Forum
u113544
u113544
#escape-CHAPTER 1.



Ležim na tleh, solze mi polzijo po obrazu. Dežne kapljice polzijo po oknu in strele vsake toliko osvetlijo mojo sobo. Stresem se in obrišem solze, a mi naslednja pošiljka spet zmoči obraz. V mojo sobo se priplazi moja mačka. »Ven!« jo poskušam spoditi a se mi glas zlomi in se mi iz ust izvije le slaboten krik. Mačka zaprede in skoči na posteljo. Poskušam vstati, a sem popolnoma brez moči in se zvrnem nazaj na trda, mrzla tla. Oprimem se postelje in se z tresočimi nogami odpravim proti vratom. Stopim na hladen hodnik in stopim proti stopnicam. V dnevni sobi gori luč. Najbrž so jo pozabili ugasniti, ko so odšli. Ko so me pustili samo, ko sem jih najbolj potrebovala. Strela razsvetli hodnik in čez nekaj trenutkov grozljivo zagrmi. Stečem po stopnicah in skočim na kavč. Zavijem se v odejo in odprem televizijo. Vrtijo nek romantičen film.



Na plano spet privrejo solze. Hitro zaprem televizijo in glavo zakopljem v blazino. Zaspim. Zbudi me ropot v kuhinji. Odprem oči in zagledam Lariso-mojo polsestro. Obrne se proti meni in krikne. »Kaj?« slabotno vprašam. »Si pomislila, da bi se šla umiti?« mi z gnusom reče. Vstanem. Noge se mi še vedno tresejo. Grem v kopalnico in se pogledam v ogledalo. Maskara se mi je razmazala po celem obrazu. Moje oči so rdeče in zabuhle. Odprem vodo in si umijem obraz. Nisem dosti boljša kot prej. Odpravim se v sobo. Ne prenesem Larise. Zaloputnem z vrati. Moja mačka –Tinkerbell- zapiha vame. »Utihni!« revsknem in se zvrnem na posteljo. Zazrem se v strop. Gledam okorne srčke, ki sem jih kot majhna deklica narisala. Zdi se mi, kot da sedaj strmijo vame in se mi smejejo. Smejejo se punci, ki je bila tako naivna, da mu je verjela. V sobo butne Larisa. »Kaj bi rada?« vpraša in si hitro obrišem solze. »Joj! Nehaj se že cmeriti!« nejevoljno reče Larisa. »Pojdi ven! Ne veš kako mi je!« zakričim.



»Oh, mala punčka Ema, si misli da trpi,« se zasmeje Larisa. »Pojdi ven!« zakričim še enkrat, vstanem in jo pahnem na hodnik. »In da nikoli več ne prideš v mojo sobo!« Zaklenem vrata. Nikoli več ne bom prišla iz sobe. Nikoli. Stopim do radia in navijem muziko na ves glas. Usedem se na tla in gledam skozi okno na cesto. Po ulici se sprehajajo sami parčki. Lahko bi bila med njimi. Lahko bi se z njim sprehajala po mestu. A 'se me naveliča' ravno danes. Na valentinovo. To naj bi bil vesel praznik. Pa ni. Vsaj zame ne. Zaslišim Lariso, kako poje oziroma bolje rečeno – se dere. Tinkerbell zamijavka in se zvije k mojim nogam. Pobožam jo po njeni mehki dlaki. Ona je edina, ki me ne obsoja. Mačka glasno zapiha. Ali pa tudi ne. Glasno mi zakruli v želodcu. Mogoče pa bom le morala zapustiti svojo preljubo sobo.

Ema|14|Los Angeles



next? :3
17. februar 2013
u123073
u123073
fuuul hudo pišeš
17. februar 2013
u113544
u113544
falaa < 3
17. februar 2013
neext :**
17. februar 2013
u113544
u113544
#escape-CHAPTER 2.



Stopim do vrat in jih odprem. Larisa se še vedno dere po hiši. »Si kdaj razmišljala, da bi se prijavila na šov 'nimam talenta'?« jo mimogrede vprašam. »Ha-ha,« se namrdne in utihne. Iz hladilnika vzamem jogurt. »Ej cmera! To je moj jogurt!« se oglasi Larisa. »Si boš pač vzela drugega!« odvrnem in odidem nazaj v sobo. »Aja. Kje pa sta onadva?« vprašam. In z 'onadva' mislim moja starša. No za starša lahko štejem le očeta – pa še tega ne - , ki se je poročil z to prekleto babnico in ga je popolnoma prevzela in sem zdaj za njega le en otrok preveč, za katerega pač mora plačevati. »Ne drzni si tako govoriti o moji mami!« zasika. »Oh, oprosti. Sem mogoče rekla kaj čez tvojo mami in tega ne vem?« vprašam in stečem v sobo. Larisa nekaj zagodrnja. Zaklenem vrata in se namestim na tleh, ki so ta dan moje 'zatočišče'. Pojem jogurt in prazen lonček vržem v smeti. Odločim se, da jutri ne grem v šolo. A to je lažje reči, kot izvesti.
»Zelo me boli trebuh,« zamomljam naslednje jutro proti mačehi Melissi. »In kaj naj sedaj naredim? Pokličem urgenco, ker neko dekle malo boli trebuh?« se namrdne. »Ne. Samo… razmišljam, da bi bilo bolje, če ostanem doma da se kdo ne naleze od mene,« rečem. »Paff! Ne nakladaj! Preobleci se. Danes vaju jaz peljem v šolo,« reče in se ne zmeni več za moje pritožbe. Poklapano se odvlečem v sobo in se preobleče v nekoliko prevelik pulover ter pajkice. V torbo zmečem nekaj zvezkov in telefon. Zapustim sobo in se usedem v mačehin avto. Larisa seveda sedi na sprednjem sedežu in izbira muziko. Ko se končno odloči kaj bo poslušala po avtu odmevala neka opera. Kriza! »Oh! Kako lepo poje!« vriskne mačeha. Zavijem z očmi. Ko Melissa končno ustavi pred šolo, že skoraj izgubim živce. Izstopim iz avta. Pred šolo zagledam skupino fantov, ki se gnete okoli njega. Pogledam proč in se karseda tiho sprehodim mimo. Neka punca pokaže name. »Kaj?!« revsknem proti njej. K meni priteče piflarka iz našega razreda. »Ne morem verjeti,« zašepeta proti meni. »Da si pustila najlepšega fanta na šoli!« vzklikne. »Oprosti. Kako?« vprašam in jo ustavim. »Ja pustila si ga, ne?« zmedeno ponovi. »Ta prasec,« zamomljam in stečem v šolo. Piflarka pa za mano. »No?« »Pusti me!« »Ali si ga res pustila?« »Pusti me na miru prekleto!« zakričim. Nekaj dijakov se obrne proti meni. »Ne drzni si več govoriti z mano,« siknem proti njej in tečem v razred. Usedem se v zadnjo klop. Piflarka priteče za mano in se hoče usesti zraven. »Ne!« se zaderem. Piflarka trzne in se presede v prvo vrsto. Kmalu se razred napolni in vstopi učiteljica. »Naloge!« reče. Vsi iz zvezkov privlečejo liste. Pozabila sem jo. »Ema? Kje imaš nalogo?« me vpraša ko pride do mene. »Nimam je,« zašepetam. »Najbrž je bila prezaposlena, ko je morala iti k vsem svojim fantom, in jim povedati, da jih zapušča,« se zareži on. Cel razred plane v krohot. In učiteljica tudi. Ne umiri jih. Še sama se začne smejati. Očitno mu vsi verjamejo. Drugače ne more biti če imaš očeta, ki plačuje več ali manj vse v šoli. Ne smem zajokati. Po končani uri grem iz šole. Solze mi polzijo po obrazi in delajo okrogle madeže na puloverju.



Blodim po mestu, saj vem, da je mačeha doma in bi dobila kazen, ker nisem v šoli. Zavijem v trgovino. Opazim majico in iz torbe vzamem nekaj dolarjev. Majico nesem na blagajno in na pult položim vse, kar je v moji denarnici. Očitno je dovolj saj mi prodajalka majico da v vrečko in izroči račun. Nasmehne se mi. Očitno je opazila moj obraz, na katerem so vidni sledovi solz. Z vrečko v roki se odpravim domov.
Počasi odprem vrata. Očitno Melisse ni doma. Stečem v sobo. Čez nekaj trenutkov se odprejo vrata in Larisa butne v mojo sobo. »Ema, Ema…,« zadihano začne. »Kaj?« jo vprašam in jo pogledam.


next? :3
17. februar 2013
u115470
u115470
Nekšt.<3<3<3
17. februar 2013
waaw, kaki praseec je -.-
17. februar 2013
u87504
u87504
next
17. februar 2013
u121199
u121199
waaaaaw, neext. ^^
18. februar 2013
u113544
u113544
hvala c: danes alpa jutri nextam :Đ
18. februar 2013
next c:
18. februar 2013
neeext prosim danes in grozno dobro pišeš.Upam da bo Emino življenje postalo veliko boljše in da bo ta prasec dobil kar si zasluži.Samo lepo prosim ne vključuj 1D-ja ker so vse zgodbe samo o njih in ne morem niti nobene normalne zgodbe.Hvala bogu da sem našla tvojo<33333333
18. februar 2013
u113544
u113544
Bad girl!- hvalaaa < 3 ne bo 1D notr brez skrbi (;
#escape-CHAPTER 3.



Objokana je. »Kaj?!« zakričim. »Nič!« se zadere in se začne smejati. »Oh, naivka!« izjavi in steče in moje sobe. Prav ima. Naivna sem. Kako sem lahko verjela, da ima lahko nekdo kot je on zares rad osebo, kot sem jaz. Zaloputnem z vrati in odprem okno. Vame zapiha hladen veter. Zazebe me a okna ne zaprem. Ob steni zdrsim na tla. Kako mi je lahko to naredil? Pusti me, potem pa razglaša, da sem jaz tista punca, ki ga je pustila. Dovolj mi je! Zaslišim očeta. Hitro si obrišem obraz in v naslednjem trenutku se oče znajde v moji sobi. Zajamem sapo. »Kako si ljubica?« me prijazno vpraša. A zdaj me pa maraš? »Odlično,« rečem namesto tega. »Zakaj imaš okno odprto?« vpraša in me sumičavo pogleda. Kaj misli da kadim ali kaj? »Samo vroče mi je bilo.« Upam da ne bo vrtal vame. Oče skomigne z rameni in izgine. Oddahnem si. Vedno samo kriči name ali me udari zaradi neznanega in po možnosti še neresničnega razloga, ki mu ga je povedala Melisa. Spet začne deževati. Veter dežne kapljice nosi v sobo. Padajo name, padajo na tla. Kot moje solze. Močno zabliska in zagrmi. A vseeno okna ne zaprem. In sedim na tleh ter jočem. Zaradi njega.
»Imam preduro,« se zlažem očetu in zapustim hišo. A namesto v šolo zavijem za hišo. Splezam v svojo sobo in čakam, dokler še Larisa, kot zadnja ne odide. Upam samo, da Larisa ne bo opazila, da me sploh ni v šoli. A opazi.



»Zakaj nisi šla v šolo?!« se name zadere oče, ko pride domov. Larisa se v kotu hinavsko smeje. Ostanem tiho. »ZAKAJ NISI ŠLA V ŠOLO TI KRAVA?!« zakriči oče. »Ja, zakaj nisi šla?« mu pritrdi še Melisa. Prekipi mi. »A zdaj vaju pa briga zame?! Ko enkrat ne grem v šolo! Od kdaj vama je mar zame? Tu je samo Larisa! Larisa tu, Larisa tam, Larisa ono! Jaz pa sem samo ena smet, ki je pač morala ostati pri vaju in ji morata kaj plačati!« zakričim. Melisa ostrmi. Oče tudi. A ne za dolgo. Njegove oči se zožajo in vem kaj bo sledilo. Name pade morje klofut. »Ne.« BUM! »Drzni si.« BAM! »Tako govoriti z.« BAAAAAAAAAAAAM! »Nama!« se zadere. Ne briga me več. »Prav! Grem!« se zaderem in stečem v sobo. Iz predala izvlečem največjo torbo, ki jo imam in vanjo stlačim nekaj oblek, denarnico in telefon. Odhajam od tu. Zaklenem vrata in skočim skozi okno, na vlažno travo.
Mrači se, jaz pa blodim po neznanem mestu. Zebe me. Zelo. Pred sabo zagledam gozd.




Next? c:
19. februar 2013
OMG!!! popolno pišeš *_*
NEXT!!!!!!!
19. februar 2013
neeeeeeeeeeeeext
in hvala bogu da bo brez 1D-ja.
In ja popolno pišeš.
19. februar 2013
http://www.igre123.com/forum/tema/don-t-cry-sweetheart-(one-direction-story)/50828/ moja čisto nova zgodba! Berte, če se vam da. HWALAA! Sorry 100x ko oglašujem!! ^-^
19. februar 2013
u121199
u121199
neext.^^
19. februar 2013
u113544
u113544
NE OGLAŠEVAT TLE!
hvala usem :3
19. februar 2013
omfg, next*_*
perfektno preveč.
19. februar 2013
u115470
u115470
nekšt, nujno.<3<3<3
19. februar 2013
NEEEEEEEEEEEEKŠT!*o*
19. februar 2013
nnneeeeeexxxxttttt!!!!!!!!!!
19. februar 2013
u113544
u113544
nextam danes popoldne :3
zdej pa prosim če odgovorite (;
Kaj se bo zgodilo?
Ali vam je ta zgodbica ušeč?
20. februar 2013
u121199
u121199
pomojem, se bo nekam zatekla, pa bo enga tipa srečala, alneki.. xđ (sej vem , da nebo prou)
jaaaaaaaaaaaaaaaaaa. *o*
next:3
20. februar 2013
u113544
u113544
#hello better life -CHAPTER 1.



Zaslišim avto. Ne avto ko avto. Ampak zaslišim zvok očetovega avta. Stečem. Tečem proti gozdu. A se spotaknem na korenini in zgrmim na tla. Močne roke me primejo za ovratnik in me vzdignejo. Obrnem se in pred sabo zagledam očetov jezni obraz. Zaprem oči. Če ga gledam še bolj boli. Ozmerja me, tepe. Ne prenesem tega, da sem nemočna. Hočem k mami. K moji PRIJAZNI mami, ki ne tepe. In našla jo bom! Oče me surovo potisne v avto in odpelje. Tiho sem celo pot. Oče se pogovarja po telefonu, najbrž z Meliso. Ujamem delčke njegovega pogovora. »Ja… Ne… Našel sem tisto smrkljo…. Ja… Počakaj…. Ne samo za nas tri….. Bo že videla….« Bojim se.



Nočem več poslušati. Nočem vedeti kaj me čaka. Avto ustavi na dvorišču. Za očetom grem v hišo. »Izgini v sobo!« se zadere. Misli, da bo to kazen zame. Ampak jaz sem vesela, da bom lahko ostala v sobi, kolikor toliko varna pred očetom. Takoj se usedem pred računalnik in začnem iskati vse možne podatke o moji mami. Ne vem veliko o njej, saj sta se ločila, ko sem imela tri leta. Skrbništvo nad mano je –na mojo nesrečo- dobil oče. V google natipkam 'Allianne Weis'. 234.233 zadetkov. Izvem, da je znana modna oblikovalka. Njenega naslova nikakor ne morem izbrskati. Zaslišim korake proti moji sobi. Hitro izključim računalnik in se uležem na posteljo. V sobo vstopi Larisa. »Prepovedala sem ti vstop v mojo sobo,« omenim. Larisa skomigne z rameni. »Kaj bi rada no?« »Nič,« reče. »Potem pa izgini!« Gre proti vratom in obstane. »Žal mi je,« reče in zapusti sobo. Začutim, da misli resno. Da ji je dejansko žal. Itak pa ona ni kriva. Oče bi se tako ali tako znašal nad mano, tudi če bi samo 'oblekla napačno majico'.
Ko vsi že spijo se splazim v kuhinjo in vzamem sendvič. »Ema,« zaslišim. Sunkovito se obrnem. Pred mano stoji Larisa. V rokah drži neko škatlo. »To sem našla v garaži. Mislim, da je zate,« zašepeta in mi poda škatlo. Primem jo. »Pisma so. Od tvoje mame,« zašepeta in gre.
Pisma?! Mamina pisma?! Sendvič spustim in stečem v sobo. Zaklenem vrata in vsebino škatle stresem na posteljo. Zagledam kakih dvajset pisem. Vsa so že odprta. Preostanek noči presedim na postelji in berem pisma. Pisma, namenjena MENI. Pisma, ki jih moje oči nikoli niso ugledale. Pridem do zadnjega pisma. Pisala mi je za rojstni dan. Vstanem in stečem v očetovo spalnico. »Kdaj si mi nameraval povedati, da mi je ves ta čas pisala?!« zakričim. Melisa prestrašeno krikne. Oče me zaspano pogleda. »Kdaj?!« ponovim. »Nikoli,« končno reče. Ustnice se mu zvijejo v nasmeh. Zamežikam. »Zakaj bi ti povedal, da ti je tvoja ničvredna mati pisala?« »Ni ničvredna!« se zaderem. »Kar brani jo. Ne veš kako je bilo v resnici,« skomigne. Jezno zaloputnem z vrati. Vzamem torbo, ki sem jo imela še od včerajšnjega 'pobega' in vzamem škatlo s pismi. Stečem iz hiše ter kljub pozni uri pokličem taksi. Hitro pripelje. Usedem se na sedež in zdrdram naslov, ki je bil napisan v pismu. Taksist pokima in spelje. Gledam hišo, katero zapuščam. V očetovi in Melisini spalnici se prižge luč. Oče stopi na balkon in gleda za taksijem, ki me pelje v boljše življenje.
Kaj se bo zgodilo?
Nextam? :3
20. februar 2013
NUJNOOOOOOOO NEEEEEEEEEEEEEEEXT
20. februar 2013
nextaj omg shfkjasfhaj :3
20. februar 2013
Neeeeeeeekšt.!
20. februar 2013
u115470
u115470
nekšt.<3<3<3
~Nujno, res ful perfekt c:
20. februar 2013
u123073
u123073
next zame pliiis c:
20. februar 2013
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg