Forum
Še zadnjič močno objamem babico in dedka, ju poljubim na lice, saj vem da ju ne bom videla kar nekaj časa, ter odidem proti letalu za Bergen (mesto na Norveškem).
Ne oziram se nazaj, saj nočem, da babica in dedek vidita moje solze, ki počasi polzijo po licih. Sovražim to, da me kdo vidi jokati, posebej še stara starša, saj bi postala še onadva žalostna.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------- Naj se vam predstavim. Sem Luciaana, za prijatelje Lucy, stara sem 17 let, očka in mama sta se kmalu po mojem rojstvu razšla, saj je mama želela oditi na Norveško kjer ji je dedek zapustil hišo, očka pa je hotel ostati v Londonu in tam nadaljevati svojo službeno kariero. A ker zveze na daljavo niso preveč uspešne in ker sta bila oba preveč trmasta, jima ni preostalo drugega kot da se razideta.
Od takrat sem živela v Londonu pri babici in dedku (očetovih starših), saj je bil moj oče pogosto na službenih potovanjih, do sedaj, ko moram oditi na Norveško k mami, ker je dobila moje skrbništvo in bom morala nadaljevati šolo tam.
Čeprav sem mamo rotila in poskušala vse mogoče mi je ni uspelo prepričati, da bi ostala v Londonu.
'Se sploh zaveda kaj počne?' Mi je odzvanjalo v ušesih še kakšen mesec nazaj, a kmalu sem se sprijaznila, saj sem vedela, da je moja beseda proti njeni nepomembna.

Mamo sem obiskovala dvakrat letno. To je bilo med zimskimi počitnicami, ter cel mesec julij.
Kot se že povedala prej mama živi na Norveškem, tam si je ustvarila novo družino z moškim po imenu Cliff, ki ima iz prejšnjega zakona sina po imenu Colin, star je 18 let (Colin stanuje z njima).
Skupaj imata še hčerko, mojo pol-sestrico Liv. Stara je 9 let.
15. januar 2014
Next?
15. januar 2014
u161160
u161160
Next
15. januar 2014
2. del

Odšla sem na letalo, ter poiskala svoj sedež, ki je bil na srečo pri oknu. Usedla sem se nanj, si potisnila slušalke v ušesa in vklopila glasbo na telefonu. Nekaj časa sem gledala skozi okno, veke so postajale vse težje in spanec me je kmalu premagal. Zbudila sem se, ko je letalo ravno pristajalo, leteli smo približno 2 uri.
Odšla sem po kovčke in se odpravila proti izhodu, da bi poiskala mamo, a namesto nje me je pričakal Colin. Uff…kako ga sovražim, ne prenesem ga. ''Kaj ti delaš tukaj, pravzaprav, kje pa je mama?'' sem ga z jeznim a vendar razočaranim glasom vprašala. ''Sestanek ima, šele pred dobro uro je izvedela zanj, zato je poslala mene pote.'' mi je prijazno odgovoril, ker je opazil, da sem razočarana, ter se mi nasmehnil.
Uff…kako sovražim ta njegov osladni nasmeh, ne prenesem ga odkar me je lani za med poletnimi počitnicami spravil v sramoto pred vsemi njegovimi prijatelji, ter edino prijateljico, ki sem jo imela na norveškem, oziroma sem samo dvakrat klepetala z njo.
Prijel je mojo prtljago in jo odnesel do avta 'vsaj prijazen zna biti' sem si sama pri sebi dejala. Usedla sva se v avto ter se odpeljala proti domu. Med vožnjo domov sva bila tiho, samo radio je bil vklopljen. Pogled sem počasi usmerjala proti njemu, ne vem zakaj ampak radovedna sem pač bila, vse dokler se nista najina pogleda srečala. Hitro sem obrnila glavo proti oknu in cel čas gledala zasneženo okolico in hiše ki so bile okrašene z lučkami, bil je namreč božični večer.
Vožnja se je kmalu končala, izstopila sva iz avta, Colin je vzel mojo prtljago in odšel proti hiši, jaz pa sem še nekaj časa stala in opazovala hišo ter premišljevala, in upala da se ta nočna mora čim prej konča, saj nisem želela do smrti živeti tu.





''Lucy!''sem zaslišala Colinov glas, ki me je predramil iz misli.
''Kaj?!'' sem se zadrla nazaj, ter odšla proti hiši ter vstopila. Zaprl je vrata za mano ter odnesel prtljago in rekel: ''Počakaj tuka, ne premikaj se, takoj bom nazaj.''
Privzdignila sem obrv, ter odšla proti dnevni, kjer sem se vstavila pri steni polnih slik.
Vedno sem jo rada opazovala, pogled se mi je vstavil pri sliki, ki je bila posneta približno 7 let nazaj, ko sva s Colinom med zimskimi počitnicami delala snežaka. Takrat sva bila še dobra prijatelja. Pogled sem premaknila in opazovala še druge slike, ko mi je iz nenada nekdo z rokami pokril oči…
18. januar 2014
next
18. januar 2014
u28319
u28319
Ne oglašuj na moji temiii!
23. januar 2014
next
26. januar 2014
next
26. januar 2014
3. del

Pogled sem premaknila in opazovala še druge slike, ko mi je iz nenada nekdo z rokama pokril oči…
''Kdo je?'' sem vprašala, čeprav sem vedela da je Liv. Na vprašanje mi ni odgovorila, počasi sem prijela njene majhne roke in jih dala z mojega obraza.
Obrnila sem se. Pred mano je stal Colin, ki je v naročju držal Liv, saj drugače mi nebi mogla pokriti oči. ''Moja mala žabica!'' sem ji dejala, Liv pa mi je skočila v objem. Čeprav ni bila ravno lahka sem jo lahko nekaj minut brez problema držala v objemu.
''Pridi, pokazala ti bom nekaj.'' je dejala in skočila iz mojega objema na tla.''Kaj pa?'' sem jo vprašala''Presenečenje je, ne smem ti povedat.'' Je dejala in pogledala Colina, ki se je smehljal. ''Še prej pa hočem, da si nadeneš ruto na oči, saj nočem da vidiš preden ti rečem .'' Iz žepa je potegnila rdečo ruto z belimi pikami in mi jo podala. Zavezala sem si jo okrog oči, da nisem videla ničesar.''Pripravljena?'' je vprašala.''Pripravljena.'' Sem ji odgovorila.
Prijela me je za roko in počasi sva se odpravili po stopnicah v zgornje nadstropje.
Roko mi je spustila in dejala, ''Ne odpiraj še oči, odpri jih šele ko rečem 'zdaj', velja?''
''Velja.'' Sem ji rekla z malo živčnim glasom, saj me je zanimalo kaj mi je pripravila. Previdno mi je odvezala ruto in začela odštevati, ''tri, štiri … in … zdaj!''





Odprla sem oči in obstala. Soba je bila prečudovita. Vedno, ko sem prišla na počitnice na Norveško sem si sobo delila z Liv, a zdaj je mama sobo za goste preuredila samo zame.
Soba je bila še enkrat večja kot moja v Londonu, pa tudi svetlejša. Še zadnji sončni žarki so padali na posteljo. Odšla sem proti oknu, da sem lahko opazovala sončni zahod.
''Pustila te bova tukaj, da v miru razpakiraš prtljago, midva pa greva pripravit še ostalo za božično večerjo.'' Je rekla Liv in ko sem se obrnila, sem videla samo še vrata, ki so se v tistem trenutku zaprla.
Odprla sem kovček in iz njega vzela obleke ter jih začela zlagati v omaro. Po končanem delu sem se 'vrgla' na posteljo, moram priznati. da je zelo udobna. V trenutku sem zaspala, a kmalu zatem sem slišala trkanje na vrata. Vstopil je Colin, ''Večerja bo kmalu gotova, oči in mama pa bosta kmalu doma.'', začudeno sem ga pogledala, potem pa samo pokimala, saj se še zdaj nisem navadila da Colin kliče mojo mamo 'mama'. Njegova mama je umrla namreč nekaj mesecev po njegovem rojstvu, a ker sta se mama in Cliff poročila, ko je bil Colin star šele 2 leti in je komaj dobro zgovoril, je mojo mamo začel klicati 'mama' in tako je tudi ostalo, saj moje mame to sploh ni motilo, pravzaprav ji je bilo to všeč.
Vstala sem in se počasi kot polž odpravila po stopnicah v kuhinjo.
27. januar 2014
next.
28. januar 2014
next
28. januar 2014
next
30. januar 2014
4. del

