Forum
Včasih se sprašujem, ali je življenje sploh vredno živeti. V tem trnutku ga prav gotovo ni. Zrušil se mi je cel svet.
Ne morem verjeti, da me je lahko kar tako odpikal. Takšna prijatelja, takšna zaupnika, še več, bila sva par. Bila sva naj par šole. Tako zaljubljena, da nisva zdržala eden brez drugega niti minutke. Takrat je bilo življenje lepo. Čudovito. Nadzemeljsko. Bila sva midva. Bila sva skupaj. Zdaj pa sva samo še jaz in on. Sama. Vsak na svoji strani. Brez opore. Brez moči. Brez vsega. Bo sploh še kdaj, tako kot je bilo? To se lahko sprašujem kar naprej.

Nadaljujem?


če želiš glasovati se prijavi ali včlani

06. julij 2012
Okej, js bom naprej pisala
sej je vsen
torej
_______________________________
Zjutraj odidem v šolo. Vse je drugače. Občutek. Grenak občutek. Vsako jutro sva se dobila pri trgovini in skupaj odšla v šolo. Z roko v roki. Danes pa prazen nič. Luknja.
Moja najboljša prijateljica Tjaša hitro pride do mene in me objame. Tjaša je edina oseba, kateri zaupam popolnoma vse. Padem ji v objem, a zadržim solze, saj vem, da je on tu nekje. Tjaša me sočutno prime za roko in skupaj odideva do učilnice. A kakor hitro naredim prvi korak, ga zagledam. Sloni ob zidu in se pogovarja s prijatelji. V sebi kričim nanj: " Zakaj si to naredil?! Zakaj si me uničil?! Zakaj sem ti dala sebe, svoje vse, ti pa si me zavrgel! Zakaj?!" Še vedno se mi v glavi prikazuje trenutek, ko sem ga našla. Poljubljal se je z drugo. Zakaj je to naredil? Ali mu ni jasno, koliko sem čutila do njega? Mu ni jasno, kaj mi pomeni to? A on zdaj le strmi v prazen nič. Nobenega pogleda, Nobene sočutne besede, prav ničesar ni tu. Tim, zakaj?!
"Lara," me pokliče Tjaša, "kaj ti je? Ali si čisto zblojena? Glavo pokonci, daj, pomagala ti bom iz tega sranja. Saj veš, tu sem, vedno." Brez volje odidem k pouku. Ne morem se zbrati, zato samo čakam, kdaj bo zvonilo konec zadnje ure.
06. julij 2012
se splača pisat naprej?
06. julij 2012
Takoj, ko pridem domov, zazvoni telefon. Pogledam in tam piše... Tim. Tim. Tim. Ime mi odzvanja v glavi in ne morem se premakniti. Končno vzamem telefon in se javim, a ne rečem niti besede. Takoj začne razlagati, kako mu je žal. Kako mu je žal, da je to naredil. A ne izdavim niti stavka. Razlaga, kako butast je bil, ker se je zapletel z njo. Jaz pa ne morem. Nočem. Nočem ga. Čutim takšno jezo, in kar naenkrat privre iz mene: "Kako si si dovolil? Kako si mogel zavreči nekaj svojega?! Pripadala sem ti, zaupala sem ti, ljubila sem te z vsem svojim srcem! Kaj pa si naredil ti? Prevaral si me. To si naredil!" Vsa razgreta in rdeča od jeze, razočaranja, presenečenosti zabrišem telefon v steno. Preostanek dneva sem preživela v postelji. Preprosto nisem se mogla osredotočiti. Nekako sem speljala še zaključne teste in s spričevalom sem bila več kot zadovoljna. Sedaj me je čakala srednja šola.
Bližalo se je poletje in z njim pasja vročina. V bližini mojega doma je bila reka, v katero smo se vsako poletje hodili kopat. Toliko smeha, toliko trapastih idej je bilo tam! Bil pa je tudi nekdo drug. Nekdo nov. Nekdo vreden, da bi ga spoznala. Tako skrivnosten, a tako čudovit, privlačen.
06. julij 2012
Next!!!!!!!!!!

07. julij 2012
Nadaljuj!!!

07. julij 2012
CARSKO!!!

07. julij 2012
next
07. julij 2012
u93684
u93684
nextt
07. julij 2012
next
07. julij 2012
Po dolgem dnevu kopanja in norega druženja ob reki se končno spoznava. Do njega ne čutim ničesar, razen novega prijatelja. Tako je prijetno v njegovi družbi. Ko se pozno zvečer usedemo ob taborni ogenj, ga Tjaša pokliče v našo družbo: "Matevž, pridruži se nam!" In vsede se poleg... poleg mene! Nemorem verjeti! Večer je minil v duhu razigranosti in po dolgem dnevu sem se vrnila domov. Ulegla sem se v posteljo, takrat pa mi zazvoni telefon, dobila sem novo sporočilo. Nezana številka. Preberem in pisalo je tole:
Hej! Danes mi je bilo zelo lepo. Tvoja družba mi neznansko ugaja, si za drink jutri dopoldne? Matevž.
Ni mi jasno, kako sem mu lahko všeč. Tako nepričakovano, tako... iznenada!
Naslednje jutro se zbudim polna energije in veselja, saj mi je nekdo končno podaril novo voljo do življenja. A na Matevža sem zaenkrat gledala kot prijatelja.
Tako sva skoraj vsako jutro presedela v kavarni, popoldneve pa s prijatelji ob reki.
To poletje bo še lepo...
07. julij 2012
u93684
u93684
nextt
07. julij 2012
Postala sva zares prava prijatelja, začela sem čutiti simpatijo in postajal mi je všeč. Postajal mi je všeč bolj in bolj, vse do nekega jutra, ko sem izvedela tisto novico. Tisto strašno novico. S krhkim, skrušenim glasom mi je rekel: "Glej, Lara, rad te imam, veliko mi pomeniš, ampak... imam punco. Oprosti. Hotel sem ti povedati, pa nisem našel pravega trenutka." Ob tistih besedah, se mi je ustavilo srce. Vse okrog mene je bila prazna luknja. Bolelo je skoraj tako, kot takrat, ko sva se razšla s Timom. Le da je bila tokrat ta bolečina nekje tam notri. Vrezana globoko v meni. Nisem bila zmožna reči niti besede, obrnila sem se in odšla. Odšla domov. Nisem se bila zmožna prikazati v družbi, ker me je tako bolelo. Tiste besede, tako nežne, a hkrati tako... grobe.
Še istega dne sem poklicala Tjašo in ta je kot ponavadi spet izbruhnila: "Kaj mu je?! Kaj pa misli, da je?! Da se prasec takole igra s tabo?! Da te sprejme v svoje srce, potem pa takole grobo vrže stran?! Ko ga dobim, ga bom ... ga bom! Ko ga dobim! Lara, si v redu? Čez pet minut sem pri tebi. Vse mi boš razložila. Punca, glavo gor!" Takrat je odložila in bruhnila sem v glasen jok. Nisem mogla nehati niti, ko je pozvonila pri vratih. Takoj me je objela in povedala sem ji čisto vse, vse lepo po vrsti.
Čez en teden pa sem se le odočila in spet šla k naši reki. Seveda, bil je tam. Kako more?! Kako me lahko sploh pogleda v oči?! Ali je čisto nor?!
08. julij 2012
next
08. julij 2012
Vzdušje je bilo napeto, saj so vsi vedeli, kaj se je zgodilo med nama. Nisem mogla mimo dejstva, da je bila njegova punca moja največja sovražnica. Maja. Tudi ona je bila tam. Obešala se je po njem, on pa je zmedeno gledal okrog sebe. Kadar sta se najina pogleda srečala, sem takoj pogledala stran. Nisem hotela imeti opravka z njem. Ne zdaj. Ne po vsem tem, kar mi je storil. Ne morem. Uničil mi je poletje! V enem mesecu sta mi dva fanta dvakrat uničila vse, kar sem imela. Ljubezen. Zdaj je izginila. V neznano. V svoj svet. Med mojim sanjarjenjem me je zbudila Tjaša: "Poglej, mala! Takole ne bo šlo. Saj si čisto zblojena. Nimaš volje, nisi taka kot včasih! Daj, saj vem. Maja. To je največji problem." Takrat jo ustavim: "Kaj za vraga je s tabo?! Me ne moreš pustiti pri miru?! Ali moraš biti vedno nekakšna psihiatrinja?! Odjebi, Tjaša!"
Odpikala sem jih. Vse sem jih. Tima, Tjašo, Matevža, Majo. Družbo. Vse. Prijatelje.
Navsezgodaj zjutraj mi zazvoni telefon. Matevž. Nočem. Ne bom se javila. Ugasnem telefon in zaspano zagrnem zaveso. A on vztraja. Še in še. Ne neha. Ne razume ali kaj?! Nazadnje le dvignem slušalko. Takoj začne nepretrgoma govoriti: "Oprosti, Lara, Hotel sem ti povedati, hotel sem te opozoriti, ampak bilo mi je tako lepo in poglej, zdaj sva..."
Zaderem se: "Odjebi, Matevž! Vsi skupaj me pustite pri miru! Ne kliči me več. Zbriši mojo številko in izbij si me iz glave!" Telefon vržem na mizo. Takrat se zavem, kaj sem pravzaprav rekla. Vendar ne morem se mu opravičiti. Ne morem, ker me je uničil!
08. julij 2012
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg