Forum
u52944
u52944
Grenka tekočina se nabere v očeh,ko jo je preveč nežno steče po licu,namoči ustnice, nato tiho pade na bel list papirja.

Od nje nastane lužica ki se nato vztrajno krči.Na koncu ne ostane nič od nje.Solze ena za drugo kapljajo , sploh se ne ustavijo.

Plišastega zajčka privijem k sebi da bi mi bilo lažje, vendar postanem že bolj žalostna saj se spomnim da sem ga dobila od moje najboljše prijateljice za rojstni dan.Nato pogledam po sobi na omari stoji okvirjena fotografija našega razreda, spet se mi ulijejo solze .Jočem že celo uro pa mi še kar ni zmanjkalo slane tekočine.Dosti imam tega!Vstanem se iz postelje, obrišem obraz ter grem ven ,v naravo da si še zadnijč ogledam moj rodni kraj,kraj kjer sem doživela toliko lepega,prijetnega, tudi slabega, žalostnega…kraj kjer sem prejela prvi poljub,kraj v katerem sem preživela vso svojo mladost.Brezglavo tavam po gozdni potki polni korenin in vej.Sama sem,listi šumijo, drevesa se zibljejo.V daljavi zagledam samotno klopco.Čudno nikoli prej je nisem opazila.Počasi pridem do nje,nato se usedem .Na vrhu klopce zagledam dve pikapolonici ki preletavata ena drugo in se lovita, delata razne norčije,potem se za trenutek ustavita.Nežno se dotakneta s krili nato pa poletita v modro nebo, vsaka na svojo stran.Zamislim se, nikoli prej nisem opazila takšnih stvari, vedno so se mi zdele nezanimive in brezvezne.Moje razmišljanje zmoti šumenje listja, ki postaja vedno bolj glasno.Ozrem se.Po poti prihaja mlad postaven fant, zgleda malo starejši od mene.Brez da bi kaj vprašal sede zraven mene na klopco in se zazre v daljavo.Čez nekaj časa me pogleda , me pozdravi in jaz mu tiho odzdravim.Spet sva tiho.Nato se obrne k meni,in ko vidi kako žalostna sem me prime za roko.Preplavi me nenavaden občutek varnosti, ki ga nisem čutila nikoli prej.Nevem kaj mi je ampak pustim da me drži za roko.Če bi se to zgodilo pred enim tednom bi mu po vsej vrjetnosti zabrusila da se me nima kaj dotikati saj ga niti ne poznam,ampak ne tega ne storim.Potem končno spregovori.˝Ime mi je Marcel , upam da te ne motim ˝.Počutim se hecno, še nikoli me ni neznanec držal za roko in me ogovoril. Nevem kaj naj storim , vse je tako čudno.Spet se spomnim kako lepo je imeti človeka ob sebi, potem mi misli uidejo na moje prijatelje,sošolce, sorodnike in vse ki jih poznam.Ko pomislim da jih bom morala jutri zapustiti, se mi spet ulijejo te presnete solze.Jočem neutolažljivo.Marcel me nežno objame, jaz pa mu pustim da me tolaži in bodri.Tiho mi govori da bo še vse dobro, vendar jaz vem da ne bo…Počasi se umirim. Izvijem se iz objema ter se mu zazrem v obraz.Šele sedaj opazim kako lepe oči ima.Prodorne in svetlo modre so, aravnost božanske.Iz razmišljanja me zbudi ko me vpraša zakaj jočem, jaz pa mu brez pomislekov začnem razlagati celo zgodbo.Da sem danes zadnji dan tukaj, da se jutri selimo zaradi tega ker je oči dobil boljšo službo v Ljubljani,da bom zapustila moje najboljše prijatelje, ki jih poznam že celo življenje..Besede kar bruhajo iz mene, sploh se ne nadziram kaj govorim, niti ustaviti se ne morem.Po desetih minutah se mi usta končno zaprejo.Ko pogledam Marcela vame strmi zamišljen obraz.Čez nekaj časa me vpraša če si želim iti v prestolnico.Odgovorim da nikakor, nato se pogovor odvija naprej.Pogovarjava se o vsem, o šoli prijateljstvu, starših, učiteljih, najljubših rečeh, hobijih…Sploh ne opaziva da se dela mrak.Potegnem telefon iz žepa in ugotovim da je ura precej čez osmo zvečer.Torej tukaj sediva že tri ure!!Povem mu da bom morala počasi domov, tudi on se strina da bi bilo bolje da se razideva.Prva se vstanem jaz, ravno ko vstanem in se namenim da mu zaželim nasvidenje in lepo da sva se spoznala me prime za roko.Prestrašeno se ozrem, saj nevem kaj naj pričakujem.Po vseh čudnih mislih pa me vpraša če mu dam svojo telefonsko številko, da me bo lahko še kaj poklical ko bom v Ljubljani.Seveda mu jo dam, nato pa se posloviva saj je zunaj skoraj trda tema,poleg tega se je močno shladilo.Z mešani občutki se vrnem domov.Vstopim v hišo, mame in očija še vedno ni iz sestanka, torej imam hišo zase.Zebe me zato stopim pod vroč tuš. Na hitro se oprham ,obrišem in preoblečem v pižamo.Nato stečem do sobe kjer se skrijem pod odejo, tam je prijetno toplo.Nato premišljam o današnjem dnevu, kako lepo sva se imela z Marcelom.Ko pomislim na njega me zvije v trebuhu, srce glasneje bije pa še na smeh mi gre…Mmmmm kako bi bila vesela če bi mi sedaj napisal sms .S takimi mislimi se potopim v prijeten spanec.˝pi-pip, pi-pip…˝zbudi me mobilni telefon ki oznanja da nekdo kliče.Ne zmenim se zanj saj sem preveč zaspana da bi pogladala.Čez 2 minuti se oglasi zvok ki naznanja da je v nabiralnik prišlo sporočilo.Prisilim se da pogledam in ni mi žal, kajti pisala je Marcel!!!! Malo je manjkalo da se nimsem zadrla na ves glas tako sem bila vesela!Začnem se valjati po postelji ker sploh ne morem dojeti da mi je res pisal.Šele po par minutah ,ko se mi roke nehajo tresti pogledam sms.˝Hej! upam da te nisem zbudil.Bernarda že vs čas odkar sva se razšla mislim samo še na tebe. Sploh ne bom mogel zaspati če nebom še enkrat ta večer slišlal tvoj glas.Prosim oglasi se mi
30. junij 2011
u1796
u1796
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, ka je to?!?!?!?!??!?!
30. junij 2011
u52944
u52944
kr nekaj ys sm kr neki pisala vem da je grozno!!
01. julij 2011
Ni bedn... men je ful ušeč.. Dej nextii. : D
01. julij 2011
u52944
u52944
okk
01. julij 2011
če želiš poslati sporočilo v to temo, se prijavi ali včlani
Vpiši povezavo do slike
Primer: http://www.spletna-stran.com/slika.jpg