Vstala sem in se počasi kot polž odpravila po stopnicah v kuhinjo.
Cela hiša ja že dišala po hrani, ki sta jo pripravljala Colin in Liv. Naj omenim da je Colin odličen kuhar, a tega noče priznati. Že ko je bil majhen, je vedno govoril, da ko bo odrasel bo postal kuhar, a njegovo mišljene se je kaj kmalu spremenilo, ko se je vpisal na računalniško, saj je tja šla tudi večina njegovih prijateljev.

''Kaj bo za večerjo?'' sem ji vprašala, z malce nejevolnim glason. ''To bo še presenečenje'' mi je dejala Liv, ter mi poslala najbolj prikupen nasmešek kar jih je lahko. ''Aha…vama lahko kako pomagam?'' sem vprašala. ''Trenutno ne potrebujeva nobene pomoči, hvala.'' je dejal Colin. ''Oziroma jo…'' Se je vmešala Liv in ga pogledala, s pogledom, ki si ga nisem znala razložiti. ''Kaj torej lahko storim?'' sem vprašala. ''Lahko pripraviš mizo, če želiš? Pribor je v drugem predalu pri pečici, krožniki v omari pri hladilniku, kozarci v omari nad lijakom, pijača v shrambi in prtički v spodnji omari na desno'' Je dejala Liv. Nasmehnila sem se ji bežno, še enkrat premlela vse njene besede ter vzela vse stvari, kot mi je naročila Liv in odšla v jedilnico. Na mizo sem dala kozarce, pribor, pijačo, prtičke in sveče, Čeprav mi slednjega ni omenila.
Zaslišala sem počasno odpiranje vrat. ''Doma sem!'' sem zaslišala znan glas, ki je pripadal mami.. Stekla sem ji v objem in jo močno objela, da je komaj še lahko dihala. Kako sem pogrešala njen objem, že od poletja je nisem videla.





(klik)

''Pogrešala sem te.'' Sem ji dejala in jo spustila iz objema, da je lahko spet normalno zadihala. ''Tudi jaz tebe. In oprosti mi, da te nisem mogla priti iskat na letališče.'' je dejala. ''Je že v redu.'' sem ji dejala in jo spet objela.
''Kje pa je oči?'' se je vmešaval Colin in iz kuhinje pomolil glavo. ''Pride čez petnajst minut'' mu je dejala mama, preden je Colin spet izginil v kuhinjo.
''Počakaj, zdaj pa dovolj objemov, nekaj imam zate.'' je smeje rekla in mi v roke potisnila majhen paketek zavit z vijoličnim povoščenim papirjem in belim trakom. Počasi sem ga odvijala, saj nisem hotela da se papir strže. Vem da se mi je hotela na nek način podkupiti, ker sem morala priti na Norveško.
V škatlici je bila verižica z začetnico mojega imena. Bila je čudovita. ''Hvala mami, čudovita je.'' sem rekla in jo še enkrat objela. Nasmehnila se mi je in dejala, ''Bila je babičina, čuvaj jo''.
Babice pravzaprav sploh nisem poznala, umrla je preden sem se jaz rodila. Če se ne motim je umrla zaradi raka. Mami ni velikokrat govorila o babici, saj še takrat, ko sem jo samo omenila so jo oblile solze. Ta tema je bila zanjo preveč boleča…
31. januar 2014
next next next next next next next next next next next next next next next next next next next next next next next next next next next next
31. januar 2014
nexxtttttttt , next
31. januar 2014
Super si. The best. Next!
31. januar 2014
NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT
01. februar 2014
Nexttt
01. februar 2014
5. del

Z mamo sva še nekaj časa klepetali. V tem času sta Liv in Colin dala hrano na mizo in prišel je domov Cliff. Pozdravila sem ga in usedli smo se za mizo.

https://blog.jennimullinix.com/wp-content/uploads/2012/12/empty-chair.jpg

Začeli smo jesti, a meni ni bilo do hrane. Spraševala sem se, kaj zdaj počneta babica in dedek. Moje stol pri mizi sameva in ravno danes bi mogel očka priti domov iz službenega potovanja.





(klik)
''Lucy ti hrana ni všeč?'' je moje mišljenje zmotila mama. ''Ne, ne. Super je, a nisem lačna'' sem ji rekla in se s stolom odrinila od mize ter stekla v sobo. Ulegla sem se na posteljo ter razmišljala kaj pravzaprav počnejo prijatelji.
Vklopila sem telefon. Imela sem 23 novih sporočil. Večina so bila voščila za božič, drugih pet pa je pripadalo Leni, Rosie, Leu, Ianu ter Patricii. Bili so moji najboljši prijatelji. Vedno smo bili skupaj. Tistih sporočil nisem odprla, saj nisem jih želela prebrati. Ne še. Želela sem jih prebrati kasneje.
''Lahko vstopim?'' sem zaslišala Colinov glas. ''Si že.'' Sem mu dejala. Colin se je usedel na stol pri moji pisalni mizi, jaz pa sem se iz ležečega postavila v sedeč položaj.
''Vem, da nočeš biti tukaj, a mama te nebo pustila oditi nazaj v Anglijo. To bi bilo preveč boleče zanjo. Sploh veš kako si je želela, da bi živela tukaj in kako se je trudila, da je dobila skrbništvo zate. Koliko let je prejokala ker te ni imela v ob sebi.'' je rekel in se končno ustavil z nakladanjem. ''Če si mi prišel nakladat o mami lahko greš, saj veš kje so vrata!'' sem mi z jeznim glasom dejala. ''Nisem ti prišel nakladat, hotel sem ti samo reči, da se prosim obnašaj lepo do mame. Sama dobro veš da ima slabo srce in veš, da nebo prenesla takšne izgube. Nočem, je spet videti žalostne. Prosim?'' je rekel in pogled usmeril v tla. Močno me je stisnilo v srcu. Bil je pekoč občutek. Mogoče bi bilo res najbolje, če bi se sprijaznila z dejstvom da bom morala še kar nekaj časa živeti tu. Pravzaprav se bom že privadila. ''Prav.'' sem mi dejala ter pogled usmerila proti njemu. Privzdignil je glavi in najina pogleda sta se srečala. ''Hvala'' je rekel in vstal ter se namenil proti vratom. Prijel je že za kljuko ter vrata odprl, se obrnil in rekel, ''Mimogrede, mama je vprašala če bi šli na sprehod do parka. Res, da zebe, a lepo je opazovati lučke. Bi šla?''





(klik)
Nasmehnila sem se in pokimala sem. Colin se je nasmehnil. ''Bom sporočil mami, čez 5 minut bodi spodaj. Mimogrede, oprosti za tisto poleti.'' je rekel in zapusti sobo še preden sem mu uspela kaj reči.
02. februar 2014
next
03. februar 2014
NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT NEXT
03. februar 2014
6. del

Oblekla sem se in odšla po stopnicah navzdol. Pri vratih so ne že vsi čakali. ''Gremo?'' je vprašal Cliff. ''Gremo.'' Sem mu rekla in eden za drugim odšli skozi vrata. Vsako leto za božič, ki sem ga praznovala pri mami, smo se odpravili peš do bližnjega parka. Peš do tja smo rabili približno pet minut.





Opazovali smo lučke, se sprehajali med stojnicami, poslušali še zborček in odšli na čaj. Pozabila sem že kako je tukaj mraz. Prstov na nogah nisem kmalu več čutila in ko je videla mama, da zmrzujem smo se odpravili domov.

Odšla sem v sobo po vse stvari ter se odpravila v kopalnico. Okopala sem se, se oblekla v pižamo ter odšla do okna.




(klik)

Ulične svetilke so osvetljevale zasnežene poti. Spet je začelo snežiti. Nikoli nisem bila ljubiteljica snega, a sovražila ga pa spet nisem. Rada sem imela zimo, a sovražila sem mraz. Raje sem imela poletje. Dolgi dnevi, plaža, kopanje v morju, prečudoviti sončni zahodi počitnice in še bi lahko naštevala. Dobrih lastnosti pri zimi pravzaprav sploh nisem našla.
Po petih minutah gledanja skozi okno sem začela zehati. Bil je dolg dan. Res je da sem kar nekaj časa spala, a še vedno sem bila utrujena. Odšla sem zapret luč in skobacala sem se v posteljo ter v trenutku zaspala.

Zjutraj me je zbudilo sonce. Vstala sem ter se odpravila proti dnevni. Vsi so že bili pri drevescu in odvijali darila.
07. februar 2014
Sory ker je kratko, upam da bo vredu.
next?
07. februar 2014
NEXT
08. februar 2014
http://www.igre123.com/forum/tema/nikomur-ne-povej../55419/
Berite prosim! Sori ker smetim :/
09. februar 2014
next !
10. februar 2014
7. del




Jutranji sončni žarki so me predramili. Pogledala sem na uro, ki je ravno odbila 10.
Vedno sem vstajala bolj zgodaj, ne vem kaj mi je bilo, da sem spala toliko časa. Morda zaradi poti? Počasi sem vstala iz postelje, si nadela jutranjko ter si odšla v kopalnico počesat lase ter umit obraz, saj nisem želela izgledati kot strašilo.
Odpravila sem se proti dnevni sobi.Vsi so že bili pri drevescu in odvijali darila. Videla sem Liv, ki je sedela pri drevescu in odvijala eno izmed svojih daril. Naj omenim, da jih je imela največ. ''Pridi sem. Ne boš odprla darila?'' je vprašala ter z roko nakazala naj se usedem zraven nje. Prisedla sem in v roke mi je potisnila moje darilo.
Odprla sem ga, notri pa je bila torbica. Nisem pričakovala torbice, a bila je lepa. Odprla sem jo, saj me je zanimalo koliko prostora ima, a ko sem jo odprla sem v njej zagledala denarnico, iz nje pa je štrlel nek listič. Odprla sem jo, v njej pa sta bili dve letalski karti za v London.
''Hvala mama, hvala Cliff. Zakaj pa dve karti, jaz potrebujem samo eno?'' sem ju z začudenjem vprašala. ''No, ena je zate, druga pa za Colina. Mislila sva, da ne bi bilo nič narobe, če bi šel Coli poleti s a tabo v London, pa še dolgčas ti ne bi bilo. Poleg tega se babica in dedek strinjata.'' Je dejala mama. Z zgroženim pogledom sem jo gledala, ko mi je vse to govorila. Prisilno sem se nasmehnila ter se jima še enkrat zahvalila.



Kmalu po tem sem se odšla v sobo preobleč, ko je kar naenkrat v sobo vstopil Colin. ''Ne znaš trkati?!'' sem z jeznim in z zgroženim glasom zakričala, saj sem bila v spodnjem perilu. ''Ups?'' je z zgroženim glasom dejal ter v trenutku zapustil sobo.
Preoblekla sem se, potem pa odšla proti njegovi sobi ga vprašat kaj je želel. Stala sem pred njegovimi vrati. Ker sem bila vljudna sem tudi potrkala. ''Naprej.'' Je dejal z mirnim glasom in vstopila sem.
https://25.media.tumblr.com/1cf6af020252cfdaf305d25dffd9790f/tumblr_my4bjuTpYj1skwgg1o2_400.gif
Njegova soba je bila razmetana. Usedla sem se na posteljo, ki je bila na srečo postlana, Colin pa je sedel za pisalno mizo in igral računalniške igrice. ''Kaj si hotel prej vprašati?'' sem ga vprašala.
10. februar 2014
(pri 2. in 3. slikci 'KLIK')

Next?
10. februar 2014
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg