. Ob misli na Marijo, na katero sem takoj dobila misel na očeta, sem spet začela pretakati grenke solze. Bilo mi je čudno, da ju nikoli več ne bom videla, objela, se z njima pogovarjala, igrala. Marija nikoli ne bo odrasla, nikoli ne bo stara tako kot jaz, nikoli več ne bo barbik premetavala po najini sobi. Pogrešala jo bom, njene dolge pšenično rumene lase, ki so ji segali do boka in so bili umetelno skodrani in njene zelene oči, ki jih je edina dobila po očetu. Jaz in Ian sva imela modre oči, tako kot mami. Z barvo las pa je čisto druga zgodba. Jaz in Marija sva imeli pšenično rumene lase po mami, Ian pa temno črne lase po očetu. Spet sem začela jokati, ko je v mojo sobo prišel Ian. Že nekaj časa ga ni bilo tukaj. Pogedati me je prišel samo takrat, ko sem se zbudila in zdaj. Sedel je na rob moje postelje. "Živijo." je rekel z žalostnim nasmeškom in trepljenjem v njegovih očeh. "Hej." sem ga odzdravila nazaj in se tudi sama nasmehnila z kislim nasmeškom. ian je bil star le osem let, a je mogoče trpel bolj kot jaz. Na očeta je bil zelo navezan in z Marijo se je rad igral igre Človek ne jezi se in učil jo je celo šah, čeprav dvomim, da je Marija razumela igro, ker je še jaz nisem razumela. In da, nimam pojma kako jo je razumel Ian. Takrat je segel z roko v nahrbtnik, katerega je imel še prej na ramenih in povlekel ven majhen sendvič. Položil mi ga je v roke. "Izvoli. Da ne boš jedla samo grozne hrane iz bolnišnice." Na kratko sem se zasmejala, a sem hitro utihnila. Odvila sem ga iz folije in imela čuden občutek, ko me je Ian opazoval. V njej je bil sendvič v štručki. V štručki je bilo vse moje najljubše: pršut, sir in kumarica. Pogledala sem Iana v oči. "Hvala." sem se prijazno zahvalila in se zagrizla v sendvič. Ian je medtem, ko sem jedla sendvič, je tiho, z nasmeškom na obrazu rekel: "Ne tega nobenemu povedati, da sem ti prinesel sendvič. Niti mami." Presenečno sem se zaustavila med grizom. "Ali ni tega sendviča mami pripravila?" Odkimal je. "Sam sem ga, saj ko sem prosil mami, naj ga, je samo odkimala in rekla, da boš kar jedla hrano v bolnišnici. Mislim, da nima pojma, kako slaba hrana je tukaj." Nasmehnil se je. Z polnimi ustmi sem rekla: "Zelo dober sendvič si naredil. Zel nadarjen si." Ian se je zasmejal. "Govoriš kot gospa... Kako se že piše? Neki avstalski priimek." "Gospa Hemmings." sem pristavila. "Da, ona. Izjemno natančno in tečno z visokim glasom." Oba sva se zasmejala in nato utihnila v čudno tišino. Zraven mene je še vedno bil monitor, ki je zdaj piskal hitro in vznemirjeno. Takrat je vstal iz postelje in rekel: "Zdaj grem nazaj k mami, ki se verjetno sprašuje, kje sem." In odšel je iz sobe.

Končno sem prišla domov, levo roko sem imela povito v mavec in obraz poflajštran. Sedla sem na velik, usnjen kavč in nato hitro spet skočila na noge, ker sem se spomnila na Lukea. Zaklicala sem čez hišo: "Mami, jaz grem samo k Lukeu!" Slišala sem, kako je stekla po stopnicah dol in rekla: "Te bom pospremila čez cesto." "Mami, lahko grem sama! Vedno grem sama, to veš!" sem ugovarjala. Vedela sem, zakaj je tako v skrbeh. Zdaj, ko smo imeli nesrečo, se je izjemno bala zame in za Iana, saj se je bala, da bo izgubila tudi naju in da bova odšla v nebesa. "Bom šla sama." sem še enkrat ponovila in odprla vrata in z njimi preglasno zaloputnila. Hitro sem šla čez dvorišče in previdno stekla čez cesto. Odpravila sem se proti veliki, beli hiši. Šla sem gor po stopničkah in se dvignila na prste, da bi pozvonila na zvonec. Dobila sem nekakšen čuden občutek, kot da nekaj ni prav. A sem to hitro porinila na stran in komaj čakala, da vidim Lukea. Vrata je odprl neki neznanec. "Prosim, kaj želite?" je rekel prijazno in se nasmehnil. Bil je mlad moški, okoli trideset let star, z pšenično rumenimi lasmi in prijaznimi rjavimi očmi. Zmedeno sem vprašala: "Kje je gospa Hemmings in njen sin?" Moški se je zamislil za nekaj časa in nato se mu je obraz razjasnil: "Aha! Prejšni lastniki, misliš? Mislim, da so se preselili, v drugo državo? Zakaj to sprašuješ?" Nisem odgovorila, ampak sem še bolj zmedeno vprašala: "Z-zakaj?" Skomignil je z rameni in rekel: "Nevem, zakaj, mislim, da se boš mogla sama pozanimati za to." Moj prsni koš se je začel stiskati, kakor takrat, ko sem se zbudila iz nezavesti. " Na-nasvidenje." sem hitro rekla in stekla nazaj čez cesto in v našo hišo ter začela histerično kričati. "Mami! Mami! Kje si? Mamica?" Mami je takoj pridrvela okoli vogala in se sklonila k meni. "Kaj je, ljubica? Je vse v redu?" Začela sem jokati v potokih. "Luke se je preselil." Mami je pogledala z presenečenjem. "Kaj? Kako jaz tega nevem?" Izpustila je moja ramena in stekla v kuhinjo, kjer je imela spravljen telefon. Hitro je vtipkala številko in prislonila telefon na uho in začela živčno hoditi po kuhinji. "Javi se, prijateljica..." A po njenem izrazu sem videla, da se ni javila. Jezno je zabrisala telefon ob tla in sama se presenečeno odskočila nazaj. "Presneto! Številka ne obstaja? Kaj se to pravi?" Z rokami si je živčno šla čez svoje dolge, goste pšenično rumene lase in si zamrmala kletvico v brado. Še nikoli nisem videl moje mami takšne. Malce jezne, malce razočarane. Nato je stekla mimo mene, gor po stopnicah in se zaprla v svojo spalnico. Slišala sem jo, kako je glasno zajokala. Vsi so jo zapustili. Oči, Marija in njena najboljša prijateljica. In isto sem se jaz počutila. Jezno in izdano.
20. maj 2014
u170256
u170256




20. maj 2014
O KOOOOOOOOOOK NAJBOLI!!!! KUJ MI NEXT OBJAU!! Ne bit tsk k jes k ze dva mesca cakajo...upsss
20. maj 2014
u170256
u170256
2014

Sedela sem na ozkem sedežu kolesa in se peljala po tihi ulici, mimo zapuščene cukrarne, ob mirni reki ljubljanici. Ptice so prepevale v jutru, ki bo vsak hip minil in posušena drevesa so se gibala naprej in nazaj v rahlem vetrcu. Moji dolgi, rjavi lasje so plapolali in moje oči so opazovale modro nebo brez oblakov. Zavila sem na ulico, kjer sem živela in se poganjala mimo mojih "super" sosedov. S tem mislim na glavno komunalno v Ljubljani in zapore, s katerih se je čez poletje slišalo vpitje zapornikov, ki so bili prešvicani od vročine. Zavila sem na dvorišče in se zapeljala do vhoda pred hišo, kjer sem parkirala svoje kolo in ga tam pustila odklenjenega, ter odšla gor po kratkih lesenih stopnicah in vstopila v hišo. Hlad, ki se je zadrževal v njej, je butnil vame in hvaležna sem bila, da imamo klimo v hiši. Zaloputnila sem z vrati in se nato sklonila, da bi pobožala svojo tigrasto mačko Fibi, ki je pritekla k meni takoj, ko sem vstopila v hišo. Z prsti sem jo pobožala po mehki glavici in nato odšla čez jedilnico, gor po lesenih stopnicah v svojo sobo. Ian je zaprt v svoji majhni sobici in poslušal glasbo na slušalkah, ki je bila tako na glas, da sem slišala čez vrata. Zaprla sem vrata svoje sobe in se vrgla na posteljo, kjer sem imela pogled na zapore in njihov majhen, nepokošen travnik z posušenimi marjeticami. Sonce je sijalo v mojo sobo in jo grelo. Odmaknila sem se od žarkov, saj mi je prehitro postalo vroče in se umaknila v polmesec sence, ki je bil še na voljo za moje telo. Zaprla sem oči in že skoraj zašla v svet sanj, je v sosednji, bratovi sobi nekaj glasno zaropotalo. Sunkovito sem odprla oči in zmedeno pogledala okoli sebe, ter zavpila: "Ian?" Slišala sem samo mačko, ki je popraskala po lesu, medtem, ko je hitro stekla dol po stopnicah, predvidevam prestrašeno. Skočila sem dol s postelje in šla do sobe. Mogoče pa se mu je kaj zgodilo? Potisnila sem kljuko, a so vrata bila zaklenjena. "Ian?" sem še enkrat zaklicala, tokrat bolj zaskrbljeno. Naslonila sem uho na vrata in zaslišala rahlo premikanje. Nato se je končno oglasil tih glas Iana: "V redu se, Viktroija. ni ti treba skrbeti zame." Izpustila sem zrak, ki sem ga držala v svojih pljučih in spustila kljuko. Samo, da se ni zgodilo nekaj groznega. Hotela sem se že obrniti, a sem dobila nekakšen čuden občutek v svojem telesu. Ni bil slab, niti dober, ampak čuden, radoveden. Še enkrat sem se obrnila in naslonila uho na glavo. Zaslišala sem šepetanje in "Ššššš" zvok. Še malce bolj sem se naslonila na vrata in zaslišala rahlo šepetanje. Kaj za... Ima moj brat mogoče punco? Moj tihi, srmaežljiv brat, ki je ves dan zaprt v sobi, punco? Nemogoče. A tudi če tega nisem mogla verjeti, sem se vzemirjeno nasmehnila. Nezavedno sem stopila na prste, kot da bom kaj več slišila. Ampak, če bi imel punco, bi vsaj nekomu moral povedati, meni ali pa mami. V misli mi je priletela čudna, nora misel. Mogoče ima fanta! Kaj če je homoseksualec? To bi bilo čisto možno, da nobenemu ne bi povedal, še posebej ne mami! Mene, osebno, ne bi to nič motilo, a moja mami bi čisto ponorela in ga vrgla iz hiše, kot star knof bi odletel s hlač. Ampak ne sklepajmo prehitro. Še bolj sem se dvignila na prste in hotela prepoznati, ali sta noter dva moška glasa, ali sta moški in ženski glas. Takrat se je dotaknilo nekaj moje noge in vreščeče poskočila v zrak. Okoli mojih nog se je začela opletati mačka, ki je zdaj prestarašeno skočila nazaj in zbežala v mojo sobo, ter se skrila za mojo posteljo. Iz bratove sobe sem zaslišala globoko škripanje postelje. Prestrašeno sem vzdihnila in hotela steči starn, a so se vrata že odprla. "Viktorija, kaj, za vraga vreščiš?" je z zaspanim glasom rekel Ian. Črne lase je imel skuštrane in oči je imel priprte, kakor, da bi spal prej. Nekaj časa sem ga gledala, nato pa sem hitro začela napletati: "Jaz... hm... hotela sem iti dol, pa nisem opazila mačke, ki je... ki je sedela na stopnicah in sem jo skoraj pohodila ter... in potem sem skočila nazaj in se skoraj prevrnila." Pogledala sem stran, kakor da bo Ian prepoznal laž. Moj stavek je bil napol resničen. Tukaj je bila mačka in zaradi nje sem se prestrašila, a nisem hotela dol, ampak sem prisluškovala pri vratih bratove sobe. Ian me je nekaj časa gledal z priprtimi očmi, nato pa rekel: "Aha." In se zaprl v svojo sobo. Razočarano sem se obrnila in odšla dol po stopnicah. Presneto!

Sedela sem v jedilnici, kjer sem jedla sendvič in pred krožnikom sem imela knjigo, ki sem jo napeto brala. Bil je triler, in bil je čas novega umora. Ko sem brala tisti del, ko se je morilec zlobno nasmehnil in povedal svoj pravi namen, me je nekdo prijel za ramo. Sendvič se mi je v presenečenosti zataknil in začela kot nora kašljati. Ta roka me je močno udarila po hrbtu in takoj sem nehala kašljati in začela javkati od bolečine. "Boš zdaj v redu?" je vprašal mamin glas. Nemo sem prikimala in nato zamomljala: "Presneto, mami." "Kaj si rekla?" je rekla z glasom slišala sem kaj si rekla, reči še enkrat, če si upaš. "Nič." sem se kislo nasmehnila in si z roko pomasirala po hrbtu. Zakaj me morajo danes tolikokrat prestrašiti? Mami je potegnila stol stol proti sebi in nanj sedla. V obraz je kar sijala, njeni svetli lasje pa so se lesketali v soncu, njene oči pa iskrile od veselja, kakor že dolgo časa ne. "Kaj bi danes jedla za kosilo?" je direktno vprašala. Pogledala sem v svoj sendvič. Mami nikoli ni vprašala, kaj bi jedli za kosilo. Ponavadi je naredila, kar je hotela in to smo morali pojesti. Pogledala sem jo z očmi, ki so bile zmedne, a vesele. "Gremo v..." Stavka nisem mogla dokončati, ker me je mami ostro prekinila. "Ne reči v meka, ker tja te ne bom peljala." "Hotela sem reči Hot Horse." sem užaljeno dokončala misel. Mami se je veselo nasmehnila. "Super izbira! Zraven je City Park in bomo potem še šli v trgovine po nove kopalke! Super!" Zmedeno sem jo pogledala, a vprašala nič. Vstala je in rekla: "Čez pet minut gremo." Tudi sama sem hitro vstala in zmetala vase še zadnje grižljaje sendviča. "Pa pokliči Iana!" je rekla iz kuhinje, kjer je urejala svojo denarnico. "Seveda." Zmedeno sem odšla po stopnicah. To je dan zmedenosti in presenečenj. Glasno sem potrkala po vratih, saj je Ian spet začel poslušati glasbo na ves glas na svojih slušalkah. Ni se odzovil. Še enkrat sem potrkala, tokrat skoraj udrarjala po vratih. tiha glasba, ki sem je slišala s slušalk, je utihnila in čez nekaj časa so se odprla vrata. Pogledal je Ianov zaspani obraz. "Kaj hočeš, tamala?" Hotela sem mu zabrusiti, naj me ne kliče tako, a sem se zadržala in z nasmeškom rekla: "Čez pet minut gremo v Hot Horse. Skupaj s tabo." Ian je zmedeno pogledal, tako kot jaz in nato previdno rekel: "Prav?" In nato zaprl vrata svoje sobe. Iz nje se je slišalo, kako so se vrata garderobne omare odprla in čez nekaj časa zaprla. Odprla so se vrata in iz nje se je prikazal Ian, ki je imel na sebi kratke, črne, široke hlače, kratko majico z napisom metal benda Black Sabath, lase pa je imel skuštrane. Njegove modre oči so pod njimi izstopale. Brez besed je šel mimo mene in bos stopal po lesenih stopnicah. Za njim sem šla kot račka in moja mami je že nestrpno čakala pred vrati v kratkih, kavbojskih hlačah in oprijeti, beli majici ter tapkala z japankami, ki so imele draguljčke gor, ki so slepili v oči. "Pohitita!" je rekla in odšla proti vratom. Hitro sem si nadela svoje črne japanke in Ian je naredil isto. Stekla sva za mami in mami je z treskom zaprla vrata in jih zaklenila. Šli po potki, ob kateri je rastel plevel in kakšne rožice. Mami je z daljincem odklenila avtomobil in sedla vanj. Sama sem sedla na zadnje sedeže, saj je Ian sedel na sovoznikov sedež. Mami si je med vžigom avtomobila požižgavala in hitro odpeljala z dvorišča. Ian je odprl radio in čez avto se je razlegla pesem Summer od Calvina Harrisa. Ian je hotel premakniti postajo, a sem takoj ugovarjala, saj to je bila ena mojih najljubših pesmi in sem takoj začela plesati v avtu. Ian me je gledal, kakor da bi padla z Venere, mami pa me je z nasmeškom opazovala v vzvratnem ogledalu. Nato je spregovorila: "Bomo najprej šli v trgovino in nato šli jesti, ali obratno?" "Meni je vseeno." Z Ianom sva ta stavek rekla istočasno in z istim naglasom. Planila sem v dobrovoljen smeh, Ian pa se je celo za kratek čas nasmehnil.

Vozili smo se po polnih ulicah, ki bi mojo mami že zdavnaj spravili ob živce, a ta dan je celo malce zadržala se zase in nekako obdržala nasmeh na obrazu. Končno smo parkirali avtomobil na majhnem parkirišču pred majhno zgradbo Hot Horse. Skočila sem veni z avtomobila in zaloputnila z vrati. Loputanje vrat je dobesedno v genih. Jaz, Ian in mami grozno glasno loputamo z vrati. Mami je nato zaklenila avtomobil in rekla: "Gremo najprej v City Park. Ko pa se bomo utrudili, pa bomo z užitkom jedli konjsko meso." Strinjala sem se z njeno teorijo in odpravili smo se čez parkirišče in prometne ceste ter končno vstopili v hladen trgovski center. Nekaj časa smo tiho hodili po centru, ko je mami rekla: "V katero trgovino hočeta?" Ian je samo skomignil z rameni, sama pa sem izstrelila: "H&M!" Zavili smo koli vogala on vstopili smo trgovino z veliko oblekami in kopalkami. Sama ne maram nakupovati oblačil, a vsake toliko časa pa je treba iti v trgovino in kupiti nova, večja oblačila. Zavila sem na oddelek za ženske kopalke in se s tem odcepila od mami in Iana, ki sta šla po tekočih stopnicah nadstropje višji. Z rokami sem brskala po enobarvnik, dvo delnih kopalkah, ko so mi v oči padle izjemno pisane kopalke. Zgornji del je ime v sredini srebrni obroček. Začela sem iskati pravo številko za moje telo in po nekaj časa, ko sem že skoraj obupala, da ni številke, sem le končno našla pravo velikost in hitro pograbila kopalke ter stekla v garderobo. Ko sem se preoblačila, sem dobila neprijeten občutek, kot da me nekdo opazuje in dobila sem utesnjen občutek, kot da me bo nekdo prišel sem in me ne bo spustil ven iz preoblačilnice. Nisem klavstrofobična, zato sem se še bolj zbala, ko sem dobila tak občutek. Pogledala sem se v ogledalo in kopalke so mi stale kot ulite. Takrat sem med množico glasov, ki so se pogovarjali zunaj preoblačevalnice, zaslišala ianov glas: "Viktorija, kje si?" Nekaj časa sem premišljevala, ali se bo čudno zdelo, če se oglasim na ves a glas, a na koncu sem se odločila, da bo izdala, kje sem. "Tukaj sem, Ian!" V naslednjem trenutku je nekdo prijel za zaveso moje preoblačevalice in tiho sem kriknila ter pograbila sem majico ter si zakrila zgornji del telesa, čeprav sem imela na sebi kopalke. Noter v preoblačevalnico je pokukala glava s črnimi lasmi in resnim obrazom. Bil je Ian. "Ian, prestrašil si me!" sem živčno rekla. Malce se je nasmehnil in rekel: "Mai je že bila v skrbeh, kje si." Nato je pomignil z glavo proti meni in rekel: "Lahko daš majico starn, da vidim, kakšna zgledaš v teh kopalkah?" Še vedno sem držala majico pri sebi. "Viktorija, tvoj brat sem! Ko sva bila majhna, sva se oba kopala v isti kadi!" Ta stavek je pritegnil pogled ženske, ki je za Ianom nestrpno hodila dol in gor. Pogledala ga je malce z gnusom in presenečenjem, nato pa je odkorakal stran. Odložila sem majico dol in se zavrtela. "Kaj misliš?" sem vprašala, kakor da bi spaševala za nasvet modnega strokovnjaka. Ian je malce nagnil svojo glavo, kakor da bi razmišljal, nato pa rekel: "Kaj sploh mislim? Kot ulite so ti!" Nasmehnila sem se njegovemu komplimetu. Seveda sem to že sama vedela, a bolje se počutim, ko dobim kompliment od drugega človeka, še posebej od Iana, ki ni veliko govoril, kaj šele hvalil. Ian je še vedno gledal vame. Pregnala sem ga: "Zdaj pa stran, da se preoblečem nazaj!" Ian se je obrnil in zaprl zaveso za mano. Hotela sem se že preobleči v spodnje hlače, ko je Ian že pridrvel nazaj. V rokah je imel črne kopalke, ki so bile po obliki podobne prejšnim. Nisem se prestrašila, da bi me ljudje gledali v spodnjih hlačah, a me je zanimalo, če je Ian prinesel pravo številko. Nič ni odgovoril in jih spustil in v zadjem trenutku sem jih ujela, da niso padle na tla. Tudi te sem probala in te so mi bile tudi ulite. Nisem vedela, da je Ian postal modni strokovnjak. Po teh kopalkah sem se preoblekla nazaj v svoja oblačila in v rokah z njimi odšla iskati mami in Iana. Ko sem mami pokazala kopalke, je bila vsa navdušena nad njimi in nad časom, da sem jih hitro našla. Ian očitno ni našel ničesar primernega, saj je prišel k nama praznih rok. "Ali si ti sploh iskal ali pa si medtem, ko naj bi iskal, odšel v kakšno drugo trgovino?" Mami je uparla roke v bok. "Res sem iskal." je rekel in se nato hitro obrnil, kakor da ne smem videti njegovega izraza. Za trenutek sem zmedneo pogledala, nato pa sva se z mami počasi odpravili proti blaganji, kjer je plačala za moje kopalke in odšle smo ven iz trgovine. "Še veliko nakupov nas časa." si se je zamrmrala v brado, ko smo se odpravili naprej.

Končno smo prišli ven, s polno vrečkami v rokah. Jaz sem jih imela največ, nato mami par vrečk in nato Ian, ki je pohajal z eno majhno vrečo v rokah. Spet smo šli nazaj čez parkirišče ter odložili vreče v avto. Vstopili smo majhno, ograjeno s steklom hiško in po celem prostoru je zadišalo konjsko meso. Mami je rekla: "Grem jaz naročiti, vidva pa sedita za mizo." In odpravila se je v vrsto čakati, da odda naročilo. Z Ianom sva sedla za najbolj čisto možno mizo in tiho zrla ven v nebo. Nimava se ničesar pogovarjati in bilo nama je malce neprijetno, dokler mami ni prišla z dišečimi sendviči in sedla z nasmehom za mizo. "Dobro, zdaj se moramo pogovoriti." je rekla veselo in vsakemu izmed nama dala sendviče. Ian se je takoj zagrizel vanj, sama pa sem ga počasi odložila na mizo in pogledala mami z priprtimi oči. "Kaj pa sem moramo 'pogovoriti'?" "Na počitnice gremo." Ta stavek je izstrelila kakor iz topa. Ian se je sredi ugriza ustavil in rekel: "Kam?" Mami naju je nekaj časa gledala z pričakujočim pogledom gledala in nato rekla: "Na otok Pag, na Hrvaško." "Kje je to?" Sem brez premisleka rekla. Vedela sem kje je Hrvaška in morje, a nisem vedela, kje je ta otok. Takoj sem obžalovala svojo odločitev odgovarjanja. "Kako ne veš, kje je to? Draga, koliko si imela geografijo." "Pet." sem rekla, čeprav sem vedela, da je mami to vprašala zato, da ne bi odgovorila. "Ta otok je blizu otoka Krka. Čakaj, ne..." "Kdo zdaj pravi, koliko imam zdaj geografijo?" sem se posmehnila in mami me je prebodla z ledenim pogledom. Ugriznila sem v svoj sendvič in rekla: "Kdaj pa gremo?" "Naslednji teden." je rekla. Skoraj sem pljunila ven svoj grižljaj. "Mami, za naslednji teden sem se zmenila z Lucijo, da bo ona pri meni prespala..." "Pa spremeni svoje načrte. Tja gremo za cela dva meseca." "Ampak..." Šola, sem hotela pripomniti, a sem se zadržala. "Kakor jaz prav razumem, se študij začne oktobra, ne septembra, kakor srednja šola." Pogledala sem dol. Prav ima. Letos grem že študirati slovenščino. Mami se je nato nasmehnila in pogledala Iana: "Ian, dragi moj, tudi ti ne boš imel problemov, kajne?" Nekaj časa je gledal vanjo, nato pa počasi odkimal. V glavo mi je šinil jutranji pripetljaj. Če je moja teorija pravilna, ima Ian izjemno naproti temu, da gre na Pag za dva meseca. A je samo odkimal, zato se verjetno lahko motim. Mami se je nasmehnila, da je pokazala svoje bele zobe in naju oba z Ianom prijela za roke in rekla: "Komaj čakam, da z vama preživim počitnice."
-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-.-
Malce dolgočasno poglavje, a upam, da uživate v branju. To je moja prva zgodba in rada bi, da vam je čim bolj všeč.
23. maj 2014
u170256
u170256
Vem, da je v zgodbi veliko napak, a prosim, da se zanje ne zmenite, saj nisem brala za sabo. Naslednjič bom prebrala za sabo.
23. maj 2014
u170256
u170256
2003
Ko sem se zbudila naslednji dan, se je vse zdelo, kakor da sanjam. Moja roka je ležala v mavcu in moja mami je bila zaklenjena v svojo sobo. Vsake toliko časa se mi je zazdelo, da jo slišim jokati. Sama sem ležala na postelji, v zmečkani pižami in razmršenimi lasmi. Nisem imela volje, da bi vstala in se preoblekla v hlače in majico ter šla dol v kuhinjo po zajtrk. Čez dan sem slišala občasne korake mojega brata, kako je šel dol v kuhinjo in nazaj gor, ter se zaprl v svojo sobo. Hotela sem ga poklicati, se z njim pogovarjati, ga prositi za hrano, a nisem mogla. Preveč je bil boleč spomin na vse, kar se je zgodilo. Marija, oči, selitev mojega najboljšega prijatelja. Zapuščenost, grenkoba in slane solze. Iz mehurčka žalosti me je prebudil želodec, ki je jezno zahrumel. Prisilila sem se, da sem se dala v sedeč položaj in nato stopila na ledena, lesena tla, ki so pod mojo majhno težo malce zaškripala. Odpravila sem se preko sobe, odprla vrata in se počasi odpravila dol po stopnicah, v kuhinjo. Odprla sem hladilnik in ugledala hrano, ki je nisem znala pripraviti. Mogoče pa bi le Iana prosila? V trenutku, ko sem se hotela obrniti, je roka prijela mojo ramo. Rahlo sem poskočila, a nisem kriknila. Obrnila sem glavo in pred sabo sem zagledala obaz Iana, ki je resno strmel vame. "Kaj delaš?" "Hočem jesti, pa si ne znam narediti sendviča ali kakšne druge hrane." sem po resnici povedala. Ian je samo skomignil in rekel: "Nauči se." "Ali mi lahko pokažeš?" sem rekla in odprla hladilnik, da bi Ian vzel živila in demonstriral, kako se naredi sendvič. "Sama se nauči." Zmedeno sem ga pogledala. "Kaj? Ne znam..." "Tudi jaz sem se sam naučil." Imel je prav. "Ampak... Ti si mami vsak dan opazoval, kako dela sendviče, jaz pa ne." "Me čisto nič ne briga." je nesramno odvrnil in se obrnil na petah ter odšel iz kuhinje. Zaprepadeno sem gledala za njim. Zakaj je Ian tako nesramen? Bila sem bitko s solzami, ko sem razočarano zaprla hladilnik in s praznim želodcem odšla nazaj v svojo sobo. Zaloputnila sem z vrati in končno planila v tihi jok. Ian bi me zlahka slišal iz svoje sobe, če bi na ves glas jokala. Vrgla sem se na posteljo in pri tem pazila, da se nisem vrgla na levo roko, ki je bila ovita v umazano belem mavcu. Zakaj je bil Ian tako nesramen do mene? Nikoli ni bil tak. Vedno je bil prijazen, dobre volje in ustrežljiv. Jaz sem bila tista, ki se je upirala sistemu in bila trmasta kot bik. Obraz sem zarila v blazino in pustila, da postane mokra in sluzasta od solz in smrkanja. Vse stvari so se naenkrat položile na moja ramena. Nesreča, izguba,selitev njega, mami, ki me zanemarja in brat, ki me ne mara. Ali je to resničnost? Ali pa so to samo grozne sanje in se bom pravkar prebudila in zagledala očija in Marijo v smehu in Lukea, ki mi maha z dvorišča. Obrnila sem glavo in odprla oči v upanju, da sem res samo sanjala. A kruta resničnost je vame butnila, kakor plima ob skale. Vse je bilo res. Mrtva sta, Lukea ni več in leva roka me je skelela. Spet sem zaprla oči in čez nekaj minut sem zaspala v solzah.
Zbudila sem se ponoči, ko me je zmotila svetloba, ki sem jo videla čez okno. Ni bila svetloba obcestnih svetilk, niti iz sosednjih blokov, niti jutranjo sonce, ki se še ni prikazal, ampak svetloba iz dvorišča. Dala sem se v sedeč položaj in pogledala na majhno uro, ki je tiktakala na moji nočni omarici. Tri zjutraj, ura duhov. Oči mi je vedno pripovedoval zgodbe, ki so se dogajale ob takem času, zato me je bilo vedno strah, če sem se zbudila ob tej uri. A moje telo je bilo zavito v nekakšen mir, nekakšno blaginjo. Hotela sem, da me je strah, a me očitno ni bilo. Še enkrat sem pogledala skozi okno. Luč je bila še vedno prižgana. Presneti lopovi, sem pomislila. Moram zbuditi mami. Ne, samo jezna bo name, da jo zbujam tako zgodaj. Mogoče Ian? Ne, on me ne mara. Sama bom odšla. Ta misel se mi je čez nekaj sekund zazdela nora. Sedemletnica naproti lopovu? Ne, ne bo šlo. Poklicala bom policijo. A kaj naj jim rečem? Dober dan, tukaj Viktorija Sever. Stara sem sedem let in mislim, da je na našem dvorišču lopov ali morilec. In potem bodo oni rekli: Kaj nisi pomislila, da je na dvorišču mačka? Počutila bi se bedno. Odločila sem se v sekundi. Vstala sem od postelje in tiho, brez škripanja odprla vrata sobe in hitro stekla dol po stopnicah. Zašla sem v kuhinjo in iz predala vzela najbolj oster nož, kar jih imamo. Nikoli ne veš, kaj se ti bo zgodilo. Odšla sem v predsobo in odprla lesena vrata, ki so ločevala majhen prostorček in zraven mene so se pojavila lesena vrata, v kateri je bila prazna soba. Previdno sem odprla kljuko in odprla stara vhodna vrata, ki so nevarno zaškripala. Hitro sem jih nazaj zaprla in v daljavi zagledala luč, ki se je ugasnila in nato spet prižgala, saj jo je še vedno oviral nekdo, ki se je premikal. Šla sem po ozki potki ob urejenem vrtu in se skrila ob steno babičine in dedkove hiše, ki sta spala in obžalovala sinovo smrt. Zagledala sem postavo, ki se je sprehajala preko dvorišča, kakor da bi nekaj živčno razmišljala. Takoj sem prepoznala postavo. Bil je naš novi sosed, katerega imena nevem. Kaj dela tukaj vendar? Dvorišče je zaprto z ograjo in vrati. Zakaj bi odšel sem? Mogoče hoče okrasti našo hišo? Od starih staršev? Skrila sem nož za hrbet, zbrala pogum in stopila iz sence. "Dober dan. Kaj pa vi tukaj?" Presenečeno je skočil v zrak in se sunkovito obrnil. "Em... Nekaj iščem. Izgubil sem nekaj." Izmišljotina. "Kako vam je padlo čez ograjo?" "Ograjo? Em... Veš, kako se z nečem poigravaš? No, jaz sem stvar metal v zrak in je malce preveč šla v zrak." "Kaj pa ste potem delali na dovozu? Tudi to je privatno. In tudi, zakaj ste ponoči, tukaj, ob treh zjutraj, se poigravate z neko stvarjo, ki, po neverjetnem naklučju pade sem? In še živčni ste, ne najdete svoje stvari? Malce pritegnjena za lase zgodba, če mene vprašate." Sosed me je nekaj časa presenečeno gledal, nato pa izdihnil in rekel: "Mogoče pa imaš prav. Ničesar nisem zgubil." Pomaknila sem se bližje, nož v roki je postal pocast od potu, ki je prihajal iz roke. "Kaj pa potem delate tukaj?" Moj glas je izdajal, da me je malce strah. Ni mi odgovoril, ampak vprašal, kar sem upala, da me ne bo. "Kaj imaš za hrbtom, punčka?" "Nekaj, kar sem izgubila." sem odvrnila, z zvitim nasmeškom. "Kaj si pa izgubila?" Kakšno neumno vprašanje. "Mogoče pa nisem ničesar izgubila." sem rekla. Takrat sem izza hrbta povlekla nož in ga usmerila proti njemu. Presenečeno je odskočil nazaj. "Kaj, za vraga..." "Pojdite stran ali pa se to ne bo dobro končalo. Nimam pojma, kaj ste hoteli, a pojdite stran. Poškodovala vas bom. Zdaj..." "Viktorija!" Mamin glas je odmeval v grozi. "Kaj delaš? Se ti je čisto zmešalo!?" Stekla je k meni in grobo zagrabila zapestje. "Kaj pa si misliš, da ponoči vstaneš in napadeš... Tega človeka!" Hotela sem že nekaj reči, a je sosed rekel: "Vaša punce je prišla iz nikoder in rekla, naj pridem sem, nato pa me skoraj napadla!" "Kaj si naredila?!" je z vreščečim glasom rekla mami. "Ni res..." Mami me je odsekala, še preden sem dokončala stavek. "Tiho bodi! Samo... Tiho! Pojdi nazaj v hišo, TAKOJ!" Prestrašeno, kot izgubljena srna v gozdu, sem stekla po potki in se skrila za vogal. Mami se je nekaj pogovarjala, a sem bila predaleč, da bi karkoli ujela na uho. Nato sta si podala roko in se poslovila. Stekla sem tako hitro v hišo, kakor da bi ogenj za mojimi petami gorel, a namesto ognja je bila na tem mestu moja mami. In imela je čisto prav. Kaj sedem letnica dela ponoči, ob treh zjutraj, z nožem in napada novega soseda. Ucvrla sem jo v svojo sobo, se zaklenila in kot zajec skočila na posteljo ter se pokrila z odejo čez glavo. Medlo sem slišala, kako je mami zaprla vhodna vrata in začela postopati po hiši. Čutila sem njeno bližino, ko je stal pred vrati. A ni potrkala, niti me poklicala. Čez nekaj minut sem slišala, kako je šla nazaj dol po stopnicah in zaprla v svojo sobo. Odgrnila sem odejo od svoje glave in ga pljuča mi je prišel svež zrak. Gledala sem v strop, ki se je v temi malce svetil belo. Spet sem pomislila na svoja dejanja. Nekajkrat sem slišala od najstnikov, da se ti ponoči najbollj 'dogaja'. In meni se je izjemno 'dogajalo'. Nož in nore misli. Obrnila sem se na bok in se zagledala v steno in kmalu so si moji možgani začeli domišljati, da tam nekdo stoji in sem hitro zaprla oči. Zdaj me bodo pa še preganjale more. V glavi sem začela sestavljati zgodbo. Neka temna senca bo prišla ponoči z nožem do mene, ko se bom igrala na dvorišču. Podobe sem hitro odgnala in nehote stresla glavo, kakror da bi jo hotela odtresti stran. Moja glava je neneadoma postala težka in moje misli so odtavale v temo.
Ko sem se zbudila naslednjo jutro, je na moj obraz sijal sonce. Nekaj časa sem vanj mežikala, nato pa so spomini, kot hudournik, pridrveli v moje možgane. Jezus Kristus, pomagaj mi. Napol sem že pričakovala mami, ki bo vsak hip vdrla v sobo, a hvala Bogu ni. Počasi sem odgrnila odejo stran od sebe in zlezla dol s postelje. Po prstih sem šla do vrat in pazila, da se nisem naslonila na svojo zlomljeno roko ter poslušala, če izza vrat prihaja kakšen zvok. Nekaj minut sem stala tam in slišala samo tišino. Oddahnila sem si in spet padla na pete. Takrat sem privihala nos. Kaj tako smrdi? Sprehodila sem se po sobi, da bi ugotovila, če je kje kakšna mrtva miš ali kaj drugega, a je bila soba čista. Nazadnje sem si povohala svoje lase. Seveda, kaj pa drugega. Sama smrdim. Moram pod tuš. A kako bom spravila dol mavec? Nekoga bom morala prositi, naj mi očisti glavo, saj je sama ne morem. Ian me ne mara, mami pa… pri njej sem v škripcih. Bom že nekako sama, sem nazadnje sklenila. Odšla sem do omare, da si pripravim obleko za ta dan, in izbrala sem črno majico z kratkimi rokavi in kratke črne kavbojske hlače. Z oblekami sem počasi odprla vrata sobe in se tiho odpravila dol po stopnicah, mimo mamine sobe, v kopalnico. Sedla sem na rob kadi in si nekako dala dol pižamo ter pograbilo ročko za tuširanje. Odprla sem pipo in iz nje je špricnila mrzla voda, ki je bila šok za moje telo. Hitro sem si zmočila lase in nato nekako z eno roko si dala šampon na glavo in si zdrgnila mast iz mojega lasišča. ¸Nato sem si hitro sprala in si jih obrisala z brisačo. Oblekla sem se v svoja oblačila in odvihrala iz kopalnice, kar se hitro da in stekla v mojo sobo ter se vanjo zaklenila. Super. Cel dan bom tukaj ležala in upala, da nobeden ne pride do mene. A že naslednjo sekundo je nekdo potrkal na vrata. "Da?” sem se prestrašeno oglasila. "Mami te kliče.” Glas je bil Ianov. “Povej ji, da se slabo počutim.” sem se zlagala. “Ne zveniš tako.” “Moje telo pa zveni tako.” sem odvrnila. Nekaj časa je bilo tiho. “Prav, bom tako rekel.” Lsišala sem korake, ki so se počasi oddaljili. Hvaležno sem legla na posteljo in zaprla oči. Skoraj sem že zaspala, ko je nekdo močno potrkal na vrata. “Viktorija, takoj ven!” Bil je mamin glas. Vrag me pocitraj.
28. maj 2014
NEXT TULE JE SVETOVN
08. junij 2014
u170256
u170256
js te zgodbe ne bom več nadaljevala, ker nimam inspiracije u njej. napisala bom novo, podobno tej in ko bo objavlena, bom povedala. sori za vse k so čakal nadaljevanje.
08. julij 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg